Odsevi (Soča)

Odsevi. Henrik Soča

Izdano:	Mladika 1/6 (1920), 133–134
Viri:	dLib 6
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Nad pesmijo.

V nedeljo popoldne sem krenil v gozd za vasjo. Blagodejen hlad mi je objel telo, ko sem šetal med drevjem: ln duša mi je bila vesela in vedra ker jo je za trenutek, oprostila hrepenenje.

Gozd je svetišče mirú, je svetišče pozabljenja.

Hodil sem od drevesa do drevesa, obujal si spomine, ko so bili vrhovi teh dreves moji, — ko smo se otroci poganjali po teh vejah kakor mlade veverice.

Vrstili so se spomini odleglih let, ki se ne vrnejo več nikdar.

Utrudil sem se in iskal prostora, da se odpočijem, pa zagledam skozi grmovje nekaj belega, svetlega. Tiho se splazim blizu.

Na zeleni trati, obdani od visokega drevja, je sedela sosedova mladoletna hčerka Ivanka; V naročju je imela knjigo, in počasi polglasno čitala pesem. Tik za njenim hrbtom sem bil, in ni me še zapazila. Nepremično je zrla v knjigo, lep je bil ta obraz, ko sem ga gledal od strani in bil je videti skoro žalosten. Tiho pojoč je čitala:

Pogled ti čist, oko mirnó,
v njem seva celo ti nebo,
in meni v njem leskeče
odsev vže davne sreče ...

Srce se v prsih mi topi,
zamaknjeno v nekdanje dni,
v presrečno dobo cvèta —
o zlata zlata leta!

Tésno tožno, mi je bilo pri srcu, ko sem slišal te verze iz ust otroka, ki je tako otožno žalostno povdarjal, besedo za besedo.

Pri zadnjih besedah ji je glas drhtel; in ko je končala ji je privrel potok solza po licu. Glava ji je klonila, in iz med prstov so ji kapale solze, na knjigo in na mehko svežo travo. Kakor iz dna duše je prihajalo to ihtenje.

Tiho sem jo zapustil, da me ni niti opazila, in ko sem bil sam, sem se vprašal ... Od kedaj so otroci z zrelimi očmi, in z zrelo dušo? ...

Oj, nesrečni vek, ki trgaš srečo in mir srca!

2. Grozd.

Tudi kmečka duša je polna poezije; sama božja večna poezija je v kmečki duši. Neizčrpljiv zaklad lepote in plemenitosti hrani kmečka duša. V boju za obstanek in življenje ni posirovelo kmečko srce; ampak oplemenilo se je, navdalo z lepimi čustvi in ljubeznijo. Vedno pri zemlji, je vzljubilo svojo zemljo, svoje delo. In ločitev od rodne grude je marsikateremu kmečkemu srcu smrt.

Tako globoko ljubi kmečka duša.

Stari Kasovec je prilezel iz bajte v svoj vinograd. Solnce se je poslavljalo za gorami in ura na zvoniku je kazala šest. Vsi vinogradi in gozdovi so se svetili v suhem zlatu večernega solnca. Iz vasi se je slišal otročji krik, in iz nekega vinograda se je čul razposajen žvižg fanta.

Hodil je počasi med nasadi in ogledoval grozdje. Obraz star, rjav kot zemlja, se mu je svetil radosti. Trte so bile obložene kakor že dolgo ne; težke cule grozdov so visele proti zemlji.

Kasovec se je sklonil, prijel z obemi rokami lep žareči grozd kraljevine, in pritisnil svoje vele razpokane ustnice na zoreče sočne bujne jagode. In solza velike ljubezni mu je spolzela po licu ... in pogled hvaležnosti se mu je dvignil proti nebu.

Solnce je zašlo; in črez hribe in doline se je oglasila vesela pesem čričkov.

3. Dekle na hribu.

Na hribu stoji deklé; prislonjeno je na črešnjo, in črešnja vsipa bele cvetove na tla in na njene zlate lasi. Oči zro zamišljeno po dolini, in se včasih nemirno ozirajo na pot, ki se vije v podnožju hriba. Mlado je še to dekle. Oči in obraz je še vse otroško.

Vsa dolina in vsi griči so v cvetje odeti. Kakor novopadli sneg so vse razcvele črešnje; omamljivi vonj sladke pomladi preveva ozračje, se razprostira naokrog, in lega človeku na srce ... In v ta blagoslovljen nedeljski dan se glasi lepa pesem slavčeva; tako čudovito milo, tako čudovito sladko.

Vedno bolj je nemirno dekle, vedno težje nekoga pričakuje. Oči zrò, kakor prikovane na pot pod hribom.

Hipoma so se prikazale izza ovinka dve osebi.

»On je, on je,« je govorilo dekletu burno srce.

»Ni sam;« dekle je hipoma prebledelo.

»Ali kedo je ona ženska ž njim?« se je povpraševalo dekle.

Napeto je pričakovalo; ali on ni krenil gor; k njej, kakor navadno, a krenil je skupno s svojo spremljevalko naprej po beli cesti.

Dekletu je prišlo slabo. Zgrudilo se je na tla in brizgnilo v obupen ploč; in se zleknila v pekoči bolečini po travi.

Kajti prva prevara je hujša, kakor vse poznejšega življenja.

4. Odhod.

Prav blizu za temi gorami je bobnelo. Bobnelo je votlo, temno strašno, da so v goro drhtela srca. Smrt je prepregla pokrajino in jo pokrila z svojim temnim plaščem. Kri se je sušila po skalah in pojila polja.

V grozi in strahu, so tu drhtele vasi, in čakale kakor suženj udarca od svojega gospodarja. In ta udarec je moral priti, ker je bilo tako zapisano v očeh lakomnosti.

Takrat je imel Janez petnajst let in pol; stal je za steklenimi vrati, in zrl na zahod. Težak ostuden sajast dim je ležal tam v dalji nad gorami, od koder se je slišalo grozno bobnenje topov, kakor hropenje umirajočih. Zunaj so vojaki nakladali na vozove pohištvo, in drugo blago, ter vozili na kolodvor. Vojaki so bili dobri, smililo se jim je ubogo ljudstvo, ki mora zapustiti domovino. Sami so predobro poznali to besedo. Zato so pomagali.

Janezu je pa bilo povolji to seljenje; bal se je tega hropenja, in bobnenja, ki je segalo sem do vasi kakor roka smrti. In veselil se je nove zemlje, ki jo bode videl. Gledal je v šolskem zemljevidu, kod se bodo vozili, in mesto, kjer se bodo nastanili. —

Bil je sam s svojo sestro, ki je bila starejše od njega. Brata je že dosegla roka uničujoče sile. Ali sestra je razumela bolj od brata grozoto, ki ima priti, zato je bila pobita in žalostna.

Z veseljem je opazoval Janez lepe pokrajine in vasice, mimo katerih je drvel vlak, in je v tem popolnoma pozabil na domovino.

Sam ni vedel kedaj, in bili so v novem domu. In tisti hip, ko se je Janez znašel v tuji hiši, daleč od doma, se mu je zarezala ostra bolečina v srce:

»Vse tuje, vse sovražno, kje si domovina!?«

Celo noč je v pekoči bolesti in hrepenenju točil solze; in ko bi mogel, bi se vrnil po kolenih nazaj na domačo ljubljeno zemljo.

5. Popotnik.

Na bregu pod vasjo na zeleni trati so zbrane deklice.

Prijeten krasen nedeljski popoldan je razlit črez vse, in blagor srcem, ki ga občutijo.

Ta srca so nepokvarjena srca teh deklic. Božja, krasna narava izvabila je hrepenenje v srce; in srce je poslalo v pesmi to hrepenenje v lepi svet. Tako krasna tako mila je bila ta pesem, da bi se zjokal trdi kamen. Obmolknil je slavec v gozdu; poslušal je starček, sedeč nad vinogradom, ta čudovito pesem davno minule mladosti.

Ostala je starka, ki je tavala počasno iz cerkve po cesti, in poslušala, zavzeta, naslonjena na palico, in sključena od napetega poslušanja te sladke nedolžne pesmi, ki jo je ona že davno davno izpela, ki je v njenem srcu hipoma oživela.

A jaz ubogi popotnik, ki hodim po lepi naši domovini, in iščem mir srca ob njeni lepoti, sem poslušal to čudežno pesem ob cesti naslonjen na drevo. Tako blizu je hrepenenje teh deklic. O to je visoka pesem, himna hrepenenja. Ali ne, — to je radost, to je vriskanje čistega srca, ki je prepolno sreče!

Tako blizu v tisti pesmi je izpolnjeno hrepenenje; v pesmi je mir, v pesmi so vsi cilji. Ali pesem je nevidna, kakor je neviden veter. Samo slišati jo je ... Samo slišim tisto bajno lepo življenje, po katerem drhti moja duša.

Oj ve deklice v svetlih, belih oblekah, srečne ste, ker je vaše srce polno prepolno. — A moje srce je prazno, pusto kakor pogorišče.