Ogenj, voda, zemlja.
| ← Hudourje | Ogenj, voda, zemlja Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
| |||||||||||||
Ognja ljudje dolgo niso poznali, šele drugače maloumni ajdi so nam dali tako velikega dobrotnika in hkrati tudi sovražnika. Dolgo časa je ljudstvo rabilo »divji« ogenj in ker ga je bilo silno težavno zanetiti, pa tudi radi svetosti ognja, je morala v vsaki hiši nepretrgoma tleti žerjavica od krstnice do krstnice (velike sobote). (38) pri ognjišču je bila posebna lina, kjer so shranjevali ogenj. Da ne pogasne, je morala paziti dekla, če ji je le ugasnil, je morala takoj k sosedu in si ga izposoditi. Če je bila dekla pazljiva in ji ogenj ni ugasnil, da se v hiši ni pripetila nesreča, je dobila za to na Binkošti od gospodarja rokav'ce. Ko so zvečer shranili ogenj v lini (»žerjaku«), so naložili nanj polen iz debelih vej v obliki križa. Tudi na ognjišču so vedno naredili križ iz tresk vsakokrat, ko so ognjišče pometli, da je prišla lahko ponoči Marija nanj sedet. Ogenj ima moč tudi nad vetrom, pepel, ki so mu primešali nekaj blagoslovljene soli in blagoslovljenih šib, so metali proti vetru in tako je zgubil nekaj moči. Pitanje ognja pa je bilo zapovedano vsaki gospodinji in dekli, da so tudi verne duše domače hiše dobile nekaj hrane. Vse ostanke blagoslovljenega mesa o Veliki noči so morale dobiti verne duše v ognju, nekaj ostankov mesa je dobil tudi veter. (29) Od vsake kuhe mora gospodinja najmanj eno žlico dati ognju, če ogenj sam ne zahteva s tem, da jed prekipi in dobi svoj del. Kadar ogenj močno prasketa, se duše rešujejo in tedaj je treba še nekaj soli vreči vanj. Sploh se duše rešujejo samo z ognjem v hiši, drugače tudi ni mogoče, kajti duša more skozi vice v nebesa. Božja zapoved je, da mora še vsak nedolžen otrok iti vsaj toliko skozi vice, da ujame pest isker. (38) Da obvarujejo hišo pred požarom, molijo posebno k sv. Florijanu in na Križevo, pri hiši pa je dobro imeti rjavega psa, ki naznanja ogenj z jokom, ali pa lastovke in »pastorke«. Na čast sv. Florijanu mora speči vsaka gospodinja rumene »šnite« tega dne, ki morajo biti prav take barve, kakor je žerjavica. Na čast temu svetniku mora biti tega dne v vsaki hiši tudi meso na mizi, prav tako na Križevo. Na Križevo pa mora biti zraven tudi nekaj ptičjega mesa, kajti tega dne »ptica ptico vje, da meso je«. Pastir mora ujeti tega dne nekaj ptic: golobov žoln in vran. Zemlja nam vse da in vse vzame, radi tega je greh trgati se za zemljo. Ne samo, da se človek povrne v zemljo, zemlja nam tudi že v življenju vzame veliko nadlog in bolezni. Človeške, kakor tudi živalske se zakopljejo v zemljo tri čevlje globoko in zemlja jih uniči ali pa prenese na druge človeku škodljive živali. Tako je mogoče odpraviti bolezni pri govedu in tudi pri kurah. (29) Če dobe kure črn greben, je treba povezati na greben široki trpotek in ga potem z grebenom vred pokopati tri čevlje globoko v zemljo; zemlja bolezen uniči, ali pa jo prenese na krte. (7) Krti se v Mežiški dolini – odkar jih je nakupil in spustil v zemljo neki grof – poprej jih namreč ni bilo – tako množe, da delajo škodo in da vsak posel zasluži meseno klobaso, če enega krta ubije. Krt pa tudi Bogu ni všeč, ker se je tako preobjedel, da je rekel: »Preril bom zemljo in svet«. Bog je radi tega obračunal z njim: »Na vsaki cesti boš poginil«. In res, kakor hitro pride krt na cesto, pogine. (7) Kaj se bo zgodilo na zemlji, povedi tudi zvezde, zlasti jutranjica,večernica, voz, lastovice, kosci, Trije kralji, »gavge«, rimska cesta ura in križ sv. Helene. Če te zvezde pordeče nebo, tedaj bodo pobesneli ljudje na zemlji, vojna bo in zemlja bo imela veliko opravka, da bo požirala mrliče. Tudi drugače naj nikdo ne hodi na pot, če ne vidi rimske ceste, križ sv. Helene ali pa drugih naštetih zvezd, bil bi nesrečen. Bog ne bo pokončal zemlje z vodo, ne bo več svetovnega potopa, ampak svet bo pokončan z ognjem. Voda je skupna last in radi tega je tudi greh trgati se zanjo. Radi prepira zanjo je danes ponekod primanjkuje. V Podgori (Mež. dolina) sta nekdaj tekal dva izdatna izvirka. Iz Jelenovega pod Lavtarjev hlev. Jelen in Lavtar sta se radi te vode hudo sporekla in celo pravdala, nato je pa voda usahnila in šele po Jelenovi smrti, ko so plačali več maš, je zopet pritekla. Tako je bilo tudi z Godčevim studencem, ki tudi v največji suši ni usahnil. Nekoč pa so se tri ženske skregale in steple radi te vode, ko so romale k Sv. Uršuli. Od tistega časa ta studenec tri tedne v letu usahne, in sicer o sv. Jakobu od Malega do Velikega šmarna, torej v času, ko je glavno romanje k sv. Uršuli. – Voda ima veliko zdravilno moč in se more uporabljati na vse načine. Na Štefanovo blagoslovljena voda pomaga proti kačjemu piku, radi tega tudi gospodar poškropi živino. Radi nateka je treba napraviti na studenec križ iz šib, blagoslovljenih na cvetno nedeljo. Na Veliki petek pa ne smeš piti vode, ker bi te potem vse leto žejalo. Voda je nekaj svetega, ker jo je spremenil sam Jezus v vino, drugače bi se ne bil ž njo ukvarjal. Voda se še sedaj spreminja v vino, a samo na binkoštno nedeljo o polnoči. Tedaj namreč teče iz nekaterih izvirkov, ki pritečejo naravnost iz skale, vino toliko časa, da očenaš zmoliš, potem pa prav tako dolgo srebro in zlato. Šumic v Mežici daje samo vino. Prav posebno svetost in čudežno moč ima voda, ki se nabira kot rosa na binkoštno noč. Če se s to roso napravi testo, ni treba kvasa in tako testo služi potem za kvas vse leto.