Ogenj Božje ljubezni
Ogenj Božje ljubezni Katarina Sienska |
|
Misli Katarine Sienske, ki jih predstavljamo, so deloma vzete iz njenega dela, ki je poznano kot Pogovori o Božji previdnosti, deloma pa iz Pisem, ki se bila namenjena različnim skupinam ljudi. V nekaj primerih srno uporabili Molitve, ki sestavljajo tretje delo, v katerem je zbrano učenje svete cerkvene učiteljice. V mnogih primerih gre za nauk, ki vre iz njene vztrajne kontemplacije skrivnosti Boga Ljubezni, v kateri se zdi, da je jasno dojemala besede nebeškega Očeta, s katerim je bila v trajnem pogovoru. Zaradi tega naletimo na pogosto rabo glagola v prvi osebi ednine, ki se nanaša na Boga Očeta, ki se pogovarja z njo. V drugih primerih se Katarina s pismi obrača na različne naslovljence s spodbudami, nasveti in očitki ter jim odločno in jasno nakazuje pot, ki jo je moč prehoditi v vsakem življenjskem stanu in bivanjskem položaju, tudi najbolj težavnem. Iz te doktorinalne celote doumemo osnutek duhovne poti, ki ji dajejo takt različne etape in na kateri se različne teme - odrešenje, spoznanje, kreposti, usmiljenje, molitev, skupnost, križ - nenehno sklicujejo druga na drugega in tako določajo središče vsega: potrebo po osebnem ter zaupanja in ljubezni polnem odnosu do križanega Kristusa, ki je edina pot in most odrešenja.
Hčerka moja, zgradi si dve prebivališči. Eno naj bo zunanja in materialna celica, v kateri boš rada ostajala, da se boš izognila nekoristnemu klepetanju in boš iz nje odšla samo zaradi ljubezni, potreb ali pokorščine. Drugo prebivališče, ki si ga moraš zgraditi, je notranje in duhovno in ga boš vedno nosila s seboj: to je celica pravega spoznanja same sebe, v kateri se boš ozaveščala Božje ljubezni do tebe. Duhovno prebivališče je dvojno, kot dve celici v eni: ko prebivaš v eni, si nujno tudi v drugi. Ostajajte skriti v spoznavanju samih sebe in ne bivajte zunaj sebe, da vas hudobni duh ne premami s tolikimi utvarami in vas ne pripravi do tega, da bi mislili drug proti drugemu; to počne zato, da bi vas oropal vaše edinosti v Božji Ljubezni. Zato hočem in vam ukazujem, da ste podrejeni drug drugemu in da na svojih ramenih nosite napake drug drugega: tako ste se naučili delati pri Jezusu, blagi Resnici, ki je hotel biti najmanjši in je ponižno vzel nase vse naše krivice in napake. Hočem, da delate tako, dragi otroci: Ljubite se, ljubite se, ljubite se med seboj. V hiši spoznavanja samih sebe spoznamo svojo bedo, ker z očmi razuma vidimo svoje napake, pa tudi to, da življenja nimamo iz sebe: in to vidimo v resnici. Iz tega spoznanja samega sebe in Boga dobimo sad življenja. Iz spoznanja samega sebe namreč prejmemo sad prave ponižnosti, iz katere v nas vzkali sovraštvo do krivde in do sprevržene postave, ki se je vedno pripravljena bojevati proti Duhu, in bolečino zaradi našega greha; in globoka ravnodušnost do nas samih rodi v nas potrpežljivost kot hčerko, kot srčika ljubezni
Če bi spoznavali le same sebe, bi postali žalostni in zbegani, zaradi česar bi naša duša usihala; in če bi tako nadaljevali, ne da bi si pomagali z zdravilom, bi prišli do obupa. In če bi hoteli spoznati Boga, ne da bi spoznali sami sebe, bi iz tega dobili zelo neprijeten sad velike nadutosti: to nadutost napaja napuh, in eden redi drugega. Potrebno je torej, da naš razum, razsvetljen po luči vere, vidi in spoznava v Resnici ter spoznanje samega sebe začini s spoznanjem Boga, in spoznanje Boga s spoznanjem samega sebe. Ko duša spoznava samo sebe, ji uspe bolje spoznati Boga, ker v sebi vidi sledi Božje dobrote. Ko se gleda v ogledalu Božje dobrote, pride do spoznanja dostojanstva tega, da je bila ustvarjena po Božji podobi,z darom, ki ji je bil naklonjen po milosti in nikakor ne zato, ker bi ji pripadal; in pride do spoznanja sramote, v kateri se je znašla po svoji krivdi. In kakor človek, ko segleda v ogledalu, jasneje vidi madeže na svojem obrazu, tako tudi duša po zaslugi čistega sija, ki ga vidi v Bogu, lahko bolje razloži madeže, ki jo kazijo.
Odrešenik je dejal; »Hčerka, hočem, da se naučiš, kdo sem jaz in kdo si ti. Jaz sem namreč tisti, ki sem. Ti si tista, ki nisi. Če se boš teh dveh stvari dobro naučila, boš blažena; vedno boš namreč ponižna in poslušna v zapovedih, ko boš vedela, da sem jaz Stvarnik in Gospod, ti pa si nekoristna služabnica svojega Gospoda. S to vednostjo boš ubežala vsem zankam sovražnika, ki si nenehno prizadeva, da bi pamet nepremišljenih napeljal k temu, da bi cenili in ljubili sebe, mene pa prezirali. Po tej vednosti boš spoznala, da ni nič tvojega, in če kaj imaš, si to prejela od mene. Stopi v grob spoznanja samega sebe in z Magdaleno vprašaj: »Kdo mi bo odvalil skalo od vhoda v grob? Kajti teža skale, to je greha, je tako velika, da je jaz ne morem premakniti.« In tedaj boš takoj zagledal svojo nepopolnost in težo krivde in jo priznal. Videl boš dva angela, ki bosta odvalila skalo. Bog ti bo prišel na pomoč in ti poslal angela svojega svetega strahu. in angela odpovedi samemu sebi, ki ti ju Bog pošilja, da prevrneta ska10; ta angel ti prinaša ponižnost in potrpežljivost. Ostani v grobu, dokler ne odkriješ vstalega Kristusa v svoji duši.
Predraga hočem, da ljubiš ljubezen, ki Jo goji Bog do tebe, njegovo čezmerno dobroto, ki Jo boš odkrila v celici spoznavanja same sebe. V tej celici boš našla Boga. Kakor Je namreč v Bogu navzoče vse bivajoče, tako boš v sebi odkrila spomin, ki varuje in je sposoben obvarovati Božje darove kot zaklad; v sebi boš odkrila urn, ki nas napravlja deležne modrosti Božjega Sina, ko doumevamo in spoznavamo njegovo voljo, ki noče nič drugega kot naše posvečenje. Zaradi tega se ne smerno žalostiti, saj Verno, da se vse zgodi po zaslugi Božje previdnosti in njegove velike ljubezni. pravim ti tudi, da boš v spoznavanju same sebe odkrila milino Svetega Duha: on ni nič drugega kot Ljubezen in daje samo Ljubezen; in kar on dela in izvršuje, učinkovito dovrši po ljubezni. To ljubezen boš našla v svoji duši, kaj- ti volja ni nič drugega kot ljubezen, in vsaka njena ljubezen in vzgib se zgane samo po ljubezni: ljubi in Sovraži to, kar Je oko spoznanja videlo in razumelo. Res je torej, predraga mati, da boš v celici svoje duše našla vsega Boga, ki ti daje toliko osvežitve in utehe, da te noben dogodek ne more vreči iz tira, ko si postala zmožna izvrševati Božjo voljo.
Tako zadovoljstva kot stiske se pomirjajo blagim in svetim spominom na Boga, to je, s stalno mislijo na našo smrt, ki Jo bo navdihoval spoznavanje samega sebe. Verno, da smo vsi umrljivi: brž ko srno ustvarjeni v naročju svoje matere, srno že obsojeni na smrt oziroma moramo umreti, ne verno pa ne kdaj ne kako. In kdo izmed nas ob mislih, da je njegovo življenje tako kratko, da lahko reče, da dan za dnem pričakuje svojo smrt, ne bi obvladoval svojih strasti in se odpovedal vsaki neurejeni slasti, ki izhaja iz neumnih in praznih svetnih užitkov? Jaz [Oče] sem poslal Sina, da bi povzdignjen na les križa bil kot nakovalo, na katerem bi se koval sin novega človeštva, da bi ga iztrgal smrti in ga vrnil v življenje milosti. Tako Je mogel vse pritegniti k sebi, da bi vam pokazal neizrekljivo ljubezen, ki vam jo je prinesel: človekovo srce namreč vedno pritegne ljubezen. Večje ljubezni kot z daritvijo življenja za vas vam ni bilo mogoče pokazati. Človeka torej premaga moč ljubezni, da se ji le ne upira njegova nevednost in mu prepreči, da bi se dal pritegniti. Kristus Je torej dejal, da bo, ko bo povzdignjen, vse pritegnil k sebi.
Želiš biti na varnem? Zateci se v Jezusovo stran. In bodi zelo pozorna, kajti če se oddaljiš od tega srca, boš izgubljena, čeprav sem prepričana, da bi, če bi vstopila vanj, našla tolikšno veselje in sladkost, da ne bi hotela nikdar oditi. Njegovo srce je namreč kot vedno odprta trgovina, polna začimb, odišavljenih s preobiljem usmiljenja. Njegovo usmiljenje nam daje milost in nas vodi v večno življenje, v katerem je življenje brez smrti, nasičenost brez odvratnosti, lakota brez muke; v njem je dovršeno in popolno veselje. Tukaj je naš okus potešen in naša lakota nasičena. V notranji molitvi prejmemo sad vztrajnosti v ustni molitvi, ki je nepopolna. V tej molitvi se dvignemo nad materialne stvari in se združimo z Bogom po ljubezni, z razsvetljenim umom pa vidimo resnico, jo spoznamo in si Jo prisvojimo. Kakor angeli srno skupaj 5 svojim ženinom pi mizi gorečega hrepenenja, ki ga zaznamuje križ, in se veselimo, da iščemo Božjo slavo v odrešenju vseh ljudi, saj dobro verno, da je ta večni Ženin zaradi tega šel v sramotno smrt na križu in tako izpolnil, kar je od njega zahteval Oče za naše odrešenje.
Kamni kreposti iz mojih moči so zacementirani na njem, na Jezusu, ki je kakor most našega odrešenja, saj ni kreposti, ki ne bi bila doživeta v njem. Vsaka krepost ima življenje v njem. Nihče ne more imeti moči, ki bi dajala življenje milosti, razen iz njega, se pravi tako, da sledi njegovemu zgledu in nauku. On je dal zoreti krepostim in jih vstavil kot žive kamne; vzidal jih je s svojo krvjo, da bi vsak vernik mogel stopati hitro in brez hlapčevskega strahu pred dežjem Božje kazni, saj je most posut z usmiljenjem. To usmiljenje prihaja iz nebes v učlovečenju tega Sina. Prva stopnica mostu so noge, ki ponazarjajo hrepenenje po ljubezni; kajti kakor noge nosijo telo, tako to hrepenenje nosi dušo. Kristusove prebodene noge ti služijo kot stopnica, da moreš priti do ra- ne na strani, ki ti razkrije skrivnost srca. Ko se duša povzpne k nogam ljubečega hrepenenja, začne okušati Ljubezen srca, s tem da upre oko svojega duha v odprto srce mojega Sina, v katerem zazre gorečo ljubezen. In ko duša vidi, kako zelo je ljubljena, se napolni z ljubeznijo. Ko se povzpne do druge stopnice, dospe do tretje: do ust, kjer najde mir po velikem boju, ki ga je prej bila z menoj zaradi svojih grehov.
Oče nam je podaril napisano knjigo, se pravi Besedo, Božjega Sina. Ta knjiga je napisana na 1esu križa, ne s črnilom, ampak z njegovo krvjo (...). In kdo je tako zelo neumen in tako malo razsoden, da je ne bi znal brati? Nobenega takega človeka ne poznam ra-zen tistih, ki ljubijo le sami sebe. Zato je res, da nam on daje svoj zgled, ki ga nosi na oltarni mizi rdečega križa o vsakemu izmed nas na izviren način omogoča, da se od njega nauči biti iz srca ponižen in krotak, in s to ponižnostjo in krotkostjo se držimo blagih Božjih zapovedi. Kri Jezusa Kristusa je bila prelita s tolikšnim ognjem ljubezni, da pritegne k sebi srce in Ljubezen vsakega človeka. Nič posebnega ne bi bilo, če bi bil v srcih Božjih služabnikov samo spomin na kri, saj je ta tesno združena z ognjem, kot bi bila z njim pomešana. Kri v resnici gori od ljubezni, ogenj pa je Sveti Duh! Božja ljubezen do nas je bila roka, ki je udarila Božjega Sina in storila, da je prelil kri: ogenj in kri sta združena. In ta združitev je tako popolna, da ne moremo imeti črnega brez drugega. Naš zdravnik Jezus nam je dal zdravilo proti vsaki naši bolezni, namreč krst s krvjo in ognjem!
Ko je naše srce zaljubljeno v Boga, je kot spužva, ki vsrkava vodo. Če spužva ne bi bila položena v vodo, je ne bi vsrkala, čeprav je za to pripravljena po naravi; tako se tudi naše srce, ki je vnaprej pripravljeno za ljubezen, nikdar ne napolni z Božjo milostjo, če se po spoznanju in svobodni odločitvi ne približa Božji ljubezni. Kajti iz ljubezni in z ljubeznijo si pridobiš ljubezen. Vabim te, da z nadvse ognjevito 1jubznijo vstopiš v Boga, ki je kot mirno, globoko morje. Če goriš od te ljubezni in te ljubezen použiva, ne moreš več živeti zase, V novi globini sem razumela besedo: »Bog je Ljubezen.« Kot ogledalo odseva človekov obraz in zemlja sončne žarke, tako mi Bog, če živim v tej besedi, v duši da videti, da so vsa njegova dela ljubezen le zato, ker so narejena iz same ljubezni. In zato pravi: »Jaz sem Bog Ljubezen.«
Če nismo v Božji ljubezni, ni nič, kar delamo, všeč Bogu in kreposti rojevamo kot mrtve otroke. In zakaj so mrtve? Ker brez Božje Ljubezni v nas ni navzoč Bog, ki jim daje življenje: če smo namreč v ljubezni, je Bog v nas in me v Bogu! Me, Jezusove neveste, ki nas je ranila puščica ljubezni, ne smerno nikdar nehati biti dejavne. Vsak dan so v nas izstreljene vedno nove puščice, se pravi puščice nadvse goreče Božje ljubezni, tako da ne mine dan, ko Božja ljubezen ne bi kot žerjavico spustila v naše srce ogenj svoje ljubezni. Jezus vam je dal pravilo ljubezni, ko vam je pokazal največjo ljubezen, s tem da je dal življenje za vas, ki ste bili sovražniki njega in mene, najvišjega in večnega Očeta. Dal vam je pravilo prave ponižnosti, ko se je ponižal do sramotne smrti na križu, in pokore, ko je prenašal sramotenje in hude očitke; pravilo pravega uboštva, tako da o njem govori Sveto pismo in v njegovi osebi toži: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezdo, Sin Device pa nima, kamor bi naslonil glavo.«
Hočem, da veš, da se vsaka nepopolnost in vsaka popolnost izrazi in pridobi v meni, tvojem Očetu; podobno se pridobi in izrazi preko bližnjega. Če je kdo mojo ljubezen sprejel, ne da bi kaj zamolčal, brez skritih namer, bo prav tako iskreno ljubil svojega bližnjega. Če napolniš kozarec pri studencu in vsega izpiješ, potem ko si ga odmaknil od samega studenca, ostane prazen; nasprotno pa ostane poln, če ga piješ in ga pustiš pod izlivom vode, ki sem jaz. Prav tako je treba tako duhovno kot materialno ljubezen do bližnjega stalno zajemati v meni, brez drugih osebnih koristi. Ko je v meni kot ogenj naraščala Božja ljubezen, sem gledala in videla v prebodeno stran križanega Jezusa vstopati krščansko in neverno ljudstvo: in jaz sem hodila sredi med njimi s hrepenenjem in ljubeznijo; in skupaj z njimi sem vstopila v Kristusa, milega Jezusa, v spremstvu svojega očeta sv. Dominika in vseh mojih otrok. In Bog mi je dal križ okoli vratu in oljeno vejico v roko; in skoraj kot bi lete- la, mi je dejal, naj jo nesem obema ]ljudstvoma. In rekel mi je: »Reci jim: oznanjam vam veliko veselje!«
Naš Odrešenik mi je dejal: »Hči moja, v Cerkvi, moji Nevesti, se moraš posvetiti odrešenju vsakega človeka s svojim trpljenjem, z gorečim hrepenenjem, z bdenji in molitvijo in vsako dejavnostjo, ki jo lahko opravljaš. Vedi, da si ne moreš želeti odrešenja vsakega človeka, če ne gojiš ljubezni do svete Cerkve: kajti ona združuje vse ljudi, ki so deležni luči svete vere in ne bi mogli imeti življenja, ne da bi bili pokorni moji Nevesti. Zato si moraš želeti, da bi videla kristjane in neverne in vsakega drugega človeka hraniti se na tem vrtu, v pokorščini in v luči žive vere.« Sad, ki je izšel iz muke trpljenja in iz moje želje po vašem odrešenju, je neskončen, se pravi brez meja; zato ga duša prejema v neskončnost. Če ne bi bil neomejen, po njem ne bi bil odrešen ves človeški rod, to je sedanji, pretekli in prihodnji ljudje. In nikakor se ne bi moglo zgoditi, da človek, ki žali Boga in si nakoplje krivdo, še lahko uživa odrešenjske sadove, ki so posledica prelite krvi, če to odpuščanje po Jezusovi krvi ne bi bilo dano brez meja.
Vidiš, s kolikimi in kakšnimi » grehi so ljudje zastrupili ves svet. Vi, meni zvesti, se torej uprite z mnogimi molitvami, in tako boste ublažili jezo Božje sodbe. In vedi, da mi nihče ne more niti iz rok. Zato odpri oko urna in poglej v mojo roko.« in ko sem dvignila pogled, sem v njegovi roki videla celotno vesolje. Rekel mi je še: »Hočem, da veš, da mi nihče ne more biti vzet, bodisi po pravičnosti bodisi po usmiljenju, ker so vsi ljudje moji. Jaz sem jih namreč ustvaril, neizrekljivo jih ljubim in se jih bom usmilil po svojih služabnikih.« Kako občudovanja vredna je tvoja ljubezen do nas, za katere si, čeprav srno bili tvoji sovražniki, dal življenje, ko si za nas s svojo krvjo plačal ceno naše odkupnine! To presega vsako ljubezen. Mila in ljubeča Beseda, Božji Sin! Ti si naš srednik: s svojo smrtjo si. spravil človeka z Bogom. Žeblji tvojega križanja so za nas postali ključ, ki nam je odprl vrata večnega življenja: in ti si jih odprl tako, da ne morejo biti za nikogar zaprta, če sam noče; ne moremo namreč biti prisiljeni narediti nobenega greha, če sami nočemo.
Vsi združeni, ti in moji služabniki, molite in me prisluhnite, da se usmilim sveta in mističnega telesa svete Cerkve, za katero me toliko prosiš. Ne naveličajte se podarjati mi kadila odišavljenih molitev za rešitev duš, ker se hočem usmiliti sveta in s temi molitvami, znojem in solzami umiti obraz svoje Neveste, svete Cerkve, ki sem ti jo že pokazal kot dekle z izmaličenim obrazom, kot bi bila gobava. To je bilo zaradi prestopkov duhovnikov in vseh kristjanov, se pravi tistih, ki se hranijo na prsih te Neveste. Skrij se pod peruti Božjega usmiljenja, saj je njegova sposobnost odpuščanja neskončno večja od tvoje sposobnosti grešiti. In ne čakaj na čas, ker čas ne čaka nate. Kako nor in neumen je tisti, ki čaka na čas, ki ga nima, in ne odgovori v času, ki ga ima! Opogumi se in prisili ter reci: »Duša moja, spoznaj svojega Stvarnika in njegovo veliko usmiljenje. On ti je dal in ti prihranil čas, ko je iz usmiljenja čakal, da se vrneš v njegovo stajo.« Premila ljubezen, kako ti je to usmiljenje lastno.
Molitev lahko razumemo na tri načine: eno je nenehna molitev, h kateri je zavezano vsako razumno bitje. Obstoji v ognju resničnega hrepenenja, ki temelji na ljubezni do Boga in do bližnjega in v Božjo čast dela ve, kar zadeva njega ali bližnjega. To hrepenenje moli vedno in na vsakem kraju in v vsakem času in karkoli dela. Drug način je ustna molitev, to je, kadar uporabljamo jezik za opravljanje molitvenega bogoslužja in drugih ustnih molitev; urejena je tako, da nas pripelje do premišljevalne molitve. In duša pride do nje, kadar previdno in ponižno uri misel v ustni molitvi. Ne smemo misliti, da iz molitve dobimo veliko gorečnosti in hrane, če je molitev samo ustna, kakor jo opravljajo mnogi ljudje, katerih molitev so bolj besede kot ljubezen in za katere se zdi, da skrbijo smo za to, da bi zmolili čim več psalmov in očenašev; tako da se zdi, da ko enkrat izpolnijo število, ki so si ga vnaprej določili, da ga bodo zmolili, niso sposobni premišljevati; videti je celo, da omejujejo molitev samo na ustno izgovarjanje. Ne smemo moliti na ta način, kajti če te molitve ne spremlja še kaj drugega, človek dobi malo sadu in taka molitev ni všeč Bogu.
Molitev je kot mati, ki po ljubezni do Boga spočne resnične kreposti in jih rodi v bližnjem. V molitvi se človek nauči sleči samega sebe in se obleči v Kristusa. V njej okuša vonj zdržnosti; v njej osvoji trdnost, ki se ne boji hudičevih bitk ne upora slabotnega mesa ne besed človeka, ki bi te hotel odvrniti od svete namere. Proti vsem boš močan, stanoviten in vztrajen do smrti. V tej molitvi se boš zaljubil v muke, da se boš upodobil po križanem Kristusu. V njej boš našel nadnaravno svetlobo, s katero boš hodil po poti resnice. Gotovo je, da je sveto hrepenenje oziroma dobra in sveta volja že sama po sebi nenehna molitev. Kar nekdo z besedo in dejanjem naredi za odrešenje bližnjega, je resnična molitev, če je le sam v dolžnem trenutku ne opusti. Kar nekdo naredi zunaj dolžnih molitev, je molitev, pa naj dela v imenu ljubezni do bližnjega ali zase, pri običajnih opravilih, ki spadajo med njegove vsakdanje dolžnosti. Kakor je dejal Pavel, moj slavni glasnik: »Ne neha moliti tisti, ki ne neha delati dobro.«
Duša, ki se vadi v popolni molitvi in se je oddaljila od nepopolne ljubezni, prejema Boga po ljubezni in skuša priti do mleka moje miline iz strani nauka križanega Kristusa. Ko duša doseže tretjo stopnjo, ki je lastna prijateljski in sinovski ljubezni, ne pozna najemniške ljubezni, ampak ravna, kakor ravnajo najboljši prijatelji, ko oko tistega, ki prejema dar, ob prejemu ne gleda samo trenutnega daru, ampak upošteva tudi srce in ljubezen tistega, ki mu ga je dal.
Edino sredstvo, s katerim duša lahko okuša resnico in je od nje razsvetljena, je molitev: zato naj bo molitev ponižna in stalna, utemeljena na spoznavanju sebe in Boga. Če se namreč vadimo ponižno in vztrajno, molitev po zgledu križanega Kristusa združi ustvarjeno bitje z Bogom; tako ga Bog po hrepenenju, naklonjenosti in združenju v ljubezni naredi za drugega samega sebe. In lahko vidimo, kako res je, da človek v moči ljubezni, ki je izražena v molitvi, postane tako rekoč drugi Kristus.
Ko nas hudič včasih ne more prevarati z vabo užitka, nas hoče ujeti z vabo zbeganosti, ko nas hoče prepričati, da nas v času bojev Bog zapustí; našemu duhu govori: »To, kal delaš, ti ne koristi. Svojo molitev in druge pobožne vaje moraš opravljati s čistim in iskrenim srcem ter zbrano, ne pa s toliko nespodobnimi in raztresenimi mislimi. Zate je torej bolje, da to opustíš.« Hudič počne vse to zato, da bi nas pripravil do tega, da bi opustili duhovne vaje in molitev, ki je orožje, s katerim se branimo in smo močni. Ko namreč to izgubimo, postopoma in zelo hitro počne z nami, kar hoče.
Samo ljubezen me nagiba, saj sem vas ljubil prej, kakor ste bili; ne da me vi poprej ljubili, sem vas neizrekljivo ljubil. Ljubezen me priganja in molitve mojih služabnikov , ki jih žene Sveti Duh, da si z velikansko ljubeznijo prizadevajo za odrešenje grešnikov in se trudijo, da bi pomirili mojo jezo in zvezali toke moje božje pravičnosti. Ljubezen me primora po solzah in ponižnih in nenehnih molitev mojih služabnikov. Kdo jim navdihuje te silne klice? Moja previdnost, s katero poskrbim za potrebe tistega mrtveca, kajti kakor je pisano: nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi.
Bolj me žali malomarnost v ljubezni do bližnjega - malomarnost, za katero se iščejo opravičila prav v vrednosti molitve, ki jo opravljajo, in v notranjem miru, ki ga v njej dosegajo - kot pa prekinitev molitve zaradi kakega dejanja ljubezni do bližnjega; kajti v ljubezni do bližnjega ljudje srečajo mene, medtem ko prav v utehah, v katerih se slepijo, da so me našli, ostanejo brez mene. Nemarnost v pomoči bližnjemu namreč zmanjša mojo naklonjenost do njih; in ko se zmanjša naklonjenost, se zmanjša uteha. Ljudje so tako povezani med se boj, da nihče ne more narediti dobrega samemu sebi, ne da bi hkrati naredil dobro svojemu bližnjemu; in prav tako nihče ne more narediti slabega sebi, ne da bi hkrati naredil slabo svojemu bližnjemu. Vsi vi sestavljate vesoljni vinograd, ki zaobjema celotno krščanstvo, in ste združeni v vinogradu mističnega telesa svete Cerkve, iz katerega dobivate svoje življenje. V tem vinogradu je zasajena trta mojega Sina, na katero morate biti vcepljeni. Če ne živite v tej edinosti, se začnete upirati sveti Cerkvi in doleti vas usoda udov, ki so odrezani od telesa.
Potrebno je, da vas žeja po meni in da vass kakor je dejal Kristus, zbirate po »dva ali trije« ali tudi več. Zakaj je bilo rečeno »dva ali trije«? Ker ne bi mogla biti dva, ne da bi bili tudi trije, in ne bi mogli biti trije, če ne bi bila dva. Če je kdo sam, je izključeno da bi bil jaz sredi njega, ker nima s seboj tovariša; vrh tega: če je sam, ni nihče, kajti kdor se zadržuje sam pri sebi in živi v samoljubju, je v resnici sam, ker je ločen od mene, od moje milosti in od ljubezni svojega bližnjega; in ko je brez mene, je nič glede na to, da sem Jaz tisti, ki Sem.
Kako morem hoditi za tem milim vodnikom Jezusom? Dobro veš, da se ne moremo na noben drug način združiti z njim kot z vezjo. Ta vez, s katero se združimo z Jezusom, pa je vez ljubezni. Kadar nas ta vez združuje, kot bi bili zvezani, smo v ognju. In ogenj, Božja ljubezen, dela v nas, kar dela snovni ogenj: ta namreč greje in razsvetljuje in spreminja vase to, kar zažge, Ta toplota ogreje in vžge našo voljo, ki je kot suha drva, tako da se ta vname in se širi ob milih in ljubečih hrepenenjih, ko ljubi to, kar ljubi Bog, in sovraži tisto, kar Bog sovraži.
Bratje, kadar ste skupaj z Božjimi služabniki, ne izgubljajte časa z odvečnimi besedami in z vtikanjem v zadeve drugih, da bi govorili slabo o svojem bližnjem, godrnjali in izražali lažne sodbe; samo Bog je naš edini in najvišji sodnik, pa tudi sodnik vsakega posebej. Ko ste skupaj med seboj in z Božjimi služabniki, pokažite, da ste združeni v Jezusovem imenu, s tem da govorite med seboj o njegovi ljubezni in o krepostih svetnikov in o svojih napakah. Drug drugega hrabrite in se ljubite med seboj, kajti bolj kot kdajkoli želim videti vaša imena zapisana v knjigi življenja. Bodite močni in vztrajni v kreposti. Jezus nam je zapustil mir in edinost z zapovedjo, naj se ljubimo med seboj, in nam zapušča to kot svojo oporoko in kot znamenje; po tem znamenju srno prepoznani kot njegovi otroci in njegovi resnični učenci. Mi otroci torej ne smemo odkloniti oporoke svojega Očeta: kajti kdor izmed nas bi jo odklonil, ne bo mogel dobiti dediščine. Zato imam veliko željo, da bi vas videi kot prave otroke in ne kot upornike proti Očetu, kot otroke, ki oporoke miru ne odklanjajo, ampak jo uresničujejo, povezani in združeni z vezjo, v ljubezni nadvse goreče dobrote. Če živite v tej ljubezni, prejmete v dediščino večno življenje.
Ljubite se, ljubite se med seboj. Ostanite v sveti in mili Božji ljubezni. Jaz, vaša nevredna služabnica, se priporočam vašim molitvam, čeprav sem prepričana, da to že delate. In prosim vas in vas rotim po naročilu križanega Jezusa, da darujete Bogu vse svoje molitve in sveta dejanja, ki jih po Bož- ji naklonjenosti opravite, in da iz njih naredite žrtev njemu za prenovo drage Jezusove Neveste, svete Cerkve, za mir in edinost vseh kristjanov; in zlasti za naše mesto, da bi nam Bog dal resnično in popolno edinost; in da bi se osvobodíle vsake žalitve, zagrešene proti našemu Odrešeniku, sveti Cerkvi in papežu. Veš, po katerem načelu se ravnam, kadar se moji služabniki združijo v hoji za ljubečo Besedo? Obrezujem jih, da lahko obilno obrodijo in da je sad vedno bolj sladak in dober, ne da bi se izrodil. Kot pravi delavec naredim, kakor se naredi z mladiko, ki požene iz trte, z mladiko, ki jo vinogradnik odreže, da bi dobil še boljše vino. Svoje služabnike, ki ostajajo združeni z menoj, obrezujem z mnogimi bolečinami in mukami, da bi dajali večje in slajše sadove in bi se njihova krepost, postavljena na preizkušnjo, okrepila. Tisti pa, ki ne rodijo sadu, se odrežejo in vržejo v ogenj.
Ko je naš Odrešenik videi mojo resnično ponižnost, mi je odvzel temo in nemir, kot se zgodi, kadar se razprši oblak in se pokaže sonce: takoj sem opazila navzočnost našega Odrešenika: zato sem se topila v reki solza z blago toploto ljubezni in mu rekla: »Blagi in dobri Jezus, kje si bil, ko je bila moja duša tako potrta’?« Dragi Jezus, brezmadežno Jagnje, mi je odgovoril takole: »Bil sem v tebi. Jaz sem namreč nespremenljiv in se nikdar ne oddaljim od tebe, svoje stvaritve, če se ti ne oddaljiš od mene s smrtnim grehom. Z vami ravnam tako, kakor z menoj ravna moj Oče.« pomisli, hčerka moja, da sem bil na križu blažen in sem trpel v bolečini: blažen sem bil po zedinjenju božje narave s človeško naravo; kljub temu je meso trpelo bolečino, ker mi je večni Oče odtegnil moč in me pustil v trpljenju; ni mi pa odtegnil edinosti, ampak je ostal nenehno združen z menoj. Enako jaz prebivam v duši: tako da ji pogosto odtegnem občutek svoje navzočnosti, ne odtegnem pa ji milosti. Pa veš, zakaj tako ravnam z dušo? Samo zato, da bi jo pripeljal do resnične popolnosti.
Sleči moramo sami sebe in obleči križanega Jezusa, ko se vkrcamo na ladjico presvetega križa in brez strahu plujemo po viharnem morju. Če smo namreč na njej, se nam ni treba bati, ker je ladja preskrbljena z vsakršno hrano, ki bi se je naša duša mogla zaželeti. Če nasprotni vetrovi udarjajo ali upočasnjujejo našo plovbo, tako da ne moremo takoj uresničiti svojih želja, se zaradi tega ne žalostimo: ostanimo trdni v živi veri, da nam je vedno dano, kar je potrebno za življenje; pa tudi ladjica je tako močna, da noben veter ni tako strašen, da bi jo razbil, ko bi jo vrgel na čeri. Bog vam ne bo naložil večjega bremena, kot ga morete nositi: ato nas sovražnik nadleguje toliko, kolikor mu Bog dopusti, in ne bolj. Bog nam daje bremena po naši meri, ker je naš Bog, ki noče drugega kot naše posvečenje. Biti moramo prepričani, da nas Bog zna, more in hoče osvoboditi, ko bo videl, da je napočil čas in da je prenehanje muk in skušnjav v naše dobro; kar nam namreč da in dopusti, naredi to za naše odrešenje in da bi nam dal rasti v notranji popolnosti.
Čeprav so v tem življenju trni, ki jih dobro vidimo - to so trni mnogih stisk in prevar hudiča in sveta, ki se postavlja pred nas z na buhlim napuhom -‚ ti povem, da se za vse to ne bomo menili, če nam je v veselje, da prehodimo tole pot: storimo kot tisti, ki gre v rožni vrt utrgat vrtnico in pusti trn: tako se ne menimo za nobeno stisko in muko sveta in utrgajmo dišečo vrtnico resnične in svete potrpežljivosti , pred oči svojega spoznanja pa postavimo kri Jagnjeta, ki daje življenje, in je postavljeno na konec te poti. Krepost potrpežljivosti je za nas najbolj potrebna, saj tega morja življenja ne bomo mogli prepluti brez mnogih stisk: kamor koli se obrnemo, nas to morje udarja s svojimi valovi, prav tako pa hudič s svojimi skušnjavami: in česar ne more narediti sami od sebe, naredi po ustvarjenih bitjih, ko se postavi na njihov jezik in v njihovo srce. Stopi pred človekovo pamet in mu pokaže tisto, česar v resnici ni, in tako človek v srcu spočne različne misli, zaradi katerih občuti odpor do svojega bližnjega in pogosto do tistih, ki jih najbolj ljubi.
Obstaja nepotrpežljivost, ki ovira popolnost in kaže nepopolnost. Tisti, ki se v tem ne poboljšajo, tvegajo, da bodo izgubili sad naporov, ki jih prenašajo, in živeli v stalnih bolečinah. Ti so se osvobodili teme smrtnega greha, vendar je v njih še vedno mrtva korenina sebičnosti, tako da so zelo nepopolni in zelo občutljivi in prizanesljivi do samih sebe. Čeprav ljubijo, se pritožujejo: in radi bi, da bi prizanesljivost, ki Jo imajo do sebe, vsi delili z njimi. Ker pa jih drugi ne pomolujejo, zaradi tega trpijo in postajajo nestrpni, godrnjajo in sodijo bližnjega. Nihče ne more priti k meni, ra- zen po mojem edinorojenem Sinu, ker je on za vas začrtal pot, ki jo morate prehoditi. On sam je pot, resnica in življenje. In tisti, ki hodijo po tej poti, poznajo in okušajo resnico ter se veselijo neizrekljive ljubezni, ki sem jim jo pokazal v trpljenju, ki ga je Jezus zanje vzel nase. Tako ljudje lahko spoznajo mojo resnico, ko pa Jo poznajo, se 1ah ko po njej ravnajo: tako prejemajo večno življenje, ker so ostali povezani s potjo, ki je Križani, šli so skozi vrata Resnice in kot pravi okuševalci Resnice prispeli v mirno morje, v Boga.
Razložil ti bom, kaj predstavljajo tukaj tri stopnje in stanja duše in tri stopnice mostu. Od teh treh stanj je eno nepopolno, drugo bolj popolno in zadnje nadvse popolno. Prvo je, kadar je nekdo najemnik, drugo, kadar je zvest služabnik, tretje, kadar je sin oziroma me ljubi samo zaradi Mene. Ta tri stanja lahko najdemo in Jih najdemo v mnogih ustvarjenih bitjih, pa tudi v enem in istem. V enem samem ustvarjenem bitju so takrat, kadar to s popolno gorečnostjo napreduje po poti dobrega, ko uporablja svoj čas, da gre od hlapčevskega stanja k svobodnemu ali zvestemu stanju pa vse do sinovskega. Greh požene bodice in muke mnogih bolečin, kot reka, ki stalno biča človeka s svojimi Valovi. Zaradi tega sem vam dal svojega Sina kot most, da bi, ko morate prečkati reko, ne utonili. Vendar bodite zelo pazljivi, da ne boste šli pod mostom, ker to ni pot resnice! Tisti, ki gredo pod. mostom, so grešniki, za katere vas prosim, da me zanje rotite in prelivate zanje solze in znoj. Ti so v temi smrtnega greha: če ne sprejmejo mojega jar- ma in si ga ne nadenejo na rame, gredo v reko in pridejo v večno pogubljenje.
Nekateri se povzpnejo na breg reke in stopijo iz smrtnega greha; čutijo trne mnogih skušnjav, ker so prišli iz reke. Če niso leni in ne spijo v samoljubju, se oprimejo mostu in se v ljubezni do kreposti začnejo vzpenjati. Na Jezusovem telesu so namreč noge prva stopnica in treba se je povzpeti do teh nog z ljubeznijo in hrepenenjem, kajti kakor noge nosijo telo, tako ljubezen nosi dušo. Če pa ostanejo v samoljubju in v zanikrnosti, jih ne čaka nič dobrega: niso vztrajni, tako da se, ko za-piha nasprotni veter, vrnejo k nespodobnemu življenju, ki so ga živeli poprej. Mnogi leno obsedijo pred odrešenjskim mostom, Jezusom, z eno samo bojaznijo, ki je posledica strahu pred muko. Svojo pot so začeli počasi in tako mlačno, da ne rastejo v spoznanju samih sebe in Božje ljubezni do njih, in ostanejo v svoji mlačnosti. O teh mi je blaga Resnica dejala: »Hčerka, vidiš, ni mogoče, da bi tisti, ki ne hodijo, ker ne živijo krepostno, ne nazadovati. Razlog pa je tale: duša ne more živeti, ne da bi ljubila, pozna pa to in služi temu, kar ljubi. Ker me ne pozna, me ne more ljubiti, in ker me ne ljubi, mi ne more služiti.«
So takšni, ki so na poti odrešenja slabotni; upočasnijo korak hrepenenja po Bogu, kadar ne čutijo njegovega veselja in tolažb. Ko potem doživijo zbadanje hudiča ali drugih ali samih sebe zaradi kake duhovne slabosti, ki Jo imajo, in se čutijo prikrajšane za to, kar so ljubili, se izneverijo in omagajo na poti križanega Jezusa. Namesto da bi hodili za križanim Jezusom, bi raje hodili za Očetom, da bi okušali sladkost mnogih tolažb: v Očetu namreč ni mogoče najti trpljenja, v Sinu pa zagotovo! In zaradi tega sem dejal, da bi raje hodili za Očetom! So drugi, ki so se začeli vzpenjati na most, kije križani Jezus, in začnejo spoznavati svoje grehe, vendar samo iz strahu pred kaznijo, ki jih čaka zaradi storjenih grehov. To je prvo stanje popolnosti. Vendarle so se oddaljili od greha, čeprav samo iz strahu pred kaznijo, kar je nepopoln strah. Mnogi med temi pa potem od nepopolnega strahu preidejo k popolnemu, napredujejo s prizadevnostjo in dosežejo nadaljnje stopnje popolnosti.
Res je, da služabnik lahko raste v kreposti in ljubezni, ki jo čuti do svojega gospodarja, tako da mu postane najdražji prijatelj: tako se namreč zgodi z mnogimi. Dokler ostajajo v hlapčevski ljubezni, se Jim Jaz ne razodenem; če pa pokažejo obžalovanje nad svojo nepopolnostjo in ljubezen do kreposti in si skupaj s sovraštvom dajo izpuliti korenino duhovnega samoljubja, ko pazijo, da vzgibi hlapčevskega strahu in najemniške ljubezni ne prestopijo praga njihovega srca, če jih prej ne poboljša luč najsvetejše vere, mi bodo ti tako všeč, da bodo dosegli prijateljsko ljubezen. Duša, ki se povzpne na drugo stopnico ali drugo stopnjo po- polnosti, to je do Kristusove strani, pridobi tolikšen ljubezenski ogenj, da je takoj spodbujena, da steče na tretjo, to je do Kristusovih ust, kjer pokaže, da je dosegla stanje popolnosti. Kod je hodila duša, da je prišla do Kristusovih ust? Po poti srca oziroma ob spominu na kri, ki jo je prelil Jezus, kjer spozna pristno ljubezen in opazuje, okuša in doživlja ogenj njegove ljubezni, v kateri je bila tako rekoč znova krščena in se je zato naučila opustiti vsako nepopolno ljubezen.
Veliko jih vidim, ki brez zasoplosti tečejo po mostu, ker ni- majo bremena lastne volje. Dosegli so tretje stanje. To so resnični otroci, ki so pozabili nase in z hrepenenjem iščejo samo Božjo slavo in odrešenje bratov. Vode reke tečejo pod nogami njihove ljubezni, ker zanesljivo hodijo po mostu, ki je križani Jezus; trni, ki jih teptajo njihove noge, jím prav nič ne škodijo, ker se njihova ljubezen ne meni za bodice mnogih nasprotovanj, ampak z resnično ponižnostjo prezirajo bogastva sveta, ki so tisti okrutni trni, ki ubijajo dušo! Hočem ti pojasniti, po čem spoznamo, da je duša dosegla popolno ljubezen, to je tretje sta- uje: po istem znamenju, ki je bilo dano svetim apostolom, potem ko So prejeli Svetega Duha. Tedaj so šli iz hiše, izgubili vsak strah in oznanjali mojo besedo, ko so učili nauk Besede mojega edinorojenega Sina; niso se bali trpljenja, ampak so se celo ponašali z njim. Brez oklevanja so stopili pred tirane sveta, da bi pred njimi oznanili in izpričali resnico, v slavo in hvalo mojega imena.
Četrto stanje popolnosti je sad, ki se roji iz tretjega zaradi popolne združitve duše z menoj. Ta združitev ji daje moč za močjo, tako da duša ne samo potrpežljivo prenaša, ampak s trepetajočim koprnenjem želi, da bi mogla trpeti muke v slavo in hvalo mojega imena. Kdor doseže to stanje, se ponaša s tem, da doživlja sramoto, ki Jo je trpel moj edinorojeni Sin, tako kakor je dejal slavni apostol Pavel, moj glasnik: »Hvalil se bom v trpljenju in sramoti križanega Kristusa.« In v drugem odlomku praví: »Na svojem telesu nosím znamenja ran križanega Kristusa.« Predraga, ko vidimo, da Bog noče drugega kot naše posvečenje, se ne moremo žalostiti in ne biti pretreseni od česar koli, kar se nam lahko pripeti. In ker poleg tega verno, da se vse zgodi po Božji previdnosti in je vse znamenje njegove velike ljubezni, skušaj premagati ostro bolečino zaradi tega, kar si izgubila, in zaradi osamljenosti, ki te je doletela z odhodom tvojega sina Štefana. Veseli in raduj se, kajti vse to bo povečalo milost v njegovi in tvoji duši. Po Bož- ji milosti ga boš kmalu videla.
Nekateri neurejeno, preveč posedovalno ljubijo otroke, sozakonca, mater, očeta: to ovira odnos med dušo in Bogom, tako da ne dovolí, da bi spoznali resnico prave in najvišje ljubezni. Zato je blaga resnica rekla: »Kdor ne zapusti očeta in matere, sestre, brata in samega sebe, ni mene vreden.« To so dobro vedeli in veda pravi Božji služabniki: svoje srce in čustva in ljubezen osvobodijo ničevosti in užitkov ustvarjenega sveta, kadar ne prihajajo od Boga. Ne da ne ljubijo ustvarjenih bitij, ven- dar jih ljubijo samo zaradi Boga in kolikor jih on ljubi. Želim, da bi svojo družino vzgajali V svetem in pristnem strahu Božjem. Otroke morate hraniti v krepostih in spolnjevanju svetih in blagih Božjih zapovedi, saj za očeta in mater ni dovolj, da jih hranita samo s tem, kar zadeva telo: to delajo tudi živali; pač pa je treba njihovo dušo hraniti v milosti in narediti vse, kar je v vaší moči, jih grajati in kaznovati za napake, ki jih zagrešijo. In pogosto jih pošiljajte k spovedi in vsako jutro k maši, ali vsaj v dneh, ki jih je zapovedala Cerkev. Tako boste mati njihovega telesa in duše.
Drage matere v Kristusu, same sebe in svoje otroke darujte Bogu. Če vidite, da jih Bog kliče, se ne upirajte njegovi blagi volji; će oni odgovorijo na Božje povabilo z eno roko, ve kot prave in dobre matere, ki ste željne njihovega odrešenja, odgovorite Bogu z obema rokama. Ne smete pa jim ve po svoje izbirati stanu - to bi bilo znamenje, da jih ne ljubite v Bogu - ampak morate spoštovati in biti zadovoljne s stanom, h kateremu jih kliče Bog. Matere pogosto ljubijo otroke v skladu z duhom sveta. Te matere ne ljubijo svojih otrok v Bogu, ker bolj ljubijo njihova telesa kot njihove duše. Kdor je poročen, bi mi lahko rekel: »Kako morem doseči popolnost jaz, ki imam bogastvo in sem v zakonskem stanu, če te stvari vodijo v pogubljenje?« Dragi brat, v vsakem stanu človek lahko reši svojo dušo in ima v sebi življenje milosti. Kajti vsak stan je všeč Bogu, ki ne gleda na stanove, ampak na sveta hrepenenja. Bogastvo lahko imamo, kadar ga imamo z urejeno voljo, kajti to, kar je Bog naredil, je dobro in popolno: samo greh, ki ga on ni naredil, ni vreden, da bi bil ljubljen. Zato vidite, da imate v vsakem stanu lahko Boga v duši.
Kdor v zakonu živi z urejeno ljubeznijo, ljubi svoje otroke, prijatelje in sorodnike in vsako drugo razumno bitje. in zakona ne uporablja samo po naravi, ampak ga upošteva tudi kot to, kar je, se praví zakrament; spoštoval bo spokorne dneve, ki jih zapoveduje Cerkev. Bo in tudi živel bo kot razumen človek in ne kot žival; in ne da bi se odpovedal čutnim zadovoljstvom, jih bo uporabljal v skladu s svojo sposobnostjo spoznanja resnice, v skladu s krepostjo, ko bo notranje uredil svojo voljo. Ta bo rodovitno drevo, ki bo dajalo Sadove kreposti, in rod, ki ho izšel iz njega, bo dober in kreposten. V zakonskem življenju se obnašaj tako, da boš ohranil veliko poštenost in čistost. Ko se boš znašel v ugodnih okoliščinah, pridi na pomoč bližnjemu; postani oče ubogih, rad si prizadevaj zanje, jim pomagaj, kolikor moreš. Iz svojega telesa zaradi užitkov in izbranega oblačenja ne naredi malika: raje živi v svojem življenjskem stanu brez vsake lahkomiselnosti in nečimrnosti srca. Zato svojega denarja ne zapravljaj samo za lepšanje hiše, ampak lepšaj samo hišo svoje duše s pravimi in živetimi krepostmi: tega okrasa ti ne bo mogel nihče vzeti, če sam ne boš hotel.
Draga Alessia, ukvarjaj se s svojo priletno materjo, brez vsake lenobe poskrbi za vse, kar potrebuje: naj bo to tvoja osebna naloga. Stori tako, da boš zadnja med zadnjimi, íz ponížnosti in potrpežljivosti podrejena vsakemu človeku, iz ljubezni do Boga. Ne išči opravičil za svoje grehe, ampak raje reci: »To je moja krivda.« Tako boš premagala napake v svojih duši in v duši tistih, ki jim boš kazala to ponižno obnašanje. In to prav po kreposti ponižnosti. Razporedi svoj čas. Del noči posveti molitvi, potem ko si svojemu telesu dala tisto spanje, ki ga potrebuje. Kadar pridejo k tebi reveži, ki nimajo nikogar, ki bi jim pomagal in jih zagovarjal, ker nimajo denarja, s katerim bi plačali, čeprav je čisto jasno, da imajo prav, boš dal Bogu zelo veliko slavo, če se boš z ljubečo naklonjenostjo zavzel zanje. Tako je delal sv. Ivo, ki je bil v svojem času zagovornik revežev. Upoštevaj, da je to dejanje usmiljenja, ki ga lahko storiš, ko svoj poklic, ki ti ga je dal Bog, opravljaš za reveže, Bogu zelo všeč in koristno za tvoje odrešenje. Zato Sv. Gregor pravi, da ni mogoče, da bi usmiljenega človeka čakala večna smrt.
82- Ne vidim, kako bi lahko dobro vodili druge, če prej ne borno dobro vodili sami sebe. Kakor namreč vodimo sami sebe, tako vodimo druge, saj druge ljubimo s tisto ljubeznijo, s katero ljubimo samí sebe. Kakor popolna ljubezen do Boga rodi popolno ljubezen do bližnjega, tako z ísto popolnostjo, s katero vodimo sami sebe, vodimo tudi tiste, ki so nam bili zaupani. Ker tisti, ki mora voditi druge, sam prvi izpolnjuje zakon, zato hoče, da se po njem ravnajo tudi tisti, ki so mu zaupani. Pravičnost se ne sme nikdar spriditi, nanjo ne sme vplival noben strah pred kaznijo ali telesno smrtjo; ne grožnje ali laskanje; ne sme popuščati zato, da bi ugajala ljudem, ali zaradi materialnih koristi; časti ali življenja ljudi nikoli ne sme prodati za denar, kakor delajo tisti, ki živijo, krivično živijo brez vsakega reda in brez luči razumnosti. Kdor pa ljubi pravičnost, je nikdar ne krši iz nobenega razloga, saj v vsem, kar mora storiti, išče Božjo slavo, zveličanje svoje duše in skupno dobro, ko iskreno svetuje in odkriva resnico, kolikor mu je mogoče.
Razlog, zakaj države sveta propadajo, je v tem, da ne skrbijo za Božjo čast in za sveto pravičnost, ampak samo zase, se za škodo, ki Jo povzročijo bratu. Zaradi samoljubja se zruši mesto duše in se zrušijo in propadejo zemeljska mesta. Nič drugega ni povzročilo tolikšne delitve v svetu, v vsakem družbenem sloju kot samoljubje: od tod So se rodile in se rojevajo krivice. So ljudje, ki podrejenim vladajo tako krivično, kot bi nad sabo ne imeli nobenega Gospoda: in ne pomislijo, da jim bo palica najvišjega sodnika vrnila tisto, kar dajejo svojemu bližnjemu. Posojeno gospostvo so mestne in druge zemeljske oblasti, so dane nam in drugim ljudem na svetu. Dane so nam začasno, to je, dokler hoče Božja dobrota in v skladu z navadami in običaji različnih dežel: končajo se s smrtjo ali pretekom določenega časa. vsak način go torej v resnici posojene. To posojilo moramo torej čuvati s strahom in spoštovanjem do tistega, ki nam gaje dal. In ker je samo Bog tisti, ki daje oblast, moramo ravnati tako, da borno, ko bo Gospod to terjal, izposojeno lahko vrnili brez nevarnosti smrt.
Poveljnikov in drugih mestnih poglavarjev ne izbirajte po sektaškem ali strankarskem duhu, ne zaradi sovražnosti ne zaradi laskanja, pa tudi podkupiti se ne dajte; voditi se dajte samo kreposti in modrosti. Prosim vas, da enega ali drugega za voditelja mesta ne postavljate ravnodušno, ampak zahtevajte, da so krepostni, modri in preudarni možje, ki bodo razumno omogočili mestu tisti red, ki je potreben, da se bo navznoter vzdrževalo v miru in se krepilo v miru navzven z drugimi državami. Skupnost potrebuje modre, zrele, dobre, preudarne može z neoporečno vestjo. Ne bodi v skrbeh, o moj vladar, da boš izgubil bogastva sveta, saj bo izguba zate dobiček, če ti bo uspelo vzpostaviti mir s tvojim bližnjim. Čudim se, kako da še nisi naredil vsega, kar je mogoče, da bi preprečil in končal vojne, tudi za ceno življenja in ne samo časnih dobrin. Samo pomisli, kakšno razdejanje povzročijo vojne za duše in telesa; in koliko redovnikov, žensk otrok so te vojne ponižale in pregnale. Se ti ne zdi, da boš postal vzrok tolikega zla, če ne boš naredil vsega, kar moreš? Ne delaj več tega - iz ljubezni do križanega Jezusa.
Spomnise, da so vsa razumska bitja zelo povezana med seboj in da ne more nihče narediti dobrega sebi, ne da bi ga istočasno naredil tudi svojemu bližnjemu, in ne slab ega, ne da bi ga enako naredil njemu. V tem umrljivem življenju popotnikov sem Vas povezal z vezjo ljubezni: če se kdo razveže te vezi naklonjenosti, ostane enako povezan s svojim bližnjim iz potrebe. Zato vidiš, da se obrtnik obrača na delavca: eden potrebuje drugega, ker ne zna narediti tega, kar zna narediti drugi. Tako klerik in redovnik potrebujeta laika; eden ne more shajati brez drugega. In tako je z vsako drugo stvarjo. Kdor pozna resnico, dobro ve, da samo življenje v strahu. Božjem ohrani v miru mesta in države: samo to omogoči, da dosledno skrbimo za pravičnost in vsakemu damo, kar mu pripada. Tako se država in mesto ohranita v miru in edinosti. Toda krivice in delovanje v hujskaškem duhu, vabljenje ljudi, ki ne znajo vladati niti sami sebi in svoji družini, ki so krivični, vzkipljivi, strastni in samoljubni, naj postanejo èlani vodstva in naj vladajo: to je način, da se izgubi duhovno stanje, se pravi, življenje milosti v duši, ter časni položaj in oblast.
Ne zatiskaj si oči, o vladar, ko dopuščaš, da tvoji uradniki za denar povzročajo krivice in jemljejo revežem tisto, kar jim pripada. Pač pa bodi oče revežem, ko jim razdeljuješ tisto, kar ti je Bog dal, V resnici srno primitivni, to, kar je last nekoga drugega, prilastimo, kot bi bilo naše. V tem primeru srno res tatovi in zaslužimo smrt. Zato te prosim, da se obnašaš kot moder človek, kot dober oskrbnik in gledaš na vse stvari, kot da ti jih je Bog dal na posodo in si postal v njegovem imenu njihov upravitelj in delivec. Daš se premagati strahu pred krivičnežem in obsodiš pravičnega, ko z jezo in odporom obravnavaš reveže. Pravzaprav sta to tista sprevržena strah in ljubezen, ki sta umorila Kristusa: ker se je Pilat v strahu, da bi izgubil oblast, dal zaslepiti in ni spoznal resnice ter je zato umoril Kristusa. Kljub temu je prišlo nadenj, česar se je bal, kajti ko je bilo Bogu po volji, je izgubil telo in dušo oblast. Zato se mi zdi, da je svet poln teh Pilatov, ki jim zaradi svojega slepega strahu ni mar, da preganjajo Božje služabnike, mečejo nanje kamne krivic, obrekovanj in preganjanj.
Marija je bila tista mila njiva, v katero je bilo vsejano seme učlovečene Besede Božjega Sina. In na tej blagoslovljeni in mili Marijini njivi je Beseda, ki je bila vsajena v njeno telo, naredila kot seme, ki se vrže v zemljo in ki zaradi sončne toplote vzkali in rodi cvet in sad, medtem ko lupina ostane v zemlji. Prav tako je naredil Bog po toploti in ognju, ki ju je imela njegova božja ljubezen do človeškega rodu, ko je seme svoje Besede vrgel na Marijino njivo. O blažena in mila Marija, ti si nam podarila cvet milega Jezusa. In kdaj je ta mili cvet rodil sad? Ko je bil cepljen na les križa. O Bog, ogenj in brezno ljubezni, da ne bi bili ločeni od tebe, si hotel sebe vcepiti vame. To si naredil, ko si svojo Besedo vsejal na Marijino njivo. Božja narava je združena in tako zelo pomešana z našo človeško, da te povezanosti ni mogoče nikoli razvezati, smrtjo ne zaradi naše nehvaležnosti. Še več, božanstvo je bilo vedno združeno tudi s telesom v grobu in z dušo v predpeklu in skupaj z dušo in telesom v Kristusu: tako je bila vzpostavljena sorodstvena med Bogom in človekom, ki se tako, kot ni bila nikoli prekinjena, tudi na veke ne bo razvezala. Ti, Bog, si postal človek in človek je postal Bog
Božji Sin je bil kot človek prežet s hrepenenjem po Očetovi časti in našem odrešenju: in to njegovo neizmerno hrepenenje je bilo tako močno, da je bil kot zaljubljen, prenašal muke in sramotenja in psovke in šel do smrti na križu. Če imamo pred očmi, da je bilo isto hrepenenje v Mariji, ki ni mogla želeti drugega kot Božjo čast in zveličanje ustvarjenih bitij, zato bi, kot pravijo učitelji, ko govorijo o Marjini neizmerni ljubezni, iz sebe naredila lestev, da bi položila na križ svojega Sina, če ne bi šlo drugače. In vse to se je zgodilo, ker je Sinova volja ostala v njej. Občudujte vzvišeno visokost, ki se je spustila v tolikšno nizkost, kakršna je naša človeška narava. Vendar je krepost Marijine ponižnosti Bogu tako ugajala, ga je njena dobrota primorala, da ji je podani Besedo, svojega edinorojenega Sina; in ona je bila tista mila mati, ki ga je podarila nam. Vedite namreč: če Marija z glasom besed, ne bi bila pokazala svoje ponižnosti in svoje volje, ko je rekla: »Gilj dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi,« bi se Božji Sin ne bil učlovečil v njej. Ker pa je izrekla to besedo, je Marija spočela v sebi to milo in brezmadežno Jagnje.
Hočem, da se učite od mile matere Marije, ki nam je za naše odrešenje darovala Sina, da je umri za nas na lesu presvetega križa. Ko je ostala sama, potem ko je Kristus odšel v nebesa, je ostala s svetimi učenci; in čeprav so Marija učenci doživljali veliko uteho, ko so bili skupaj, in je bila ločitev zanje zelo grenka, je kljub temu zaradi časti in slave svojega Sina in v blagor vsega sveta privolila in celo hotela, da so odšli. Samo iz ljubezni do Boga in do našega odrešenja je imela raje bolečino ločitve kot tolažbo, ki je izhajala iz tega, da so bili skupaj. Marija je naša zagovornica ter mati milosti in usmiljenja. In hočem, da je vedno prvo, kar vi in drugi naredite zjutraj in zvečer to, da se izročite blaženi Mariji in jo prosite, naj bo vaša zagovornica in varuhinja; in zaradi ljubezni mile in ljubeče Besede, ki jo je nosila v svojem naročju, naj ne dovoli, bi kdaj padli v prevaro, ampak naj vam vedno odpre oči, da vam prevara ne bo v pogubo. Prepričana sem, da bo ona, če ji boste tako zaupno izročili sami sebe, kot sem vam rekla, milostno sprejela vašo prošnjo kot mati milosti in usmiljenja, kar Marija je za grešnike.
Marija ni nehvaležna tistemu, ki ji služi, ampak je hvaležna in se vas spominja. Ona je tisti posrednik, ki je v resnici ognjeni voz: ko je spočela Besedo, edinorojenega Božjega Sina, je nosila in nam podarila Ogenj ljubezni saj je on sam Ljubezen. Zato ji služite z vsem srcem in vso ljubeznijo
saj je Manija vaša premila mati. Prosim vas tudi, da sovražite greh nečistosti in vsak drug greh in da zaradi njega čutite žalost: ne moremo se z nečistostjo posvetiti služenju Mariji, njej, ki je najvišja čistost.