Oglar (Slovenske večernice, 45)

Oglár.
A. Hribar
Po narodni pripovedki zložil A. Hribar.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zvon glasan odpel je k dnevu,
Glas zveni še črez planoto,
Vdarja med goščave gorske
Vdarja in kali tihoto.

Po goščavi gorski stoče
Brez svetil oglár ubožen,
Pada v dračju, buta v debla
Jezen pol in pol otožen.

Pustil kopo, k domu speje,
Da bi ne zamudil maše:
Danes se praznuje rojstvo
Božje matere in naše ...

Stoj, oglár, ne stopi dalje!
Brezdno pred nogo ti zeva ...
A ne čuje in ne vidi,
Stopi —, pada, pada reva. — —

Pač je pravil mnog že polhar
O tej grozni, kačji jami,
Da brez dna je, da je strašna ...
V njej oglár se zdaj predrami.

Vzdrami se, vzravnava ude,
Vstane in oči si mane,
Gleda pred se, v desno, levo:
Oj, povsod stvari neznane!

Tam iz kota, iz daljave
Luč rudeča se mu svita,
Stopa bliže, pa — oj groza —!
Glavo dvigne kača zvita;

Glavo dvigne silna kača,
Glavo z ostrimi grebeni,
In okrog in krog ob svitku
Izpod nje goré plameni.

Ostrmi oglár na mestu,
Revežu zvrti se v glavi;
Kača pa — oj čudo, čudo —
Prišlecu takó-le pravi:

„Al’ navlašč, al’ po nezgodi
Prideš danes mi v to jamo?
Srečen si, oj, to ti pravim,
Da dobiš domá me samo.

Jaz sem deklica zakleta,
Slavna moja je rodbina,
Grad moj bil tu vrhu gore,
Zdaj je prah in razvalina.

Čakam že stoletja tukaj,
Kot me zreš, rešitve dneva;
Kličem, a le skalna stena
Prošnje moje klic odmeva.

Stražijo me v teh prostorih
Kače ljute in strupene,
In stvari nobene žive
Ne pustijo sèm do mene.

Le dva praznika Marije,
Rojstvo nje in vnébovzetje
Preplaši jih, da bežijo,
Kar le morejo, v zavetje.

Bog je v raju kači rekel:
Za petó boš ženi drla,
Od hčerá pa njenih jedna
Tebi bode glavo strla.

To pomnéč, ta sveta dneva
Popusté podzemsko jamo,
Vrh zemljé, z zemljé na drevje
Vse bežé, pusté me samo.

Danes rojstvo se obhaja
Bogorodnice po sveti,
Radost vernikom in — meni:
Če me češ, oglár, oteti?

Rešiš me lahkó, če hočeš
Iz prokletstva in prepada;
In obljubiš mi rešitev,
Jaz osrečim tebe rada!

Vrh gore v goščavah temnih
Razvalin leži kopica,
V lepe kleti pod kamenjem
Gre uglajena stezica.

V kletih teh pa v vsaki zori
Sveči beli dve brliti,
Pri oltarčku star puščavnik
Mašo bere, mož častiti.

Oj, tja gor o mladi zori
Trikrat pojdi, moli záme,
Ko puščavnik bral bo mašo,
In otel me boš iz jame.

Pač zapirala stopinjo
Mnoga bode ti zapreka,
„Ti ne boj se in ne slušaj,
Ne zverjadi, ne človeka.

Da mi to storiš, prisezi,
In postavim te iz jame;
Rečem pa: Gorjé, gorjé ti,
Ako zunaj zabiš name!“

Stal oglár je z bledim licem,
Stal je tiho, nepremično.
Gleda kačo, govor sluša ...
Al’ je sèn, al’ je resnično?

In globoko v prsih vzdihne:
„Je li priti ven mogoče?
Reši me, in jaz te rešim,
Naj veljá, karkoli hoče.“

In odvija silna kača
Svitek svoj in razmotava
In črez dolgo, dolgo jamo
Svoj život si razravnava:

„Primi, dobri mož, se repa!“
Mož se prime in pripravi ...
Dolga kača rep zaviškne,
Kakor blisk ga vèn postavi ...

Petelinček k dnevu poje;
Pod goščavo v majhni koči,
Prebudi oglár se speči,
Brzo, brzo kvišku skoči.

Praznično se brž obleče,
Tiho pohiti na prosto:
Tu prijateljev in znancev
Roj sedi, stoji na gosto.

In pri obloženih mizah
Se gostijo, radostijo,
Kličejo med se oglárja,
V sredo si ga vsi želijo.

A iztrga se jim urno.
Že zakriva ga goščava;
Pa na vsake tri stopinje
Znance nove tu srečava.

Vsak od daleč ga pozdravlja,
Pravi radostnih novostij,
Vsak ga prosi, naj posluša,
Vsak povedati vé dosti.

Boj, hud boj oglár bojuje,
Težka, težka pot je taka;
Vendar se jim iztrgáva,
K razvalinam gor koraka.

In tu gori? Ples in godba,
Petje divno se glaseče;
Srce mami, stresa čute
In človeka miče, vleče.

Vendar se oglár premaga.
Gre po stezi v spodnje kleti,
Odpre duri, zvonček brenkne:
Prav zadel je k maši sveti ...

K dnevu poje petelinček;
Brž oglár spet kvišku plane;
Žena pa na smrt mu bolna,
Prosi naj domá ostane.

Nič oglár ne odgovarja,
Praznično se brž opravi,
Zopet stopa k sveti maši,
Urno stopa po goščavi.

Toda, groza ga sprehaja:
Vsa zverjad ob njem se zbira,
Divje tuli, grozno zeva,
Lakotno se vanj ozira.

A oglár koraka dalje
Med volkovi in medvedi
In med divjo tolpo risov,
V strahu tam v njih stopa sredi.

In dospè do razvaline,
Ni mu moči tolp prodreti,
Vsa zverjad iz cele gošče
V množici je tu nešteti.

Nič oglár tu ne premišlja,
Po zverjadi gre do vhoda;
Odpre vrata, zvonček brenkne:
Zdaj daritev bo Gospoda ...

Petelinček poje k dnevu,
Kvišku plane v bori koči
Mož oglár in se napravi
In od koče brž se loči.

Predno pa v goščavo stopi,
Vsa družina mu zajoče
In ozrè se o pregroza! —
Plamen šviga, glej, iz koče.

Mož obrne se junaško,
V hrib korake pospešuje;
V gošči zarujove vihra,
Vihra silna drevje ruje.

In v polomu grozovitem
Bukev se na bukev ruši,
Zdaj pred njim, in zdaj nad glavo,
Zdaj spet zad na tla mu buši.

Vse izrute korenine,
Črne, dolge in zavite,
Izpreminjajo se v zmaje,
V črne kače in srdite.

Vse se grebení in sika,
Se zavija in kolači,
In v oglárja se zaganja,
Kar podobnega je kači.

Pač mu mraz pretresa ude,
Groza tre ga in bojazen,
Vendar dalje gre, naj sika
In zaganja se golazen.

Že je pri zidovju strtem,
Pa kako mu pot gre v lase:
Toliko gre v plamu vragov,
Kolikor vse trave rase.

Vse nasprot’ mu ogenj bljuje,
Sulice ostré nastavlja,
Vendar skozi se prerine ...
Mašnik k maši se napravlja.

Vneto moli, moli sveto
Za podzemeljsko jetnico ...
Maša mine, venkaj stopi
In — oteto zre devico.

Zre devico v svilnem krilu,
Svilno krilo njemu nudi,
Naj obleče se, mu deje;
On strmi le in se čudi.

Brž devica ga obleče
V krilo z zlatom vse pretkano,
Z njim na voz prekrasen sede,
Ko že svita solnce rano.

In po ravni, beli cesti
Peljeta nizdol konjiča
Proti bori, nizki koči
Od posutih grobelj z griča.

Ob prelepi, beli cesti
Gôde rajske melodije
Drevje gozdno, vedno lepše,
Slajše mu na uho bije.

Cvetje belo in rudeče,
Cvetje višnjevo, rumeno
Rajski vonj svoj razpošilja,
Vpleta v listje se zeleno.

In oglár? — O srečna duša,
Pamet pušča ga v tej sreči:
„O, gotovo smo v nebesih,
Ne na svetu več živeči!“

Vstavita se brhka vranca
Pred dvermi orglárske koče:
„Ne, o ne, jaz ne verujem
Bi li bilo to mogoče? ...“

Kjer je pustil bil ledino,
Vrte zre, ko zdaj se vrača;
Kjer je stala bora koča,
Krasna dviga se palača.

„In me li pogled ne moti?
Kdo mi tam naproti speje?“
V svili žena, v svili deca,
Vsa raztrgana popreje.

Deva v vozu se nasmehne
In v slovó oglárju reče:
„To sem dala ti v plačilo,
Ker si me otel iz ječe.“

„Ti boš vžival in potomci,
Ako bodeš hodil gori
K razvalinam slednje jutro
K sveti maši v mladi zori.

Dan za dnevom mu poteka
In za letom mine leto,
Dan za dnevom hodi k maši
Zdaj grajščak in moli vneto.

Hčerke tri mu Bog podaril,
Vzrastle so in krog slovijo;
Ker so lepe in bogate,
Trije knezi jih želijo.

Ker privoli oče hčeram,
Podadó snubačem roke;
In praznuje se slovesno
V grajskih dvorih dan zaroke.

In praznujejo zaroko
V gradu svatje ves dan vroči,
Veselé se in pojejo
Na večer še in po noči.

In še le ko noč že bega,
V gradu mirno vse počiva,
Ravno kar jih sen zazibal,
Vse najlepše sanje sniva.

Zadrči zdaj voz pred gradom,
Vranci hrskajo, ceptajo:
„Brž, gospod moj, k sveti maši!
Zvezde majhno še migljajo!“

Komaj se grajščak predrami,
Ves zaspan oči si mane:
„Oh, ne morem, naj le maša
Mi za danes izostane!“

Zor napoči, dan zasije,
Ptice pevajo v goščavi,
Cvetke dvigajo glavice,
In grajščak snubačem pravi:

„Le po koncu! le iz spanja!
Moji zetje, hčere moje!
Spet so obložene mize,
Urno na prostore svoje!“

In počasi vkup se shaja
Gost za gostom, svat za svatom;
Sedajo z vrstjó za mizo
Polno, okrašéno z zlatom.

Strune brenkajo veselo,
Kupe zlate ti žvenčijo;
Veselé se še po noči,
Proti dnevu spet zaspijo.

Zadrči zdaj voz pred gradom,
Vranci hrskajo, ceptajo:
„Brž, gospod moj, k sveti maši!
Zvezde majhno še migljajo!“

„Le potrpi, sluga zvesti,
Majhno še oko podremlje,
Sladek sen, počitek lahen
Zdaj najblaže me objemlje!“

Čaka mirno sluga zvesti,
A ceptajo iskri vranci,
Radi, radi bi zdrčali
Brž z gospodom gor po klanci.

Zor se širi, dan nastaje,
Solnce sije že prekrasno,
Prebudi se grof iz spanja,
Toda k maši je prekasno.

Spet so mize obložene,
Spet glasé se strune zvočne,
Spet gosté se svatje zbrani
Do večera, ure nočne.

In ko zopet zor se svita,
Vranci zunaj zaceptajo:
„Brž, gospod moj, k sveti maši!
Zvezde majhno še migljajo!“

Prebudi se grof iz spanja,
Prebudi se in jezi se:
„Kaj me motiš v sladkih sanjah!
K maši nič mi ne mudi se!“

Spet zaziblje grofa spanje,
Sladke sanje zopet sniva,
Spi soproga, hčere, zetje,
V sladkem snu ves grad počiva.

Že je na poldnevu solnce,
Zemljo širno vprek ogreva,
V gradu svate spanje ljubko,
Zmir še s sladkim snom odeva.

Kar zatuli v srcu zemlje,
Hud potres ti zaropoče,
Grad zdrobi se — in na mestu — ?
Glej jih sten oglárske koče! — —

V koči bori prebudé se:
Grof — oglár je spet beraški,
Hčere — revne oglarice,
Z njimi vitezi snubaški.