Oglas iz močirja
| Oglas iz močirja anonimno |
Članek je podpisan kot Matjaž iz močirja.
| |||||||||||||
Naj mi bo pripušeno, tudi iz Ljubljanskiga močirja (mahú, Morast) nektere odkritoserčne besede slovenskim Novícam poslati; sej so nam mili Cesar velíli, de naj svoje misli in želje očitno razodevamo! Jez bom tedej govoril, kar kmeta iz močírja zadene.
Vsakimu kmetu je znano, de mora pri obdelovanji svojiga zemljiša na pravi čas in pripravno vreme paziti, de koristniga v svojo škodo ne izgreší in ne zamudí. Nikjer se pa tako očitno ne vidi, kakor pri kmetu na močirji. Če hoče na mahu kej pridelati, ga mora žgati. Kadaj se pa da močír žgati? Gotovo le tačas, kadar je suh. De je pa močír zadosti suh, potrebujemo stanovitniga sončniga vremena. Ako nam Bog tega ne dodelí, je močír vodopolni gobi enak, ktero sožgati, si zastonj prizadevaš. Kmetovavec na mahu mora tedej posebno na to gledati, de za obdelovanje močírja vgodniga časa ne zanemari, de v pripravnim času mah žgè in potem naprej obdeljuje. Kér tedej kmet na močirji svoj pridelk in živež od tega dobí, de mah o pripravnim suhim vremenu in o pravim času po potrebi požgè, mu tedej mora tudi vselej pravica dana biti, de o pripravnim vremenu, kteriga mu Stvarnik dodelí, svoj svet obdeluje in suh mah popolnama požgati smé. Kér brez imenovaniga obdelovanja kmet le malo in slabo prideljuje, je mende ta pravica tako z njegovim stanam sklenjena, de mu je nemore ne zdrava pamet in nobena svojovoljna oblast odreči. Če pa malo nazaj pogledamo, vidimo, de je bila ta pravíca, mah požgati, le takrat dovoljena, kadar ‒ tako rekoč ‒ vreme večidel kmetovavcu fige kaže.
Po postavi je namreč le od eniga dneva po s. Jerneji v jeseni noter do s. Jurja spomladi mah požigati pripušeno, akoravno dostikrat v tem času pripravne suhote, mahú žgati, ni, poprej in pozneje je pa lože. ‒ Kolikrat se godí, de ni v jeseni ne spomladi mah tako suh, de bi se požigati mogel, kér mora stanovitno gorko sonce sijati, de mah za oginj suh postane. Če je že drugimu kmetu vreme preveč suho za njegovo rahlo zemljo, vender mah moker leží, de se ne da požigati, tako de kmet v tem odločenim času zavoljo teh zaderžkov svoj močirni svet še na pol ne obdela. Če je kmet pred svetim Jernejem lepo, pripravno, suho vreme vidil, z veseljem bi bil mah z ognjem obdeloval; če pa potem nikdar pripravne suhôte ni (kar se tolikrat zgodí), ali more zadovoljin in dobriga upanja biti, kér že naprej vidi, kako slabi pridelki ga čakajo? Stopimo v spomladanjski čas. Komú ni znana nestanovitnost spomladanjskiga vremena? Če se primeri, de je včasih spomladi stanovitno sonce, pa še svoje močí skazati ne more; še večkrat pa imamo tako nestanovitno vreme, de kmalo dežuje, kmalo jasno nebó glédamo, večidel pa oblaki in mokrota kraljujejo, tako de o tem času nikoli pràv suhiga za oginj pripravniga mahú nimamo. Ali pa niso večkrat ob s. Jurju in kmalo in poznejši potem lepi dnevi, sonca polni, v kterih se mah vode izprazni in suh postane.
Kolika škoda se kmetu na mahu s to zapovedjo dela, lahko vsak sam prevdari, ker se marsikterimu ne le 50, ampak še več gold. srebra v enim létu škode zgodí, ko bi smel vselej varno v pripravnim času močir požigati.
Še od druge straní bi mogla kmetu prostovoljnost dana biti, mah žgati. Je namreč še veliko močirja, ki še ni nič obdelano in ki leží kakor mokra goba. Potrebno pa je, de se na celim močirji ob enim času obdeluje, de bo naš namen konec dosegel, de bo mah za bogate pridelke bolj in bolj pripravljen, de se ne bo iz visokiga pustiga mahú njegova voda v nižje obdelane njive odtekovala, jih zajezila, in zopet pokončala. Kako bo pa kmet ta novi del obdelovati začel, kér je bil pri poprejšnjim zavolj gori imenovanih zaderžkov tolikrat v svojim upanji zmoten, kér je bil zavoljo prelomljenja sedanje postave tolikrat v ječo veržen, in kazin plačevati primoran. Vidi se tedej, de mora ta postava svojo moč zgubiti. Zakaj so pa prepovedali, mah po potrebi tačas požigati, kadar je kmet zató pripravni čas imel? zakaj so prostovoljnost v ti reči ograjali? Clo vsiga niso mogli prepovedati, sicer bi bili na enkrat berače za herbtam imeli; prepovedali so tedej kolikor so môgli, kér tanjki in dišav vajeni nosovi mestnikov tega duha, kterimu smrad pravijo, terpeti niso môgli.
Kmet revin v svojim stanu ne more nehati močirja žgati, in si škode delati, kader koli se zanikerna gospôda vmisli. Pri svojih redkih pridelkih mora gledati, kako in kje mu bo dobiček dohajal, kér nemore kupčevati ali visoke službe opravljati. Pa pojdimo na terg v mesto, in poslušajmo, kako se tam gospôda nad ubogim kmetam nosi in vpije: „taka dragína! Tačas je kmet vzrok vse dragíne. Pusti mi, ljuba gospôda tačas mah požigati, kadar bo kmet za potrebno spoznal, kadar bo mah suh, potem bo več in boljiga žita pridelal; bo več žita, bo tudi bolj kup, in kmet ti bo zadovoljen in z veseljem postregel. Nej se tedej dozdanja postava overže in nova da, po kteri bo vsak kmet na mahu prostovoljo imel ga žgati, kader mu bo vreme za to kazalo. To nej bo naša perva prošnja, ktero mi kmetje na mahu predragim poslancam na serce položimo.1
S kakošnim velikim trudam in terpljenjem se mah obdeluje, le tisti presoditi zamore, kteri je sam skusil. Kakor so vsi tisti, kteri grajšinam veliko tlako delati morajo, usmiljenja vredni, ravno tako je tudi kmet2 na močirji milovanja vreden. Zató so rajnki milostljivi Cesar Franc I., od modrih mož podučeni in prepričani, veliko tavžent goldinarjev v prid močirniga obdelovanja dovolili, de bi se kmetu pomagalo. Prepričani so bili, de če se hoče močir na vse straní in hitro v prid oberniti, je potreba, de se obilna voda iz močirja po velicih in globokih grabnih odteka, de nikjer ne zastaja in stanovitniga močirja ne dela. Ker so veliki, široki in globoki grabni na močirji čez vse koristni, se je že precéj v tem storilo, kmetje so radovoljno grabne poleg svojih njiv in senožét skopali; ker pa nobeniga veliciga grabna v sredi ni bilo, se tudi voda ni iz močirja odtekati mogla, in kmetje so svoje veselje zgubili. Pojdi in poglej na močirji, koliko je grabnov polnih vode, ktera lepe njivice zaliva! Lani je gosposka poskusila, de bi se silo velik graben od Verhnike noter do Ljubljane skozi celi močir dokončal. Pa to delo ni povsod ravno po volji hitro teka imelo, temuč je zastajalo zavoljo mnogoterih vzrokov.3
Nej se tedej zdej poskerbí, de se velik graben povsod od Verhnike v sredi noter do Ljubljane ob enim času, z celo močjó in hitro, kolikor je moč, pripraven, širok in globok po potrebi dokončá, de se bo potem močirna voda z derečo brez zaderžka spraznila iz gosto ležečiga mahú. Potem bojo kmetje tudi radovoljno druge manjši grabne in mostove na svojim svetu delali, posebno, če se jim bo po malim pomagalo, in se bo tudi to, kar je že toliko sto lét zmirej bolj potrebno bilo z neutrudnim prizadevanjem v enim létu, če Bog da, dokončalo.
Zdej, predragi bravec! pa pojdi z menoj še enkrat na močír, in poglej strelca (jagra) s psam ‒ kako skačeta včasih po njivah, kjer visoko žito stojí ali drugi sadeži rastejo, z velikim trudam vsejani ‒ zavoljo ene prepelíce dostikrat toliko pohodita in potaptata, de se Bogú usmili! Nej pa tak strelec na močirji kakiga kmeta ali pa tudi kakiga druziga človeka, ki ni v strelsko družbo zapisan, zapazi, gorjé mu! In ravno taka je z lovam (jago) po druzih gojzdih. Ali se je tedej čuditi, de iz tacih prepírov dostikrat hudo sovražtvo postane?
Dobro sicer vémo, de strelci (jagri) niso ravno vsiga tega krivi, ker si oni take lovske pravice ‒ dostikrat dragó ‒ kupijo, pa dozdanja lovska postava ni bila pravična, in ta se mora zdej po novi postavi odpraviti. Kér žival kmetu škodo dela in zajic njegove drevesa gloje, nej ima tudi on pravíco, na svoji zemlji streljati. Gospodje nej pa nikar ne mislijo, de bojo za tega voljo ob lovsko veselje prišli, ker jim bojo kmetje radi lov prepustili, če jim bojo vsako leto kej za-nj plačevali. Tako se bosta kmet in gospod tudi v ti reči sprijaznila, in kmet si bo gospodam postreči prizadeval.
Pa bi utegnil kdo rêči: „Potem bojo pa kmetje vso žival postrelili.“ Nikar, gospodje, tega ne mislite ‒ še morebiti več je boste vlovili, kakor dosihmal! Kaj mislite, de vaši sedanji borštnarji niso takó prebrisani, de bi bolj na svoj dobiček in na svojo mošnjo ne gledali, kakor na vašo kuhnjo! Kajžarji ‒ vaši borštnarji ‒ so izurjeni strelci, in strelajo skrivej, kar le morejo. Takó pridejo vlastniki lova ob veliko živali.
Lahko bi še več od tega govoril ‒ pa naj bo to dovelj! Naši častitljivi poslanci na Dunaji pa nej se tudi za tó potegnejo, de se bo tudi lovska pravica (Jagdrecht) po pravici poravnala!4 To je glas iz močirja. Bog daj, de bi se kmalo vse lepo poravnalo, in de bi edinost, prijaznost, mir in sprava povsod kmalo kraljevala!
Matjaž iz močirja.
1) Dozdej, dragi Matjaž iz močirja! smo dovolili samo vam govoriti, kakor vi mislite, ‒ zdej morate pa tudi nam pripustiti, de povémo, kar mi mislimo. Naša misel je, de se vi zlo zlo motite, ako mislite, de bi vi s svojim svetam ‒ čez in čez prostovoljniga žganja ‒ vsim sosedam kmetam vstregli, in de sosedje mestniki v ti reči nič nimajo govoriti. Vsako drugo obdelovanje polja in travnikov je prostovoljno; vsak lahko ravná kakor koli na svojim svetu za dobro spozná. Z ognjem, ljubi prijatel! je pa vsa druga. ‒ Oginj požge tudi sosedu njegov pridelk, kakor se je to že večkrat zgodilo, torej mora žganje na postave vezano biti. Oginj škodje cvetečimu žitu, kér skušnja kaže, de okajeno in ogreto klasje rado ogluší. ‒ Kadar mah zlo gori, smerdi po Ljubljani in še delječ nad Ljubljano, de ni ravno treba tajnciga nosa imeti; de pa smrad ni zdravju koristen, posebno v mestih, kjer je že sicer zrak bolj popačen kakor na deželi, je pa tudi poterjena resnica. Gosposke pa morajo tudi za zdravje ljudi skerbeti; zató so postave. De je žganje mahú dober, pa ne edin in tudi ne vselej potreben pomoček rodovitnosti močirja, tudi mi dobro vémo, ‒ tega pa ne boste tajili, de bi to, kar njivam in senožetam dobro tekne in njih rodovitnost povzdigne, nikdar ne smérdelo, de imajo tedej mestniki tudi pravico terjati, de se jim zrak, kteriga Bog čistiga daje, skozi celo poletje v nar veči vročini ne gnjusi in ne kvari. Obdelovanje močirja mora tedej na postave zavoljo varnosti pridelka in zdravilnih zapoved vezano biti ‒ in taka je povsod. Močirja stojé povsod pod vikšim oskerbništvam zato postavljenih gospósk. ‒ Sicer pa ne rečemo, de bi se morebiti ena ali druga reč kmetam na mahu, ki se z obdelovanjem močirja veliko trudijo, polajšati ne dala; tode take reči mende ne bojo segale v pomenke Dunajskiga zbora, ampak le v domače naprave. Vredništvo.
2) Ne le kmet (Bauer) temuč tudi drugi kmetovavci (Landwirthe) iz Ljubljanskiga mesta, kteri imajo, kakor vsak vé, silno veliko sveta na mahu. Kdor kmeta miluje, naj bo tedej pravičen in naj miluje tudi mestniga kmetovavca. Vredništvo.
3) Ker se nam pisavec tega sostavka po svojim pravim imenu ni imenoval, ne moremo njegoviga naslednjiga obdolževanja v Novíce postaviti, ker, če bi gosposka od njega odgovor terjala, bi ga ji mi imenovati ne mogli. Kdor druziga obdolžuje, se mora imenovati, sicer gré misliti, de se bojí očitni odgovor dati in de tedej ni vse resnično. Če nam tedej neznani pisavec svoje pravo imé oznani, bomo natisniti dali, kar smo danes izpustili iz njegoviga sostavka, ker bo tako on, pa ne vredništvo, odgovor dati mogel. Vredništvo.
4) De se bojo dozdanje lovske pravíce po postavah nove vladíje spremenile, je gotovo; kakó se bo ta reč poravnala, bo ‒ kakor v desetíni, tlaki i. t. d. ‒ deržavni zbor razsodil. Do tistihmal veljajo pa stare postave. Potem pa nej bo skerb kmetov in vsih druzih gospôskih posestnikov, de se ne bo žival streljala, kakor bi komú v glavo padlo, sicer sčasama ne bojo ne oni, ne mestniki zajca več vidili, kakor iz Hrovaškiga slišimo, kjer že skorej ni zajca več. Ako bi se vsaki čas žival streljala, bi se postrelila tudi bréja žival, in tako se bo kmalo vès zarod pokončal. Nej tedej umni kmetje ta opomin dobro prevdarijo, in nej se, kadar bo nova postava poterjena, združijo cele soséske, de ne bo vsak pastir po svoji volji streljal, ker jim bojo potem mestni strelci radi vsako leto primerno plačilo za lov odrajtovali. Takó bojo kmetje dobiček, mestniki pa veselje imeli ‒ zárod žival se bo pa ohranil. Vredništvo.