Bi rad, prav rad, prijatel, tvojo slavo
Slovencem, kakor ti želiš, zatrobil;
tako bi za te čast, za svojo glavo
pa lavor nezvenljiv pri njih zadobil,
al kar odrekel Bog mi vince zdravo,
je Pegazu nakrat kopita zdrobil;
ki tešč po Elikonskem griču blogi,
ne more tebi peti, hud ne bodi!
„Napenjaj, rekel boš, ko drugi strune,
jim treba ni krepčavnega poliča;
vse vprek slavé, kokoši in kopune
dekleta vmes župana in beriča.
Ko čul bi iz loga ptičic mile kljune,
glasí se sladka pesem strun grabiča“.
Prijatel, kdor če vredno nam zapeti,
si mora z vincom prej serce ogreti.
Dokler le z vodó vira Ipokrene
gasim si bodem neprijazno žejo,
ne bom zapel ti pesmi zaželjene.
Ker strune nikdar skušat' Muz ne smejo,
je pevcu nektar vince prave cene,
ta dá domišlíi nebeško rejo;
potem zapoje pesem brez opora,
potem šumí iskreni tok govora.
Omerla se zbudí pesniška žila,
se vnovič vžgè nadušja iskra sveta,
spet pevca zdaj derví stvarjenja sila,
ki nove mu zelene vence spleta.
Al kjer je krepka terta usahnila,
potihne pesem, sladko prej zapeta;
zastonj si reve Pegaza sedlajo,
jim slabe strune več glasú ne dajo.
Ko v vincu, hotel Bog!, se milodragih
nebeških plamočutov pa napijem,
ne bom zamolčal dik mi vedno blagih;
ti bom zapel z nadušenim izlijem
v jedérnih stihih in ne krasa nagih.
Poprej ti, ljubček, čêla ne ovijem.
Za zdaj pa le prevdari, modra glava:
Da voda pevsem ni nikakor zdrava!
