Ogljar in cesar Maksimilijan
| Ogljar in cesar Maksimilijan. Moravska pripovedka. |
| |||||||||||||||
Za časa cesarja Maksimilijana bil je ogljar. Daleč od drugih ljudi v temnem gozdu imel je svojo kočo. Ko je kuhal nekega dne oglje, pride cesar Maksimilijan, kateri je lovil po gozdu, k njemu in ga pozdravi: „Božja sreča s teboj!“
„Bog poverni! Dobro došli!“
„Hvala! kaj pa delaš?“
„Oglje kuham.“
„Koliko si pa prislužuješ?“
„I, no, koliko oglja skuham, toliko denarja si prislužim.“
„Ali imaš kaj jedi?“
„Moja koča je daleč proč; zato si kuham cmokov. Prosim, kdo ste pa?“
„Maksimilijan.“
Ogljar si ni mogel zapomniti dolgega imena, katerega še ni slišal nikoli. „Kako? Maksi — Maci — aha! Marcipan!“ Dobri cesar se nasmeje nekoliko, pa mu pusti veljati ime. „Kaj pa delate v gozdu, gospod Marcipan?“
„Šel sem se sprehajat.“
„Gotovo ste že lačni, kakor jaz. Le nekoliko poterpite, da bodo kuhani cmoki! Lehko jeste z menoj. Le počakajte, koj bodo gotovi!“ Hitro verže še nekoliko oglja na žerjavico, da so se kuhali cmoki hiteje. Ko so bili gotovi, vzeme jih z lesenimi vilicami iz lonca, jih zabeli v leseni skledi in reče:
„Le jejte z menoj, gospod Marcipan.“
Cesar vzeme lesene vilice in nabode kos cmoka, pokusi ga, pa ni mu dišal posebno.
Ogljar ga sili. „Le jejte, le jejte!“ Niso iz černe moke, ampak iz bele!“ Cesar se mu pa zahvaljuje, češ, da ni lačen. Med jedjo ga vpraša ogljar: „Ste tudi oženjeni?“
„Se ve da!“
„Ali imate tudi otrok!“
„Imam jih. Če prideš v mesto, obišči me. Tam stoji moja koča. Le po gospodu Marcipanu poprašaj, vsak ti bo povedal, kje stanujem. Tedaj ti bom pokazal tudi ženo in otroke.“
Vesel mu obljubi ogljar, da ga obišče. Cesar mu reče „z Bogom!“ in odide. —
Čez nekoliko časa bilo je oglje kuhano. Ogljar ga naloži na voz, in ga pelje v mesto. Ko ga proda, spomni se, da mora obiskati gospoda Marcipana. Cesar zapovedal je že vsem stražam, naj pripeljejo moža, kteri bo vprašal po gospodu Marcipanu, v cesarsko palačo. Res vpraša ogljar nekega stražnika, kje stanuje gospod Marcipan. Stražnik ga pelje v cesarsko palačo. Strežaji povedó cesarju, da je prišel ogljar, in ta ga pusti pripeljati koj k sebi. Ko stopi ogljar v sobano in zagleda svojega gosta iz gozda, reče: „No, gospod Marcipan, Vi imate lepo kočo in lepo sobo; tako lepo ni pri meni. Zdi se mi, da jeste boljših cmokov, kakor sem Vam jih ponujal v gozdu, zato Vam niso dišali! Kje so pa Vaši otroci?“
„V drugi sobi so. Le malo počakaj, koj jih pripeljem!“ Cesar pripelje berhke sinove in jih sèznani z ogljarjem. „No, berhke sinove imate! Nekaj sem jim prinesel in mislim, da bodo veseli te igrače!“ S temi besedami potegne iz žepa velik kos rude in jo da cesarjevičem. Na to vpraša: „Kje je pa Vaša žena, gospod Marcipan?“ „Blizo, v drugi sobi, zavoljo tebe jo bom poklical koj!“ Na to gre k cesarici in ji reče, da je pri njem prost mož, kteri bi jo rad videl, nikar naj ne bo huda, če bi ji rekel kaj nemilega, ampak naj ga posluša milostivo. Na to jo pripelje in reče: „Glej, to je moja žena!“
„Pri moji veri, gospod Marcipan, lepo ženo imate! Prav v lepem redu je vse pri Vas.“
Cesarica odide in cesar vpraša ogljarja, če hoče kaj jesti.
„No, če imate ravno kaj kuhanega, bi že jedel.“
Cesar ukaže, da prinesó merzle pečenke, belega kruha in dobrega vina. Ogljarju je dišalo vse prav dobro. Ko se nasiti, reče: „To že verjamem, da Vam moji cmoki niso bili všeč. Bolje jeste, kakor jaz!“
Na to ga vpraša cesar: „Kje si pa našel igračo, ki si jo prinesel mojim sinovom?“
„Takih igrač je dosti po godzu. Če oglje kuham, nateče se take reči obilo. Navadno jo mečem stran, dva, tri vozova bi naložil ž njo.“
„Veš kaj, s teboj pojdem, in bom zvozil kosove domu.“
„Le vzemite, kolikor hočete. Na kupu leži, kakor suha derva.“
Cesar gre ž njim in da zvoziti kosove domu, o kterih ogljar ni vedel, da so samo zlato. Potem vzame ogljarja z ženo in z otroci k sebi in jih preskrbi vse prav bogato. Ali ogljarju tako življenje ni bilo po godu; dolg čas mu je bilo, zato pride kmalu k cesarju, kterega je bil že spoznal, in mu reče: „Milostljivi gospod! Prav dobro mi je pri Vas, jem in pijem dobro, to je res, ali brez dela ne morem biti. V gozdu pri delu bilo mi je ljubše, kakor brez dela v Vaši palači!“
Cesar mu pa odgovori: „Nečem da bi lenaril, tudi meni bi bilo dolg čas brez dela. Če hočeš, pa pojdi na vert in delaj, veselilo me bo.“
Kmalu naučili so se ogljar, žena njegova in otroci vertnarskega dela. Ostali so na carskem dvoru do smerti in mnogokrat so pripovedali o dogodku v gozdu.