Ognjiček vražiček
| Ognjiček vražiček Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Mrzlega sneženega dne v decembru so zakurili v veliki krušni peči. Peč je prijetno grela ves dan in vso noč, proti jutru pa je ogenj v njej ugasnil in se spremenil v kup pepela. Samo majhen ogenjček, ognjiček vražiček, ni pa ni hotel ugasniti.
»Tak ugasni že pa daj mir, ognjiček-vražiček,« mu je rekel že skoraj povsem ohlajen črn ogorek. »Mi bi radi spali in pozabili na vse skupaj.«
»Ne bom ugasnil, ne bom!« je zaplapolal ogenjček. »Zanalašč ne!«
»Mir tamle,« je zagodrnjalo obaltno poleno, ki je pogorelo samo do polovice pa ugasnilo. Ogenjček se je primaknil k njemu in ga poskusil na novo prižgati. Ampak poleno se je jezno namrdnilo in odrinilo ogenjček od sebe.
»Pusti me, nadlega,« je sitno reklo. »Ne da se mi goreti. Tako naporno je in brez nevarnosti. Pojdi stran.«
Ogenjček se je odmaknil.
»Prav, prav, kdo ti pa kaj hoče,« je rekel. Umaknil se je v kot peči in tiho plapolal. Igral se je s plamenčki, jih kodral in ovijal okoli sebe, se delal, ko da jih hoče udušiti, pa jih spet razpihal, tako da so bili ogorki in pepel prav zares slabe volje, ker niso mogli v miru pospati za zmeraj.
Zjutraj je ženska v predpasniku odprla vratca peči, zgrebla pepel na smetišnico in ga odnesla ven, ogenjček pa se je potuhnil – in ko ženske ni bilo več v izbi, je odskakljal iz peči, mimogrede obliznil vrata in se na pragu skoraj zaletel v gospodinjo, ki se je vračala.
»Ježeš, ogenj!« je zavpila gospodinja in začela z mokro cunjo mahati okoli sebe.
»Saj že grem, no!« je jezno rekel ogenjček in odskakljal ven.
Odmigljal je čez dvorišče in se ustavil pri pasji koči.
»Hej, ti, tam notri,« je zaklical, »pridi se igrat z mano!«
Piki je pomolil smrček iz koče in začel besno lajati.
»Uh, kako ste sitni vsi skupaj,« je zaklical ogenjček in jo ubral po vaški poti. Dve kokoški sta stali ob cesti in čakali, da bi privozil mimo kakšen avtomobil.
»Ne morete si misliti, gospa, kako uživam v tem, če stečem čez cesto tik pred avtomobilom,« je rekla prva kokoš. »To je res edinstveno doživetje, vam rečem.«
Druga kokoš je modro kimala.
»Ja, saj pravim,« je rekla, »ko bi le večkrat pripeljal kakšen avto! Moja teta, ta je imela srečo, si morete misliti, zadnjič je stekla naravnost pred mercedes. Sicer jo je povozil, ampak kaj je to v primerjavi s takim doživetjem. Moj zmeraj pravi, da ...« »Kako vaš?« ji je skočila v besedo prva kokoš, »če se ne motim, ste mislili na mojega?«
»Dovolite, jaz sem poštena ženska. Če rečem moj, potem tudi mislim tako. Če pa vi slučajno mislite ...«
Ogenjček je to nekaj časa poslušal, potem pa se je zakadil v obe – zdaj sta bili pa zares v ognju! Komaj sta se rešili, ena z osmojeno rožo na glavi, druga pa skoraj brez perja. Vrešče sta zbežali k petelinu, ta pa ju je pošteno kavsnil, ker ne znata paziti nase.
Ogenjček jo je dobre volje ubral naprej.
Bilo je prav pošteno mraz, ampak ogenjček tega seveda ni občutil. Sneg pod njim se je nalahko talil in ko je ogenjček zavil čez zasneženi travnik, so se nenadoma zdramili pod snegom čakajoči zvončki in začeli čebljati. Eden je bil celo tako predrzen, da je pokukal na plano in zavpil od strahu in mraza.
»Zunaj je še zima,« je zajokal, »zmrznil bom!«
Ogenjček je zaslišal tenki glasek, obstal je in se primaknil k zvončku.
»Ubožec,« mu je rekel, »zakaj pa nisi počakal na pomlad?«
»Začutil sem toploto, pa sem mislil, da je sonce,« je rekel zvonček. »Ti si kriv, samo ti!«
Ogenjček ni vedel, kaj bi.
»Žal mi je,« je rekel nazadnje. »Če ti lahko kako pomagam, saj veš, da mi moraš samo reči.«
Zvonček je pomislil.
»Lahko mi pomagaš,« je nazadnje sklenil, »lahko ostaneš pri meni in me greješ, da ne bom zmrznil. Če utegneš, seveda.«
»Prav,« je rekel ogenjček. »Ostal bom in te grel. Bo že kako, nič se ne boj.«
Primaknil se je še bliže k zvončku.
»Ne tako blizu,« je zavpil zvonček, »osmodil me boš!«
Ogenjček se je odmaknil.
»Brrr, zebe me, zmrznil bom,« je zavpil zvonček.
Ogenjček se je primaknil samo za ped in to je bilo ravno prav. Zvonček se je zravnal in se začel na široko razcvetati.
»Kaj pa imate tam zgoraj,« je začivkal popek trobentice pod snegom. »Pa ne, da je že pomlad?«
»Ostani spodaj,« je zaklical zvonček, ampak trobentica ga ni slišala, čutila je toploto pa se je kar zrinila navzgor in pomolila rumeni nosek iz snega, ki je kopnel okoli ogenjčka.
»Uh, saj še ni pomlad,« je začivkala.
»Pomladi res še ni,« je rekel ogenjček, »zato pa sem jaz tukaj in vaju bom grel.«
Trobentica je plašno mežikala v plamene, potem pa se je tudi ona veselo pretegnila in razprla štiri prelepe cvetke.
Ogenjček je grel in svetil v zimski dan, kakor je vedel in znal.
»Ali sem kaj podoben soncu,« je spraševal.
»Bolj malo,« je rekel zvonček, trobentica pa mu je skočila v besedo:
»Čisto tak je kot sonce, da veš!«
»Kdaj si pa ti, smrklja, že videla sonce?« se je obregnil zvonček.
»Kdaj si ga pa ti, važič?« je zaklicala trobentica.
»Jaz? O, videl sem ga, da veš! Ko sem bil seme, sem ga videl.«
»No, jaz pa tudi,« je rekla trobentica.
»Kaj se pa prerekate,« je tiho vprašala vijolica in pomolila glavico zraven ogenjčka iz zemlje.
»Saj vas bo kmalu za cel šopek,« je rekel ogenjček in grel, kolikor je mogel.
Vijolica je bila malce razočarana, ker ni bilo sonca, potem pa se je sprijaznila z ogenjčkom in bila videti kar zadovoljna.
»Kako lepo dišiš,« je rekel ogenjček. »Lahko pridem malo bliže?«
»Joj, nikar,« je rekla vijolica. »To bi me uničilo!«
Pa je priril še teloh iz zemlje, najprej je pomolil ven svoj beli kljunček, potem pa se je bahavo razcvetel.
»Naslednji,« je zavpil navzdol, »tukaj je čisto znosno.«
Zacvetelo je resje, zazelenela je trava, s sinjim cvetom je pomežiknil jetrnik.
»Upam, da vas ni še več,« je zagodrnjal zvonček. »Tukaj postaja že kar pretesno.«
»Malo več toplote, prosim,« je zaklical jetrnik in ogenjček se je prismukal bliže, potem pa se je začela pritoževati vijolica, da jo zebe in tako je moral ogenjček hoditi sem in tja in paziti, da nikogar ni zeblo in da nikomur ni bilo prevroče. Tako je minil dan, minila sta dva dneva in ogenjček si ni mogel misliti, kako se bo vsa reč končala.
»Kar do pomladi boš počakal,« je reklo resje, »zakaj si nas pa priklical iz zemlje. Sam si kriv.«
»Ko sem pa tako vroče narave,« se je potožil ogenjček. »In ravno zato tudi težko zdržim na istem mestu. Rad bi vsaj malo zaplesal naokrog.«
»Kaj pa še,« je zaklicala trobentica. »Tukaj te nujno potrebujemo!«
In ogenjček je hodil v krogu okoli cvetja in ga grel. Tretji dan je prineslo mimo starega Urha, drvarja.
»Ej, kaj vidim,« se je začudil. »To je pa cel košček pomladi!«
Ogenjček se je potuhnil, da ga starec ne bi opazil – in res ga ni.
»To bo stara Urša vesela,« je rekel Urh, se sklonil in začel izkopavati cvetice. »Kar koj jo bo nehalo trgati v križu.«
Narahlo je izkopal cvetice in jih odnesel domov. Ogenjček mu je potiho sledil, pa mu je Urh pred nosom zaprl vrata. Ogenjček je poskočil na okensko polico in radovedno gledal v izbo.
»Poglej, Urša, kaj sem ti prinesel,« je rekel starec v ruto zaviti starki, ki se je stiskala k peči, in ji dal šopek pomladnih rož.
Stara Urša je kar zasijala.
»Ej, stari,« mu je rekla, »kar nehalo me je trgati po križu!«
Posadila je rože v zabojček in ga postavila na okensko polico. Zagledala je ogenjček in se ustrašila.
»Ogenj, ogenj je zunaj,« je zavpila. Stari Urh je stopil k oknu, medtem pa je ogenjček že pomahal cveticam z vsemi plamenčki, odskočil in stekel proč.
»Le kaj je na meni tako strašnega, da se me ljudje bojijo?« se je spraševal, ko je skakljal čez polje. Tam je stalo staro, pozabljeno strašilo in kimalo v vetru.
»Joj, pojdi stran,« je zahreščalo, »lepo te prosim, nikar me ne zažgi, saj ti nisem ničesar storilo!«
»Beži beži,« je rekel ogenjček, »saj ti nič nočem. Samo malo sem te mislil pogreti, ne bom se ti preveč približal, nič se ne boj!« »Ne, ne, nikar,« je hroplo strašilo. »Rajši prenašam mraz kot strah, veš. Saj vidiš, da imam slamnato srce, ki se takoj vname.
Lepo te prosim, pojdi stran, strašno sem živčno.«
In res se je na vso moč treslo. Ogenjček je skomignil in odmigljal naprej, v temni gozd.
Bilo je res hudo mraz. Od vej so visele debele ledene sveče, potok je bil povsem zamrznjen in vse je bilo tiho. Ogenjček se je hotel malce nasloniti na jelko in si oddahniti od hitre hoje, pa je začelo drevo trepetati in jelka je spregovorila:
»Ogenj, prizanesi mi!«
»Saj ti nič nočem,« je rekel ogenjček.
»Potem se pa odmakni,« je velela jelka. »Jaz imam smolo, veš – in taka drevesa se najhitreje vnamejo. Saj boš pazil, ne?«
»Seveda bom,« je obljubil ogenjček in se sprehodil med drevesi sem in tja.
Hrst, hrst, so se zaslišali koraki po zmrzlem snegu in med drevjem se je pokazala zajetna, čokata postava lovca Pepeta. Ogenjček se je potuhnil za drevo in čakal.
»Tule so sledovi,« je mrmral lovec Pepe, »nekje blizu mora biti zajec, tako gotovo, kot sem Pepe.«
Ogenjček je zaslišal hitro, preplašeno dihanje in zagledal sivega zajčka, ki se je pritajil v sosednjem grmu.
»Tiho in ne gani se,« mu je zašepetal ogenjček. Zajček pa je bil upehan in ni mogel zadržati glasnega dihanja. Pepe je imel ostra ušesa, pa ga je brž zaslišal. Snel je puško in izbuljil oči. Nameril je puškino cev naravnost v zajčkov grm. Še malo, pa bi bilo po zajčku – tedaj pa je ogenjček planil iz svojega skrivališča, skočil na puško in na vso moč začel migljati lovcu pred očmi.
Pepe je od strahu spustil puško iz rok in se opotekel nazaj, medtem pa je zajček skočil iz grma in srečno pobegnil.
»Kaj pa je bilo to?« se je čudil Pepe. »Menda se mi blede ali kaj? Malo bom sedel, da se umirim.«
In omahnil je na bližnji štor. Ampak ogenjček je bil hitrejši, tik preden je Pepe sedel, je skočil na štor in Pepe je sedel nanj. Ogenjček mu je v hipu prežgal hlače in ga opekel, tako da je Pepe tulil od bolečin in jeze in plesal okoli štora pravi indijanski ples. Ogenjček se je spet potuhnil. Pepe je sedel v sneg in si hladil opečeno zadnjo plat.
»Uhuhu,« je jokal, »hlače sem uničil, pa še žena me bo, ker bom prišel brez zajca. Uhuhuuu, gorje meni, če ne bo dobila zajčje pečenke! Tega zajca moram ubiti, tako gotovo, kot sem Pepe!«
»Bomo videli,« je sklenil ogenjček za smrekovim deblom in čakal. Pepe je pobral puško in se spet odpravil po gozdu, ogenjček mu je tiho sledil, nato pa naredil ovinek in lovca prehitel. Pri zamrzlem potoku je za hip postal in prisluhnil.
Kmalu je zaslišal Pepeta, kako lomasti med grmovjem.
Ogenjček se je spustil k potoku in se zajedel pod ledeno skorjo. Brž je raztopil spodnjo plast ledu, zgoraj pa je pustil le tanko skorjico. Na drugi strani je spet smuknil ven in se skril.
Pepe je prišel do potoka in meni nič tebi nič stopil nanj. Reklo je tresk! in čof! in lovec je ležal v potoku, kakor je bil dolg in širok, ogenjček pa se je zvijal od smeha in plapolal trikrat više, kot je bil velik.
Pepe je spoznal, da z zajcem ne bo nič, pobral se je iz vode in iskal svoj pihalnik, pa mu ga je že voda odnesla pod led – kdove kam. In tako se je lovec moral praznih rok vrniti domov k svoji sitni ženi.
Ogenjček je veselo skakljal skozi gozd, sipal iskre in prepeval ognjevite pesmice. Pa so postajala drevesa redkejša in ogenjček je priplesal iz gozda na travnik. Na travniku je stala hišica, pokrita s slamo. Ogenjček se je previdno približal in pokukal skozi okence.
Notri je za mizo sedela deklica in si žalostno podpirala glavo z rokami. Na mizi pred njo je ležalo njeno šolsko spričevalo, v njem pa dve nezadostni oceni.
Ogenjček je poskočil na okenski polici in deklica ga je zagledala.
»Kakšen lep, majhen ogenjček,« je zaklicala, »gotovo mi ne bo nič storil, če ga spustim noter.«
Odprla je okno in ogenjček je skočil na mizo.
»Gotovo te je zeblo tam zunaj,« je sočutno rekla deklica.
»Mene?« se je zasmejal ogenjček. »Mene nikoli ne zebe. Potipaj, kako sem vroč – ne, rajši ne, opekla bi se. Kaj sem že hotel vprašati – zakaj si pa prejle tako žalostno gledala?«
»Oh, zaradi spričevala sem žalostna, veš. Vsak čas se bo vrnila mama domov, in ko bo videla, da imam dve nezadostni oceni, se bo gotovo jokala in govorila, da sem ji samo v žalost in skrb.«
»Tega ne bi smela nobena mama reči,« je bil jezen ogenjček. »Takoj bom sežgal to trapasto spričevalo.«
»Tega pa ne smeš,« je rekla deklica. »Mama bi mislila, da sem ga jaz sežgala in vse skupaj bi bilo še slabše.«
Deklica je planila v jok in ogenjček ji je sušil solze.
»Ne smeš jokati,« je rekel, »saj me boš še pogasila, toliko solz imaš. Rajši premisliva, kaj bi se dalo storiti.«
Dolgo sta premišljevala, pa se nista nič pametnega domislila. Tedaj so se zunaj zaslišali koraki in v sobo je stopila dekličina mama. Ogenjček je komajda še utegnil skočiti v kamin med druge plamene in se narediti, ko da je eden izmed njih.
»Si dobila spričevalo?« je vprašala mama.
»Dobila,« je odgovorila deklica. Vzela je spričevalo z mize in ga s tresočo roko podala materi. Mama si je nataknila naočnike in začela brati ocene. Zdaj pa je iz kamina privihral naš ogenjček, skočil na spričevalo v maminih rokah in ga v hipu sežgal. Mama je zakričala od strahu in začela begati po sobi.
»Vode, prinesi vode,« je kričala hčerki, medtem pa se je ogenjček spet potajil med drugimi plameni. Mama je kot iz uma planila v kuhinjo in začela natakati vode v vedro, medtem pa je deklica odprla okno in ogenjček je kot blisk švignil ven – malo je manjkalo, pa bi bil skočil v korito z vodo – in stekel stran.
Hodil je in poplesaval in bil prav dobre volje. Tako je, da sam ni vedel, kdaj, prišel v mesto.
Bila je že noč, ulice pa so bile tako svetle, da nihče ni opazil ogenjčka, ki se je plazil tesno ob hišah po pločniku. Od radovednosti mu je jemalo sapo, malo pa se je tudi bal, da ga ne bi kdo pohodil. Nenadoma je zaslišal prestrašen krik: »Ogenj! Pokličite gasilce!«
Ogenjček je poskočil in se skril v prvo vežo. Na srečo ga nihče ni opazil. Preplašeno se je splazil po stopnicah navzdol in kar zamiral od strahu. Slišal je godbo, petje in hrup človeških glasov. Radovednost je premagala strah, splazil se je do velikih rdečih vrat, na katerih je pisalo BAR, in jo mahnil kar noter. Skril se je pod prvo mizo in čakal, kaj bo.
Pri mizah so sedeli ljudje, klepetali in pili, godba je igrala, na sredi med mizami pa je bil prazen prostor, po katerem je skakljalo dekle, vilo roke nad glavo in se zvijalo.
»Le kaj ji je, revici,« je sočutno pomislil ogenjček, »gotovo jo kaj boli, ko se tako zvija.«
In res je lepotica prav grdo gledala. Potem je sedla na stol in se začela slačiti.
»Aha, vroče ji je,« je pomislil ogenjček, »upam, da ne zaradi mene.«
Lepotica je slekla vse, kar je imela na sebi, in kose obleke jezno razmetala okoli sebe. Ogenjček je pomislil:
»Kar vidi se, kako ji gre ta obleka na živce. Pomagal ji bom, da se bo teh cunj za zmeraj znebila. Mogoče se bo potem nasmehnila.« Skočil je izpod mize in v hipu zažgal plesalkine obleke, nogavice in čevlje, ki so ležali razmetani okoli nje. Plesalka je zavrisnila od strahu, ljudje pa so zaploskali, ker so mislili, da mora tako biti. Zdaj pa je lepotica gledala še bolj grdo kot prej.
»Polomil sem ga,« je pomislil ogenjček. »Mogoče se je hotela samo malo ohladiti, zdaj jo pa zebe. Moram jo pogreti.«
Primaknil se je čisto k njej, ona pa je še bolj zavpila in zbežala. Ogenjček je ostal na mestu in ni vedel, kaj bi, tedaj pa je pritekel požiralec ognja, odprl je velika usta, rekel ham! in požrl ogenjček.
To je bilo strašno. Ogenjček se je zvijal in se poskušal izmuzniti iz moževega grla, pa ni šlo. Zgroženo je pomislil, da bo to njegov konec, in še bolj se je ustrašil, ko je slišal, kako mož naroča kozarec vina.
»Zacvrčalo bo in mene ne bo več,« je pomislil ogenjček in jokal ognjene iskre. Požiralca ognja je tako žgečkalo v grlu, da je moral zakašljati, pri tem je odprl usta in naš ogenjček je hopla! komaj komaj ušel strašnemu koncu. Šinil je proti vratom pa po stopnicah pa ven, na ulico. Videl je veliki gasilski avtomobil, ki je kolovratil po ulicah in ga iskal, pa mu je le srečno ušel tako, da je poskočil na prvi avtomobil in se na njegovi strehi odpeljal iz mesta. Ko je avto vozil mimo zadnjih predmestnih hiš, je ogenjček odskočil in pristal sredi tujega polja.
Veter je pihal, začelo je rositi. Ogenjček se je spet ustrašil. Kje naj najde zavetje pred dežjem? Sneg je postajal moker in je cvrčal pod njegovimi poskoki, ogenjček se je začel kaditi in sipati rdeče iskre – še malo, pa bi bilo po njem.
Postajal je vse lažji in lažji, temnel je in komajda še dihal. Kot v snu je začutil, da ga veter dviga više in više in da ga nosi daleč in še bolj daleč ... in nazadnje sploh ni bil več ogenjček, ampak le še bleščeča iskrica, ki jo je veter nosil kdove kam ... Gospodinja s predpasnikom je prišla v drvarnico, si naložila polno naročje polen in odhitela proti hiši.
»Hu, kakšno zoprno vreme,« je godrnjala. Veter se ji je zakadil v lase in jo razkuštral, nato pa vrgel onemoglo ognjeno iskrico na polena v njenem naročju.
Gospodinja je stekla v hišo, odprla veliko krušno peč in naložila na ogenj nekaj polen. Tako je tudi mala iskrica zašla med plamene. Zažarela je močneje, se razplamtela v droben plamenček, zrasla in se končno spotegnila v majhen, živahen ogenjček, v ognjička-vražička!
»Kje pa sem?« je vprašal ogenjček – in se takoj vsega spomnil. Kar stresel se je ob spominu na mokro polje in na dež, ki je udrihal po njem in ubijal njegove plamenčke ...
»Pa je spet vse dobro,« je zavriskal ogenjček in od veselja kar vihral po peči. Veter je tulil v dimniku, da je bilo vse skupaj še bolj veselo in hrupno. Vso noč je gorel ogenj, proti jutru pa je začel ugašati in se spreminjati v kup pepela. Samo naš ogenjček je še veselo plapolal.
»Daj no, ugasni že pa daj mir,« mu je rekel že skoro povsem ohlajen ogorek. »Radi bi spali in pozabili na vse.« »Jaz da bi ugasnil? Ne bom!« je zaklical ogenjček. »Zanalašč ne!« Zjutraj je gospodinja v predpasniku odprla vratca peči, zgrebla pepel na smetišnico in ga odnesla ven, ognjiček-vražiček pa je zagledal odprta vrata ...