Ognji (Ilustrirani glasnik april)

Ognji. V. K.

Izdano:	Ilustrirani glasnik 3/32 (1917)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Že davno od tega, ko sem se nekega temnega večera peljal po ogromni sibirski reki. Naenkrat je na obrežju reke, tam spredaj pod temnimi gorami vzplapolal ogenj.

Vzplapolal je žarko, silno, zelo blizu ...

»No, hvala Bogu!« — sem dejal veselo, »blizu smo že!«

Veslar se je dvignil, pogledal preko ramena na ogenj in se zopet malomarno naslonil na veslo. — »Daleč je!«

Jaz nisem verjel; ogenj se je tako jasno izražel, tako blizu, plapolajoč iz neprodirne teme. Toda veslar je imel prav: pokazalo se je, resnično, ogenj je bil daleč.

Svojstvo teh nočnih ognjev je približevati se, premagovaje temo, svetlikati in mamiti s svojo bližino. Pokaže se tako blizu — zdaj, zdaj ... še dva ali trije udarci z veslom in pot je končana ... A medtem je še daleč, daleč! ...

Že smo dolgo pluli po reki, temni kot črnilo. Valovi so šumeli ob breg, dvigali čoln in pluskali vanj ter ostajali zadaj v neskončni dalji, le ogenj je še vedno sijal tam spredaj, lesketajoče in mameče — vedno enako blizu in vedno enako daleč ...

Često se spominjam še danes na to temno reko, zasenčeno od skalnatih gora, in na tisti živi ogenj. Mnogo ognjev sem videl prej in slej, nobeden me ni mamil s svojo bližino. No, življenje teče med vedno istimi bregovi, a ognji so daleč. In zopet se je treba nagniti nad veslom ...

In vedno ... in vedno tam spredaj — ognji! ...