Okradena lepota
| Okradena lepota L. Travan |
| |||||||||||
I. uredi
Šla sta roko v roki po poljani proti domu. Oba sta bila gologlava in bosonoga. Solnce se je bližalo h goram in rumeni žarki so padali na vso širno dolino in se bliščali na svetlih glavah obeh otrok. Kakor dva majhna solnca sta žareli, bleščeči se v solnčnem ognju.
»Poglej, Anka, kako je vse rumeno od solnca,« je dejal Vale in se obrnil proti solncu in obstal.
Anka je privzdignila glavico in pogledala Valeta in vzkliknila:
»Joj, tvoj obraz je ves rumen in tvoja modra obleka je zelenkasta.«
»In tvoja bela je rumena in nalahno rožasta in tvoji lasje so iz zlata, kakor cekini.«
»Kakor cekini,« je ponovila Anka in se je veselo zasmejala.
»Poglej, kmalu se bo solnce dotaknilo gora,« je govoril z zanimanjem Vale.
»Vidiš, kako so lepe, čisto modre, pa tako daleč,« je dodal počasi in z lahko otožnostjo.
Anka je premerila gore z nekoliko začudenim pogledom. V njenih očeh je odsevala njih daljna modrina. Zaslutil je nekaj Vale, ki je zrl v njen obraz in v njene oči, pa bilo mu je nejasno.
»Pojdiva,« je rekla Anka in stekla proti beli hiši, ki je stala na majhnem klancu.
In predno se je Vale zavedel, že je bila na klancu pred vrtom. Videl je njeno bleščečo obleko in njeno zlato glavo in veselo mu je bilo v duši. Mirnih korakov je šel proti hiši in v njem je plaval tih odmev modrih gora. Nekaj kakor hrepenenje mu je razigralo dušo, naenkrat je stekel in zaklical Anki:
»Beži, lovim!«
»Ne boš me!« je odgovorila z nasprotujočim glasom in zbežala na vrt.
Tekel je za njo. Bil si je v svesti, da jo bo ujel, in zato ni preveč hitel. Anka pa je bežala med gredicami, kakor plaha srna. Belo krilce je plapolalo in lasje so ji silili v obraz. Hudo ji je bilo ob misli, da bi jo Vale ujel. Bežala je z vsemi močmi, pa kmalu je bil Vale za njo. Steza je prenehala in tako ni vedela kam in je zakričala zvonko in se obrnila proti Valetu.
»Ne smeš me!«
Oba sta se smejala.
»Imam te,« je govoril Vale med smehom in iztegnil roko po njej. Obupno je zakričala in stekla čez gredico na stezo. Tega ni bil pričakoval. Obrnil se je in stekel po velikih ovinkih proti njej.
»Le počakaj!«
»Pa me nisi,« je zmagoslavno klicala Anka in zbežala pri vratih z vrta.
Tekel je, kar je mogel. Anka je hotela čez travnik proti gozdu. Obrnila se je za Valetom in podvojila hitrost, ko je videla, da je razdalja vedno manjša. Pot ji je tekel po razpaljenih licih in kolena so se ji šibila. Omagovala je. Bežala je v ravni smeri, in ko je bil Vale že prav za njo, je krenila na desno. Vale je tekel še nekoliko naprej in razdalja med njima je bila zopet večja. Bežala je zdaj na desno, zdaj na levo. Včasih sta se ustavila in se nekaj trenutkov gledala. Pripogibala sta se od smeha in nista več mogla teči. Pa v obeh je bilo toliko svojeglavnosti, da nista hotela prenehati. Anko je bilo strah pred Valetom. Zdelo se ji je, da ji bo storil s tem kaj žalega, če bi jo vjel. Gledala ga je in v njej je bil obup, strah in smeh. Zadnje moči je napela in zbežala. Ko je čutila, da je Vale za njo, je ves čas obupano kričala, in ko jo je zgrabil, se je branila z rokami.
»Imam te,« je dejal Vale ves upehan in se je zmagoslavno zasmejal.
V tem trenutku se je čutila popolnoma uničeno, potem pa je bila vesela, da ji ne bo treba več teči in nekaj težkega ji je odleglo.
Oba sta si brisala pot s čela in se zadovoljno smejala.
»Anka, večerjat,« je zaklical glas.
»Adijo, Vale.«
Senca je vstala pred njim.
Vale se je napotil proti gozdu. Mračno je bilo v njem. Drevesa so bila mrzlo zelena in debla temno rjava, kakor na kakšnih kulisah. Brez svetlobe in sence se je vspenjal gozd: brez življenja.
Ob urah, ko zaide solnce, je gozd poln mrtvega miru. Vale se je vlegel vznak v travo in je položil roke pod glavo in obrnil pogled proti dolini. Videl je ozek in dolg pas sveta, zasenčen z modrim mrakom in obrobljen s še bolj modrimi gorami in svetel trak zardelega neba.
»Tam so gore,« je mislil Vale, »in kaj je za njimi? Ali je tudi dolina kakor tu? Ali so tudi tam taki ljudje kakor tu? Morda je tam morje? In videl je neznano morje, polno bajnih luči in barv. In jasne so bile daljave in bela jadra so plula v nje. Lepo mora biti tam, drugače kakor tu. Šel bom tja in bom vse videl: tisto lepoto.«
Drzne so bile misli, in jih poznala duša.
Zamižal je, da bi jo videl. Pa lepota ni hotela dobiti nobene oblike, vse se je izgubljalo v daljavi v nejasnost nerojenih misli. Na dnu duše pa mu je vstajala slutnja, da živi lepota, a čutil je svojo nemoč, da bi ji ustvaril podobo. Zmislil se je, kako mu je bilo veselo, ko je vedel Anko pred vrtom, vso tako belo in jasno.
Naenkrat se mu je zdelo, da je nekdo blizu njega in mu izsesava vse misli, še predno se mu porajajo. Zdel se je sebi ves onemogel in ubog. Odprl je oči. Mrtvaški mir gozda mu je dihnil v oči. Čutil je, da ga obkoljuje gozdni duh in mu izsesava misli drugo za drugo in mu pušča bolnost in nejasnost. Vstal je in odšel proti domu. Začutil je svetlo nebo nad seboj, bilo mu je lažje. V ozračju so plule še tihe dnevno luči in za gorami je umirala zarja.
II. uredi
Vale je študiral v mestu gimnazijo. Prve čase je hodil vedno po ulicah. Mimo njega so hiteli ljudje veselih in brezskrbnih obrazov, šumele so svilene obleke, razigrani so bili obrazi, žarke oči so gledale izpod širokih klobukov in dolga, lahna peresa so se prešerno zibala na njih. In težak vonj parfuma se je širil za damami in napolnil vso ulico z lahno dehtečim zrakom. In bleščeče luči so žarele in se z opojno silo vlivale v vse zveneče življenje. Kakor omamljen je taval Vale. Vse je videl, a ničesar se ni zavedal. Polno občutkov se je kopičilo v njegovi duši, vse je vrvelo v njej kakor življenje na cesti. Ugajalo mu je v mestu, vendar je bil razočaran na dnu duše. Ko se je peljal proti goram, za katerimi je ležale mesto, je pričakoval nekaj neizrekljivo lepega: tisto lepoto. Solze so mu stopile v oči, vsa topla in tiha mu je bila duša in polna vere v to veliko misel. »Tam za gorami je,« je mislil in srce mu je utripalo veselja. »Tam jo bom našel in jo bom videl.« Ni vedel, kaj je mislil, samo čutil je do dna svoje duše.
In vlak je drdral in mimo se bežale ravnine in gozdovi in hribi. In ugasnil je dan in skozi okno je gledala noč. In tema je bežala mimo. Potem pa je prihajalo svetleje in vlak se je ustavil v mestu. Ni bilo tistega, kar je pričakoval.
Med letom mu je umrl oče. Prišlo je tako nenadoma, da ni mogel na pogreb vsled prevelike oddaljenosti. Potrt je hodil po mestu in kakor svinec mu je tiščalo glavo in jo klonilo k tlom. V sencih mu je tolklo, oči so ga žgale, da ni videl predse. »Umrl je, umrl,« so ponavljale ustne, a v duši ni bilo prave jasnosti v spoznanju teh besed. Šele teden po smrti se je jasno zavedel, koga je izgubil, in se je razjokal. Mati se je preselila k njemu v mesto.
Od tistega časa, ko je hodil v gimnazijo, ni bil več v rodnem kraju. Živo pa je videl pred seboj na klancu ono belo hišo z vrtom in vso ravnino do modrih gora. In še isto hrepenenje je nosil v srcu: hrepenenje po lepoti.
In hodil je s sošolcem Janom na izprehod in je govoril:
»Že od nekdaj jo nosim v srcu in hrepenim po njej; in nikdar je nisem videl, vsa neznana mi je in vendar jo je slutila duša. Slutila jo je v daljavi, ko so zrle oči preti goram, in jo je tam iskala. Napenjale so se oči, da bi jo videle, mučile so se misli, da bi jo izmislile, a ni je bilo. Preslab sem bil.
V mestu sem, ki leži za tistimi gorami, ki sem jih gledal takrat in sem mislil, da je tukaj. Mislil sem si jo v morju in v brezmejni neznanosti. Ni je tukaj, zmotil sem se. Tam je, za tistimi tihimi hribi,« in iztegnil je roko proti goram, ki so se vspenjale na obzorju, vse lahne in meglene.
»Tam je, kjer stoji ona bela hiša in se blešči bela Ankina obleka med zelenečim drevjem.« Šepetaje je govoril Vale in utihnil. Mladostni spomini so mu razigrali dušo, v tisočih žarkih je sijala pomlad na širno dolino in solnce se je potikalo po zlati Ankini glavi. Držal jo je za roko in zrl je v modrino njenih oči, kakor v modrino gora. Nekaj neznanega je bil zaslutil takrat, a danes je bila slutnja vsa jasna in svetla. In hitel je za Anko med gredicami, ves otroški in razposajen. In pil je prejšnje čase drugič z jasno zavestjo minule sreče, a takrat nepoznane.
»Tja pojdem,« je izpregovoril odločno in oči so se mu zaiskrile.
III uredi
In po maturi je šel. Dolga je bila vožnja. Minil je dan in še vedno je sopihal vlak v daljavo. Mimo so bežale zasenčene poljane, odpirale so se daljne teme in izginjale in ob oknu so švigale črne skale. In zableščala se je reka, zatrepetala je luč in zopet je bežala mimo noč. Enakomerno je drdralo in ropotalo in tolklo pod njim in mu utihnilo vsako misel. Nevede se je naslonil v kot in je zadremal. Na postaji se je zavedel in je skočil pokonci. Danilo se je. Čutil se je trudnega. Rezek zrak mu je pihal v obraz in gosta megla je prihajala v kupe. Mrazilo ga je. Iztegnil je glavo skozi okno in začutil tisti zgodnji jutranji mir, ko še vse globoko spi in vendar je že dan. Nekaj zaspanih izprevodnikov je hodilo okrog, vse drugo je bilo pusto in prazno. Stresnil se je mrazu in se spomnil na gorko posteljo in je zaprl okno.
Vlak je odpihal dalje. Pred njim se je odprla široka ravnina, vsa zastrta v megleno tančico.
»Pozdravljena,« je izpregovorila duša z drgetom. In bežala je mimo ravnine in ni je bilo konca. In prihajala je vedno bolj jasna in širna in vsa se je topila v solnčni toploti.
Vlak se je ustavil in Vale je izstopil.
Šel je po poljani naravnost proti solncu. Tih smehljaj je dihal z njegovega obraza, v dve zarezi so se spojile oči. Pogladil se je po svetlih dolgih laseh, po katerih so plezali solnčni žarki in iskrile svilene niti. Čutil je, da se bliža lepoti. V duši mu je bilo jasno in lahno je trepetalo v njej strahu bodoče sreče. In videl je velikost neznanega trenutka. In naenkrat se je močno zbal za svoje hrepenenje, ki je je čuval toliko let in ki bo izhrepenjeno ob trenutku pogleda nanjo, najvišjo in najpopolnejšo. Nehote je jel stopati počasneje.
Solnce je lilo široke žarke na ravnino in tam daleč se je bleščala bela hiša na holmcu in daljno obzorje so preprezale svinčenobarvene gore. Lahne moči jutranjega dne so plale v ozračju, drhtele so rožaste ajde, tiho so brneli glasovi na njih, in silno zvenenje je spajalo nebo in zemljo. Počasi je stopal Vale in meril z očmi vso ravnino. In srečavali so ga beli kantoni ob svetli, široki cesti, ki se je vila v neboglednost. Dehtelo je po sveži zemlji in po megli in po mladem solncu. Bližal se je hiši in obstal na mestu, kjer sta bila z Anko gledala solnčni zahod. Polnila se mu je duša, do vrhunca je kipelo v njej davno življenje. Zavil je na klanec in stopil v hišo. Ozrl se je. Neznan pajčolan je bil zavil vso znanost v tujo meglenost.
»Pozdravljeni!« Snel je klobuk.
Prihiteli so in so se ga razveseli. On pa je vsesal pogled v nje in z mrzlično napetostjo pričakoval odgovora. Začudeno so se spogledali. Slutili so, niso pa vedeli, da jim je pogledal na dno duše in je videl v njej skrito tugo. In nemirno so begale njegove oči po hiši in iskale njo.
»Anka,« je klicala duša »pridi, najsvetlejša!« A ustne se niso zganile.
Izpraševali so ga o mestu in raztreseno in nejasno jim je odgovarjal in pripovedoval.
Čakal je in potem je vprašal z drhtečimi ustnicami.
Ni je bilo več.
Zapalilo ga je v duši, zameglile so se mu oči.
Poslovil se je.
Šel je čez travnik proti gozdu. Glava mu je visela na prsih, rami sta bili dvignjeni in hrbet se mu je skrivil kakor ob udarcu biča. Med očmi se je čitala ostra guba. Brez misli je bil Vale. Potem pa je zaslutil, da ga obseva svetloba in se je obrnil. Dvignil je glavo in obstal.
Odrevenel je: videl jo je, o kateri je sanjal. Oči v oči ji je gledal. Ostra jasnost mu je proniknila dušo. Videl jo je v široki dolini, polni večernega solnca, v visokih, nepremičnih jagnjetih, v belih brezah, vdihajočih njivah in z daljavo zastrtih ajdah. Videl jo je v gorah, ki so se ostro črtale na rožastem horizontu, gledal jo je v solncu in njega zadnjih žarkih in v vsem brezmejnem miru, ki je plul nad zemljo. In napolnila se mu je duša s čudnim, grenkim mirom: vso dolgo vrsto let je videl pred seboj, vse hrepenenje, ki ga je izhrepenel za to lepoto. In sedaj jo je gledal in jo je videl: vso neizrekljivo lepo, in golo in hladno, brez najsvetlejše točke, ki je ugasnila, predno jo je bil spoznal.
Zgenilo se mu je nekaj v duši in ugaslo in velika solza se mu je porodila v očeh in je zdrknila po licu in duša je zašepetala:
Okradena lepota!