Okrog Grintavca črez tri dežele

Okrog Grintavca čez tri dežele
dr. Josip Tominšek
Spisal dr. Josip Tominšek
Izdano: Planinski vestnik september 1903, leto 9, štev. 9, str. 139-143;
Planinski vestnik september 1903,
Viri: dLib 9; dLib 8 ali [1]

URN:NBN:SI:DOC-X9OB18TA dLib 9

Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Z grebena, ki je le nekaj metrov dolg, krene pot na levo na široko steno, ki se vidi. Pa le odspodaj, kar navpična. Spodaj ji dajeta sneg in pesek mehko podlago. Pot je teže zasledovati, ker je vse gladko in so torej znamenja le horizontalna, klinov in žic ni, izpeljana pa je tako, da se ob nekoliko opreznosti ni mogoče ponesrečiti. Kdor pa v gorah ni oprezen, ta ostani doma! Pravi veščak je bil, kdor je nadelaval to stezo. Porabljena je vsaka razpoka in oni tolarčki za človeško nogo, ki so vsekani v gladko skalo, so nameščeni baš na taka mesta, ki so priročna ali pravzaprav prinožna, samo nečloveško dolge krake je imel dotičnik, ki je po njih umerjal te stopinje. Občudoval sem Franka, ki je tod lazil sam in deloma ob snegu. V pol ure sva stala spodaj in čez nadaljnje pol ure sva strmela v temni Turški žleb, ki je izmed prvih znamenitosti v Grintavcih. (Opis glej v Plan. Vestnik, (1903) št. 6.) Po kratkem okrepčilu jo puhneva navzdol, sprva po pesku; težko sva že čakala slavnih železnih stopinj ob navpičnih stenah, stopinj, ki te peljejo med nebom in zemljo navzdol. Ubrala sva jih tem krajša, ker je spodaj ležal še debeli sneg. Te stopinje so varne in ne morebiti v neznanski višini, v toliki višini pa le, da se povsod odspodaj do njih ne da seči s palico.

Kakor bi naju hotel škrat podražiti, pripeti se nama nekaj sličnega, kar je tu doživel Franko. Nasproti nama prideta, ko sva tipkala z nogami ob navpični steni od stopice do stopice, turist in turistka, oče in hčerka, ali hčerka je koračila po klinih in oče se je plazil spodaj po snegu. Zaradi nekega ovinka se zazremo šele, ko smo si bili blizu. Oče nama sicer ni bil na poti, ali hčerka! Z bistrim pogledom naju premeri, ko se ji prikloniva pravilno, kolikor je bilo mogoče v omejenih razmerah. „Es wird schon gehen," pravi pogumno očetu, ki mu je kar sapo zaprlo. Jaz kot prednji se ji približam prvi in zagotavljajoč, da sem že marsikaj hujšega in širšega prekobalil, nego mi je treba zdaj, prestopim dva klina, smuknem mimo nje in izginem za ovinkom; tovariš je bil nekaj korakov za menoj. Ko je oče videl, da se vse vrši tako gladko, je zopet gledal pod noge; ko pa čez nekaj trenotkov zopet pogleda kvišku, začne možicelj kar razgrajati in cepetati, kakor bi bil znorel: „Hilda, Hilda! Was treibst du denn oben?" in 9* zamahnil je s palico gori proti železnim stopinjam za ovinkom, odkoder še mojega tovariša ni bilo. Tu očetu izpoddrsne in komaj se je ujel. Opomnim ga, naj le miruje, kajti Hilda je gotovo v varnih rokah. Med tem se približa tovariš izza ogla. „Prostor je bil preozek, malo težko sva se ločila," je pripomnil doli očetu. Ta je grdo gledal, ali ni si upal palice izdreti iz snega, dasi bi jo bil očividno rad. Še je tam stal in gledal za nama, ko sva stopila izven žleba. Hilda pa je, ne oziraje se, ubirala železne stopinje. Stala sva že na štajerski strani. Spodaj globoko na zeleni trati vidiva Okrešelj; ali naju kliče pot na levo in čas je drag. Ko si ogledava položaj, se nama zdi najbolje, kar ob stenah na levo brez steze kreniti povprek, saj morava na ta način zadeti na pot, ki pelje od Okrešlja proti Savinskemu sedlu. V dolgih skokih hrumiva po kamenju; naenkrat nama zastane stopinja: še precej pod nama, ali obrnjena proti nama je siva proga kakor košček promenadne poti ob Tivolskem gradu v Ljubljani. „Ali je to pot?" vprašam. „Pot to skoraj ne more biti! Saj se tu gori ne sprehajajo angelci," odvrne tovariš. „Pot je, to mi kaže kukalo. Ali le kakih 200 metrov je dolga; eden konec moli sem proti nama, drugi pa se končuje tam v jarku. Kmalu bova tam." Pohitiva navzdol. Skoraj meter široka pot je bila to in gladko nadelana, da bi si ne omadeževal najfinejših laknatih čevljev; končala pa se je čez malo korakov ob poti, ki pelje proti sedlu. Za naju kakor nalašč! Pozneje je prišla v časnike vest, da je Češka podružnica zvezala Turški žleb s potjo čez Savinsko sedlo; zmislil sem se te streljaj dolge lepe poti. .. Lepe so take steze, ali kdor se navadi takih, poduha le v Turški žleb in se vrne, ker v tem žlebu je na nekaterih mestih le v zraku prostora za tako promenado. — Pa bodimo veseli! Češka podružnica stavi koče in nadaljuje poti, kakršnih sicer nikjer ni v gorah!

Ob malem snežišču, ki je tam na poti, si napraviva prijeten opoldanski počitek za pol ure. Použila sva, kar sva še imela, pijače za nadaljnjo pot pa je primanjkovalo; zato sva — po meni znanem Jankovem receptu, zlila vse ostanke, vino, čaj, kavo, slivovko, v eno steklenico in nasula na vrh snega in koščke sladkorja. „To bova izpila, kadar zagledava Češko kočo," se domeniva. Med jedjo sva se ozirala doli v Logarsko dolino, v Mangartu slično Ojstrico in na strme stene Planjave. Brana pa je bila skrita za Turško goro. Še pred pol dvanajsto odrineva; prav lahko sva stopala kvišku, ker sta bila nahrbtnika prazna, midva pa dobre volje, da se vse tako posreči. Na levi strani se vzpenja z navpičnimi stenami Križ (2434 m), za njim pa od tukaj težko vidna Rinka, na desni naju spremlja pobočje Mrzle gore, ki se kaže od te strani prav nedolžna, a je vendar izmed najnevarnejših gora. Pripomniti je, da je pot proti sedlu pripravna za vsakega otroka.

Ko je bilo nekaj čez poldne, sva stala na vrhu na lepem svetu, kjer bi si lahko otročiči igrali, dasi je Savinsko sedlo izmed najvišjih v Savinskih planinah. Tod prek so hodili prebivalci že davnaj iz Logarske doline na Gorenje Jezersko, kamor pelje ne huda pot. Midva sva se, prihajajoča tu na Koroško, le nekaj minut pomudila, potem sva krenila čez tako imenovane Vodine. To je valovit svet, pokrit s travo, peskom in kamenjem, le polagoma se nagibajoč proti zapadu. Ali na levo ! Semkaj pojdi, hribolazec, spoznavat Grintavce! Vsi ti velikani: Križ, Rinka, Skuta, Štruca, Dolgi hrbet se tišče drug drugega z rameni, visokimi po 2300 m, in le glave se dvigujejo nad ta neprodirni zid, Grintavec in Kočna, njih poglavarja, pa kipita v zrak ponosno bolj v ozadju, že izven Vodin. Med Vodinami in onimi orjaki ni predgorja; 600 m visoko se dvigujejo skale navpik do grebena. Tu se šele prepozna vsa gorska krasota Skute in od tod sem lahko presodil, v kak prepad sva zrla zjutraj, ko sva bila prišla v sedlo med Dolgim hrbtom in Štruco; onih zidcev in žlebov, ki sicer omogočajo pristop tudi po najhujših strminah, tukaj pogrešaš. Na desno ti zre oko očarano na zelene gozde in pašnike, med njimi pa čepi strma in huda Baba (2154 m). Vse to sva si ogledala le med potom, kije lahek in izprva pregleden; od tam pa, kjer se na desno vije steza proti Jezerski dolini, mu je bilo malo teže slediti, ker so znamenja že zelo stara. V kratki travi se pot malo pozna in morala bi biti midva precej oprezna, ko bi ne bil nekako na vsakih pet minut pot za kake tri metre nakopan. Te čudne lise (označevale so pač smer, po kateri je Češka podružnica nakopala pot letošnje leto) so nama prav dobro došle. Svet se naposled zožuje in prišla sva na jugozahodno pobočje Babe prav blizu sten Dolgega hrbta. Tu je steze docela zmanjkalo; peljala je očividno na veliko snežišče, ki se razprostira od Dolgega hrbta proti zadnjemu predgorju Babe. A nobenega znaka ni bilo nikjer najti; tukaj bo na vsak način napraviti kako rdeče kazalo. Ko sva obkolila sneg, to leto je ležal še na debelo, sva našla na spodnjem koncu sicer ne znamenja, pač pa pot in odslej tako pripravljeno, da bi jo še v temi težko zgrešil. Vzrok je bil jasen, saj je tam do nasprotnega praga naju že pozdravljala Češka koča, tako blizu, da bi skoraj kamen zalučal do nje. Zavriskava, izpijeva ono brozgo in jo udereva dalje. Še četrt ure, si misliva, in še bolj zabrusiva pete.

Skakala sva po mehkem potu med ruševjem in zeleno trato in sva nameravala v diru se pripoditi pred kočo, kar se odpre pred nama globok prepad, pot pa se zavije ostro na levo. Na mah sva obstala, kajti tu doli se je odpirala zavita in ozka luknja v hudi strmini v neznano globino. „To je Žrelo," sem vzkliknil in spomnil sem se, kako mi je oskrbnik Češke koče pri neki priliki pravil, da se hodi sem s Štajerskega čez Vodine in Žrelo. Žrelo? Že ime samo te malo sune tja pod srce in pot bi te še bolj, ko bi ne bila tako lepo oskrbljena. Na sličen način kakor v Turškem žlebu so v popolnoma gladko skalo zabite železne stopinje in ob straneh je napeta žica, da se prijemlješ; tako se gre navzdol, kakor bi orehe pobiral — le bati se ne — ali nekam nerodno, ker je luknja bolj okrogla in so zato prijema toliko ob strani, da se ne moreš držati vklonjeno. „Imenitno!" sva se zasmejala in tovariš je še pristavil, da so drobne in ozke stopnice prav nalašč za bistre češke gospice. Naposled je postalo v tej luknji skoraj temno; na mah pa se pot zavije in skozi ozko škrbino stopiva, pa ne na piano, ampak v impozanten kotel, morebiti najimenitnejši, kar jih je v slovenskih gorah. Nad nami se vzdigujejo navpik črne stene, kak lučaj pred nami prav tako; ti dve stranici zapira na levi še strmejša, namreč razorana severna plat najvišjega dela Dolgega hrbta, ki pod njim tu stojiš. Tako je nastala trikotna globina, katere sten ni mogoče prelesti; le skozi škrbino, iz katere sva prišla, prikobacaš iz nje. Mrak je tu in hlad, od sten pa padajo kaplje in se ruši kamenje. Dno pokriva debel trd sneg, ki se znižuje precej strmo; ž njim se zožujeta tudi obojestranski steni, ne da bi se združili popolnoma; med njima je široka zev, skozi katero se vidi doli v zeleno dolino. Strmela sva nekaj trenutkov, potem pa sva se vprašala: „Kam zdaj?" Ozrem se doli proti omenjeni zevi in skoraj bi zaklel: tam daleč spodaj na koncu snežišča se je videlo velikansko rdeče znamenje. „Doli bo treba iti! Globoko pod tebe, Češka koča," praviva nazadnje resignirano in jo udariva na sneg. Trd je bil in dričalo bi, ko bi ne bil posut z debelim in drobnim kamenjem kakor žganci z ocvirki. Hitro sva prišla na konec. Ali ne hodil bi rad tod v začetku poletja, ko se usiplje kamenje; kajti proti taki množici, kakor ga je ležalo tod, pomagata spretnost in previdnost premalo. Potem pa sva morala, da prideva na prejšnjo višino, še ubirati stopinje kvišku po gladkih serpentinah; ali ni nama več dišalo. Mnogoštevilnim posestnikom Češke koče pa bi nekaj svetoval, zlasti vrlim damam: Nikar se ne zadovoljite s potom edino do Češke koče in z ugonabljanjem dobrega vina in piva, ampak stopite še onostran koče do Žrela, vsaj do snega. Pot je do tja gladka, prehodna, pa vendar zanimiva; majčkene prepade imate celo tam, seveda osigurane, stopale boste pod naravnim tunelom in ves čas lahko greste vštric s komurkoli, da le ni širok za dva.

Ob treh sva stopila v Češko kočo. Vrli Krč ni hotel verjeti, da sva bila ob devetih še na Skuti. Pa nisva mu zamerila; saj je točil zadnjega šampanjca jezerski veseli družbi, točil zato, ker je tri dni pozneje že odhajal iz koče. Čez eno uro —^ sva vstala čila, kakor bi ne imela nič pota za seboj, in sva skočila doli na Jezersko. Ura je bila pet. Tu se nisva nič obotavljala, ampak sva vzela dvourno pot proti Kokri pod noge, tri četrt čez sedem, sva bila pri Povšnarju, zopet na kranjskih tleh, ob sedmih pa je prišel iz Kranja voz po naju. S posebnim občutkom sem položil svoje kosti na mehko blazino. Moja vloga kot Joško je bila za dalje časa odigrana.