Olgica
Olgica Lojze Golobič |
|
1. Seja
urediTisti večer so se vse semiške rebri užgale. Dolgi rdeči jeziki so bušili iz kupov brinja in snopja v drhteče ozračje: vsako rebro, vsak holm je nocoj široka luč. Zidanice na obršjih se odpahujejo, čepi padajo od sodov; židana volja vre iz zemlje, iz ognjev, iz vina.
Pa kdo je vrgel bakljo na semiške rebri, da so se vnele in pokrvavile nebes?
Aj, ali ne veš, da je nocoj Ivanji večer; in da je samo eden v letu, ne veš? In da ga mora mladina v jutro spremljati?
Na Smuku je počilo iz možnarja, za tem so podtaknili največji grmadi goreč snop. In že je rdeč val pljusnil visoko pod zvezde.
»Hej, Imer, vriskaj! Po turško ureži, na dva glasa! Potem ga dobiš polič. Nocoj ga smeš, naš sveti Janez goduje. In mi vsi nori pobje z njim. Glej, takole!«
Števo, lepi in veseli dečko, je nagnil polič in goltal. Nato ga je prožil Imeru, domačemu hlapcu, ki se je iz Albanije priklatil in se kot hlapec v njih družino vštel.
»Le pij, Števo,« se je branil, »Tvoj Bog se ne srdi, moj Alah bi mi grdo zameril. Zato bom vriskal brez poliča.«
»Beži, beži, kaj lajaš, kar ni res! Vlečeš ga, kadar si sam doma; nihče te ne vidi, ko pod mizo uloviš bariglo in orglaš z njo ... Javno se pije kot mi; kaj tajiš noge kot gad!«
Tečev Jože, nagajivec, je dražil.
»Molči, miš,« je rastel Imer, »nikdar ni šla iz mene laž, nikdar se ne bo zlegla v mojem srcu. Molčal bi, pa mi reci vol, reci mi uš! Samo ne reci mi, da lažem. Če mi to rečeš, potem si zame pes; in ne dam ti več oka.«
Jože je nocoj pil, zato ni molčal: »Lažeš, delaš se lepega.«
Imer je vstal in mrko govoril, kot bi skale rušil:
»Vi lažete, vi, ki pravite, da ste od pravega Boga. Mrzim vas. Pri nas si povemo v obraz samo resnico, pa naj bo kot kamen mrzla. Z resnico pridemo iz matere, s resnico gremo v zemljo spat. Laži ne zna naš jezik. Pri vas pa je tako, da nikdar ne vem, kaj mislite; le to vidim, da onega, kar pravite, ne mislite ...«
»Ho, ho, Kata gre!« je veselo prekinil Števo Imerov gnev. »Kata, hajd na polič! Ti ga pogoltneš s črepinjo prej, ko naštejem dva. Božja devica si, ali jezik tvoj je kot od ose rep: za njim skeli in oteče. Pa nocoj se le napij, nihče ne vidi; jutri pa takoj, ko bo dan sinil, hodi po vaseh in laži, da se je Orel Štefan Grozdnik napil in je kvantal. Boš?«
»Oh, oh, oh, kdaj sem tako delala! Oh, še nikdar.«
Sveto je obrnila oči v nebo; belo so se ji odprle kot splašeni kokoši, ko strmi za skobcem.
»Zopet nekdo spe. Kot bela golobica. In orožnik z njo? E, Stanislav je to; in ona je Olgica.«
Štefan je pristavil levo k ustom in pozval: »Hej, Olgica, k nam, k nam! Samo vi še, pa je polna družba.«
»Baš k vam hočem. Vedela sem, da tam, kjer Števo kresuje, je najlepše ...«
Sladko je žgolela in nudila Števu belo roko. Ali on je nenadno mrklo ošinil Stanislava. V žolču ga je imel, zato je trpel:
»Prav, da ste vzeli s seboj moža postave; tu smo jako nevarni: Pijemo, pojemo in po glavah hodimo.«
»Ne, šel je z menoj, ker ne vem poti in ponoči ni varno ženski po samem.«
»Aha! Morda imate prav. Ali mnogokrat so bolj varne same ...«
»Ti hočeš mene, mladič; pazi se, da ne zavre v meni. Ugrizni se, prej ko blekneš!«
Trdo je siknil Stanislav.
Števo je popustil: »Razumite dovtip!«
»Dobro torej!«
Števu je padlo na prsa težko vzdušje; vzdignili se je, da gre po naročaj dračja. Ali ko je otipal gosto grmačo, kjer ga ne bi mogel nihče najti, se je zleknil pod njo. Tegobne misli so se kuhale v njem:
»Kaj je z mano? Vsakemu človeku bi dal nocoj toplo besedo, temu žandarmu je ne morem. Naj bi me kdo nocoj s pestjo po glavi, ne bi mu vrnil. Ali tega bi udaril, da bi se pod roko vdolblo. Pa ne vem, čemu. Morda mi ni prav, da za Olgico hodi? Bode me nekaj v srcu ... Le kaj je meni Olgica! Nič, kot vse druge. Še vem, kako je bilo lani, ko sem študentoval na Grmu: Pridite k nam, pridite, pridite! Matere so me zvale na južino, da bi njihove hčere videl. Pa nisem hotel; preveč ljubim svobodo, škrjanec pod solncem bi bil rad ... Ne, Števo, ni ga dekleta, ki bi te ulovilo. Najmanj Olgica, ki si vzame žandarma za nočnega čuvarja, fej! ... Vraga, pa nekaj je: Ljubosumje me gloda. In srce se mi vznemiri, ko jo vidim; kaj vem, čemu!
Ali nocoj ste mi pokvarili večer. Ti, žandar, hudič te! Ne, ne bom klel. Ti, Olgica, znaj, da mi nisi nič, dvakrat nič! Amen.«
Medtem, ko semiška gora plameni od kresov in vina in mlade krvi, pa brli tiha lučka v Domu: v kotu za mizo sede dekleta; sveta resnoba jim je razlita po obličjih, kot da v svetišču molijo; kot da se dajejo v žrtev, mlade svečenice, za nas, ki oblateni blodimo po močvarnih tleh. Oj sestre, kot večne lučke izgorevajte za nas, da se vrnemo na vašo čisto pot ...
Ankica, predsednica semiških Orlic, vodi sejo. Osemnajstletno dekle je, ali njen obraz lije srečo in ljubezen mlade, lepe matere. Iz oči se ji toči v lice duša, vsega čudežnega polna, kakor da gleda z onega sveta.
»Poleg točk, ki smo jih rešile, imam še zadevo z Olgico. Rada bi v naš krožek. Kaj mislite, sestre?«
»Prosim besedo!«
»Imaš jo, Jela.«
»Da bi jo vzele? Tuja nam je, pritepenka. Ne veš več, Ankica, kako nas je grdila, ko smo se vračale od procesije: Čukice, čukice, fej, fej — je vikala. Proti sem.«
»Ne sodi trdo, Jela! Kaj veš, kako ji je žal za oni dan! Morda nas je spoznala: da se ljubimo, da je v vseh nas ena sama duša; da smo si sestre v radosti in žalosti. Če ima ena rano v duši, smo vse bolne in trpimo in molimo z njo, dokler ni zdrava. Vidi nas in želi iskreno k nam.«
»Ti ne veš, kar vem jaz,« je rasla Jela; »samo radi njega sili sem, radi Števa. Ve, da imamo skupne igre, izlete ... Kača je. Kot sem rekla, proti sem.«
»O, Jela, ti ji nisi dobra, zato ji braniš k nam.«
Ankica je doumela Jelo, njeno bolečino in šibkost. In tedaj je razodela svojo lepo dušo:
»Jela, tu ne glej na svoje srce, na njene misli. Plemenito moraš čutiti. Roko moraš prožiti vsem, ki so slepi in iščejo. Vsa osebna drhtenja morajo umreti, kadar gre za to, da stopi k nam novo jagnje. Sestra moraš biti; od tebe mora iti sama dobrota kot od rože vonj. Vsako dekle ali fant, ki govorita s teboj, morata čutiti: ima srce kot mati in oči in besedo. Še nikdar nista videla Orlice, pa vesta: drugačna je kot druge: odkrita, dobra kot kruhek, sestra vsem ljudem. In še mislita: Taka je morala biti Marija iz Nazareta ...«
Jeli so misli odromale ven skozi okno, po stezi so šle med trtji in zidanicami, gor do Smuka. Tam ob ognjih so obstale in iskale ... Ni čula Ankice, zato je vroče pala v njene besede:
»Nocoj gotovo kresuje s fanti, morda s Števom! Uf, ne sme, ne sme k nam! Pa vidite, kako lovi fante v trgovini: piškote jim siplje, sladko se jim slini, da vsi nore za njo. Ali je to dekle? Taka naj bo naša? Vse so take, bodo rekli ljudje; flajdre so kot drugod. Vidite, za to je mene ...«
»Pa druge sestre? Dajte svoje misli! Ti, Bara, si bila vedno sodnica, daj, razveži vozel!«
Tajnica Bara je mislila:
»Ne vemo, kaka bo, ali bolje je, da pride k nam; vsaj priliko ji damo, da nas vidi, da nas spoznava. Morda bi se polagoma vživela v našo božjo pot in se preoblekla. Tudi če gre radi Števa, sem za to, da jo vzamemo. Če pa bi ji me še dolgo ostale tuje, pa naj zopet gre ...«
»Pa druge?«
»Z Barico mislimo.«
»Torej?«
»Olgica je sprejeta.«
»Sestre,« je Ankica končavala sejo, »imejte jo, kot da je od začetka naša. Napak ji ne lučajte v obraz; nihče je ni učil, nima matere kot ve. Pa počasi jih bo brisala s sebe, da bo bela kot jagnje. Kdo je znal, preden je v šolo šel? Me smo že dolgo v šoli, pa smo še vse prašne ... Razumimo torej njo!«
Od Smuka je rdeči val še vedno šumel. Števo mu je vnovič dajal drv, odkar sta odšla Stanislav in Olgica. Ni ga bilo nazaj, dokler nista utonila v isto nočno pot, po kateri sta dospela. Takrat pa je zaukal iz polnih pljuč, da je šlo do krupeljskih loz in do vražjega kamena, kjer se je vrisk ubil.
»Oj, Števo je gor, ti grdi Števo,« se je zavedla Ankica, ko se je v družbi sester vračala v tihi dom.
»Števo, Števo,« je grenko trpela Jela, ko je šla po samotni stezi v svojo leseno kočo. »Nocoj so te mi ukradli in te dali Olgici. Vem, da nocoj nisi več moj in nikdar poslej več — pa naj se ubijem za tebe ...«
2. Olgica
urediIz siromašne zemlje je zrasla Olgica. Lesena bajta, kos gruntiča, šibka mati in pijani oče, to je bil svet njene prve mladosti. In ko je neki večer mati ugasnila kot slabotna lučka, Olgica ni jokala, ker ni razumela strašne tajne groba. Ni vedela, da se nad materjo krov ruši in da grunt umira. Šele drugi dan se ji je jasnilo: grabila je mater za mrzle roke, naj ji napolnijo skledico z močnikom. Ali glej, ona na beli postelji spi in se ne vzdrami. Prazna ostane skledica v jutro, na poldan, na večer. Materi je srce mrzlo, ne čuje več, a kaj drugim mar za njo! Ob tihi postelji stoje starice in molče. Očeta kot drugekrati ni. Zanj ni nič poseben dan to. Morda v tem, da je odslej svoboden ptič: nihče ga ne bo na večer svaril, nihče se jokal nad njim.
Hiša se je rušila, njivice so sahnele: oče je pil, pil, Olgica pa se je po vasi klatila. Dobre matere so ji skledico polnile kot svojemu detetu:
»Jej, božek, jej, saj nimaš ne matere ne očeta.«
»Imam očeta.«
»Imaš, Olgica, imaš, pa bolje, da ga nimaš.«
Olgica je strgala skledico, ni doumela tujih besed.
Nekega jutra so štirje sosedje udarili po vratih, da se je votlo odzvalo. Prinesli so v rjuhi njenega očeta. V mlaki vode je utonil; na obraz se je zvalil in ni se mogel okreniti ... Ko so ga v zemljo položili, je prišel krčmar Jure, pri katerem je Olgičin oče v danu in noči živel; razodel je, da je pri njem njive in senožeti in bajto in Olgico zapil ...
Olgica je hodila v šolo, pasla krave, bila lasana, kadar je popasla tuje njive. Razsul se ji je svet živih otroških sanj, iger, brezskrbja; začenjala je živeti življenje trpke resnice. To ji je vdolblo resnobo nad oči. Smejati se je znala v družbi, kakor da srebrna voda žubori; ali ko je bila sama, se je raztožila; malo dekletce je mislilo in se raztožilo ... Mehkoba ji je počivala v modrih očeh, v pšeničnih kodrih in v topli besedi. Pogled njen je mehko brodil skozi vsa vrata v srcu, da si zadrhtel, ako si se domislil grdega greha, ki si ga nekoč storil: zastidil si se pred njenimi čistimi očmi. V prsih ji je cvela bela roža. Ako je udarila vanjo težka deževna kaplja, se je upognila v blato in se dušila. Njeno srce je bila roža: samo vzdih je ujelo od bogvekod, že se je solzilo. Ako so zvonovi na grdblju zaječali v pogrebno jutro, je mislila na svojo mater in se trgala od ihte.
To je bila Olgica v desetih letih.
Krčmar Jure je imel malo trgovino. Za to je hotel odgojiti sina Stanislava; ali ta je bil len, zalojen, nič ni držal v glavi, nič razumel trgovskih poslov. Šel je v vojake, tam se je spridil in ni se več vrnil: pozabil je očetno zemljo in ognjišče. Za žandarja se je vpisal in vihtel jermen nad tatovi in roparji tam nekje na jugu ... Olgica pa je rasla v sveže, brhko dekle. Šestnajstletno je vzel Jure v trgovino. Kot se siničica nosi od veje do veje, je plavala Olgica iz kuhinje v sobo, od tu v trgovino, v klet. Zlate roke je imela: povsod je bila in vse Življenje je prebudila v Juretovi hiši. Možje so hodili v krčmo kot v cerkev, da so gledali Olgico; v trgovini so se drenjale matere, katerim je na platnu vrezala dobro mero; a najbolj so se gnetli fantje, ki so za njen topel pogled zakasnili pol maše ... Juretu so denarji cveli. Imel je čudežno vejico v predalu; na njej so zoreli tisočaki. Ta vejica je bila Olgica.
Ali nekoč je Jure pozno v noč štel. Štel je in ni naštel. Na kopici tisočakov mu je ležala težka dlan. Obrvi so se mu namršile, zgornja ustna se mu je izveznila preko spodnje v neskončno trd izraz.
»Olga,« je zarenčal Jure v kuhinjo in vsekal z mastnim prstom po kopici tisočakov, »eden manjka.«
»Tako! Štejte še, pomotili ste se.«
Jure pa ni štel. Surovo, kot vsi za zlatom hlepeči starci, je udaril: »Olga, tatica!«
Strašno se je razlegala psovka po Juretovi hiši; iz kleti in podstrešja se je jek zlokobno odbil: tatica, tatica ... in se zadri kot mrzlo jeklo v Olgičino srce. Ni odgovorila; le divji plač se je izvil iz nje. Zbežala je v svojo sobico, kjer se je zrušila pred sliko Matere božje: »Mati, potolaži, potolaži ...«
Drugo jutro je vzela svoje stvari in šla. Dolga in žalostna ji je bila pot: saj ta polja, ti ljudje nosijo njeno mladost. Jure jo je zval:
»Ostani, Olgica, vem, da so ti roke čiste; pijan sem bil sinoči ...« Žal mu je bilo čudodelne vejice, ki je usihala ... Ni se vrnila. Pustila je mladost in ljudi in šla. Široko so ji bila odprta vrata v svet, lepi, brhki deklici ...
Od Jureta do Semiča se je zalila njena pot s solzami: srce so ji odprli in ji pokazali laž in greh.
Brez pokoja se je Olgici točila kresna noč.
Štefana ni bilo več k ognju, zato se je s Stanislavom vrnila po strmih, izglodanih stezah v Semič. Legla je in spustila lase preko oči, da bi ji iz teme tiho priveslal sen. Ali ni ga bilo. Misel se ji je dvignila na pot do Smuka, kjer rdeč kres iz zemlje vre: tam je ostal on, lepi Števo ...
»Vem, radi Stanislava se nisi vrnil, Števo. Ljutiš se nanj, ker je bil nocoj moja straža.« Kes jo je klal v srcu. »Ali ga naj s kolcem gonim? Ne bi ga mogla, pa če bi me hotel vtopiti v žlici vode, preboječa sem. In tako me sodiš krivo, ti moj lepi fant. Pa, Števo, ker se mi braniš, te ljubim. Ako te dobim, vem, da kot ti — ni še nihče na svetu ljubil. Dober si, lep si, vesel si; jaz pa sem žalostna, ker sem sama. Števo, daj mi vsaj čašo od tvoje sreče, da jo spijem in umrem ...«
Še ena misel se je splazila iz srca. Krenila je preko ceste skozi zaprto okno:
»Nisi lep, Stanislav, ali tvoje telo je polno, sočno. Telo mi je všeč, ti sam pa si mrzel kos mesa. Ali jaz sem žejna vroče, vroče duše, ki je ti nimaš ...
Števo, Števo, samo ti si moj kralj; samo tvoja sem, pa če me v blato pohodiš ...«
Kasno v jutro se je odnekod prizibal sen ...
Komaj so se vrata v Tončkovo trgovino odprla, je vstopil Stanislav. Krmežljave oči so mežikale Olgici:
»Zdravo, dekle!«
Tiho.
»Ho, te še drži od sinoči? Ne bom več tvoj čuvar, kadar boš šla med fante; naj te pojedo. Da sem izostal, bi Števo ne iskal tako dolgo drv ... E, pa kaj bi tam! Zakaj sem ti jaz! Nisem dečko in pol? Hej, za dva taka, kot so tu. No, Olgica, nasmej se in daj mi roko!«
»Pusti me, Stanislav!«
Zresnile so se mu sive oči, gube so se vdolble na čelu:
»Vem, da te nisem videl, dokler si bila pri nas, ne srdi se! Dekla si bila in še dete, zato sem bil slep. Dolgo sem od doma, tujina mi je razbičala dušo — in zdaj vidim. Ni ti prav, da vidim? ...«
»Prepozno, Stanislav, moje srce se je drugemu odprlo.«
»Ah, kaj je to, srce! Srce nima vrat: vsakdo more noter in ven. Kaj torej izbiraš. Kdor potrka ...«
Šel je do nje in ji roke lovil.
»Ajdi, nič nimam s teboj, kaj laziš za mano! Mrzim take ljudi, ki trkajo, lažejo in gredo ... Stanislav, ven hodi!«
»Če je tako, dobro, grem; tvoj ukaz mi je svet.«
Ko je mrklo koračil skozi vrata, je Olgica v bel robec zajokala:
»Zdaj sem še tebe, Stanislav, udarila, ki mi nisi nič zlega storil kot to, da me rad imaš. Kot psa sem te pognala ... O moje srce, zakaj si tako, da samo jokaš. Ubila se bom ...«
3. Izlet
urediOj, Vital Vodušek, kaj te je zvalo, da si v eni pomladi sedemkrat priveslal v pozabljeno Belokrajino?
Ali si utonil v lože, ki se ponoči prebude in odkrivajo svojo povest? Videl si ljudi, ki v eni roki nosijo srce, v drugi grebo grude, pa znoj jim kaplja z oči: v srcu je dobrota, resnica, v grudi ljubezen. Zvale so te njive, iz katerih raste belo kamenje? Še v tem je ljubezen: si čul povest o možu, ki se je vrnil star izza morja, pa ni našel skale ob studencu in je zaplakal; na tej je bila njegova mladost. Samo na ta kamen je mislil na tujem, samo tega je hotel še videti, pa so ga prelomili in izdrli iz zemlje ... Kaj so te križi vabili, trhleni križi ob poteh in stezah, o ta naša ljubezen! Starček tiplje na palico in gleda križ: Star si kot jaz, ubožček, čuj, novega te bom iztesal, da te bodo mladci gledali ... Gre dekle in prinese šop rož pod križ. In fant, ako je sam, jih nastavi k nogam: da mi boš odpustil, ker sem bil zadnjikrat pijan in sem mater udaril. O, od Gorjancev do Kulpe je en sam božji hram in poje se ena sama božja pesem — — —
Oj, Vital, reci mi, zakaj si sedemkrat v eni pomladi k nam priveslal?
Na Smuk, na Smuk!
Ta želja se je mesec dni nosila od ust do ust med semiškimi Orli in Orlicami. Tudi Olgica, mlada Orlica, je živela v tej sanji: Smuk! In tam on, ki v njenem srcu vsako minuto vasuje, lepi Števo. Olgica mu ni rekla besede, le na samem ji je koprnela na ustnih večna želja: Pridi, dragi, da te vidim, pa se potlej vnovič skrij; pridi, sicer umrjem. On ni videl v njeno skrivnost, zato ni prišel. Le kadar ga je posel zvodil tja, se je odzval. Ali vedno nepokojnejši se je vračal od nje. Kljuvala ga je misel: zdaj na mene sije njen topel pogled, njen vabeč smehljaj, ko pride drugi, se to prenese nanj. Rad jo je videl, ali bal se je muke, ki ga je v srcu zvijala od glodajočega ljubosumja, zato se je mnogokrat ognil njene trgovine. Ali v srcu je gorelo in ni mogel več gasiti: šel je na faro, da kupi drvnico in se rotil: ne grem tja, ne boš me, mala, vezala na konopec. Na Krč grem, pri tebi ne kupim več niti šivanke ... Celo dolgo pot je sklepal. Ko je zagledal okno njene trgovine, je padlo vse v vodo. V okove bi ga vrgli, vse bi potrgal in šel tja ... Pa tudi on je molčal. Niti za hip se mu ni spozabilo oko, da bi razodelo: ljubim te, ti mala veverica, ubil bi se zate, ali tvoja vihravost me plaši ... Kot drugi fantje se je šalil z njo.
Ono nedeljo se je solnce vozilo od metliških njiv in loz na zlatem vozu; odprlo je vrata od svojega srca in izlilo se je toliko zlata, da se je v njem okopalo celo nebo: en sam madež ni ostal na vsem ogromnem prostorju. Od šum in stelnikov in brez je veslal veter na prostranih perotih in hladeče plahutal nad hribom.
Po širokih grajskih pašnikih so oživele grive in ravnice: mladi ljudje so jih napolnili. Široko prši dobra volja od starih grajskih zidin do pobožne cerkvice na vrhu.
Smuk, Smuk, pesem mater, ki so po kolenih drsale okrog Marije za bolno dete; in dete je shodilo, spregledalo, spregovorilo. Danes se je Smuk pomladil v Orlih in Orlicah. Trojica se je povzpela na stolp in zvonovi so zavriskali kot slavci na meji. Pod staro lipo, katero so videli že dedje iz turških dob, plešo brhke Orlice kolo. Med nje so se vnesli dečki in tako se kolo vrti, kot bi ga veter gnal.
Iz leščevja se pokaže Števo z olupljeno palico.
»Hej, Olgica, tudi tebe so ujele naše golobice v kolo? Pa kako ti gre!«
»Števo, na roko, k meni, k meni,« vabi Olgica.
»K meni vem, da ne češ,« uide Jeli iz srca.
»E, bom počakal, da se ugrejete in se kolo ustavi.«
Še se je kolo pognalo; Olgica in Jela toneta z očmi v Štefana, ki stoji ob zidu. In že pesem ugaša, piščal umira, kolo se trga, raztrga v kose. Olgica takoj hiti k Števu in ga za roko ujame:
»Sediva malo za lipo, kot za gnezdo je vdolbena griva.«
Pa nenadoma vikne:
»Kri!«
»Da. Palico sem ti hotel urezati, pa je šel nožič v prst.«
»Joj, Števo, še ti vre in ti molčiš! Za mene liješ kri, dragi,« je drhtela.
»Za tebe, mala, za drugo ne bi.«
Sam ne ve, kako mu beseda razodeva resnico. Olgica ga neskončno sočutno motri:
»Te jako boli, božček?«
»Nič. Izlije naj se, kar je preveč, saj se toči samo zla; čista bo ostala.«
Olgica izvleče iz torbice svileni robčič in popija kri. Rahlo se dotika rane kot v snu. Ko je bil že ves zmočen, izvleče drugega.
»Pusti dekle, da ti vseh robcev ne uničim.«
»Nič zato, srečna sem, da je moj robčič namočen v tvojo kri. Tega nikdar ne umijem. Tak kot je, bo šel v škatlo. Kot da vidim tebe, mi bo, kadar bom "dvignila pokrovec.«
»O, ne govori, Olgica, tega! Ko pride drugi Števo, boš njegovo kri ujela in hranila, moja bo šla v penzijon ... Ko pride na primer Stanislav ...«
»Molči, Števo, ne žali mi duše!«
Pritegnila je robec k ustom in ga vroče poljubila; za tem še Štefanovo ranjeno roko.
»S poljubi bi te reda ozdravila ...«
Tiho je dodala: »Z ljubeznijo ...«
Štefan se ogreje kot mlado dekle:
»O, Olgica, to bi. Ako bi si oko izdrl, za tvojim poljubom bi mi drugo zraslo. Tako močna zna biti tvoja ljubezen; jeli, Olgica?«
»Pa tvoja, Števo?«
»Nimam je še. Morda pride ...«
»O, ti!«
Tam od cerkvenega zidu trpi Jela:
»Kakor mačka se mu liže. Smeje se mu, za roke ga lovi, boža ga; in on je ž njo kakor deček. O, jaz pa sem ga od daleč ljubila, da ni vedel za moje srce. Če se mi je nasmejal, sem zadrhtela, kri me je zalila; ne bi mu takrat dala besede, da mi jo iz ust vleče. Zdaj samo njo gleda, samo njej se smeje. O, nisem mu znala mreže plesti kot ona, zato ga danes nimam. Sama bom ostala: nima ga zemlja za mene razen njega, pa naj bi milijone nosil ...
»Pa sem sanjala, sanja je umrla. Števo, Števo, brez tebe je tudi moje srce mrtvo ...«
Števo je skočil med pevce, ki so se zbirali ob žerjavici. Tu je Imer na ražnju vrtel koštruna in s šopom zelenih vej odpihoval pepel. Cvrčalo je kot iz gnezda mladičev, vonjalo, vabilo ...
Do Olgice se je nagnila Tončka, Orlica iz zadnjih mesecev:
»Rešetali so te kakor mene, pa le nisi skoz padla, ostala si.«
»Da. Ali ko nas bodo drugič na sito vrgli, ne vem, če ne bom med drobno moko; pametna moram biti.«
»E,« jo Tončka bodri, »ne bodi zajec! Mene glej: Kaj mi mar dekliški večeri in vsi govori in molitve! Zadremljem med njimi; in ko je konec, mislim, kje bi zunaj vlovila svojega fanta. Doma mislijo: pobožna bo, če bo Orlica; jaz pa sem mislila, ko sem prosila za sprejem: me vsaj nihče ne bo preganjal, če se bom sestajala s svojim: vselej me pride čakat pred Dom in me spremlja domov ... Vidiš, kaj meni cerkev in obhajila in vsa ta pobožnjaštva! Pesmi hočem, vriska, vroče ljubezni. Tega sem se napila v mestu, kjer sem služila; tu pa so sami menihi, nič se ne upajo ... Tebi je na srcu Števo, zato si prišla.
Toliko ti je mar za vse te komedije, ki jih imajo te nune, kakor meni; kaj se delaš drugačno ...«
»Nič se ne delam. Taka sem, kot me vidiš. Saj trpim, da sem Orlica. Moj šef Tonček ve in se strašno srdi: Jaz Sokol, ti Orlica! Sramota za mojo hišo ... Če bi mu toliko ljudi ne prizvala v trgovino«, bi me pognal; tako se me boji. Prej sem bila tudi jaz Sokolica. Pa vse, kar sem videla na Orlicah, mi je bilo smešno. Tako sem se vzgojila. Pa morda ni vse tako. Videla bom sama.«
»Vse, vse. Pobožnjaško vse, tercijalsko: cerkve vse obližejo kot koze ... Ne boš vzdržala. Ako je tudi Števo menih, boš šla. Tudi jaz čakam svoje ure ...«
»Papeži, nastop!« zaviče od lože bradati mož, stari Teč, ki ga zovejo za Papeža. Štiri sinove ima v Orlih in eno hčer; in kadar gredo na izlet ali na oder, gre ž njimi on in mati.
»Hej, Janez, Tine, Tone, Lojze! Štiri papeži obenem in njihov oče!«
V drugo se zadere:
»Papeži, nastop! Na levo! Tam so mati Papežinja. Na desno! Tam je Papeževa hči ... Pol levo! Tu sem jaz, Papež Janez. Tako! Razhod!«
»Ježeš, ježeš, kak grdo govori,« se je križala Kata, ki jo je od nekod prineslo. »Papeževa hči ... Ježeš, kaj imajo tudi oni ... Fej, stari Teč, fej te bodi!«
Že je zavohala raženj in pozabila na starega Teča. Z očmi zvesto spremlja koštruna, ki se obrača, in golta sline. Če se Imer le za hip okrene, že s pipcem odčesne košček pečene bravine, pa hajd v žep!
»Pa kaj češ tu, Kata,« je zarežal Imer. »He, mačka si in čakaš na miš, ki jo obračam, jeli?«
»Uf, ti turški pesjan, kaj ne čuvam koštruna, da ne pride pes in ga odnese ...«
»Čuvaš, čuvaš; saj vem, da tvoja bo zadnja, pa če se do večera dajeva.«
Vsa orlovska družina se je končno zbrala pod hladečo lipo in semiški kaplan je govoril:
»Ko gledam ta brda trt in zidanic in zdolaj sočne njive in lože in tihe domove, me grabi žalost, da bi se pred vami zjokal: zakaj je v tej dolini toliko ljubezni do zemlje, da se trgate za kepo grude in jo pestujete kot rodno dete — pa bežite na tuje ... Hiše se praznijo, njive leže nezorane, preko morja vas nosijo ladje; v tuje rove tonete, v njih si kopljete grobove ... Pol doline je preplavalo morje, deca je ostala in starci. — O, le hodi, mladec, le ostavi dom in to sveto zemljo. Ko te bo udaril mraz tujine, se boš vračal na obal in na kolenih prosil: Vzemite me, ljudje božji, na ladjo, vrnite me moji zemlji, ki edina moj jezik razume, usmilite se me, če imate srce ... Pa tam ni srca, tam je le mrzlo zlato. Mladci, rotim vas, ostanite vsaj vi, ki ste moji učenci, ne zatajite zemlje, ki vam daje kruha ...«
Kot bi se nebo odprlo in spregovorilo, je legala beseda v srca. Upognile so se glave in prisege so se kovale v dušah: S te zemlje nikdar; na njej zibel, v njej grob ...
Solnce je vrglo poslednji vroč pogled na zvesto družino Orlov in Orlic na Smuku, tisoč ljubezni je bilo v njem — in se pokopalo za gore.
Tedaj se nenadno vzdrami kaplan:
»Deca, vrnimo se!«
4. Tetiva
urediV večernem hladu zaliva Olgica rože. Iz posode ji skozi rešetko šumi gost dež in drami šope cvetov in zelenih grmičev. Solnce je palilo v poldnevu, da so se lističi povesili, glavice se tiho vase zaprle. Kakor neme sestre v samostanih. Olgica jim je natočila večerne rose, dahnila je vanje dušo ... Privihala si je rokave, da se bele lakti polno bleste v mrak. Gibko se ji kreta telo med gredami. Nizko do rož se sklanja, boža jim lica, po imenu jih zove, pesmi jim poje. Oj, tako sladak glas lije po vrtu, človek bi dal pol življenja zanj ...
Na koncu livade je obstrmel žandar Stanislav. Njegove oči žejno pijejo brhko telo prek plota:
»O, tepec, da me je zadnjikrat tvoj ukaz zmagal! Saj vem, da sem ti všeč, le teplo se je v tebi: ali bi mene ali onega ... Pa jaz, bedak, sem se spustil iz boja kakor zajec; oni je ostal. Vrnem se, morda mi bo še dano, da presečen! ta vozel. Ti čedna grlica, da nisem prej za tebe vedel! Pa le čakaj, tičica, obisk boš imela, oj, mnogokrati! Tvoj gost pa bom jaz ...«
Upognil se je pod plot in z moškim korakom krenil do nje: »Ho, dekle, kdo je videl, da roža rožam streže. Ti si kraljica teh, ki ti polnijo vrt z vonjem.«
Vedro mu zre v oči in prosi:
»Dolgo je, kar si bil zadnjikrat pri nas, Stanislav. Ne štej mi v zlo, da sem ti bila grenka. Trpela sem ono noč in v jutro me je posel gnal.«
»Za mene je bila večnost od takrat do danes. Zato sem prišel, da te zopet vidim. Danes me ne boš odgnala.«
»Ne bom te, nič mi nisi storil.«
Stanislav je utrgal rožo in jo v gumbnico obešal. Od strani je motril Olgico:
»Olgica, misliš še na onega, na Štefana?«
»Mislim, Stanislav, rada mislim.«
»Pa na mene ne? Glej moje telo, kot bi ga kiparji izklesali. Ti ni všeč?«
»Telo, telo! Imaš ga, Stanislav; Števo ima telo in dušo ...«
»Vraga, kaj sem jaz brez duše!«
»Nisi, ali ne vidim je. Njegovo vidim kot svojo: v očeh jo ima, v rokah, na ustnah, povsod.«
»Le kaj boš z njegovo dušo, če je pa sam menih! Od daleč ljubi, ne upa si položiti roke na tebe. Pri taki ljubezni je mraz. Za starce je.«
»E, Stanislav, tudi Števo ima ogenj, samo zbudil ga ni še nihče. To bom jaz ...«
»Glej, pri meni ga ni treba, Olgica.«
»Tam ljubim, kjer trpim. Za tvojo ljubezen ne trpim, Zato mi ni sladka.«
»Čakaj, dekle, sladka ti bo še, ko ti bo oni odletel. Grem nocoj, ker imam posel, pa še pridem ...«
S trdim korakom se je okrenil proti plotu.
»Stanislav,« je gledala Olgica za njim, »veš, da si mi všeč. Na glas tajim, srce pa je za tebe; ono gladno srce, ki hoče razposajenosti, ki hoče noči. Imam dvoje src: eno je žejno duše, drugo telesa. Nekoč sem imela samo eno srce. Študent Joža, moj prvi fant, ga je prebodel z mrzlim nožem. Dolgo je bilo mrtvo kot mrzel grob. Pa se je zdramilo in se razcepilo na dvoje; in od takrat ljubi vse: dan in noč ...«
Žalost se ji je razvlekla po obličju kakor siva megla:
»Oj, Joža, zakaj si me zvodil in ubil! Ti nezvesti fant! Od takrat ljubim telo, ki je polno kot tvoje, Stanislav ... Za teboj, Joža, sem jih imela, joj, ne vem jim imena ne števila. V dušo ne verujem več, čeprav sem je žejna. Joža je ni imel, še mojo je izpraznil, da je kot izkopana jama. Le želja po prvem poljubu, kjer je bila še moja duša beli sneg, me tira, da grem za Števom, ki je kot dete v zibeli ... Pa kaj smem za njim? On je človek, kakor ga še nisem srečala. O, ne smem, ne smem: nisem zanj, nevrednica ...«
Ob lesi se sklanja grm belih vrtnic. Olgica se poslavlja:
»Tudi Tončko je razvadil prvi fant; dušo ji je zaklal in zdaj išče le telo, vriska, noči ... O, bele rože, kaj nisem Tončka, ona s Smuka, ki so jo v mestu zvodili? Pa sem se zadnjič zatajila pred njo. Sem, sem, Tončka sem: Joža, Tine, Polde, Marko — in še brez števila drugih ... Oj, lepi Števo, kaj veš, kdo te ljubi! Jaz, skoro cestno dekle, ki je šlo že skozi tisoč rok ... Oj, bele, bele rože!«
Žalostne solze so ji ovlažile sinje oči:
»Varam človeka, ki je čisto zlato ...«
Oj, sestra, kaj si res še dete, da ne veš za lok, ki je tudi za te nekje skrit: morda na stezi ali na senožeti ali ob vodnjaku ali na preji? ... Ž njega prhne tetiva, ne veš kdaj, ne veš kako — in že ti kaplja kri iz srca. Nikjer ni vrat, da bi se skrila za nje, oj, sestra, nikjer: cel svet je široko odprto polje in mi otroci se igramo na njem, dokler ne zleti v nas sojena tetiva. Ni od strupa, da bi umrli, ali bolni smo od nje za dolgo, dolgo ... In ni ga zdravnika, ki bi našel lek za te rane, ni ga, ki bi celil. Le tam, oj le na onem vrtu, od katerega je švistnila tetiva, raste čudežna zel z zdravjem.
Oj, sestra, Števo je dete in ne ve.
Smejal se je Tečevemu Jožetu, ki mu je v pomladnem večeru skrivaj odkrival: Dekle imam; to se pravi, dekle pri loži. Nagelj mi je utrgala z okna, ko sem davi podiral bukev, rdeč nagelj. Oj, dekle imam. Mater, ki mi je bila do danes vse, sem pozabil ob njej ... Sramoval se je Jože jasne besede, trgal jih je kot bi kral.
Števo se je rogal: »Smešno, da more človek tako poceni prodati svobodo, mater: za rdeč cvet, ki mu ga dekle utrga. Oj, jaz pa bom škrjanec pod nebom ... Za mene ga ni dekleta, pa naj grem ponj na konec sveta.«
Danes pa tudi on ve, zakaj je Tečev Jože tako plašno govoril o svojem dekletu, kot bi kral. V Števu se toči neznano občutje; tesno mu je v izbi, tesno na tnalu. Še polje je dobilo stene, še lože in trtja. Sladko otožje boža dušo; nemir mu stiska prsi; čakanje nečesa nepoznanega, bogve kje rojenega, je ž njim ves dan, vso noč. Pa zopet zablodi v zapuščenost: kakor da je pred njim jesensko groblje, nad katerim veter šumi. Sam se več ne pozna, tujec si je. Samo to ve, da je v njegovih prsih toliko bogastva, da bi ga ne odgrnil, pa naj bi govoril tisoč let ...
Od izleta na Smuk je v njem to neznano: »Olgica mi je srce odprla: Ljubim te, je rekla. In ti? Oj, jaz pa sem lagal: Ne še ... Nikomur nisem še nikoli govoril o ljubezni. Kje so besede, da bi vanje dal svoje srce. Ni jih. Mati mi jih ni dala, kakor one o kruhu in očenašu ...«
Sanjaril je, ko je vlačil razor kraj lože: »Oj, rad imam tega štrukeljčka ...«
Ali tega ne bi ponovil pred njo, pa naj bi klečala pred njim; pa bil je fant, ki bi junca s pestjo porušil. Kaj mi je to, da se plašim! Še na izletu sem se šalil ž njo, kot z drugo; naraven sem bil. Zdaj pa nimam pametne besede, umetne so, neumne; ne mislim na nje, ko mi zlete iz ust. One, ki so v srcu, resnične, so skrite na dnu, ne gredo ven. Pa hudnika! Kaj bi otročaril, povedal ji bom — in potem bo mir ...«
Stokrat je tako sklepal; pa ko je stal pred njo, je obnemogel. Vroče mu je bilo v lice, beseda mu je bila vsakdanja, pusta.
Nekoč je bil večer, drugačen od drugih; kakor da se toči vino po polju, po njivah, po srcih, je bilo vse opojno: ozračje, vrtovi, rože. Vse je pelo: ptiči so iz svojih nočnih gnezd žuboreli; starec je pred hišo nenadno, sredi rožnega venca vstal in zavriskal. Čuk je kljuval v svetlo okno, vasoval bi ... Oj, ta večer je bil Števo težak od nemira. Prsa so mu bila kakor pod pečino.
»Nocoj ji povem. Pa če se mi prsa razpočijo! Moram; neodkrito ljubezen nositi, je pekel ...«
Pred trgovino jo je našel. Srce mu tepe po grudih, da se čuje udarjanje. Dihanje mu je pretrgano, nemirno. Prsa so se vzdignila kot za težko borbo, ali železni obroč jih tišči, da se ne morejo širiti. Tesnobo čuti preko srca, davi ga. Strašno stisne Olgici roke in glej — železni obroč je počil ...
»Olgica, kar si rekla ti o meni, velja tudi zate.«
»Kaj, Števo?«
»Saj veš, na izletu, ono o ljubezni ...«
Obraz mu je gorel. Kri se goni iz lic v vrat, oči se mu čudno bleste:
»Vprašala si me, če je moja ljubezen do tebe močna; pa sem rekel, da je nimam še ...«
»In Števo, nocoj jo imaš?«
»Imam, Olgica.«
Nežno ga Olgica objame okrog vratu:
»Ti moj dobri, dobri fant ...«
V prvi sladki poljub so se spojile ustne ... Pa nenadno odvije Olgica roke od Štefanovega vratu. Težke ji padejo ob telesu. Globok molk druži dvoje src, ki sta se izpovedali. Pa kaj ni še eno bolno, kot da je zatajilo težak greh? Oj, Olgici se je obraz potegnil v bledo žalost. V očeh vre. Molči.
Plašno je Štefana zgrabilo v srcu, razveže mu besedo:
»Kaj se igraš, Olgica, ko poljubiš in molčiš! Nič ti ni do mene? Pa sem živel v tem; že od izleta. Če ti je težko, če sem zakasnil, reci! Umaknil se bom in ne bom te motil nikoli več. Solz ne morem gledati, padajo mi na srce kot pekoče kaplje; ne joči, dekle!«
Tiho, da je komaj lovil besede, je Olgica odgrinjala srce:
»Števo, ni ga še bilo, kakor si ti; joj, srečna bi bila pri tebi, ali nevredna sem ... Ti si dete, ki rože na vrtu trga, jaz pa sem prebrodila luže. Števo, križal bi se, če bi vedel. Samo iz Semiča me vidiš, vsa moja dolga pot od Jureta pa ti je skrita. Pljunil bi za mano. S teboj pa bi šel moj spomin s črnimi madeži ... O, molčala bi ljudem, ki so mrzel kamen, tebi ne morem, ker si duša. Udari me Števo, samo ne ljubi me, nevredne, dokler se ti ne izpovem ...«
Zavezalo se ji je grlo. Grudi ji težko sopejo; divje vrže iz srca skalo:
»Števo, skoro cestna sem ...«
»Molči, dekle!«
Pobledel je Števo kakor stena. Mrzel pot mu drsi po obličju. Naslonil se je na plot in v votlem glasu, ki je tuj, tuj, golči. Trga se mu beseda, kakor kamen trdo pada:
»Molči, nisem vprašal. Plemeniti ljudje pozabljajo grenke prevare, ob njih jim duše zore. Jaz pozabljam ... Nocoj polagam zid med tem, kar je bilo in med tem, kar bo. Kar je onstran zidu, naj bo kakor v grob zakopano. Nikdar ne bom dvignil pokrova. Toda v srce si posadi te besede, da bodo rastle v tebi kakor mladike do groba: Od ure, ko si rekla, da me rada imaš in sem ti isto razodel jaz, je med nama sveta vez, ki je ne sme nihče utrgati; ti je ne smeš, jaz je ne smem, najmanj pa jo sme kdo tretji ... Od takrat si samo moja: vsak tvoj korak je moj, tvoj pogled je moj, tvoja misel je moja. Če samo eno od tega drugam daš, potem zbogom, dekle, ukradla si mi vero za večne čase. Ni je deklice na zemlji, ki bi mi jo vrnila ...«
Kakor da ga je obsijalo božje solnce, je nocoj lep njegov obraz. Obraz preroka ... Olgici je greh umit, sreča ji vre iz ust: »Števo, pozabil si mojo preteklost?«
»Nocoj smo jo zagrebli. Bodočnost le je v mojih rokah. Ali si samo moja od te ure?«
»Števo, ti dobri, dobri! Nikogar nimam že od mladosti. Samo iz tujih rok kruha prosim. Sirota sem, ki jo vsak sune kot kamen na cesti; vsak jo vara. Ti pa boš odslej edino moje: ob tebi bom rastla, ob tebi se vračala v sveto mladost. Števo, do groba sem samo tvoja, tvoja, tvoja ...«
»In jaz do groba tvoj.«
V meji ptičja gnezda žubore, v večer žubore ...
5. Kača
urediStevu je padla skala s prsi. Novo življenje živi, novo luč vidi. Mnogokrat pod večer leže v travo in grebe v srce:
»Kaj mi je bil grunt, dokler se mi nisi prikazala ti, zlata zvezda? Nič. Domu si užgala luč, mojim rokam moč in radost. Hej, kako se plug z reže v grudo, obrača jo v brazde; mlada zemlja diha, kakor da se kri toči po njej. Takrat nam žito skozi prste rosi; kamor pade, oživi. Trtje mi vriska z reber, grozdi vise do zemlje. Hlev imam nabit z junci in telicami; svisli ječe od stotov sena in detelje. Pa tu nad mano! Jablane, slive, marelice! O, Bog, saj sem kralj!
Pa kaj nisem imel tudi prej polnih kašč? Brajde so se trgale od težkih plodov, njive so prepevale s škrjanci, latje v kozolcu je v zlatu žarelo. Kaj nisem bil tudi jaz takrat fant od fare? O, bil, bil. Vse je živelo kot nocoj, le jaz sem bil slep in gluh in nem ... Šele danes vem za grunt, za polne predale. Pa kaj so mi? Nič — če ni one tople roke, ki blagoslov nosi; če ni besede, skrbne in ljubeče, ki lije po domu kakor angelski zvon. Oj, to bo moje žene srečna pesem!
Saj sem že prej videl te sočne njive, zelene livade, šumeče lože in v srcu je pelo: Vse to je moje. Pa kaj bom s tem? Celo življenje bom pojil z znojem, pa ne vem, za koga. Ej, zdaj vem: Za Olgico in njen živžav ... že je hiša v belem: Pridi, kraljica, da nam vladaš; kruha nam reži, nalivaj nam čaše od svoje sreče in pesmi ...«
Števo se je mnogo sestajal z Olgico, odkar je gledala v njegovo srce. Večnost mu je bil dan, kadar ni mogel do nje. Nepokojnost, sladka utrujenost sta se prelivali v srcu, nema so bila usta, mrtve oči. Pa je v zatonu odšel po koso na trg, in glej, oživele so oči, roke; trtje je dišalo z reber ...
Vsi so vedeli: Števo ima dekle. Števo je plemenit, ne vara, Olgica mu bo žena. Pa prav, tudi on je šolan, naj mu gospodinji ta veverica.
Stene ni bilo več med njima. Števo je risal bodočnost, ona je verno slušala.
Pa odkrival se mu je njen oblateni značaj in bilo ga je strah. Mati je ni učila očenaša, oče je pil in klel. In tako so ji pot kazali ljudje, ki so lagali, ki so varali. Zvodili so jo v močvare. Ljubezni, ki je jačja od smrti, ni poznala. Samo od danes do jutri. Ljubezen, ki je samo ena, ki trpi, joče, umira v zvestobi, ji je tuja. Sicer Olgica zvesto hrani Števove besede, iz oči mu pije misli, ali to le, kadar je sama ž njim! Če gresta med ljudi, obrača oči v vse, samo nanj ne. Naj bo takrat njegova beseda med, Olgica je ne čuje. In vendar je vsa njena duša s Števom, le onega nežnega čuta nima, ki določno meje riše: Le ta je moj, vsi drugi ste mrtvi za moje srce ... Ta čut, ki je dragocen kot oko, so ji tuji ljudje iztrgali. Brez njega ni dekle, mrzel kamenit steber kraj poti je.
Števo je videl in trpel.
Števo je še več videl, Števo je še več trpel.
Neki večer je pred Domom vroče izdajal svojo srečo:
»Olgica, ti ne veš, kako živim le v eni večni misli: Kako bo pri nas, ko spregovori najino prvo dete. Vsa hiša bo nova, stene bodo padle ž nje; v polje, v oblake, v večnost se bodo odmaknile.
Oj, otroci! Otroci so luč, so mladost očetova; oče gre v grob, njegova kri pa raste z gruntom. O, sladko je spati v grobu, če veš, da tvoji žive in pijo, kar si ti natočila. In da točijo naprej drugim. Nikdar ni čaša prazna, nikdar se je ne dotakne tuja roka. Hej, Olgica, midva jih bova imela poln koš ...«
Mrzlo, brez tople misli odgovarja:
»Otroci? Nak! To ni moderno. Žena trpi in grda je, ko nosi. In vsako dete ji naloži na rame dvajset let. Sama skrb, sama žalost. Zapreš se v sobo in ne veš za rože na vrtu, za pesem, za ples. Od zibeli do zrelih let vodi mati deco za roko. Potem se izgube piščeta od koklje. To ni življenje; kamen ti leži do groba na srcu, potlej gruda. To ni za me; otrok ne ljubim, bojim se jih ...«
Števu se je zameglilo. Kakor da mu je poleno treščila v glavo: Otrok se boji, mati neče biti! Ne, tega ni rekla resno, Olgica le tako žgoli; srce ni reklo, le jezik se je gibal.
»Olgica, ti ne veš, kaj je mati. Glej našo! Pet nas je imela; tnalo je živelo in vrt. Mati je z nami škarjice brusila. In vedno je govorila: Kmalu boste zrasli in zleteli v nova gnezdeča tu na okrog. In romala bom od Janeza do Štefana in vsak bo stregel: Mamica, počij se za muko iz naših mladih dni ...
Pa vse je šlo. Gnezdo je prazno. Le jaz in mati sva v njem. Pa kako so vsi, ki so šli, v srcu moje matere! Nič veselja ji niso dali, ali šla bi za vsakega posebej v grob. Rekla je nekoč: Kako rada bi trpela še enkrat z Vami, prav vse, samo da bi vas pred očmi imela in videla, da molite. —
Postava je, Olgica, da gredo otroci vsak v svoje življenje, mati si, da trpiš. Ne smeš bežati pred materinstvom, kakor dekle s ceste ... Ljubezen si vsadi do novih bitij! S teboj naj raste kakor drevo z zemljo.«
»Ne vem, kaj je mati, nisem je poznala. Tuja šiba je padala po meni.«
»Zato ne znaš ljubiti, Olgiček. Mati je živa ljubezen, večno odpuščanje. Za sebe ne ve. Umira v gladu, a tebi mleko toči ... Pa ne vem besede, ki bi mater razodela.«
»Pa vendar, Števo, žena je v dvajsetih letih starka. Mladost zakoplje za druge ... Jaz, mati! Tuja mi je ta beseda, še bolj tuj posel. Ne, ta poklic za mene ni. Potem bi morala biti kakor kmetica, ki jih ne sešteje. Vsako leto. Eno ne shodi, že drugo doji. Brrr ...«
»Olgica, zakon brez dece je čoln v večeru. Ziblješ se v njem, v sredo jezera veslaš, poješ si pesem, sanjaš o dekletu — pa ne veš, da zeva široka špranja, ki vodo pije. Ko si najveselejšo pesem poješ, se čoln nagne in voda ga pogoltne.
Naj tebe in mene življenje pogoltne?«
Ugasnila je Števu sreča z lic. Nemirno iščejo oči nekaj, kar so izgubile. Prošnja je v njih, žalost se koplje. V Števu živi občutje, da Olgica ni več njegova; nocoj se mu je iztrgala iz srca in ubežala. V neskončni osamelosti še v poslednje prosi:
»Olgica, dete! Na moje srce, moje občutje, mojo misel: da bova eno v vsem. Potem bo rosil blagoslov na najin dom. Šele takrat se bova našla. Zdaj pa sva si tuja, tuja — in le srce, ki ne gleda črnih senc, naju druži. To ima želja kakor morje vode. Že bo mojo glavo zapadel sneg, ti boš ovela, srce pa bo še iskalo vročih dni. Ne bo jih in ljubezni ne bo več. Le ona ljubezen, ki živi v soglasju občutja, miselnosti, trpljenja, odpuščanja, le ta nikdar ne umre. Ta pa je sestra božji ljubezni. Jo imaš ti? Jo imam jaz?«
»Števo, kakor da si bil na leči, si me oplašil. Ne morem te še razumeti, ker sem drugje rasla kot ti; pa ker sem tvoja, me uči iz sebe, da ti bom žena in sestra. Vse te bom slušala.«
Mnogekrati sta se tako o materinstvu menila. Števo je vedel: »Kar ji zdaj dajem, dekletu, mi bo vračala žena ...«
Olgica pa je med tem živela druge misli:
»Vnovič so prišli dnevi, da bom uživala. Zdaj smem: Števo bo moj mož. Le da sem doslej vzdržala! ...«
Tudi Števo je stokrat čutil, da je nekam mehak, odkar je z Olgico. Da se mu izpodmikajo tla; gubi zavest, da je Orel. Prevečkrat vidi pri njej lepo telo. In tako trpi: »Zdaj je moje samo njeno srce.«
In vendar stoji pred njim slika, ki je ne more izbrisati:
Polno dekle, zdravo in sveže kakor rosna roža. Večno se mu oči smejejo, usta čebljajo, srce poje. In ljudje govore za Olgico: Hodi kakor kraljica; telo ima — da ga pevec ne more zapeti, slikar ne včarati na platno, kipar ne vdihniti v marmor ...
Ej, in to bo Števova žena?
V deseto nočno uro je šlo, ko so se Orli in Orlice razšli. Vajo so imeli v Semiču za Finžgarjevo »Našo kri«. Olgica ni mogla priti. Trgovec Tonček jo je poslal v sosedno vas po poslu.
Sladka poletna noč spi na cesti, v grmovju, v rebrih. Ptič sedi kraj gnezda svoje ženice in ji poje ponočno pesem. Murni in škržati stružijo sredi njiv. Od groblja se nosi pretresljivo ječanje: morda lesa ječi, morda se duše vicajo ... Zvezde drsijo po nebesnem morju in za njimi ugaša vroč zlat trak. V brezdanje morje tonejo.
Družba se je razgibala v živo vedrost. Kraj ceste leže njive z vrtovi. Z njih gre omamen vonj rezed in vrtnic in polni ozračje kakor zvodljiva pesem.
»Zaprt si nocoj, Števo; daj besedo, da se ji nasmejemo!«
»Jela, ni mi prav v glavi, v sencih me tolče.«
»V srcu misliš, Števo?«
»No, pa v srcu.«
»Nocoj je nisi videl, pa si že bolan.«
»E, nič nisem bolan, kaj bolan! Radi dekleta! Mrzlo vodo sem pil in mi ni prav ...«
»Hej, Bog živi!«
»Bog živi, Olgica! Kako je ime ponočni ptici?«
»Čuk, Jože!«
»Ti grlica, kak me kljune!«
Števo zavrisne v šumeče smrečje in stopi za Olgico.
»V sencih več ne tolče, prehlad je šel,« grenko misli Jela.
»Dekle, spremil te bom, da te volk ne pogoltne ...«
»Če ne boš ti volk, Števo!«
»E, mogel bi biti. Pojedel bi te, deklič sladki.«
»Števo,« nagne se Olgica k fantu, »odšli so naši. Ostaniva na mehkih stezah v smrečju. Tako lepa noč! Težko mi je bilo danes za tabo. Nalašč sem se v tej uri vračala; vedela sem, da te najdem.«
»Težko ti je bilo, dekle? Tudi meni. Zdaj mi ni več ...«
Tiho sta šla v ložo na mahovite steze. Molk je ž njima. Vetrič nosi vonj mladih jelk in upijanja duše.
»Števo, mnogekrati sem mislila na tvoje besede.«
»Na katere, Olgica?«
»Da sem cestna, ako nečem biti mati.«
»Da. Pa ti drugo misliš?«
»Ne več. Ljubim deco, ker jo ljubiš ti; eno sem s teboj.«
»Ti moja zvesta!« se je zveselil Števo.
»Števo!«
Vroče skrije Olgica glavico na njegove prsi in drhti:
»Kako je sladkost in svetost žene še daleč! ...
»Kaj misliš, dekle!«
»Saj je vseeno. Ista kri se toči v tebi in meni nocoj, kakor se bo točila po svatbi. Štola ne prebarva krvi.«
»Olga!« Števo se odmakne od nje. »Kdo te je tako učil!«
»Vsi. Povsod tako govore. In knjige pišejo isto.«
»In ti to verjameš! Velik jarek je med teboj in menoj. Kdo ga bo preskočil? Ti — čeprav si dekle. Od tega, kar me je mati v težki ljubezni učila, ne odstopim. Odstopim tebe in grunt. Grem v svet, v jame ali kamorkoli. Široka so vrata. Pa če nikdar več ne vidim domovine in teh zelenih loz in brajd. Vsaj pozabil bom, da, da sem si tu našel dekle, edino, kar sem jih v dvajsetih letih videl, pa še to mi je tuje kot smrt ...«
Trdo je sekal Števo, grenko je zvenela beseda. Pa le zato, ker se je bal svoje krvi; vroče je valovala. Noč diši kakor močno vino, v ude se vtaplja, duše mrači, da ne vidijo. Števo še vidi, Olgica ne več. Olgica koprni:
»Glej, Števo, tako sladka noč. Sama sva.
»Ne, ne, Olgica! Pusti me, padam. Glej, moji bratje in sestre so šli kraj lože, čisti, srečni, otroci. Jaz, njihov vodja, pa naj grem v greh! Pusti me, dekle, kri mi vre. Če mi zavre, kaj bo z menoj. Potem nisem Orel več, pes sem, ki bom lajal daleč od njih ...«
»Števo!« šepeče Olgica, »kdo bo vedel!«
Števo umolkne. Vse telo mu trepeče, usta drhte, pljuča se strastno pno in padajo. Že mu gine zavest. Pred zaprte oči so prišle sladke slike; v kri, v meso so se potopile. Števo bo to noč odcvel.
Tedaj zavrisne od križa Tičev Jože. Ta vrisk gre mrzlo skozi Števovo srce. Sune od sebe Olgico:
»Beži! Ne grem s teboj. Volk sem. Za njimi tečem.«
Skozi grmovje rije. Šibje ga tolče v obraz, trnje mu seka kožo, kri mu kaplja. Števo nič ne čuti, samo naprej podira, ruši. Že je na beli cesti. Široko se mu izvije vrisk iz prsi. Ves srečen kolne:
»Hudič si, Olgica, malo da me nisi. Pa, hvala Bogu, še sem Števo, nisem baba. Ne boš me več, ti mačica, v noči dobila, prokleto, da ne ...«
6. Nova maša
urediTiste dni so se nebesa nad Semičem odprla. Široka, zlata vrata; in luč je sijala doli kot še nikoli. Božji blagoslov je rosil na polja, v trtja, v domove. In v srca: ugašale so mržnje med sosedi, čista ljubezen je šla skozi vasi. V poslednji leseni bajti se je šepetalo: »Pel jo bo, pel jo bo ... Že toliko let smo sami, enega duhovnika nismo dali, zato nismo čutili božje roke ... Zdaj smo vzgojili enega, ki bo le njegov in bo pasel tisoč in tisoč ovac; nič ne bo popasel, nič izgubil. Dobro smo izbrali. Ej, več smo Ti veselja napravili, Ti dobri Bog, kakor da smo vse rebri posekali, vsa vina razlili in zidanice zapalili ... Več kakor da smo sto kapelic vzidali, sto križev posadili: enega smo dali, ki bo Tvoje duše umival ...«
Lojze Novakov, moj zvesti prijatelj, kaj me boš, da pojem o Tvoji sreči? Glej, o svoji ne morem: pokopal sem jo v grob ... Lojze, pastir na Bledu, kaj so bele Tvoje ovčke? Pa naj bodo kakor kotel, od Tebe bodo čiste in svete. Pa še zvesta mamica jim boš, ker si Belokranjec.
Prišel je dan julijske nedelje; zvonovi vriskajo kakor srečni fantje, ceste se oblačijo v rože in zelenje in pozdravne slavoloke; in ko se je Lojze v sobici nežno raztajal: Gospod, saj mi bo srce umrlo od sreče, prej ko ti prvič zapojem — takrat se je dogradil oder na Krču za popoldanski ples: da se ne bodo čuli zvonovi in da ne bodo rekli, da vsi norimo za novo mašo. Kaj je to nam? Nič! Eden se je odpovedal življenju in naj zato zvonovi zvone? Naj se rože sipljejo in na rokah naj se nosi? Ne, mi hočemo prav ta dan vročega življenja, da pokažemo, kako mrzimo one, ki se mu odpovedo, pa ne vedo — zakaj ... Slavoloki so tu kot pri vas, mize so polne kot pri vas; le muzike, le raja ni pri vas. Oj, pri nas pa imata večno pomlad ...
Števo s svojimi Orli je vodil priprave za novo mašo: padale so smreke, padale so breze. Prepevali so mladci v smrečju kakor za svatbo. V globočnjaku so izbrali najbolj težko, najbolj ravno smreko. Pari konj so jo vlekli, biči so od veselja pokali. Postavili jo bodo sredi rodne vasi za mlaj ... Deklice so nosile rože iz vseh vrtov, vence so pletle: posule mu bomo pot, po rožah bo hodil ta naš dobri bratec, ki je bil z nami na paši, z nami v šoli, zdaj pa je gospod ... Saj ga ne bo nikdar več med nas.
Olgica je ostala v trgovini do dvanajste. Popoldne je šla na sprehod proti svetemu Lenartu. Žalostne misli ji upogibajo glavo:
»Števo s svojimi svatuje na novi maši, jaz tja ne smem. Pa grem malo ven, da se prezračim, grem v samoto. Na Krču se nič ne ustavim. Da je Števo tam, bi se. Nikamor ne morem, nikamor ne smem: poleg fanta samotarim. — Pa kaj se me ne boji od onega večera? O, nič več ni domač z menoj, nič fantovski. Pa kaj čem! Težko se je ustaviti, če človek drči po strmi stezi v globel. Jaz drčim. Izpodnesel mi je Joža. Pa tega nihče ne razume. Samo od zunaj gledajo ljudje; niti skozi špranjiico ne vidijo v človeka. Če padem, zavrisnejo vsi: taka je, taka je! Nihče ne ve za borbe, za prevare, za solze; samo greh vidijo. In sodijo trdo, kakor ne sodi Bog, ki je edini naš Gospodar ... O, kdo pozna prevarano dekliško srce? Nihče. Zato ga sodijo celo oni, ki so ves čas gledali vanj skozi odprta vrata — in križali bi ga ...
Pa Števo? Ni me sodil, celo poslušati ni hotel izpovedi — vse je pokopal. Oj, on me razume; le tega ne ve, da so drugi krivi, da sem tako slaba, slaba ...«
Na klancu postane in se okrene:
»Tam doli vidim mlaj, tam si tudi ti, moj Števo. Od onega večera vem o tebi le eno: če nihče na svetu, ti bi me mogel ustaviti, da ne zdrčim v globel. Prvi moj me je ubil in v grob dejal; Števo, moj dobri Števo, kaj me ne bi ti od mrtvih prebudil? Bi mi ti vrnil mladost in vse zlate sanje, ki so se mi razbegle bogvekam? Samo ti moreš, nihče drugi ...«
Znova se obrne; z žalostjo stopa proti Krču.
»Gor grem, na vrh, kjer je vse čisto, vse vonjivo, ves Semič vidim od tam, vse te božje jaslice ... In tja bom zrla, kjer se mlaj svetli ...«
Muzika na Krču neskončno opojno ziblje valček. Pari se gibljejo kakor vali, če jih s peskom v potoku zbudiš. Vina šume na mizah; o ljubezni se poje, o vinu se poje. V to omamnost še veter z orehov in jablan šušlja in kosi z mej spremljajo.
»Hej, Olgica,« pozove na cesto Stanislav z odra, »hej, dekle, na eno kolo pridi!«
Tesno prižema nase plesalko in mežika: »Pridi, pri nas je lepo!«
»Hvala, Stanislav, grem do Lenarta, da pogledam malo po tej dolini.«
»Pridi, Olgica,« vabi Tončka od mize.
»O, si tudi ti tu? Plešeš?«
»Nisem še. Pod večer se zavrtim.«
»Ven boš morala.«
»Pa naj grem! Kar sem v društvu, sem se vzdržala plesa, danes se ne bom; zakaj pa sem dekle! O, prav so mi rekle, naj izstopim, da nisem za njih. Svetnica ne morem biti ... Jutri se bom javila ...«
Olgica prisede k njeni mizi. Tu sedi še mnogo fantov in deklet, vsi v židani volji. Vsak hip začenjajo novo pesem, novo napitnico; in tako čaše pri tej mizi najbolj zvene, obrazi najbolj žare. Vmes še možnarji streljajo, slavoloki v vetru šumijo, muzika zove, ziblje, omamlja.
Olgica se je od poti in sopare užejala in v naglo izlila vase dve čaši črnine. In od takrat poje, poje ... In sveti Lenart jo zaman čaka ...
Do nje se priziblje Stanislav.
»Olgica, greš z menoj na valček?« »Ne smem, Stanislav.«
»Kdo pravi, da ne smeš?«
»Moje društvo: Orlica sem.«
»Ne nori! Kdo je gospod tvoje svobode? Ti sama! Glej! jo, Tončko! Do zdaj je vzdržala: sedela je tu, kakor da ne zna vstati, zdaj ne more z odra. A, svoboda, svoboda ... Greš, dekle, a?«
»Hvala, domov grem; čuješ, kako meljejo oblaki in krokar je letel. Strah me je ...«
»Pa te bom spremil.«
»Tudi za to hvala! Če mi je neprijetno sami, me spremlja le moj fant; tu ga ni, zato grem sama ...«
»Mha, mha! Vidim, dekle, iz stare šole si: v jarem siliš, preden ti ga mož na vrat obesi. In potlej, ko ga nosiš, ga ne snameš do groba. Ej, v smeteh so danes ti nazori. Danes je žena mlada in močna: zdrobila je ta jarem, ki jo je žulil do dvatisoč let — in zaklicala v svet: Svobodna ljubezen, to je moja dota ... Če se nasitim prvega moža, grem naprej; svet jih ima kakor senožet trav ...«
Kakor da čita iz knjige. Morda je že stokrat deklamoval iste besede. Svoje življenje je ž njimi opravičil, črva v srcu je pohodil. In to je bilo njemu dosti.
Olgici so bile te besede tuje, nelepe. Saj je sama imela nekoč prazno srce, ko je po svetu iskala ljubezni. In ve, da evangelij o svobodni ljubezni bridko laže. Le ena ljubezen nosi srečo: ona, ki je zvesta do groba. Vsaka druga je laž, je žalost, je smrt. To Olgica ve, zato jo bole trde besede žandarja Stanislava.
On pa naprej momlja: »Ej, jarem, jarem ...«
»Tak jarem nosi blagoslov. Bog ga je prekrižal.«
»Čujem mnogokrat ta blagoslov skozi okno: kletev in jok ...«
»To je le tam, kjer so Bogu zaprli vrata v hišo. Tam ni miru, ni sreče, ni blagoslova. Povsod drugod sije solnce v hišo podnevi in ponoči.«
Mislila je na svojo mladost, na očeta pijanca. Mislila na trdega trgovca Jureta in na vse gospodarje, ki niso molili. Da, tam ni bilo Boga, zato večni vik in psovka ...«
Stanislav zadnjo modrost izpove: »Že sem rekel: iz stare šole si. In veruješ kakor otroci ...«
»Blagor jim! Nebeško kraljestvo jih čaka.«
Od Smuka se prelomi strašen grom: iz črnega oblaka, ki strmi nad cerkvico kakor steber. Ozračje nad dolino se stresa, poka, hrope; sito je sopare in ognja — in melje v njem, kakor da se kamenje ruši.
»Joj, trije krokarji lete, trije črni ...« Olgica drhti.
»Da, zdaj merijo zemljo, po kateri bodo sipali točo. Pa ravno nad župnikovim trsjem. E, on jim bo vrat zavil ...«
Ta čas je Števo spel proti Krču. Poslovil se je od novomašnika in svatov in šel. Saj je bila nova maša ena sama srečna pesem, en sam kratki sen; in malokdo jo je tako doživel kakor Števo: »Na istem tnalu sva rasla, danes pa je Boga na roke prizval. Boga iz nebes! onega Velikega, ki živi le v srcu, oko ga ne vidi, uhol ga ne čuje. Bogi je k njemu v vas prišel. In midva sva skupaj v šolo in na pašo šla. Stokrat. K meni pa ni Boga in ga ne bo. Moje roke so blatne, pa naj jih umivam vse dni in noči ... E, jaz pa imam Olgico, e, jaz pa imam zvesto deklico ...« O, saj je bila nova maša pesem, ali Števo ni več slišal. Stožilo se mu je in neskončno je zaželel z Olgico besede. Samo da ji roko stisne, da jo v oči pogleda in ji reče: »Dekle, kako te rad imam. Duša mi je žalostna bila brez tebe ...«
Vstal je, poslovil se in šel.
Vso pot je mislil:
»V Semiču je, na klopici sedi pred trgovino. Iznenadim jo: skozi girlando se sklonim do njenega obličja, z rokami ji pokrijem oči in tuje vprašam: ,Kdo je?'
,Medved,' bo vrnila.
,Pa čigav?'
,Moj.'
In potlej jo poljubim skozi prste ...«
Pride v Semič. Klop pred trgovino je prazna, Od Krča se razlega vesela polka. Nekaj mrzlega ga je kljunilo v srce.
»Krč! E, pa ona ni tam! Naprej je šla. Brez mene ne gre nikamor ...«
Korak je oživel, srce je nemirno udarjalo. Pred njim stoji Krč in oder in veseli ljudje. Svetel blisk je šinil, težak grom se razlil. Števo vidi Olgico ob plotu, s Stanislavom se razgovarja ... Ona ga ne spazi.
»Tako! Moja zvesta!«
Na njegove prsi se je zrušil Smuk. Kača se mu je ovila okoli srca, vlažna, mrzla kača. Vedno bolj se je prižemala, dušila ga in nazadnje je ostro usekala vanj.
»Da je s hudičem, nič ne bi rekel; ker je s tem žandarjem — končano je med nama. Tu je vino, tu je ples, tu je žandar Stanislav, tu je Olgica ... Jaz pa, njen fant, bi šel v smrt za njeno zvesto ljubezen, jaz, tepec ...«
Mraz šumi v vetru. Prav pri tleh. Drevje zamolklo ječi. Ptiči so zbežali, kokoši se poskrile. Vse je čakalo, vse trepetalo. Takrat zatuli oblak, pretrga se na dvoje in usipljejo se mrzle, ledene zvezdice.
»O, le sekaj, tolči, ruši! Vse trte prelomi, hiše zapali! Za mene se je svet udrl, ne stojim več na zemlji, v močvaro se pogrezam. Še za druge naj se!«
»Videla sem ga: novomašnik je letel nad Smukom, preletel rebri in venomer klical: siplji, siplji! Iz talarja mu je vrela kakor iz tisoč vreč ... In zdaj imamo,« je vikala bajtarica Kata skozi vasi; imela pa ni niti ene trte ...
7. Vez je na dvoje
urediKaj ona senožet na večerni strani tak strašno molči? Mladih kosov v meji ni več, črički so se v zemljo skrili, veter dremlje v vejah; še čas, to večno kolo, se zdi, da stoji. Števo kosi s konca senožeti; mrtve so mu misli, kakor je mrtvo jeklo, ki se koplje v sočni travi; mrtve so mu roke, mrtve oči. Zato senožet molči. Zato trave, ki z grozo čakajo na smrt, molče; in brinje in veter in čas molče ...
Števo goni koso. Srce pa si odpre vrata iz prsi in gre na pot. Preko ceste potrka na okno in mrklo sodi: Posoda je polna, razliva se. Polahno sem nosilo doslej; balo sem se klancev, da se ne bi razmajalo. Verovalo sem, da mi boš sestra; pol sebe sem ti nudilo, nisi hotela. Nocoj si mi tujka, ljubezen je odtekla s posode ...
Spet je srce krenilo na senožet.
Olgica se ves dan nemirno obrača v trgovini. Toži jo včerajšnji popoldan. Pa kaj ni bila Orlica? Je, toda čemu je sedla k oni mizi? Nikogar njenih ni bilo. Pila je. Števo, brez tebe. — In kakor, da ga sluti zunaj, gre na vrata. Srca, ki se ljubijo, veže čudežna vez. Če to vez pretrgaš, pa bodi na koncu sveta, oni drugi začuti — bolečino: težak kamen mu leže na srce, pa ne ve odkod. Potlej pa nenadno vidi preko, vseh gora in voda, da je vez na dvoje ...
Olgica na videz vedro pozove pod cesto:
»Hej, Števo, kako si spal po novi maši?
»Slabo, mala; poslušal sem skovirja, ki se mi je na oknu drl.«
Olgica stopi na kraj ceste:
»Je vriskal?«
»Ne, jokal; mesto mene, ki ne znam.«
»Ne znaš?«
»Ne. Nisem že od desetega leta, takrat me je oče s hlačnikom ... Ne morem. Samo enkrat: ko so mi pred leti očeta zabijali v rakev, so mi prsa pokala in zatulil sem. Jokati, kot ve ženske, ne znam. Vaše solze so za srce rosa; mi nosimo kamen, ki ga ne more solza raztopiti.«
»Ubožec moj, kaj ti je? Žalostno govoriš nocoj ...«
O, saj sluti odgovor; srce ji je cel dan samotno, kakor da je nekdo ono vez z mrzlim nožem razdvojil.
»Dekle, pridi s ceste, da ti povem, dolga je povest.«
Olgica stopi na senožet. Plah ji je korak, plahe oči.
»Dekle, sinoči je med tebe in mene padla skala, ki je nihče več ne premakne. Ni več poti od tebe k meni. Zasuta je.«
»Zakaj, Števo?«
»Vprašaj žandarja, vprašaj včerajšnji dan! Ti moje zvesto dekle, ti Orlica ...«
Nič ni našla besede. Gledala je v velike kupe sveže trave. Tako strašnega odgovora ni videla v slutnji.
»Pa kaj je to! Bila sem na Krču, nič več. Kaj bi ne smela biti?«
»Ti smeš. Ti smeš vse: klatiti se po veselicah in popivati ... Kje je bil Števo? Daleč od Krča. Pa je videl, da si bila na samem z onim, ki mi leži v žolču že od kresnega večera ... Pa reci, da nisi bila!«
»Bila sem.«
»In zdaj je konec povesti.«
Za tem obriše koso v travo in se pol okrene od Olgice, kakor da ji je rekel zadnjo besedo. Pa še mrklo dopolnjuje; vso tegobo bi rad iztisnil iz sebe:
»Vitez sem bil na Grmu; za čast deklic sem se boril. Trdo sem sodil sošolce, ki so varali. Zdaj pa vidim: za grehe so stokrat plačani; žene jih zvesto ljubijo ... O, pa tudi jaz sem plačan: s šibo, ki seka v kri. To šibo ima v roki ona, ki ..., e, nič ne bom rekel.«
Mrzlo se obrne k Olgici.
»Ti si prva odprla vrata v moje prsi. Nobena ni bila pred teboj notri. V tvoje svetišče pa sem jaz zadnji od mnogih stopil in nisem te vprašal, kdo ti je vpihnil božjo lučko; le eno sem trdno verjel: da boš moja pred Bogom in ljudmi. Ta vera je zdaj pepel. In nima je zemlja, ki bi ji še veroval. Le ena je, ki je moje solnce, ene pege ni nikdar imela; to je moja mati. To je edina žena, ki ima srce in njena beseda je božja beseda ...«
Dvignil je koso, da gre.
»Najine poti gredo v nasprotno smer. Tvoje naprej, moje nazaj. Nikjer se ne sestanejo. Tudi midva se ne bova več našla. Sinoči so te deli v grob; ne prebudi te niti jok niti žalostna pesem ...«
Ob njem stoji Olgica in molči ... Nič ne pove, kako je včeraj mislila na svetega Lenarta, pa so jo s ceste zvabili k mizi. Nič, kako je bil ves dan le on pri njej. Nič, kako je pred Stanislavom izpovedala svojo veliko zvestobo. Nič, da se je ta dan preizkusila in videla, da je nova: ni plesala, odbila je Stanislava ... Tiho kot pohlevna ovčka molči. Kakor da jemlje nase kazen za vso nelepo mladost ... Glavica se ji je zlomila na prsi kot zveneli roži.
Ko se je Števo okrenil, da gre, ona divje zajoče.
»Ne joči, Olgica! Morava na dvoje, tako je nama pisano. Ti si išči naprej, jaz si ne bom več; dosti imam. Če bi me v pretepu vsega zmesarili, vnovič bi bil zdrav, od rane, ki jo nosim na srcu, pa ne bom nikoli. Ta bo v tvoj spomin ... Tako! Zdaj sem ti povedal vse, kar mi je tulilo v prsih. Pa zbogom!«
Takrat ona še silneje zajoka; vse telo se ji stresa.
»Olgica, kaj jočeš! Solze ne brišejo vselej. Tvojega značaja ne morejo.«
»Jokam,« trga iz sebe, »ker sem taka. Sirota sem; tuji ljudje so me s šibo učili. Zato je moje srce mehko in plašno; in hvaležno je vsakemu, ki mi da toplo besedo. Pa nihče me ni prav razumel. Moje hvaležno srce so skrunili. O, kaj je trpelo! Odslej pa bom mrzla, naj bo kdorkoli, samo da mi ostane tvoj spomin čist.«
»Olgica, prekasno! Vse sem odpuščal, vse veroval, zdaj ne morem več. Zbogom, dekle, ki si mi življenje zlomilo! Nikdar ne bo več teh sladkih ur ljubezni, nikdar več mladosti, vse je šlo ...«
Odtrgal se je od brezupno jokajočega dekleta in odhajal. Mesec je risal senco njegovega lepega telesa po senožeti, vedno daljšo, vedno bolj medlo, dokler ni utonila v grmje. Olgica pa je ostala na istem mestu in se zvijala od bolečine. Tam gori na nebu pa so prve zvezdice tako veselo sijale --
8. Njeni fantje
urediPod oknom spi noč, v podstrešni sobi spi noč, na senožeti spi noč.
Olgica ne spi. Pala je v postelj, kakor je prišla s senožeti. V blazino brez tolažbe ihti. Od mrtvih bi vstal, če bi slišal njen obupni klic: Števo, Števo, kaj si storil z menoj ... Le štiri tesne stene čujejo. Od joka ji obnemore glas. Samo telo se ji sunkovito stresa, kakor da hoče iz njega duša. Solze ji lijejo same, tihe. Oni obupni krik je zamrl.
Pa ni več solza, da bi tolažbo dale; vse so iztekle. In ni miru. Samo neko mrtvo, brezizrazno čuvstvo je ostalo: če se vračaš s pogreba in stopiš v prazno sobo ... Nič ti ni, če se tisti hip grunt spepeli in umre ...
Olgica prekriža roke pod glavo in bolno strmi v strop.
Iz srca ji polzijo misli:
»Stara sem; nimam več upov in ne želja. Oni, ki me je držal, da nisem zdrsnila v globel, me je izpustil. Česa še čakam! Pridi smrt, nocoj si moja mati. Odnesi me to noč tja, kjer ni prevar, ni solz, kjer je večni mir ...«
Od trtja pod cesto lije mehka tišina. Brezglasno kakor duh pleza po brajdi v podstrešje. Sočna kakor jutro vse kote poji. Leže na postelj in Olgici oči hladi ...
Ta tišina! Prek vseh polj in grobov in lesov leži. Kakor mrtvo morje. Tiho in ljubeče šepeče dušam: Odprite se, skesajte se, spovejte se! Nad vami gre duh božji ... Vse se ruši, kar je grešnega, le tiho se čuje, kako duše jecajo in molijo ...
Olgica pokojno premišlja svoj vek:
»Nihče pred Števom ni bil Števo. Nihče me ni vprašal, odkod in kam. Vsi so prišli po isti poti, lagali se in zopet šli. Niti eden me ni pozival, naj grem na novo pot; ta edini — Števo. Samo on me je prosil, naj sežgem spomine preteklosti, naj grem ž njim v novi vek. — Izreden človek, ki bo v mojem srcu do zadnje ure. Vzgojil me je šele on! Kje si bil moj brat, moja mamica! Da si ti prvi, nikdar ne bi drugega videla, nikdar laži tega sveta ... Zdaj pa umiram trudna od krivic ... Na zatonu sreče mislim nazaj. Starka brodim po spominih. V vrsto jih bom postavila kakor otroke in jih gledala. —Pisani so nekje v tolažbo starim dnem. Ti dnevi so tu: duh se bo vračal, kamor telo ne more nikdar več ...«
Vstane, vžge lučko, vzame ključ in odklene škatlo: v njej leži dnevnik; med listi sta zamotana dva krvava robca. Trese se ji roka, ko nese k ustom te svetinje ljubezni.
»Števo, prav si rekel, da ta kri ne bo moja. Le drugo nisi prav rekel, da bo šla ta v penzijon in da pride od drugega sem ... Glej, ta bo šla z menoj v grob.«
Sede k oknu in čita prvo stran dnevnika preteklih — mladih let:
- Pišem, da mi bo lažje. Težko je srcu. Ne more samo nositi. Dete je. Ne more v svet dati, ker bi ga bičali. Svet ne bi videl srca, le greh. Zato se bom izpovedala to noč le tej drobni knjižici, ki je nihče čital ne bo ...
- Od Jureta sem prišla k trgovcu Tomažu.
- Tomaž je suh mož, skrben in pobožen. Oče nam je in veren gospodar. Vsi smo mu otroci. Še stari, gluhi Jur, ki ovce pase. Plača in kazni, kakor nam gre. Žena mu je že davno v grobu. Edini sin Joža, študent trgovske šole, se je zgubil. Tako pravijo ljudje, jaz ga pa ne poznam. Da nima duše, pravijo, da nima Boga, pravijo.
- Prodajam v trgovini. Srce mi je tako srečno! Kakor da me nekdo ziblje v zibki.
- Nimam skrbi, nimam želja, nimam žalosti. Samo pojem in z očetom Tomažem v cerkev hodim ...
- Joža, rekli so, da nimaš duše. Lažejo. Tvoje oči, tvoje besede morajo imeti dušo. Visoko, sloko telo ima, rdeča lica, črne brčice. V očeh ima dva ognja. Kamor pogleda, se vname.
- »Ho, naša nova grlica!« je rekel, ko je prišel; stisnil mi je roke. »Lepa si, Olgica, odkod so te prinesli?«
- Pa ne bi imel duše! Verujem vanjo kakor v nebesa ...
- Vsak dan sedi v trgovini in mi čita pesmi.
- Pravi: »Pesem je življenje, pesem je ljubezen, pesem si ti, Olgica ... Jaz pa bom to pesem zapel.«
- Tolmačil mi je »Mornarja« in sem jokala. Pa je od zadaj prišel in me v solze poljubil.
- Da Joža nima duše? Angel je ...
- Srce mi je bolno.
- Od onega poljuba mi je bolno. Kakor roža na vrtu se mi odpira. Nič ne vem, kako je to: solnce je svetlejše in večje. Moje okno se je razmaknilo po vsej steni. In vidim skozi hrib na drugo stran.
- Joža je stokrat lepši kakor prvi dan. Njegova beseda! Tako govore v nebesih ...
- Če Jožeta eno uro ni, me boli. Večnost je čakanje. Ko pride, mi hoče srce iz nedrij. Nikdar nisem za to čuvstvo vedela.
- Ljubim ...
- To besedo čitam vsepovsod: v veselem drevju, v ptičji pesmi, v večernem zvonu, v nočni molitvi: Ko ležem spat, napravim po dva križčka na čelo, na ustne, na prsa: enega zanj, enega zase ...
- Kamor pogledam, je on; kamor se zamislim, je on: lep, močan, dober.
- Jočem.
- Sinoči sem bila kakor bela češnja na pomlad.
- V črni noči je prišel Joža k meni. In je belo črešnjo z mene stresel ... Sama ne vem, kako. Ves dan jočem. Trgovina je prazna, solnce ne sije, moje okno se je zožilo v lino ...
- V srcu mi je edina beseda: tat.
- Jutri v jutro se bo vrnil Joža v šole ...
- Pišem, nič; znova pišem, nič.
- In še bolj mi je trgovina tesna. Črna je kakor ječa. Na nebu je mrk.
- Pismo od Jožeta.
- Roke mi drhte, omot je velik. Zdi se mi, da je črn; ali pa je le moj strah v srcu črn. Čitam drobno vrsto:
- »Pozabi! In ne piši več. V meni ljubezni ni več ...«
- Tla se mi udirajo, police gredo okrog ...
- Ležim.
- Pobrali so me in odnesli v postelj; saj ni nič, le krči mi srce trgajo.
- Zdaj vem grdo resnico:
- Moški nima srca. Vol je, ki se pase; ko je sit, gre.
- Ne ve, kako trpimo; in da se prva rana nikdar ne zaceli, ker je najgloblja, ne ve. Že smo blizu groba, pa še kri kaplja iz nje. Nič ne ve.
- O, kakor da cvetje na livadi kosijo!
- Moje srce se ne bo več vrnilo: le ena je ljubezen. Samo ta je nedolžna; bolj sem takrat molila in prižigala zanj in zase lučko pred Marijo, kakor kdaj prej. Ene nelepe misli ni bilo v srcu ...
- Zdaj ne morem več moliti, tema je pred Marijo. V srcu je porušen tempelj, v katerem je gorela večna luč ...
- Tebe, Joža, je srce čakalo v dekliški sanji. Ko si stopil pred mene, sem vedela, da si ti oni, ki je že davno v mojem srcu. Pa vendar si me z nožem v srce prav takrat, ko bi šla v smrt za resnico, da si moj...
- Oj, Joža, zakaj si me?
- Zakaj si mi odprl srce, če nisi imel resnice!
- Kdo ve, kaj sem trpela?
- Nihče.
- Kdo me sodi?
- Ves svet.
- O ljudje, o Kajni, ki ubijate in sodite!
- Nikdo ne bo več moj ...
- Ali pa vsi ... Tako nas ubijate, fantje!
- Hlapec Tine, moj si.
- Zakaj?
- Ker si medved; pol vasi bi izdrl. Duše nimaš; saj kolneš in se pretepaš. Moj si. Pa ne kot Joža. Joža je imel celo moje srce; ti imaš le lupino ...
- Če te vidim, se ti smejem; če te ni, te pozabim ... Na Jožo sem mislila podnevi in ponoči. Samo toliko si moj. Le enega sem ljubila in mu verovala; on je šel: ž njim je šla ljubezen in vera.
- Tine, zbogom!
- Od Tomaža grem. V soboto se vrne Joža. Bežim, ker srce mi je nepokojno za njim. Umiralo bi pod isto streho ž njim ... Ne! Naj misli, da mi nič ni! Daleč proč! Želim si samote, da mislim nazaj. Da nihče ne bo videl, če bi mi solze drsele po licu ...
- Topusko, toplice; kraj, kakršen more biti v nebesih.
- Sobarica sem, sirota, na katero sme položiti roko najbolj zanikaren gost.
- Fej!
- Upravitelj, moj gospod, ima trideset let, pa je lep, pa je sam ... Človek, ki robuje od zibelke, pozna šibo kot kruh. In če pride kdo z dobro besedo, mu poljubiš roko.
- Zakaj ta beseda tolaži kakor molitev ...
- In če ti da tvoj gospod dobro besedo? Če se ti smehlja? Če te nikdar ne kara? — V vodo greš zanj...
- To je moj gospod ...
- Vsakokrat, ko pade mrak, grem ž njim skozi park. In nihče ne veruje: Olgica z upraviteljem! ... In govori mi o svoji domovini.
- Kakor da poje: »Tam so holmi, na njih trtja in zidanice ... In ljudje so živa srca ... Med njivami stoji lesena koča, v njej živi moja mati, moja edina ljubezen. Nikogar ne ljubim, v nikogar ne verujem od nje. Sirota je. Zato ji vsak mesec pošljem ves denar ...«
- O, moj gospod, kako si dober! Mojemu srcu si kri ...
- Jutro je rdeče, od zarje kaplja kri. Bojim se. Pod oknom šumi. Pogledam:
- V železje vkovan je moj gospod. Dva žandarja ga gonita. Kriknem in se zrušim. Iz ust se mi izlije kri ...
- V bledem snu čujem s hodnika šepet: »Poneveril je ...«
- Bežim, bežim... Tu so spomini, ki bole kakor Joža ...
- V hribju. Natakarica sem v krčmi. Umazana vas, fantje ponosni, žene tihe.
- Polde, krojač. Nasproti mojemu oknu je njegovo. Odprto je. In čujem veselo pesem. Kos jo poje. Za njim Polde. Dva samotarca. Bled je Polde, mršav, slaboten, a lep mu je obraz, dober, mil.
- Taka je morala biti moja mati.
- Poje, kakor da ima srce v ustih. Če me vidi skozi okno, mu glas trepeče. Polde, ne misli na me. Ljubezni nimam, še grešnega čuvstva mi ne zbudiš ... O, Bog! saj to mi je bilo tuje do Jožeta!
- Polde je bil sinoči v trgovini. Mencal je kakor plašni fantek: »Olgica, češ biti moja?« Oči v tla.
- »Lepo nama bo; ti boš kuhala, jaz šival, kos nama bo pel.« Polde, odpusti, nimam te rada. Nikogar nimam. Tvoje srce je lučko prižgalo samo enemu dekletu, v mojem je luč umrla, črn madež pa sveti tisočerim... »Ali tebe, Olgica, ali sam!« Šel je.
- Mene ni dobil. Zaprl se je v podstrešno sobo in tam vbada šivanko dan in noc in poje žalostne pesmi ...
- Preveč je samote tu. Umrla bom. Grem naprej, kjer solnce sije iz ljudi. Tam bom pozabila.
- Zopet v trgovini.
- Zalit gospodar z drobnimi očmi. Žena je bolna, brez otrok.
- Študent Ivan ima solnce v očeh; beli zobje so luč, lasje se mu kodrajo nad visokim čelom.
- Vsa fara gleda za njim. Tudi jaz ... Predpoldne je vstopil. »Dekle, daj mi lepih razglednic,« reče. Dam mu one, kjer se ljubilo. — Izbere. Obrne se k meni in reče: »Glej, to si ti dekle, kraj tebe sem jaz.« Na sliki fant poljublja dekle. »Ajdi deklič, da te poljubim ...«
- Ivan živi v mojem srcu. Ne morem pozabiti njegovega solnca in kodrov in usten. Če bi rekel: Olgica ubij se, ubila bi se.
- Kaj se mi srce znova odpira? Kaj ni več rane za Jožem? In kje je Topusko?
- O vem, da moj nikoli ne bo. Saj moje srce je Bog ustvaril le za trpljenje. In ljubim, da trpim.
- Umikam se, če ga vidim. Naj srce počasi pozablja; da se mi naenkrat strahotno ne izprazni, ko bo odpotoval ...
- Šel je, jaz pa jočem, da si dušo izjočem.
- Tako je, ko mater v grob neso ...
- Solnce, ki si padlo za holm, ne vrni se več ...
- Dolgo leto molčim.
- Ne morem pisati, preglasno tuli vihar. Ne vidim vseh noči, meglo imam v očeh: bilo bi jih kakor zelenih trav na livadi ...
- Tiho, srce! Otrplo si, ne boli te več.
- Za Ivanom jih je še mnogo prišlo. Vsak teden sem drugemu dala ljubezen. Če je to ljubezen, da se mu nasmejem, da mu kodram lase. Da mu rečem: Moj fant! Tako je bil vsak, ki je prišel, moj.
- Srce ni več srce, ono malo, tiho, nedolžno. Kot polje se je razširilo in sprejema vse. Nič ne izbira, samo da se igra. Življenje je kratko, mladost je za en dan.
- V grobu so temne noči, tam ljubezen za večno spi.
- Tu je čaša z živim vinom ...
- O moja bridkost: srce ljubi igro, ne človeka!
Ura na svetem Štefanu je že daleč preko dvanajste. Olgica sloni in ne čita več. Glava se ji je zlomila in se potopila v žolto brajdo. V snu naprej živi svojo povest:
»Kaj bi še za konec napisala?
Nisem imela matere, da bi šla z menoj po tisoč poteh. Da bi mi rekla: na levo! Na desno! Sama sem šla v svet. Zgubila sem se.
Sestre na dekliških večerih, ki imate belo srce: ko bi vam mogla povedati, kako strašno mi je v srcu, če pogledam nazaj! Nisem več dekle, za vse večne čase nisem ... In do groba je v srcu črv. O, še v grobu gloda!
Na široko gmajno bi šla in v štiri strani bi vikala:
Bratje, imejte srce, ko govorite z dekleti, bodite resnični! Vi jim dajete življenje ali ubijate dušo, kar je težji greh, kakor da ubijete tisoč teles ...«
K dnevu se maje zvon.
Prebudil se je slavec in na brajdi nebeško zapel ...
9. Srca
uredi»Naša kri« se ni igrala. Glavni vlogi sta odrekli: Števo in Olgica ... Zašumelo je med člani: »Kdo je kriv?«
»E, Olgica! Nezvesta! Popivala je na Krču. S Tončko in Stanislavom ...« »E?!«
Odbor je Tončko izključil. Jela je grozila, da odstopi, ako ne tudi Olgice: »Kaj naše skupno obhajilo za njo ne velja?! Ni je bilo! Za las se ne loči od Tončke. Odbornice pa imamo zavezane oči. Vsaj za konec spreglejmo! Bila sem proti, ko je prišla in zdaj sem, da se ji vrata odpro. Saj ni Orlica ...«
»Tudi jaz bi bila takrat s teboj,« je mirila predsednica Ankica, »danes ne morem biti: Olgice namreč ni več ... Umrla je in pokopali so jo ... Ta, ki se tudi Olgica zove, je druga. Vidite jo, kako je vsak dan drobnejša. Neusmiljena je šiba, ki jo od prvih let tepe, ta ki je pred tednom padla, pa je morda najstrašnejša; zakaj za njo ni zdravila, le smrt!« »Nič ji ni, kopriva je.« Odbor molči.
»Samo to pot ji še spreglejmo! Naj ve, da imamo srce, da trpimo ž njo. Tudi Števo je prosil: Rešite jo ...« Takrat je Jela umolknila.
Resnico je rekla Ankica na seji, da Olgice ni več: solnca in zdravja v njej ni več. Sama zase živi kakor tujka. Sijaj v očeh se ji je skalil, obraz je zbledel. Trgovina je mrtva: nič več se Olgica ne šali s fanti, brez besed jim streže. Če se kdo spozabi s prosto besedo, mu je tisti hip žal, ko vidi v njene vlažne oči.
»Kaj je ž njo? Kdo jo je žalil?«
Odgovor ostane prazen. In fantje odhajajo.
Vsako jutro krene na isto pot: po širokem trgu med jagnjedi v cerkev. Tam je največ tišine, največ samote. Tam se sestaja s spomini, mati z onega sveta pride k njej. Tam je nihče ne moti, nihče ne sprašuje ... Boji se luči, ki glasno govore o njeni ugasli; umika se ljudem, ki nimajo resnice. V cerkvi pa je zgoščen tako svet mrak! Le v njem se more njeno srce verno izpovedati. In ko zapušča božjo hišo, gre ž njo sveti mir ...
Vse dekliške večere zvesto obišče. V kot sede in posluša kakor v cerkvi.
»Sestre,« hvaležno misli, »hvala vam, da ste mi prizanesle. Črna sem, pa mi ne pokažete vrat ... Pa sem nekoč mislila, da je vaš smoter mrtva črka: v Zlati knjigi je in greste za njo ... Zdaj vidim, da vsaki črki vdihnete dušo in potem se borite zanjo z življenjem. Mrtvo črko ste prezrle, da sem jaz — živa ostala ... O sestre, ljubim vas. In tolažbo imam pri vas kakor v molitvi.«
Tiho odpre vrata, ko vstopi, molče jih zapre za seboj; kakor nema samostanska sestra. Njene družice je ne poznajo več. Saj to ni Olgica, kateri so nekdaj rekle, da bo še iz groba pobegla ...
»Kaj ti je, Olgica?«
»Nič mi ni.«
»Bleda si. Te boli?«
»Nekaj. V prsih.«
»Srce?«
»Srce ...«
Molk, ki sledi velikim odkritjem.
Na družinski izlet k Trem faram ni šla. Vozovi veselih bratov in sestra niso nosili niti Olgice niti Števa ...
Mnoge večere pa krene na ono žalostno senožet. Sama ne ve, čemu in kdaj. Duša ji često roma tja. In telo gre za njo. Prebudi se in vidi, da stoji prav na onem mestu, kjer je stala poslednjikrat s Števom. Tam je sodnik čital njeno obsodbo: Ne verujem ti več ... Kje si sodnik, da dvigneš besedo? Pretežka je!
Gluha je senožet ...
Težak je križ, a ljubi ga; saj ji je v kazen. Mnogo je grešila. Brez pokore se krivda ne briše. Rame so se ji upognile, a nosila bo, dokler ne pade v tretje pod križ.
Od takrat ga ni videla več. Le enkrat je spel pod oknom. Nič se ni ozrl. Naslonila se je na mizo, ker so se ji zamajala tla.
Pa vendar — ko sama čaka gostov v trgovini, se ji misli skrivaj kakor tatje kradejo:
»Ko bi zdajle vstopil Števo, kaj bi mu rekla? Oh, saj ne bi mogla nič. Usta bi se mi zaklenila. Roke bi drhtele, vse bi zdrsnilo ž njih. Moči bi mi iztekle; vse bi storila, kar bi mi rekel ... Kako bi me gledal? Kakor nevrednico ... Morda pa bi rekel: Olgica, motil sem se; krivo sem te sodil, oprosti mi!
Števo, pridi!
Oj, ne hodi, saj te ne bi prenesla, umrla bi ...«
Vstopi dečko in kupi klešče.
»Za koga, Marko?«
»Za Štefana Grozdnika ...«
In gre.
»Snivala sem; ni ga in ga ne bo. Mrtev je zame ...«
Še Olgica z zadnjo muko izpove: »Nič ti ne zamerim, da ne prideš več. Izbriši me iz srca! Poišči si deklico, ki še ni poznala moža. Le taka te je vredna. Jaz te nisem bila ...«
Olgica v trgovini sedi in čaka.
A njega od nikoder ni ...
Kdo si, človek, da nimaš pozabljenja?
Žgoča beseda, žaljena ljubezen, materin grob, vse se pozabi ... Ti, človek, pa ne pozabiš nevredne deklice, ti eden od tisočev!?
Kdo si ?
Števo, kaj si ti fant? Še shodil nisi. Ej, če si fant, klobuk na uho, pa odpri prsi v te šumeče lože, da bo neslo jek čez ves tvoj grunt ... Kaj dekle! Kakor tvoj les listja ...
Števo ne bo pozabil:
Prva rana v srcu je globlja kakor grob. Grob v pomladi trava skrije, rana v srcu ostane nezaceljena. Števo pa je še dete: dolgih petindvajset let ni odprl dekletu srca. Zdaj šele je to storil, ko mu je novo občutje srce v dno pretreslo. In to se ne pozabi kakor pri otrocih igrača. Ljubezen zrelega fanta gre v grob ...
Da so vsaj dalje med njima; slike bi bledele. Zdaj pa čuje o njej vsak dan ... Pot k njej pa je tako neizmerno daleč; saj nima konca ...
Tiste dni je grunt vabil: »Pridi, Števo, utrgaj in jej! Izgrebi in odnesi za zimo!«
Rebro je zvalo, njiva je zvala, vrt je zval. Števo je oglušil. In grunt zdaj žalostno molči.
Števo pa vse dolge dneve misli: od zore v noč. Pa se predrami, gre na njivo, izkoplje voz krompirja, znosi v zidanico, drugi dan pa znova leže na vrt in trdo molči ...
»Lagal sem, ko sem ji rekel, da je pot med nama zasuta. Samo da sem pred njo ves gnev izlil, pa mi je vnovič draga. Šel bi, objel bi jo in rekel: Olgica, tudi to pozabim, če boš od danes le moja ... In vse bo prav. In mir bo v meni in tebi.«
Pa to so le skrite misli, ki ne bodo nikdar oživele. Zakaj Števo ima čast.
Mati gre z jerbasom skozi vrt. Pod hruško leži Števo z obrazom v travo.
Bolečina stisne mater:
»Pozabi, sin, ni te vredna.«
»Mati, ne morem. Moje srce je do smrti žalostno.«
»Dosti jih je, drugo si izberi in misli, da je Olga. In dobro bo ...«
»Ne morem. Mislite si, da je kamen kruh. Ne morete ...«
Molk se je postavil med oba kakor zid.
Števo ga ruši:
»Mati, šel bom ...«
»Kam, dete,« se plaši mati.
»Na vodo, k bratom ...«
»Tudi ti, moj sin?«
Groza se ji je razlila v oči:
»Iznemoglo me zapuščaš? Že mi ena noga v grob sili ... Le toliko še počakaj, da mi svečo prižgeš in oči zapreš!«
»Odpustite, mati, tu ne vzdržim več. Grunt naj bo vaš, le za pot mi dajte!«
»Pet sem vas rodila, zdaj pa bom umirala brez sveče, brez molitve kakor sirota za plotom ...«
»Mati, do takrat se vam vrnemo: Janez pride, Tine, Tone, Lojze in jaz. Vseh pet. V rokah vas bomo zibali kakor dete ...«
Velika, svetla solza se ji je utrnila. Bridka in neizmerna kakor morje. Pa kdo vidi v njo! Le Bog in njegova Mati, ki sta šla skozi križev pot ...
»Pa hodi, dete, da pozabiš.«
Mati za sebe ne ve več ...
Kosil je Števo otavo.
Ko je nabrusil koso, se je naslonil na kosišče in zastrmel v Semič, v ono sladko smer ... In pozabil je na otavo, pozabil na večer.
Pride Imer, verni hlapec:
»Kaj ti je, Števo?«
»Ti ne razumeš, Imer; ti ne veš, kaj je srce, kaj dekle.«
»Dobro vem, Števo, kaj ti je. Nič mi ne poveš, ker sem Albanec, črn v obraz, in misliš, da nimam duše. Za vsak tvoj pogled vem, kaj misli, česa se boji. Moje oko gleda v globine. Glej, tam na oni strani je hiša, v njej je ona, ki ti je rano v srcu pustila. Ne utajiš mi. Glej, vzamem nož in grem na večer k njej in nikdar te ne bo več žalila. Bog mi je priča, da grem. Ne morem te gledati takega ... Ljubim onega, ki je tvoj, mrzim onega, ki ni tvoj ...«
Ganila je Štefana iskrena skrb Imerova. Zjasnilo se mu je za hip lice:
»Pa ako bi mene kdo ubil?«
»Ako bi tebe! Potem moje življenje nima vrednosti. Grem, ne k tebi, da bi jokal, da bi te v oči, ki so ugasle, gledal, ne! Naprej grem, dokler onega ne najdem, pa naj grem na konec sveta! Ko ga najdem, umrem jaz ali on. Šele takrat imam mir, ker je kri s tvojega telesa oprana. Vrnem se in te zagrebem in jočem nad tvojo gomilo ...«
»Prirodna je tvoja ljubezen, zato je resnična in močna. Zvest si, Imer, a pusti moje dekle; zakaj ne žali me več ...«
Jela obira jablano.
Čisto vtopljene ima oči v rdeče sadeže. Nežno jih polaga v košarico kakor otročiče. Niti en sad se ji ne more skriti v žolto listje. Kakor koklja piščeta jih prešteva ...
Nenadno pa ji oči splavajo skoz redke veje v sosedov sadovnjak. Tam pod staro hruško se ustavijo ...
Rdeča jabolka se zibljejo na zrelih pecljih, veje se nagibljejo k Jeli, košarica tiho prosi: Še mi daj! ...
Jela ne vidi nič več. Skozi ustne se ji trga boln vzdih:
»Števo, zakaj nečeš biti moj?«
Jela je rano skrila:
Števo ne bo nikdar njen. Olgica mu bo žena. Jela sme le pozabljati ... Vse otroške igre, kjer je bil Števo njen mož, naj umro! Vse sanje, da bo mati, naj oblede! Olgica bo mati, Jela bo večna teta ... Samo želja po materinstvu ne bo nikdar legla v grob. Saj to ji je Bog z dušo vdihnil. Pa kaj to ljudem mar! Zastor na srce! ...
Danes pa znova moreš med ljudi, srce. Zastor dvigni! Pravico imaš, česa se bojiš! Števo in Olgica nista več eno. Kdo je stopil na pot? Ti ne! ...
»Moja last je Števo. Nihče ne sme položiti roke nanj. Srce, pridi iz groba in razodeni se!«
Tako Jela snuje. V dnu srca pa jo bode očitek:
»Pa Olgica? Sirota nima nikogar, zdaj pa naj še ženina izgubi! Greh je krasti ...«
Jela odbija:
»Pa kdo je zame vedel? Nihče. Cele noči sem jokala. Kdo je slišal? Nihče. Olgica, usoda je taka ...«
Zopet je iz srca glas svaril:
»Števo se ji bo vrnil, ne polagaj rok nanj! Nimaš pravice ...«
»Kaj vrnil! Ni otrok! Ona ni zanj. Nas dvoje je že mladost zvezala, pa si prišla ti in ...«
Z jablane ji duša mre:
»Števo, k tebi grem, da ti čelo obrišem, ker ti je žalostno ...«
10. Mati
urediNekoč je rekla: še leto dni. In moj sin bo kakor božji Sin. Svet bo. Takrat se bo naš ate v grobu zjokal.
Oj, strašno leto! Ko so se drugi pod jesen vračali, njega ni bilo od nikoder ...«
Ankica pomolči. Molk leži tudi v dvorani kakor v rakvi.
»Kaj bi še rekla! Ne pride več k skledi ne k čaši. Umrla je. Pa noč je dolga in črna. Vstane sredi noči in poklekne pred zglavje in moli. Srce ji moli, telo je že davno mrtvo; saj ni krvi v njem. Povsod gre sama; onega čudeža na obrazu ni več ž njo. Oči so ji vedno mokre. Ne čujemo je, pa vemo, da joče. Ko roma na božjo pot, se tam potoži Mariji kakor sestri: Marija, vrni mi ga, ne morem umreti prej. Trudna sem že, leč bi šla ...
Njena vera nima stropa niti sten. Prav v nebo sega. Mati je. Mati šele takrat umre, ko je otrokom odveč ...
Solze njene pa bodo ostale večno žive in sina zvale ...«
»Ubožica,« je nekje vzdihnilo.
»Moja mati!« je zastokalo. Nekdo se je opotekel ven.
Dvorana se je zganila: »Črnošolec ...«
Ankica še povzema:
»To je mati! Pa to nič ni, kar sem rekla. Nihče ne bo z besedo odkril matere. Zakaj velika in neizčrpna je kakor srce. Svečenica je v hiši. Če umre, ko so otroci v zibelih, ne bodo vedeli ne za Boga ne za ljubezen. Zakaj mati je bitje iz nebes: Luč je, blagoslov in ljubezen. Mati zna biti oče in mati. Če odneso očeta iz hiše, hiša stoji. Če mater, se krov ruši in njiva sahne ...
Dete, ki ni poznalo matere, med tisoči ugledaš ...«
»Med tisoči me ugledaš,« veruje Olgica.
»Mati umrje zate, če hočeš, stokrat na dan ...« dopolni Ankica.
Tamburice se zazibljejo v materino pesem. Živa je pesem kot mati, ki ziblje in ima srečo v srcu. Živa je kot žalostni zvon, ko mater v grob neso ... Pesem kot luč ugasne.
Znova se Ankica pokaže v zelenju:
»Brat, ki se z dekliškim srcem igraš, bodi proklet!
Sveto ognjišče je to, ki gori kakor v cerkvi; tiho in čisto. Pa prideš z umazano roko in dušiš luč. To božjo luč, to plaho luč. Tesnobno zaplapola še kakor ujeti golobec s perutmi in že leže večna noč ... (O, sestre po širokem svetu, ki niste poznale mater in zvestih družic, ne sodimo vas ...)
Če bi jo z nožem v srce, manjši greh bi nosil. Da si ji na dušo vrgel madež, ki bo do groba hodil ž njo, to je greh, ki se ne odpusti niti na tem niti na onem svetu. Vzel si ji vero, moč in mladost ... Iztrgal si ji mater iz srca ...«
»Ankica,« trpi žalostno Olgica, »v mojo mladost gledaš. Vse ste z belih vrtov, le jaz s pušče. O, sestre, kaj delam med vami! Ven grem, tesno mi je ...«
Glava se ji globoko na prsi povesi.
Ankica se na odru razvnema:
»Razdejal si ji oltar!
Katera ti bo žena, ne veš. Če je tudi njej že kdo v tempel vdrl?! Kako ti je? Te ne boli za ženo? Ali ne kolneš silnika? Koliko jih tebe! Tam zunaj dekle joče. Luči v njej ni več. Upihnil si jo ti!
Brat, ceni dekle, da boš dobil ženo in mater!
Pa saj nisi to ti, moj brat! Ti si vitez deklet, zato blagoslovljen od Boga!«
Godba tone v žalostno dekliško pesem: Dekle pri oknu prede prejo. Z belega povesma jo suče. A trga se ji v roki nit. Nit je mokra od solz. Imela je ženina; šel je za morje in ne bo ga več. Ona pa čaka pri kolovratu starosti in groba ...
V tretje se Ankica pojavi:
»Pa še ve, sestre, ki ste brez upov. V srce vam vidim: mamice bi bile rade, svečenice domovom, pa ne veste ne kod ne kam ... Kaj je mamic, ki niso nikdar poznale moža! Široke so bolnice, prostora je v hiralnicah, v blaznicah. Povsod same zlate mamice. Njih srce je kakor nebeški vrt: vse sirote morejo vanj. Vse najdejo pri njih utehe, zdravja. O, to so matere, ki jih nihče ne pozna, nihče ne vidi. Nepoznane umirajo v žrtev za kužne. Le Oče jih vidi; in Ženin, ki jih zvesto ljubi.
To so največje žene.
Mamice so tudi učiteljice. Sto otrok imajo; v srce jim gledajo in gnetejo jih v čiste značaje. Tiho, kot so prišle, umirajo v zapuščenih vaseh.
Mamica si, če siroti ponudiš kos kruha in čašo vode. Če žalostne potolažiš, če bolne obiščeš, če padlih ne sodiš ...
Vidiš, sestra, sto poti je do mamice. Samo poišči si eno in ne hodi več ž nje. To moreš, ako znaš ljubiti nesebično, s tisoč žrtvami, ako znaš nositi najtežje žalitve. To zna mati.
Pa še eno: ničesar ne stori, kar bi ti pozneje srce glodalo. Zakaj kes je najstrašnejši božji bič. Srce je, je, pa ga ne izje. Terezika je v smrtni uri rekla: Če bi se mi mladost vrnila, ne bi drugače živela; zakaj nič nisem storila, nad čemer bi jokala ...
Sestre, živimo ž njo!«
Olgica sedi v kotu in v robec ihti.
»Kaj ti je, Olgica?« vpraša Bara sočutno.
»Ker sem bila taka,« se trga; »ko bi ti mogla reči, kako strašno boli preteklost, če ni čista ...«
Vse družice strme v njo in solze jim plavajo v očeh.
Ankica gre v konec:
»Sestre, mati je mučenica. Otroci ji vsak dan srce odpirajo, da ji sveža kri kaplja. Pa ona vdano molči. Ko ji zadnja kaplja krvi kane, nagne glavo in umrje ...
Sestre, mamice bodoče, molite, da boste znale biti mučenice!«
Kakor od Boga ožarjena prorokinja sprostre roke v Marijin kip sredi zelenja:
»Ti naša najslajša Mamica iz Nazareta, blagoslovi nas. Amen.«
Ne zapoje se več pesem, nihče ne stopi več na oder, nihče ne udari v roke. Tiho, s solzo v očeh, odhajajo sestre iz dvorane, tiho in resno vsi farani.
Zunaj pa hripava pesem gluši ozračje.
»Pri nas je svoboda, pri vas je pa ni ...«
Poje izgubljena Tončka.
Žandar Stanislav se široko smeji.
Kaj veste, da Števo čez sedem dni stopi na zeleno morje?
Nič!
Pa že danes tava med njivami kakor izgubljen. Odtrga grebo z brazde in jo težka in jo boža kot drobno pišče; na srce jo nese:
»Zemlja, odpusti, da te puščam samo ...«
Krene v reber, kjer težki grozdi vise. Tiplje napete jagode, ki se od rose solze.
»Grozdiči, le obiral vas bom; a kdo bo vaš sok pil, ne vem ...«
V ložo utone; široki hrasti se pno v nebo. Onega, kamor se škorci vračajo nad sto let, obsega z rokami. Preširok je.
»Le srce vas more obseči, prijatelji moji ...«
Težko mu je. Prej je mislil, da bo šel in bo prav. Zdaj ve, da mu je zemlja sveta kakor mati. Vidi kamen, kjer je sedel kot pastir in čuval ovce. In sede nanj; morda ne bo nikoli več ... Črešnjo opazi, s katere je zdrsnil. Vodnjak, ograjen v bršljan, kamor se je pred očetovo šibo skril ...
»Sami spomini! In zdaj umrite, nimate več pravice do življenja. Na tuje grem, da vas pozabim ...«
Vsako jutro krene Števo na isto pot: v svoje kraljestvo. Od vseh mej se priklanjajo ptiči: »Dobro jutro, dobro jutro!« Pa kaj, ko je Števo gluh! Mati vidi v njegovo srce. »Pa ne hodi, sin!«.
Števo jo nepokojno pogleda, pa ne reče nič. Še sedem kratkih dni.
Morje pa je brez konca in brez dna ...
11. Umiranje
urediJesenski otroški praznik je komaj sineval, že nosijo vozovi po izglodanih kolovozih kadi; v strma rebra se pno. Votel jek se ž njih zajema in lije v prazne rupe. Solnce se takrat navadno zmegli. Siv oblak leže na žolte vrhe krupeljskih loz. Saj sili v deželo jesen od vseh strani, zato nebo ugaša. In vendar cvete zelena pomlad v naših ljudeh. Takrat pozabljamo njive in domove. Težke grozde režemo s trt, tehtamo jih, božamo jih in kakor svoje srce polagamo v brente. Jagoda, svetlo oko, se skotali. Rahlo jo dvignemo in poljubimo. Zakaj vsaka nosi kapljo krvi. Pa vendar ne vemo za te muke. Le nad onimi tožimo, ki smo jih trpeli za njive in polja. Reber zasluži, da lomimo hrbet in točimo znoj. Saj nam zvrha sode sladkih sokov, kjer pozabljamo skrb in žalost. Zidanic imamo po rebri kakor božjih znamenj. V nedeljskih popoldnevih sedimo v njih, srčemo božji dar za vseh sedem grenkih dni. Pa pojemo pesem Onemu, ki je trto gnojil in ji grozde zbudil. In nič ne vemo, da so nam trte žulje odprle in kri ...
Oj, brat moj, saj ni greh, če se v zidanici z Bogom zgovarjaš, ko si čisto sam, le polič in sol pred teboj stojita ...
Le sinil je praznik in ugasnil. Vrata v šolo so sicer zaprta kakor v trgatvi vselej, a otrok v trtjih ni. Nekaj dni je tega, ko je prišel dečko z rdečimi lisami v obraz in roke. Moral je ven. Naslednji dan je drugi prinesel ista znamenja. In šel je. In za tem jih je bilo več. Tudi deklic. Takrat se je šolski upravitelj vznemiril in zapahnil vrata. Otroci doma leže in drug drugemu podajajo bolezen. Iz rok v roke. Praznik je v rebrih, otroci pa v posteljah umirajo ...
Trgovina pri Tončku samuje. Gospodar sedi v njej in piše račune. Olgica pa leži v samotni sobici in ne ve več zase. Po vsem telesu so se ji široke rdeče lise zajele v kožo. Pod njimi vre kri. Žile se strašno pno in padajo. Srce brez reda tolče: zdaj tiho in polahko, zdaj bučno in rezko. Vročina ji je vzela um. Čudne stvari govori; vse nazaj, vso dolgo pot, vse težke ure. Gospodarja ni k njej. Boji se, da ne bi tudi nanj zlezla ta otroška bolezen, ki se skrije pod kožo in ji ne moreš nič. Kljuje, končava kri in če se ji ne odpre, te zadavi.
Nikogar ni. Tako je, če si na tujem bolan in nimaš matere. Le ona se tvoje bolezni ne boji. Pa če ti odpira grob! O, prišle bi sestre, pa ne vedo. Šele po dekliškem večeru, kamor je ni bilo, so vprašale v trgovini:
»Kje je Olgica?«
»Leži.«
»Kaj ji je?«
»Kaj vem! Z otroki se liže, zdaj pa ima!«
Po prstih tiplje Ankica do vrat. Tiho odpre. Bolna skrb ji vlaži oči. Olgica odgrne rjuhe in za minuto vidi. Srečen nasmeh ji splava prek lic.
»Težko nam je bilo nocoj za teboj. Zrasla si v nas. In če te ni, nas boli. Pa vnovič bo dobro in prišla boš.«
»Bom, Ankica,« dahne tiho kakor z onega sveta.
Znova se vrata odpro. Jela vstopi in nove sestre. Trudno se sklonejo nanje Olgine oči. Pa že se meglijo, že se ji misel blodi.
Jeli mržnja gine.
»Žal mi je besed proti tebi. Saj nocoj si vsa v lisah. In če te razje, če te zorje, kdo bo še s teboj ... Števo ne!«
Negotovo dostavlja: »Besedo mi bo dal, prej ko gre ...«
Pa že se zave. V srcu jo zbode težak greh, kakor nikoli prej.
»Sestra sem ji, pa se tolčem ž njo, ki ima že izkopan grob. Odpusti, sirotica! Srce oslepi, kadar ljubi. Moje niti tvoje bolezni ni videlo. Zdaj pa vem: Števo mora k tebi, prej ko gre na morje! Pa če nikdar več! Od vekov je bil tebi določen. Jaz pa sem med vaju silila, ko vendar ni Števo zame imel srca. O, še zdaj, ko je bil že davno tvoj.
Srce, za teboj sem šla ...«
Ankica stoji ob vzglavju, oči ji molijo za zdravje.
Tja misli Jela:
»Dosti poti do matere si odkrila. Ena bo moja. Naj bo katerakoli! Sicer mi srce umrje ...«
Olgica skozi okno blodi: »Nisem ti bila nezvesta ...«
Roke se ji sprožijo v prazno: »Ne hodi od mene; ostani!«
Obupno ji zaprosijo dlani. Pa ji omahnejo kakor podsekane. V rjuho blodno zajoče:
»O, šel je, zaprl je vrata. Oj, joj!«
Jeli pri vratih tihe solze drse.
V polnoč potrka kaplan Tone.
Ne izpove je, le mazili jo s svetim oljem. In glej, čudež jo je zbudil ali ljubezen ali up. Že je Smrt v belem prtu snela koso z ramen, že jo prožila k zglavju. Samo še minuto in Olgica bi stopila čez oni strašni prag v temno deželo.
Smrt se umakne k oknu.
Čudež ali ljubezen ali up. Kdo ve?
Moja mati bi rekla: »Bog!«
In jaz ji verujem, zakaj svetnica je.
Olgici se je odprlo telo.
Iz smrti pogleda: v kotu kleči kaplan Tone ...
Nežna sladkost ji lije v srce:
»Gospod Tone, mati si. še več skrivnosti, še več ljubezni imaš, ker si božji. Tuja sem ti, nevredna, pa moliš zame ... Sveti mož, še spovej me, umij me! Vem, da te je Bog poslal, da nisem umirala sama v tej strašni noči ...«
Še ji oči romajo od sten do vrat:
»O sestre, o sestre, tudi ve, tudi ve!
O Bog, kaj sem storila, da si mi natočil polno sobo sreče!
O Bog, moj zvesti Oče! ...«
Srce ji šepeče neskončno blaženo.
Jela mnogekrati krene do plota, za katerim Števo leži. Soseda mu je. Ali ko iz vodnjaka nosi vodo čez njegovo tnalo, mu nosi novice s fare. Vsaj malo se hoče s tem udomačiti ž njim. Števo malo posluša. Kakor blodeči zvon tam daleč za holmi ... Le kadar mu omeni Olgico, takrat prisluhne. Če mu reče, da se Olgica z nikomer ne pozna, sama je večno, v cerkev hodi, takrat oživi in ji roko stisne. Jela nič ne pomisli: »Moj je že na pol ...«
Tako je bilo do Olginega umiranja ...
Števo pa nosi težke misli.
Še dva dni in velika ladja bo rezala vodo. V brezkončnosti bo iskala obali.
Števo sedi na tnalu in gleda v črno slamnato streho, ki mu je tako v srcu. In kaščo in skedenj in čebelnjak. Vse to trga iz duše in meče tja v mrtev večer.
Čez dva dni. In morda v gladno vodo, morda v črne rudnike, kjer se stene lomijo in rušijo ...
V rokah menca zeleno vejico in misli mu glodajo srce.
»Pa čemu grem? Doma puščam grunt in mater ...
Čemu? Olgica ...«
Grenkobe mu je zvrhano srce.
»Zakaj si mi vero vzela? Na tuje me tiraš, srce pa je bolno in ne more odtod.«
Pa kakor tolikrat se mu trga očitek:
»Kaj pa, če sem napačno videl! O Bog, če sem krivo sodil! ... Še imam dva dni. Ko bi šel ... Vsaj do okna. Utrgal bi rožo z njene gredice. Pot bi mi bila svetlejša ...«
Glava mu čisto pade, vejica leži zdrobljena na tleh.
Od zadaj se ga dotakne rahla roka. Števo se mrtvo zgane in vidi sosedo.
»Kaj veš, Jela? Tebi so znane vesti, kamor sega zvon svetega Štefana in še preko.«
»Obišči jo! Težko je bolna. Od otrok je nalezla in zdaj bogve ...« Števo skoči pred Jelo kakor bi ga vrglo z drugega sveta. »Kaj bogve!«
Stresa jo za roke: »Kaj mešaš! Reci: zdrava je!« »Ko pa ni! O tebi blede. O zvestobi ... Kaj vem, kaj!« »O, pa jaz vem, ubijalec ...«
Števo vikne in se umakne v vežo, da ne vidi Jela ta hip njegovih oči.
Olgica ne bo umrla. Bela postava je koračila skozi okno, od tu je krenila k svetemu Duhu, kjer je utonila v grob.
Iz telesa ji gre smrt, kri se čisti. Vsa koža se ji lupi. Neko milo občutje ima v srcu, ko se spomni, da so bili pri njej ljudje. Živi ljudje. Sestre so bile. Pa jih je nekdaj tako sodila! Zdaj ve, da so vse eno samo srce. Tuja jim je bila v življenju, tuja v delih. Pa ji niso pokazale vrat. Čakale so, da spregleda. In je. Tisti večer! Pretresel jo je.
To je mati!
Ni je poznala, zato ni živela v njej.
Zdaj pa ima njena pot smer: Mati bo nesrečnim deklicam, ki niso nikdar mamice videle, zato so zašle. Da najdejo vsaj mene in po meni Očeta, dobrega Očeta, ki ga meni nihče pokazal ni. In da jim dam roko, kot ste jo ve meni, sestre.
Sestre, molčim; srce naj reče:
Samo vaša sem!
Odkrile ste mi svetost dekleta in matere.
Razodele Očeta ...
Telesna ne bom; za mene ga ni več. S Števom bom šla v grob ...«
Tu se njena misel stoži:
»Nič ga ni. Vsi so prišli. Njegova rana je brez dna. In vendar, kaj mu nisem bila zvesta! Moje telo je moje. Šla bi pod voz, če bi se ga drugi dotaknil. A on mi ne veruje. Lepa ne bom več, saj gre koža z mene in morda bodo ostale jamice in brazde, kot bi oral ... O, ne bo ga nikdar več. Vem, da gre na morje. Pa, Števo, ne sodim te! preveč si dober ...«
Na kljuko pade težka roka.
Naprej!
Števo vstopi.
Dvoje src, ki sta eno, pa se trgata v dvoje in v daljah umirata. Stena, vzidana med njima, pa je noben porušiti ne zna. Kaj bo to uro kdo odklenil srce?
»Olgica, kaj si to ti?« zaviče brezupno. In zruši se na kolena pred njeno zglavje. »Kdo te je oral, moje dete! Kdo trgal s tebe kožo? Povej, da ga ubijem!«
»Bogec me je, ker je dober in pravičen. Števo, ne kolni!«
Molk. Števo poljublja njene koščene roke.
Ona se presrečno smehlja:
»Ti moj dobri fant! Le da si prišel! Ne bo mi težko, če bom morala s tega sveta.«
Števo odvije z vratu njeno desno roko in vstane. Pa opazi na omarici dva robca v suhi krvi. Plašno vzkrikne:
»Kaj se ti je kri odprla?«
»Ne, Števo, tvoja je. S Smuka. V oltarčku jo imam ...«
»Jaz pa sem te sodil, jaz, brezsrčni človek, jaz nesrečnik, jaz prokleti ...«
Z rokama si trga lase in se tolče v postelj.
»Števo, upokoji se! Vse je dobro, le da si pri meni! Le eno: Kaj si mi odpustil Krč in da sem pila in govorija z onim? ... Le ti si mi bil v mislih takrat ...«
Molk.
»Pa če ozdraviš?«
»V mesto grem, v hišo za deklice, ki so brez očetov in mater. Oboje jim bom jaz.«
Tiho dostavi:
»Pozabila bom poslednjo bolečino ...«
»Pa če jaz ostanem?«
»Če ti ostaneš? O, v videnju se rana sveži.«
»Pa če jaz rano obvežem?«
Olgica molči.
»Nikamor ne greš! Moj grunt nima kraljice, moja mati ne hčere, jaz ne žene ... Pridi, čakamo te!«
Olgica tone v njegove zveste oči in joče.
Števo drži njene roke na ustnih.
Stene ni več.
Morje nosi težko ladjo.
Na njej ni Štefana ...
12. Večer na tnalu
urediŠe danes mi je skrivnost ona jesen.
Zolta jabolka so čepela na koncih vej, vrh pa je bil oblečen v cvetje ... Pa kdo bi videl čudež! Tiste dni so vozili deco v grobove ... Lastovice so obletavale staro lipo. Težko jim je bilo pri srcu, ko so jemale slovo. Pa glej, videle so vrt in niso šle.
»Cvetje se vrača,« so zažuborele in vnovič sedle nad vrata. Tistikrat je Olgica stopila na vrt.
Izmučene oči ji iščejo nekam v sive dalje. Tja, kjer je konec sveta. S postelje človek vstane kot otrok. Korak mu kleca, bledost se zaje v lice; nič svetlobe ni v srcu. O, ne bi šlo telo iz sobe. Ali duša, ta nasilni ptič, je silila skozi okno ... Pa ta polni zrak, čist kot voda, se je vtapljal v lica, da so zacvela kot jablan. Sveže so pljuča rasla. Oči ji mladostno ožive:
»Zdaj šele vidim prirodo. Do danes so bile moje oči mrtve. Zdaj, ko čutim, da se je nebo primaknilo čisto k zemlji ... Srce mi je bilo prazno kot jama, dokler sem blodila po svetu. Zdaj mi je Bog v njem. In Števo ... In nič več ne more vanj.«
Pod cvetočimi jablanami stoji. In tako ji je, da bi od sladkosti jokala. Preveč je sreče, njeno srce je molče ne prenese. Tuja roka ji zasenči oči. »Kdo sem?« »Moj fant.« »Več.«
»Moj dragi.«
»Še več.«
»Moj ženin?«
»In sladka moja: nevesta.«
Števo odmakne roko z njenega čela.
»V sobi te iščem, ti pa med vrtovi kakor princeza. Vidiš, da te neče grob.«
»Tesno mi je v sobi. Štiri ozke stene; in strop čisto nad glavo. Pa sem šla ven, da se mi srce ne zaduši ... Glej, te jablane! Sneg bi jih moral pokriti, pa jih je cvetje.«
»To za tvojo svatbo, Olgica.«
Močno dostavlja:
»Prišel sem po te. Vrata so od jutra odprta. Vse čaka tebe. Predali v kašči, ej, zabrodiš vanje z roko in samo suho zlato ti lije med prsti. Težke kadi, z zeljem zalite, sodi belega vina, rdeče gnjati pod stropom ... Samo pridi, da ti mati ključ in ognjišče preda.«
Beseda mu se utrga kot nit.
Olgica nežno vanj gleda in molči.
Kraj plota spe kaplan Tone. Z belim robcem si briše lice.
»E prijatelja, kdaj prideta v župnišče?«
»Še danes, gospod Tone.«
»To je prav. Kaj bi slepe miši lovila! Pa Bog daj srečo!«
»Hvala, gospod Tone!«
Za kaščo je utonil. Za njim so se vlažile oči.
»Tonček!«
»Božji človek!«
Takrat se okrene Števo k Olgici:
»Greva?«
»Da, Števo.«
»In potem?«
»Bom do groba tvoja žena.«
»In jaz do groba tvoj mož ...«
Deset let ...
Kakor da so jih v eni noči v grob zgnetli in s težkim kamnom pokrili ...
Poletni večer se je razlezel pod slivami in med kladami na tnalu. Gost kot grmje. Vanj včasih prečudno svetlo zažari: od Smuka se potegne goreča vrv in žar se razlije čez ves temen oblak. Od vzhoda pa zvezde vonjivo cveto. Livada brez konca in kraja. Glej, ena je podrsnila in se osula kot roža. In še ena se je utrnila ... Zvezde dežujejo in skrivne luči se dramijo z osamelih griv in tavajo čez večerne poljane. Duše iščejo pokoja ... Ptiči so legli spat, le murni strižejo in žabe iz mlak svatovsko pesem pojo.
Na klopi pred hišo sedita mož in žena; tesno drug ob drugem in za roke se držita, kakor da sta se včeraj našla. Mar se bojita, da bi kdo med njiju stopil in ju ločil? E, ljubezen. Ta ne bo umrla, ker je božja. Na tnalu grade otroci kaščo iz tresk in nič jih ni strah.
S polja sta se vrnila, večerjala in zdaj uživata večer. Tiho se skloni Števo do nje.
»Žulje si dobila pri meni, Olgica, in brazde v dlani ...«
»Pa tebe, moj dobri mož, in te-le na tnalu,« mu toplo vrne.
»E, Olgica! Bog je v naši hiši: blagoslov se trosi vsako noč na grunt kakor pšenica. Skozi krov se toči v hleve, v kaščo, v uljnjak, odkar si pri nas.«
»To ni od mene, Števo; molitev teh je, ki na večer kleče in molijo kakor angelci.«
»O, žena,« objame Števo v prečudni sreči Olgico, »zdaj doumeš ta božji dar? Saj so kri iz tvoje krvi ... Kaj čutiš, koliko laglje koplješ in seješ, koliko laglje molčiš, ko te zvečer križi bole ... Glej, motiko bi odložila, da se ti otrpli prsti razgibljejo, pa čuješ od vrta presladek klic: Mamica, oj mamica! ... In troje jih zleti v tvoje naročje ... Kaj ti ne vzvalovi nova kri? Motika seka, lomi; še kamen bi preklala. Z zemljo rasteš, da ne čuješ, ko se zamaje večerni zvon... Za koga? Za te-le koštrunčke ...«
»Za angelce. Kaj sem vedela, ko matere nisem poznala! Srce mi je bilo mrtvo. Zdaj mi vsako vlakence v prsih živi: Marko, Jelica, Tine ... In glej, to življenje ni več moje, teh-le je. Midva greva proti groblju, ti-le na svetle vrtove. In vsaka kaplja znoja na njivi mi je sladka in vsaka prečuta noč. In vsaka skrb. Naj venem, da se ti razcvetajo!«
»Žena, ti sveta žena! Ena je najina ljubezen, eno delo; ena molitev ...«
Še tesneje se privije k njej, ki je tako njegova, da bi očeta in mater in grunt pustil in šel za njo na kraj sveta.
Olgica se zamisli v prvo semiško leto.
»Takoj ko bodo odrasli, bodo šli z menoj tja, kjer sem tebe našla, še v zadnji uri bo živel pred mano oni materinski večer.«
»Da, mnoge je razgibal: Ankica je v misijonih, Jela umiva solze sirotam, črnošolec se je vrnil ... In Olgica?« draži Števo.
»Olgica je mislila z Jelo, pa je prišel kraljevič mlad in lep ...«
»In jo ugrabil.«
»In ji dal ognjišče in spokojnost ...«
Umolkneta. Obraza jima sanjata v nebo, tja na Smuk, kjer se v dolgi žareči črti odpirajo vrata.
Dva otroka, roke v rokah. In ne rečeta nobene besede več.
»Marko, zakaj Bogec nikdar k nam ne pride? Vsak večer molim; na glas, pa nič ne sliši ...«
Jelica zvedavo čaka z Markovih oči.
»Le enkrat na leto pride na svet. Drugače stanuje tam gor.«
»Kdaj pride?«
»Na božič.«
»Pa ga ni bilo lani!«
Široko se postavi pred njo Tine.
»Kaj bi hodil! Ti, Jelica, na cunji klečiš. Misliš, da ne vidi Bogec?« Težka vest ji zlomi glavico. Vsi trije molče.
»Pa ga ne bo več?« se ji plaho splazi beseda iz ust. »Nič več,« odreže Tine.
»Prišel bo,« tolaži Marko sestro, ki je vsa v solzah. »Samo na kamnu kleči in vsak večer moli: Bogec, pridi na božič! Rada te imam kakor mamico in ateja ... Pa cunjo proč!«
Skozi solzice ji sije smeh kakor topla lučka.
»Mamica,« predrami ona dva iz sladke misli, »mamica, molila bi.«
»Moli, dete!«
Na trd kamen poklekne. V to se razlije zvon z groblja. »Molimo vsi!«
Večer pobožno umolkne, da ne moti srečnih ljudi na klopi pred hišo. Razločno moli Jelica:
»Bogec, rada te imam kakor mamico in ateja ...«