Ž njim sem se sestal ...
Vedro lice in mirne otroške oči
sem gledal pred leti —
še zdaj ukovan sem, še zdaj vrti
se pred mano.
Si res to moj bratec, ali je duh
samo tvoj priplaval? ...
Naj stisnem roko ti! Tak suh
in koščen izraz ...
Kak nemirne so tvoje oči,
telo kak drgeče ...
Oprosti mi — sedi in se počij
v zavetju varnem.
***
Prek usten ironski nasmeh.
»Pozabil sem, bratec, kaj je življenje.
Ha—-ha, ni to smešno?
Ne glej me kot čudež in oznanenje!
Še diham, ko drugi. —
Po zakonu pride za zimo pomlad,
se spaja s poletjem —
nalo pa objame jesenski nas hlad
in zima prihaja ...
Glej z mano je bilo takisto:
spomladi je bilo ...
Takrat mistil sem nežno in čisto —
poln vere in upa.
Resnico sem čutil v poletju.
Prezgodaj počival
sem, bratec moj, v toplem objelju
ob tihih večerih ...
In glej, ob tem žitju jasnem
zdrgečem na rahlo.
Zaslutil v zatišju sem krasnem
hladen korak jeseni.
Kako mi je bila misel uporna,
kako so se mišice
krčile! Sila čutom pokorna
»Stoj!« je ukazala.
Stoj, o sladko poletje žarno,
trajaj mi večno!
Prek zakonov hodi, glej varno
imaš tu zavetje.
Zastonj! jutro za jutrom slana
je na vrt padala ...
Zdaj zadnja je cvetka pobrana —
vse sanje, sanje ...
