On in njegov havelok
On in njegov havelok Ljudmila Prunk |
|
Bila sta neločljiva, Miško in njegov rdeči havelok. Rdeči, pravim. Sicer je bil s prvega svojega početka najbrže lepo rjav, kakor meniška halja. Toda tedaj, ko se je začela zgodovina zanj zanimati, je bil že rdeč, namreč havelok. Kje ga je Miško iztaknil, to Bog ve. To je bilo nejasno in negotovo. Toda da sta bila od onega časa, ko sta drug drugega našla, neločljiva, kakor smola in slovenska podjetja, to je gotovo. Miška ni bilo nikjer brez njegovega haveloka, in haveloka ni bilo brez Miška.
Skupaj sta tavala po mestnih ulicah, kakor da bi bila najeta za propagando demokratične ideje. Skupaj sta pohajala v gostilne in kavarne, in sploh povsod, kamor je stopil Miško, sledil mu je njegov rdeči havelok. In naj si je bilo to v kateremkoli letnem času, bodisi v kakršnem koli vremenu. Hacala sta po blatnih mestnih ulicah, ko se je pohleven dežek usipal iz oblakov ter drsel in si črtal temno stezo preko Miškovega hrbta po prašni pelerini rdečega haveloka. Prišetala sta na same Binkošti, ko je toplo majnikovo solnce izvabljalo opojno duhteče vrtnice iz popja, ko so brzonoge cvetličarke frčale, kakor pisani metulji, s polnimi košaricami snežnobelih šmarnic, aristokratskih tej in živobarvnih vrtnic okrog šetalcev na korzu.
Tedaj se je pojavil tudi Miško s svojim havelokom, kakor ogromen hrošč med raznobojno pestro cvetje. Umikali so se jima zlikani, brezbrki gospodiči, umikale so se jima vitke, napudrane frklje, oblečene po zadnji pariški modi z ogromnimi klobuki na strahoviti frizuri. Umolknile so ščebetajoče cvetličarke in osuple obstale.
Miško pa je jadral med šetalci s prekrižanima rokama na hrbtu v svojem široko odpetem haveloku, v katerega teške, skrivnostne gube in njega klaverne razpoke se je lovil topli spomladanski vetrec ter ga narahlo zibal in vihral ž njim.
O vročem avgustu stopal je v potu svojega obraza Miško po razbeljenih rebrih širnega Krasa na svoj nedelski izlet v družbi — svojega haveloka.
Prišli so otožni jesenski večeri, polni vlage in blata. Žalosten je pogladil Miško svojega druga ter mu šepetal: »Sedaj prihajajo slabi časi v deželo. Proč so topli solnčni žarki, proč senčni izprehodi, proč izleti.« Tavala sta tedaj vsak dan v pisarno in vsak večer v krčmo in domov, kjer ga je Miško položil, kakor neprecenljivo dragocenost po svoji postelji ter zlezel pod njega.
Tako se je godilo leto za letom. Bogve koliko zim je ogreval havelok Miška po dnevi in po noči. Bogve, koliko let ga je varoval pred mrazom in pred dežjem ter mu drugoval v veselih in žalostnih urah. In bogvedi, koliko časa, koliko let bi preminulo v tej gorki vzajemnosti, da se ni nakrat nekaj zgodilo, kar ju je ločilo za vedno.
Bilo je neke zime v predpustnem času, ko se je Miško odločil, da pojde na ples. Seveda s havelokom. Oblekel se je v svoj ponošeni salon, pod katerega je pričvrstil trd, svetlozlikan oprsnik. Nadel si je belo ovratnico in nataknil si na roke bele rokavice. Vrhu vsega svoj havelok. Šel je, a predno je stopil na plesišče, odložil ga je v garderobi. To je bil prvi in zadnji slučaj, da ga je sploh drugod odložil, nego v uradu ali doma.
Prijetno je bilo na plesu. Lahkonoge plesalke so krilile okolo Miška, da se mu je vrtelo v glavi; kajti Miško ni bil napačen dečko sam na sebi, posebno, če ni nosil na sebi onega večnega haveloka. Kmalo se je počutil prav dobro na plesišču in izmed lahkonogih devic si je izvolil po svojem konservativnem okusu dekletce za svojo plesalko. Privadila sta se hitro drug drugemu, in ko se je bilo proti jutru ločiti od templja poskočne Terpsihore, ponudil se je svoji devojčici, da jo sprovede do doma, kar mu je deklica z ljubeznjivo zadrego dovolila.
Pri garderobi je Miško dvignil svoj havelok ter ga malomarno vrgel preko rame.
Ko sta stopala z deklico po temnih mestnih ulicah proti njenemu domu, godila se je v Miškovem, sicer tako samotarnem srcu, čudna izprememba. Bil je zgovoren in poln nagajivosti. Kakor rutiniran Don Juan dvoril je svoji spremljevalki. A rdeči havelok, vržen tako malomarno preko njegovih ramen, jel mu je počasi lezti nizdol po hrbtu. In ko se je Miško proti svojemu dekletu toliko udomačil in ojunačil, da je sredi temnih ulic pritisnil poljubec na njeno gorko rožnato lice, prestrašil se je njegov havelok tako, da je zdrknil na tla, nadejaje se morda, da bo s tem svojega varovanca opozoril na svojo navzočnost. Toda motil se je. Miško se ni v svoji zaljubljeni vročici niti zavedel, da mu je dolgoletni drug sopihal navpično pot v pogubo. Korakal je dalje s svojo deklico, tesno prižeto k sebi, dalje in dalje po samotnih ulicah. Tišje in tišje so odmevali koraki od mrzlega tlaka, dokler se niso popolnoma izgubili v prvi somrak zimskega jutra.
Havelok pa je zvit in skrčen čepel na tleh in sanjal o lepih spomladnih dneh, polnih solnca in duhteče toplote …
Lansko leto na neki zimski zabavi v dobrodelne namene si je neki idealni človek omislil v svrho odiranja vrlih rodoljubov muzej. V oddelku za starine, kjer je bil izpostavljen »plašč egiptovskega Jožefa, kateri je ostal v rokah pregrešne Putifarke,« — srečal je Miško, ki je bil vrl rodoljub, po dolgih letih — svoj rdeči havelok.