Opat samostana Jakuši

Opat samostana Jakuši. Japonska pravljica. anonimno

Izdano:	Mladika 2/11 (1921), 173
Viri:	dLib 11
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pri Nara, ob cesti, ki pelje v mesto Osaka, stoji star samostan, ki se je nekoč imenoval Jakuši-ji, kar bi se reklo po naše božji samostan.

Nekoč je živel v tem samostanu nek pobožen, bogaboječ opat, ki se je trudil, da bi s svojim življenjem dajal vsem dober vzgled; ni zbiral bogastva, ampak je darove, ki jih je dobil samostan, zopet razdelil med uboge in ni obdržal niti novčiča zase. Tako je upal, da bo, ko se približa njegova zadnja ura, stopil kot pravičnik pred Budovo^[1] obličje. Ko pa je prišla zaželjena ura in je udan v božjo voljo čakal, da pride ponj Budov sel. ni videi prihajati tega, prišel pa je ognjen voz, Ki so ga vlekli neštevilni čudno pisani peklenski duhovi. Opat se je silno prestrašil in je prosil za pojasnilo, kaj je storil hudega, da prihajajo mesto slá Budovega služabniki pekla.

Odgovor se je glasil:

»Ti si pred mnogimi leti vzel merico riža iz samostanske žitnice zase in jo še do danes nisi vrnil, zato te čaka pekel!«

Opat je prosil, da naj mu dajo toliko časa, da bo mogel poravnati že davna] pozabljeni dolg, ki se mu ni zdel tolike važnosti. Ta prošnja mu je bila uslišana.

Poklical je vse samostanske brate in učence k sebi, povedal jim nevarnost, v katero je zašel radi malenkostnega in pozabljenega dolga in dejal: »Zberite vso mojo lastnino in obrnite jo v prid samostana, da bo poravnan moj dolg in bom moral mirno umreti. Vas pa opominjam, naj nikoli ne izgine ta nauk iz vašega srca: Če že radi ene same merice riža zaslužimo pekel, kaj se zgodi šele onim, ki vedé zapravljajo in razmetalo tuje premoženje in zbirajo bogastvo v svoje veselje in razkošje!«

Ko je to dejal, je legel in njegove ustnice so šepetale: »Poslanec miru prihaja ... Pomagaj mi, o Buda!« Nasmeh je legel na njegovo obraz, bil je mrtev, odšel je v raj kot zvest služabnik Gospodov.

1. Buda je prerok, kki ga časte Japonci po božje.