Opomin krajnskim kmetam zastran gojzdnih služnost

Opomin krajnskim kmetam zastran gojzdnih služnost anonimno

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 50 (13.12.1848)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Žalostne rečí slišimo od nekterih krajev, de nekteri kmetje, ki imajo v grajšinskih gojzdih pravico les sekati (gojzdno služnost, Wald-Servitut), pokončujejo gojzde (borste), sekajo kar le morejo lesá, brez de bi kteriga človeka prašali; nekteri pa grajšinam še clo branijo, de ne smejo clo nič sekati.

V saboto večer smo slišali na nekim očitnim kraji pismo brati, v kterim se nek grajšak, ki si je na Notrajnskim pred nekimi léti grajšino z velikim gojzdam kupil, silno pritoži čez ropanje svojih gojzdov, ter pravi: de nima clo nobeniga veselja v tako deželo priti, kjer si še človek svojima premoženja ni svest.

To od svojih rojakov slišati nas je globoko v serce zabolélo.

Krajnci! Kdor si v kakoršni naj si bodi reči sam s silo pravíco dela, zapustí pot postave in si ima sam sebi vse nasledke pripisati, ki izvirajo iz brezpostavniga ravnanja. Dobro vémo, de imate pravíce v gojzdih les sekati, pa tudi to dobro vémo, de se vam ta pravíca nikakor krajšati ne sme, in de se vam tudi krajšala ne bo. Tudi to dobro vémo, de so semtertje razpertíje in tožbe med kmeti in grajšinami zavoljo téh pravic, ktere se že dolgo časa vlečejo, brez de bi bile po starih postavah razsojene bile.

Vse to je gotovo. Ali, prijatli! vse to ne Vam ne grajšinam še pravíce ne da, de bi le sekira pravdo razsodila, de bi gojzde pokončevali, kakor de bi ne bilo nobeniga gospodarja. Kam bo to prišlo? K nič dobrimu.

Novi ministri so pravični in natanjčni možjé, ki ne bojo terpeli, de bi vsak le po svoji glavi ravnal in de bi storil, kar njemu kaže. In hvala Bogú, de smo take ministre dobili! Tudi deržavni zbor bo po pravíci to reč razsodel ‒ in Bog daj! de bi kmalo to storil, kar bi bil imel že davnej storiti, namest de je z drugimi rečmí čas tratil. Kaj pa potem, ako bi se moglo nepravično vzeto poverniti ali pa ko bi se porajtalo na tem, kar bo kterimu prihodnjič v njegovo lastníno odločeno. Kaj tedej pomaga sedanje ropanje gojzdov? Nič druziga, kakor de bomo ‒ kér noben tak človek na novo zasajenje lesá ne misli ‒ v kratkim ob vès les prišli, in de naši nasledniki ne bojo imeli s čim kuriti. Kaj boste po tem iméli nad tistimi deli, ki vam bojo v lastníno odločeni, če druziga ne bo na njih najti, kot germovje?

Te žalostne nasledke bi imeli posebno gruntarji in soseske dobro premisliti, kér njih bo enkrat po takim pokončanji govjzdov nar veči škoda zadéla. Kaj praša kajžar brez grunta po tem: ali bo za njim še trava rasla ali ne!

Kaj je tedaj storiti, de se tacimu nepostavnimu ropanju gojzdov konec stori?

Ob kratkim to lé: Dokler ni nova postava čez gojzde dana, in dokler ni po postavi izgovorjeno, kako se bo gojzdnim služnostim pravica zgodíla, nej kmetje in grajšine ravnajo v prijazni zastopnosti med seboj, in pravíca nej se vselej po postavah iše, ktere še zdej veljajo. Dokler ni po novi postavi pravda stêkla, nej si nihče s silo ptujiga blaga ne prilastuje! Sej ne bo dolgo terpélo, de se bo ta reč razsodila!