Orač (Valentin Stanič)
Orač Valentin Stanič |
|
Obdelana spet zemlja je!
Zročili smo ji seme vse,
Bog! ti stoj na strani!
Katiri ti za vse skerbiš,
In z' mal'ga zernja snope striš,
Pred hudim ga ohrani.
Tak' pust' in mertvo se nem zdi,
Pa v' kratkim vse pozeleni
Kjer gorko bo dežilo.
In žito vgliha vse lehe,
Ko gosta trava gori gre;
Je blage oznanilo.
V' razorih skerbna vrana gre
Pobira najdene červe:
In kader žito zrase,
Tak' perpelica perleti
Čez morje, in se veseli
K' vrazerih mlade pase.
In ak' se Bog na nas spomni,
Gorko de v' času doldeži,
Tak klasje bo metalo.
Pred lijo točo var Bog je
In de golazen je nesne,
De zdravo bo ostalo.
Potem v deželi celi bo,
Od tvoje roke varvano,
Svoj živež vse prejelo.
Nato pak ljuba žetva je,
In vse veselo h' delu gre,
In vse bo bogatelo.
To pak le Bog sam striti zna!
Le zerno zemlji člov'k čezda:
Le Bog pak rastvo daja:
Bog! vsliši bozga kmeta glas
Zveseli z' gostim žitam nas
De težko klasje maja!
* * * * * *
Človeka Bog ne zapusti
Če svest dolžnosti svoje stri,
Mu srečo da na sveti.
Če on zavupa na Boga,
In se truditi v' delu zna;
In mero ve jimeti.