Zakaj, Evridika, sem ljubil
tako te, oh, tako brez mej?
Iz preljubezni sem te zgubil
nesrečni pevec jaz, Orfej.
Zazibala te moja lira
na vrtu je, ti ves moj svet!
Orfej se srečen v te ozira,
med cvetkami ti živi cvet!
Iz rož pa gad se je priplezel,
preplašen strune zabim jaz;
gad spečo tebe je oblezel,
in smrtnobled je tvoj obraz.
Da! vspal sem te, - kdaj bom te vzbudil ?
Daj, lira, vso zdaj moč na dan!
Zaman, zaman sem strune trudil:
ne leči pesem gadjih ran!
A moram zopet te imeti:
ti gor, al' jaz dol v „senec" grad!
Brez tebe meni Had na sveti,
pri tebi raj bo meni Had.
Dol moram, zgodi se karkoli,
čez prekosvetne reke tri,
tu boli le, kaj bo tam doli?
Prepelji čez me, Haron ti!
Ni „obola" ni Haron prašal,
čeprav jaz pevcev bil sem car;
kaj bi na „obol" se zanašal?
kdaj vkup sta pevec in — denar?!
In dobro on jo je pogodil,
poznalec pa ljudi je on,
brezplačno Stiks sem z njim prebrodil
in Aheron in Flegeton ...
Pomagaj zdaj mi, lira zlata,
pel pesem sladko bom strunar, —
neba li tam, li Hada vrata?
Ha! čmerni Cerber je čuvar!
Dol k tebi! z mano moja lira,
pripoje lira te nazaj,
vso pot mi roka strune vbira, —
pri Cerberu sem že sedaj.
In pel sem — Cerber ni zalajal,
in m glasu od sebe dal,
očaral sem ga in obajal,
zdaj prvi Cerber je zaspal!
Prigodel sem do „senc" kraljice:
„Daj mi Evridiko nazaj!"
Strun mojih glas ji zjasni lice,
nebo se zdi ji Had sedaj.
""Naj bo! na vrt ž njo vrni ti se,
kjer jo strupen je vpičil gad,
poprej na njo pa ne ozri se,
sicer spet ona mora v Had.""
Kako pa mogel bi strpeti,
da v te oči ne bil bi vprl?
Pogled en sam, ti vse na sveti,
da, en — in nisem ve te vzrl ...
Zakaj, zakaj tako sem ljubil
brez uma te, prepoln srca?
Iz preljubezni sem te zgubil,
srce zdaj vir mi je gorja.
Nazaj jaz grem na svetni oder,
li pel bi tam, al' ne? povej!
Noben še pevec bil ni moder,
najmanj pa verni tvoj — Orfej.