Osel, kralj zverin
| ← Volk Rimljan | Osel, kralj zverin Matija Valjavec |
Volk in pes → |
| |||||||||||||
V času, ko v klasu je bob in ko rasla je v stročju pšenica.
Živel je dolgouhan, ki navadno ga kličemo osla.
Všeč mu ni več gospodar, preobilo nalaga mu dela,
od tovora hrbet se "šibi mu, od bičanja gol je.
Komaj drže ga noge, od lakote vamp mu je skrčen,
kajti slab je trnje obed, pa se redi od tega!
S težo prenaša svoj stan in misli si: »Posel je osel,
tako ljudje govore. Res osel sem jaz po imenu,
da po dejanju ne bom, odpovem se poselskim delom.«
Reče in mož beseda zbeži in pusti gospodarja.
Šel je v gozd in redil se je tam ob svojem na paši,
ves svobode vesel, ki do zdaj bila mu je tujka:
Bil je tepen, odkar ga rodila je mati oslica,
ni je besede poznal, ki ljubo se glasi samostojnost,
vedi ga vrag, kdo vžgal mu je um, da prišel je do znanja.
Saj mu dajal gospodar prav zmerom je zveste čuvaje:
trnje za jed in po rebrni bič, dva varuha jaka.
Vendar pustimo to stvar, ker to modrovanje ne hasni!
Ali svoboda mu da, kar sanjati prej si ni upal,
misli mu da in misli dade mu prebrisano bučo.
Ravno gosti se nekoč, kar vidi, da k njemu koraka
vseh zverin gospodar, oroslansko njih veličanstvo.
Splaši ga prvi ugled, da ti skor ni vedel, pri čem je,
toda zave mi se kmal in v mislih preudarja zvijačo.
Eno dobi, ki ko blisk mu um in možgane prešine.
Dolgo ne misli, na tla se zvali in leži po oslovsko,
miren in len, ne boječ se ničesar, in čaka pokojno.
Modro drže približuje se lev in stopa počasno,
meri korak, da korak za korakom enak mu je vsakter.
Pride srdit oroslan, a osel lenuh se ne gane.
Reče mu lev, govoreč: »Ne boš li se meni naklonil?
Kakšen rešpekt je to pred menoj, ti para oslovska?
Ali ne veš, da sem jaz, da sem kralj vsevrstne zverine?«
Osel odriga na to: »Kaj ? Kaj si rekel, da ti si?«
Lev zarjove na glas, da je kralj vsevrstne zverine.
»Ija!« zariga osle. »Ti tega nikar ne govori,
karti pride na um, moj lev! Za mislijo jezik!
Lahko bi jaz življenje ti vzel, le nikar me ne draži,
molči in fletno miruj! Kdo tebe izbral je za kralja?
Lahko je vneti prepir, poravna pa s težo se vsekdar.
Daj ti, povej, od kdaj si ti kralj vsevrstne živine?
Kje ti je list, da si kralj ? Pokaži mi pisano spričbo!
Nisi ti, lev, kralj, jaz sem ti kralj vsevrstne živine!«
Takih besed oroslan od osla ni slišati mislil,
reče mu: »Kako je to? Jaz mislil sem vselej in zmerom,
jaz da sem kralj zverin, in za kralja me klicalo vse je,
ker moči mi nima žival je nobena enake.«
»Ija!« odriga uhan in zadnjo privzdigne nožuro,
kaže mu podkev, rekoč: »Lej moje tu pismo pa beri,
da si ti nič in da jaz sem kralj vsevrstne zverine.«
Žalostno reče nato oroslan: »Čaj, malo poglejva,
kdo da je kralj, jaz ali pa ti, da se skaže resnica.
Kdor bo več nalovil zverin, on kralj je živalstva.«
»Dobro!« zariga osle. »Pa se skusiva, pravo je, v lovu!«
Gre oroslan in drči po gozdeh, po ravnem in krivem
ino lovi vsevrstno zverjad, kar pride mu v parklje.
Osel pa uleže se vznak in širom razkrene nožure,
jezik iz ust pomoli in stori se, kakor da crknjen.
Bistrooki gavran in vrane in škanjci in drugi
mrhožerci lete kar trumoma vkup na osleta,
on pa šavsa za vrat in mori, kar pride mu blizu.
Kar umori, to dene na stran, da ne vidijo drugi.
vrne se lev in pokaže mu plen vsevrstne zverine,
dolgoušescu golči: »Čaj, koliko ti si nalovil?«
Dolgouhan mu veli: »Ti bedak, če bi take jaz hotel,
kakor loviš jih ti, ki drče po nogah naokoli,
takih ti jaz nalovim, da jih ti nikdar ne prešteješ.
Ali čemu bi se motil še s tem? Nalovi ti takih,
ki jim je zrak za dom, oroslan, nalovi mi ptičev!«
»Tega ne morem,« veli oroslan, ki ne ve, da je ukanjen.
Kralj ime je lepo in boli prepustiti ga drugim,
ali drugač se ne da, ker očitno ga zmagal je osel.
Žalosti poln govori oroslan: »Zdaj vem, da si ti kralj.
Oh, odpusti mi to, da prišel sem bedasto k tebi,
o, ne kaznuj me za zdaj, iz nevednosti delal tako sem,
krivo misleč, da sem kralj, pa nisem, le ti si vladalec,
dajem spodobno ti čast, spoštovanje, za kralja dostojno.«
Dolgouhan mu veli z veličanstvu dostojno besedo:
»Vidiš ti, lev, da bi vzel ti po vsej pravici življenje.
Bodi za zdaj, odpustim, ker le iz nevede si delal,
toda ne bodi bedak za naprej in opusti prevzetnost!«
'Žalostno gre oroslan pa volka prijatelja sreča,
volk se prikloni takoj in pozdravi ga kralju dostojno:
»Zdravo, moj kralj! Da si zdrav, vladar vsevrstne živali!'
Odgovori oroslan: »Kaj, volk, se iz mene norčuješ?
Jaz sem ti vrabca kralj! Ne, nisem, ne, tam ti je drugi,
on ti je kralj, ne jaz.« — Volk gleda in čudi se levu,
kaj govori, in popraša, rekoč: »Kje kralj ti je drugi?
Kdo to veli, da nisi ti kralj ?« — »E, nisem pa nisem.
Vidiš ga, tam ti je kralj. Oj, nehaj, nikar se ne bližaj!
To ti povem, da dobro ne bo, pokori se zvedavost.«
Volk govori: »Oroslan, gotovo te ukanil je nekdo,
nihče drug ni kralj, ne pozna ga celo živalstvo.
Ti le si naš gospodar, čaj, greva ga gledat goljufa!«
»Dragi prijatelj, nikar, da se treba kesati ne bode,
toda če nočeš drugač, priveživa vkup se za repa,
da se zedinjenima ne zgodi kaj kake nesreče.«
Zvežeta rep si za rep in gresta na vzvišeno mesto,
tukaj pokaže mu lev, govoreč z drhtečo besedo:
»Vidiš ga, tamkaj leži, ki kralj je vsevrstne zverine!«
Zagrohota se mu volk: »Oj, brate, nikar ne budali,
hohoho, to ti je kralj! Oh, vidiš, da to je le osel!«
»Osem jih je, govoriš? O jojmnasta, jojmnasta, beži!«
Reče in steče na moč in drči, da se nič ne ogleda,
koder vodi ga pot, po ravnem, po krivem, po gošči,
vlači volka za rep in ne čuti, da s sabo ga vlači.
Dolgo beži, a ko vidi mu se, da prebil je nevarnost,
beg si ustavi, ozre se nazaj po prijatelju volku.
Ali o joj! Volk več ne živi, izdihnil je dušo —
paro, velim, da žalu ne zavdam s to grdo zarekbo,
para je duša zveri — izdihnil je paro,
visi mu jezik iz ust in rana dotiče se rane.
Slep oroslan na prvi pogled vse vidi megleno,
jezik iz gobca viseč le zapazijo kalna očesa,
torej veli: »O volk, in ti se še smejati moreš!
Jaz sem vesel, da sem živ, da ušel sem toliko kraljem.
Ni mi, zares ti povem, moj volk, do nobenega smeha.«
Jaz sem tudi se zbal te strašne množice kraljev
in sem za levom ceptál, da še zdaj od bega sopiham,
ter sem vesel, da peté umaknil sem nevarnosti hudi,
da sem pritekel do vas, da še presne prinesem novice,
porok, da res je to laž, da se zgodilo to je v taistem
času, ko v klasju je bob in ko rasla je v stročju pšenica.