V času ko v klasu je bob in ko rastla je v stročji pšenica
živel je dolgouhán, ki navadno ga zovemo osla.
Več gospodár mu ni všeč, preobilo nalaga mu dela,
hrbet šibí od tovora se mu, in od bičanja gol je;
noge ga komaj držé, od lakote vamp mu je skrčen
kajtí slab je trnje obéd, pa se rêdi od tega!
Ni strpeti mu moč, in misli si: posel je osel.
Tak govoríjo ljudjé. Res, osel sem jaz po imenu,
al da po djanji ne bom, odpovém se pôselskim delom.
Reče in, mož beseda, zbeží in pustí gospodarja.
Šel je v gojzd in redíl se je tam ob svojem na paši,
vès svobôde vesél, ki dozdaj mu bila je tujka;
tepen je bil od kar ga rodila je mati oslica.
Ni je besede poznàl, ki se ljubo glasí samostojnost.
Vedi pa vrag, kdo vžgal mu je um, da dospél je do znanja?
Sàj mu dajál gospodár sáj zmir je zveste čuvaje:
Trnje za jéd in po rébrni bič – dva varha zadostna,
vendar pa pústimo stvar, ker to modrovánje ne hasni.
Ali svoboda mu dá , kar sá njati prej si ni upal,
misli mu dá in misli dadó mu prebrisano glavo.
Enkrat se ravno gostí, kar vidi da k njemu koraka
vseh zverín gospodár, oroslansko njih veličanstvo.
Splaši ga prvi ugled, da ti skor ni vedil pri čem je.
Ali zavé se mi kmal, in misli in zmišlja zvijače.
Eno dobí, ki ko blisk mu um in možgane prešine.
Dolgo ne misli, zvali se na tla in leží po oslovski.
Miren in len, se ničesar boječ in pokojno čakaje.
Modro držé približuje se lev in stopa počasno,
meri korák, da korák za korákom enák mu je vsákter.
Pride srdit oroslán, al osel lenúh se ne gane.
Reče mu lev govoreč: Al ne boš se meni naklonil?
Kakšen rešpekt ti je to pred menój, ti para oslovska?
Ali ne veš, da sem jaz, da sem kralj vsevrstne zverine?
Osel odriga na to: kaj, kaj si ti rekel, da ti si?
Lev zarjove na glas, da je kralj vsevrstne zverine.
Ija, zariga oslič, nikár ti tak ne govori,
kar ti pride na um, moj lev; za mislijo jezik!
Lahko bi jaz življenje ti vzel, le nikár me ne draži,
molči in fletno mirúj. Kdo tebe izbral je za kralja?
Lahko je vneti prepír, poravná pa s težo se vsikdar.
Daj ti, povej: od kdaj si ti kralj vsevrstne zverine?
Kje ti je list, da si kralj, pokaži mi pisano spričbo;
nisi ti, lev. kralj; jaz sem ti kralj vsevrstne zverine.
Takih beséd oroslan se od osla ni slišati nadal.
Reče mu: kako je to, jaz mislil sem vselaj in zmirom,
jaz da sem kralj zverin, in za kralja me klicalo vse je.
Ker je močí mi nima živál nobena enake.
Ija, zariga uhán, in zadnjo dvigne nožuro,
kaže mu podkev rekoč: lej moje tu pismu, pa beri,
da si ti nič in da jaz sem kralj vsevrstne zverjadi.
Žalosten reče na to oroslán: čaj, malo poglejva,
kdo da je kralj, al sem jaz al si ti, da se skaže resnica.
kdor bo več nalovil zverín ta kralj je živálstva,
Dobro, zariga oslè, pa se skusiva, prav mi je, v lovu.
Gre oroslan in drčí po gojzdih, po ravnem in krivem
ino loví vsevrstno zverjád, kar pride mu v parklje;
osel pa vleže se znak in siroma noge razklene,
jezik iz ust pomolí in storí se kakor da crknjen.
Bistrooki gavrán in vrane in škanjci in drugi
mrhožrci leté kar trumama vkup na osleta,
osel pa šavsa za vrat in morí, kar pride mu blizo;
kar umori to dene na stran, da ne vídijo drugi.
Vrne se lev in pokaže mu plen mnogovrstne zverine,
dolgoušéscu golčí: čaj, koliko tí si nalovil.
Dolgoúh mu velí: ti bedák, če bi take jaz hotel,
kakor loviš jih ti, ki drčé na zemlji po nogah.
Takih ti jaz nalovim, da jih nikdar ti ne prešteješ;
ali čemú bi se motil še s tem? nalôvi ti takih,
k' imajo zrak za dom, oraslan, nalovi ti ptičev.
Tega ne morem, veli oroslán, ki ne vé da je vkanjen.
Lepo imé ti je kralj in bolí ga prepústiti drugim.
Ali drugáč se ne dá, ker očitno ga zmagal je osel.
Žalosti poln govori oroslán: zdaj vém, da si ti kralj;
ah, odpusti mi to, da sem k tebi bédasto prišel.
O ne kaznuj me za zdaj, iz nevédnosti delal sem tako,
krivo misleč da sem kralj, al nisem ne, ti si vladavec;
dajem spodobno ti čast in poštenje za kralja dostojno.
Dolgouhán mu veli zveličanstvu dostojno besedo:
Vidiš ti, lev, da bi vzel ti po vsej pravici življenje,
naj bo! za zdaj odpustim, ker le iz nevede si delal,
al za naprej ne bodi bedák in opusti prevzetnost.
Žalosten gre oroslán in sreča prijatelja volka.
Volk se prikloni mu koj in pozdravi ga kralju dostojno:
Zdravo, moj kralj, da si zdrav, vladar vsevrstne zverine!
Odgovorí oroslan: kaj, volk, se 'z mene norčuješ?
Jaz sem ti vrabca kralj! ne, nisem ne, tam ti je drugi,
on ti je kralj, pa ne jaz. Volk gleda začujen leóna
kaj govorí, in popraša rekoč: kje kralj ti je drugi?
Kdo to velí da nisi ti kralj? – E, nisem pa nisem!
Vidiš ga, tam ti je kralj; al nehaj, nikár se ne bližaj.
To ti povém da dobro ne bo; pokori se zvedávost.
Volk govorí: oroslan, gotovo te vkanil je nekdo,
nikdo drugi ni kralj, ne pozná ga celo živalstvo.
Ti le si naš gospodar; čaj greva ga gledat goljufa.
„Dragi prijatelj, nikár, da se treba kesati ne bode,
toda če nočeš drugač privéživa vkup se za repe,
da se zedinjenima ne zgodí kaj kake nezgode.“
Zvežeta rep si za rep in gresta na zvišano mesto.
Tukaj pokaže mu lev govoreč z drhčečo besedo:
Vidiš, tamkaj leží, ki je kralj vsevrstne zverine.
Volk se mu zahrohotá: oj, brate, nikár ne budaii.
Ho ho ho, to ti je kralj! al vidiš da to ti je osel
„Osem jih je, govoriš? O jómnasta, jómnasta! beži.“
Reče in steče na moč in leti, da se nič ne ogleda,
kodar pelje ga pot: po ravnem po krivem, po gošči
volka vlači za rep in ne čuti, da s sabo ga vlači,
dolgo drčí, in ko se mu zazdí, da prestal je nevarnost
vstavi si beg in ozrè se nazaj po prijatelji volku:
Ali, o joj, volk več ne živí, izdihnul je dušo –
paro, velím, da žalú ne zavdám s to grdo zarekbo,
para je duša zverí, in zatoraj: izdihnul je paro –
visi mu jezik iz ust in rana dotiče se rane.
Slep oroslan na prvi pogled vse vidi megléno
jezik iz gobca viseč le zapazijo kalne očesa.
Toraj velí: o volk, al ti se še sméjati moreš?
Kak' sem vesel, da sem živ, da ušel sem toliko kraljem,
ni mi, zarés ti povém, moj volk, do nobenega smeha. –
Jaz sem tudi se zbal te strašne množice kraljev
in sem za levem ceptàl, da še zdaj od bega sopíham
pa sem vesel, da sem živ ti nevarnosti pête odnesel,
da sem pritekel do vas, da še presne prinesem novice,
porok, da res je ta laž, da se zgodilo to je v taistem
času, ko v klasu je bob in bila je v stročji pšenica.