Osmo poglavje: Pogin kraljeve rodbine
| Pogin kraljeve rodbine Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Malo časa pred svojo smrtjo je rekel kralj: Ne bojim se smrti, pa vender ne morem brez strahu o usodi svojih ljubih misliti.»
Hudo, da hudo se jim je imelo goditi. Na dan králjeve obsodbe so sedeli tihi in bledi skupaj. Niti besedice nobeden spregovoril ni. Poslušali so šunder, ki je donel iz ulice. Nazadnje je vtihnilo vse in sedaj vstane Marija Antonjeta.
«Odsekali so mu glavo!» vskliknila je s povzdignjenimi rokami: Bog se nas usmili!»
Ta dan je bil prav strašen tem ubogim.
S sklenjenimi rokami je stopala kraljica po sobi . Njene solze so vsahnile in potrta je bila njena oseba.
Naslednji dnevi bili so jetnikom enolični, obupni in pusti. Ostro nadzorovanje se je zmanjšalo, ž njim vred pa tudi poprejšnje oskrbovanje, ktero se je še do sedaj jetnikom skazovalo. Klerij je bil iz službe odpuščen in sledili so le dolgočasni, enoterni dnevi, dokler ni nov naklep, králjevo rodbino rešiti, prouzročil nemilega šundra. Nek rojalist* imenom Toulan bil se je v ječo priplazil, nameravajoč najprej rešiti kraljico, zatem pa Doféna. A njegov namen so izvedli, in sklenila je konvencija, Doféná kraljici odvzeti. Ko so konvencijski poslanci prišli in je njihov govornik bral: «Sin obglavljenega Ludovika Kapeta se ima izročiti občanu Simonu,» planila je Marija Antonjeta k svojemu detetu, da bi je branila.
«Dokler bom jaz živa, ne dobite v pest mojega otroka!» zakliče.
Nek poslanec je popadel princesinjo Marijo Terezijo, žugaje jo vmoriti, ako bi ne bila kraljica pokorna konvenciji. Tiho plakaje oblekla je mati svojega sinka. Opominjala ga je še, naj bo ubogljiv in poslušen in naj bode svojim prihodnjim rednikom vedno pokoren. Policija je kmalu potem Dofèna odpeljala in ga izročila neusmiljenemu Jakobincu Simonu. Marija Antonjeta svojega sina ni več videla.
Tudi njena ura je imela v kratkem odbiti. V noči od l. do 2. avgusta zaškripala so ječina vrata in zapové se: «Antonjeta Kapet naj vstane!»
Sledil je nov, žalosten prizor. Nasilno so odtrgali kraljico od njene hčere in svakinje.
«Le mirni bodite!» rekla je jokajočima.
<Oj, mati!» zakliče hči, «očeta so obsodili in tudi tebi ne bodejo prizanesli. O, iti hočem s teboj in s teboj umreti!»
Ko je nesrečna kraljica šla iz ječe, je tako močno butnila ob nek tram, da jej je čelo jako krvavelo.
Vpraša jo eden spremljevalcev, če jo jako od vdarca čelo boli.
Ona pa mu odgovori: O ne, mene nič več ne more boleti!»
V novi uječi so zelo slabo in nedostojno z njo ravnali.
Pač je Še poskusil nek vitez Ružvil, spodbujen od takrat v Bruselji stanujočega grofa Fersena, rešiti jo, a njegov namen bil je ovajen komaj je sam ušel in v Belgijo prinesel Fersenu kraljičin medaljon, kterega je ta do smrti nosil. Nek drug prijatelj, ki je do nje prišel, našel jo je v cunje oblečeno na klopi sedeti, kako je z dolgim zobotrebcem vezila podvezo. Tudi ta je moral popustiti misel, da jo kedaj reši.
Slednjič so jo obsodili. Dostojno je odgovarjala na vsa vprašanja. Vrnivša se v svojo celico, pisala je zadnje pismice princesinji Elizabeti:
Ravnokar so me obsodili, toda ne k sramotni smrti, kakor kacega zločinca, nego združena bom s tvojim bratom. Oh, v kakem stanu vas moram ostaviti! Moj sin naj nikedar ne pozabi zadnjih očetovih besed, namreč, naj se ne maščuje nad našimi sovražniki. Z Bogom, draga sestra! Objemi poljubi moje uboge otročiče! Zdravi ostanite!»
Na bornem voziči se je morala na morišče peljati hči cesarice Marije Terezije. Umrla je 16. oktobra l. 1793. vsa udana v voljo božjo.
Krvioželjnost Jakobincev še ni bila nasičena. Dné 8. maja I. 1794. odpeljali so iz ječe princesinjo Elizabeto, králjevo sestro.
Nesrečna kraljičina, ktera je morala sama ostati, prosila je milo sodne hlapce, jo s teto vred umoriti, a pahnili so jo nazaj v ječo.
Bodi srčna! Moli in zaupaj v Boga!» bile so zadnje besede Elizabetine, ktere je govorila svoji netjakinji. Malo dni potem je pretrpela vso muko.
Kraljeviču se je ta čas tudi jako hudo godilo. Trpel je le revščino in glad, vrh tega bil je še tepen, in ko je po padcu Jakobincev vladajoča, zmerneja in trezneja stranka poslala Barasa, da bi poizvedel, kako da se godi nesrečnemu kraljevemu otroku, našel ga je že bolj mrtvega nego živega. Odvzeli so ga rediteljem in ga dali v boljše oskrbovanje, a žalibože — po toči ne hasne zvoniti.
Na smrtni postelji želel je svojo sestro videti. Pripeljali so jo k njemu. Objela sta se zadnjikrat.
«Slišim mater govoriti!» šepeta umiraj oči deček. «Ravnokar ide pome!»
To izgovorivši zgrudil se je v postelj nazaj in izdihnil dušo. Tako je vmrl nesrečni kraljevič.
Pol leta pozneje sd se vrata Tampla odprle princesinji, ki je edina ušla pogubljenju. Njen ujec, avstrijanski cesar, jo je zamenil za vjete Francoze.
Se enkrat se je ozrla na zatemnelo poslopje.
«Minolo je pol in četiri let,» izdahnila je, ko so mene in moje sorodnike tu-le v ječo vrgli. Oh, le jaz sama sem še živa ostala, jaz najnesrečnejša izmed vseh!»
V mestu Baslji (v Svici) so jo zamenili. Tu je tudi našla nekdanjega komornika svojega očeta.
Parižka direkcija ji je poklonila več daril. Ona pa je vse nazaj poslala, rekoč: «Naj se dado ta darila onim, ki so mene tu sem pripeljali. Ne potrebujem nikacega darila!»
Pozneje se je zaročila nesrečna princesinja s svojim stričnikom vojvodo Anžulemskim. Pravijo, da se nikedar ni nasmehnila; videlo se je kakor bi bila kal njenega življenja radi prestanega trpljenja zamorjena. Ta princesinja bila je zadnji otrok nesrečne hčere cesarice Marije Terezije.
Revolucijo pa je vkrotil mož z otoka Korzike, Napoleon I, in le malo besnih jakobinskih načelnikov je doživelo novo stoletje.