Ostal bi bil doma
| Ostal bi bil doma. Lea Fatur |
| |||||||||||||
Smejalo se je nebo, smejala zemlja. V morju luči in svetlobe je ležala vas. Iz okenc belih hišic so kimale fuksije, je pozdravljal rožmarin potnika, ki je hitel s kovčekom v roki, zagorel, upognjenih ram, skozi vas. Željno je gledal na mirna dvorišča, po katerih se je izprehajala le kurjad, na dim, ki se je dvigal iz dimnikov. Na vratih hiš se je pokazala tu in tam stara ženica, zamazan otrok. Zrli so radovedno za potnikom, za neznanim. Kdo neki je — kam gre? Na sam Mali Šmaren, ko počiva človek in žival ...
Potnik se je oziral v ženice, v tista znana stara lica, ki so se nagubila še bolj v petih letih, odkar je bil on od doma. Postarala so se — vendar so še za spoznati, one pa ne spoznajo njega, Brencetovega Janeza ..., kaj se je res postaral tako, ali ga je res izpremenil tako pečat, vtisnjen od tujine v mlado lice? Pa dve sta, ki ga spoznata — mati in Lenčka ...
Potnik si otre oko, vzdihne: »Ljuba tiha vasica! Ista si kot si bila, ko sem odšel v jezi od staršev. Odšel sem zaradi Lenčke. Obljubila mi je, da me čaka celo življenje. Vse življenje ni potreba, Lenčka moja. Pet let sem delal in se trudil, stradal. Prvo leto sem pisal pogosto. Pa ko sem se zgubil v skalnato gorovje Sierre Nevade, ko sem iskal tam bogastva za tebe, Lenčka, je bilo pretežko pisati, odgovorov tako nisem dobil. Vendar sem se zanesel na tvojo zvestobo ... Težko je bilo življenje tamkaj ... kako sem vzdihal po materi in domu! Izmučen od pekočega solnca, žejen in lačen sem mislil na lahki trud doma, kako je prinašala mati malco na polje, kako me je čakala zvečer postrežba. O, take hipe bi se bil plazil po vseh štirih, da bi videl še enkrat očeta, rodno vas. Hudo mi je bilo za očeta, hudo ves čas. Delati mora mesto mene, najemati — jaz pa v tujini. A zdaj se odpočije. Poplačam dolg, vzamem Lenico in delala bova z veseljem. Štiritisoč kron prinašam. Pristradal, prislužil sem jih v petih letih. Drugi, bolj izobraženi in izurjeni so si pridobili bogastva v zlatonosnih rudnikih. Meni ni bila sreča mila. Drugi so kupovali kose rudnika in bogatili s prodajanjem zlatonosnih rovov. Jaz pa in drugi, ki so kopali, smo zaslužili kak dan komaj za hrano — včasih še za to ne. Vest mi je očitala take dni: doma bi bil ostal, vzel nevesto, katero so ti izbrali starši, pustil Lenčko. Pa prišli so boljši časi, vračam se in plačam. Pa za težko delo nisem več, začnem kako obrt. Recimo: gostilno, mesarijo. O Amerika nam izsesa moči. Tam se jé, če se ima, dosti in boljše kot pri nas, a dela tudi živinsko.
Pa zdaj je konec težav. Doma sem. Tu je vse po starem. Kupi gnoja krasijo še vedno dvorišča, tam se podira hlev, zraven Grgurinove pa raste nova hiša. Drevje se je razrastlo. Lipa pri cerkvici se mi zdi bolj košata kot kedaj. Tako fletno je doma. Mali Šmaren je. Vse, kar leze in kar gre, je šlo k veliki maši v faro. Tudi Lenčka in moj oče — gotovo. A mati, oni kuhajo doma ... kako me sprejmejo, kaj porekó? »O, ti Janez ti! Ali si prišel vendar, moj sin? Žal nama je bilo, da si odšel ...«
Tako porekó mati. A jaz jim podarim dolar, da si ogledajo tuji denar, dam očetu za vino. Zmenimo se, da mi dadó čez, snubim Lenčko.«
V takih mislih hiti potnik proti koncu vasi. Tam je njegova domačija. Nizka, priprosta hiša, obširno dvorišče. Nizka, priprosta hiša! Koliko krasnih palač je videl tam po svetu. A pred nobeno mu ni zabilo srce tako močno. Nobena palača tega sveta ni njemu, kar mu je ta nizka priprosta hiša. Tako polna sreče za otroka, mladeniču polna nad, za zaljubljenca, ki ni hotel, kar je hotela nujnost, kar sta hotela oče in mati, polna prepira. Da ni slišal očetovega pridušanja, materinih pikrih besed, da ni videl njenih solza, je šel čez vodo, se ognil kregu. A zdaj je zopet tu. Pozabljeno naj bo, kar je bilo poprej. Vrata so odprta, vabijo. A kaj je to? Nekaj tako tujega je na hiši, pred hišo ... kaj se je pogospodila mati tako? Nikoli ni imela belih zagrinjal na oknih, nikoli tako lepih cvetlic. Pred hišo ni bilo nikoli tako čedno. Tako enakoredno ni nakladal oče drva pred hišo, mesto stare gugajoče se klopi stoji nova, razbite sklede, iz katere je zobala materina kuretina, ni pod klopjo. Po dvorišču ni razmetanega dračja, hlev je nov, pobeljen.
Tako se vleže potniku na srce ... Pa se ohrabri in vstopi v vežo z glasnim: »Bog daj dobro jutro!«, ki mu pa zamre na jeziku, ko se ozre po kuhinji. Tista in ne več tista kuhinja je to. Na ognjišču gori kot pri materi, v loncih okrog ognja vre kot pri materi o velikih praznikih — a mlada žena, ki sedi pri ognjišču, čese triletnega fantka in giblje z nogo zibelko z manjšim otrokom — to ni njegova mati.
Strmeč gleda sin te hiše v tuje lice, strmeč zre žena v zapanjenega tujca. Slednjič se izvije Amerikancu hripavi glas: »Moja mati — kje so?«
»Vaša mati?« se čudi mlada žena.
Otrok v zibeli zajoče in ona požene zopet zibel.
»Moja mati ... Brencetovka, gospodinja te hiše,« ponovi on s suhim glasom in gleda obupno v prikupljivi mladi obraz.
»Gospodinja te hiše sem jaz,« reče nekoliko ponosno mlada žena, »moj gospodar je šel k maši. Pa vendar niste vi ... Jezus Marija! Ste vi sin Brencetovke? O, Bog se usmili! Saj so pravili, da ste umrli. Vaše premoženje pa je zdaj naše, veste, naše ... kupili smo ga pošteno, plačali pošteno, mi ne moremo nič zato, ne smete imeti jeze na nas. Prodamo ga pa tudi ne, ravno privadili smo se ... Pa sedite vendar sem na klop, ubogi revež! Hudo je to, hudo, vem ... Očeta ni več, mati v osebenstvu ... Pa če ste prinesli kaj, pomagate lahko še materi, očetu ni potreba več ... Veste, midva sva iz Slivnika. On je mlajši sin Hodeta. Moral bi kam pristopiti, pa je vrgel oči na mene. Je že volja božja. Pri naših ne potrebujejo hvala Bogu gospodarja, mladega župana poznate? Ne? Jaz sem županova, veste. Čakala sva, da se nameri kaj za kupiti. Pa je bilo vaše oklicano. Ogledala sva. Prav fleten gruntec, dela kolikor zmaga par pridnih ljudi. Pa sva vzela in sva prav zadovoljna. Pa vi? Kaj počnete sedaj? Sedite vendar za božjo voljo ...«
Pa Brencetov Janez je stal kot kip. Vsaka črta obraza je okamenela, oko je strmelo v pripovedujočo. Um ni mogel zapopasti, kar je slišalo uho. Kaj je rekla žena? Da je umrl oče? Da je prodan dom ...? A mati — kje so? Težko je izpregovoril, vprašal.
»Vaša mati osebenkarijo, hodijo na dnino. Pridna žena so, poštena žena. Tožijo pa radi, da si niso mislili, da bodo iskali v starih letih tuji kruh.«
Nesrečni sin se sesede na klop. Razgrajalo je v srcu, mišice po obrazu so se gibale krčevito, a ni je bilo hladeče solze, le votel glas je prihajal iz grla. Oče mrtev, mati v osebenstvu, revščini ... Grozno ... Kriv je tega on, njegova ljubezen do Lenčke. Prazna je sreča, katero je pričakoval, kaj mu hasne zdaj Lenčkina zvestoba, še peljati je nima kam. Domov je prišel, a nima strehe, nima doma ...
Mlada gospodinja naroči tiho fantku nekaj; bos in gologlav, s srajčico visečo iz hlačic odhiti malež. Ona si daje opravila okrog loncev, pogleduje pod zibelkino zagrinjalo in govori tolažeče:
»Ne bodite žalostni. Božja volja je. Vsi grešimo. Ko bi vi ostali doma, ne bi bila jaz sedaj tukaj. Slišala sem, da ste šli zaradi Majaronove Lenčke v Ameriko. Ona se je pa potolažila kmalu. Da gre ljudem izpod nog in oči, se je omožila v Pergarje ... Že tri otroke ima, sem čula, in prav dobro da se razumeta z možem ...«
Še to ... Janez je poslušal in molčal. Žalost in srd, kes in obup, so se borili v njem. Zakaj to? Mučil se je in stradal pet let, da poplača hišni dolg, vzame Lenčko. A medtem ... Oče mrtev, mati brez hiše — a ona, radi katere je šel, je vzela že drugo leto drugega ... Kaj ni, da bi znorel? — —
Skoraj se je raznesla po vasi novica, da se je vrnil Brencetov Janez. Okoli bajte, v kateri je stanovala Janezova mati, so kar šumeli ljudje. Izpraševali, pozdravljali so ga, mu očitali, da bi bilo vse drugače, ko bi bil ostal doma.
S tihim jokom je bila sprejela mati sina. Postarala se je, posušila. Ko se je najokala, mu je očitala, da vidi sedaj, kaj da je naredil s svojo neumno trmo. Spravil očeta pod zemljo, njo na beraško palico ... In vse to zaradi tiste Lenčure ...
»Molčite mati! — ne težite mi še bolj duše!« je prosil. »Saj hočem popraviti, kolikor morem. Očeta res ne morem obuditi od mrtvih, a za vas bom skrbel mati, da ne boste trpeli, da boste živeli kot gospa.«
Pokazal ji je denar. In neugodno čustvo se ga je lotilo, ko je zaplamenelo medlo materino oko lakomnega veselja.
»Ježeš! Toliko denarja nisem še videla v svojem življenju. Bogat si Janez, bogat. To bi gledal rajni oče — to se bo kesala, da te ni čakala ... hišo zidamo, kajne, da jo zidamo Janez? Kako je težko hoditi po tujem pragu, odpirati tuja vrata. In bogato nevesto dobiš, seveda dobiš Janezek moj ... Če si tudi mršav in črn, nobena se te ne bo branila, nobena ...«
Sinu je bilo pusto ob takem govorjenju. Prosil je mater, da mu razloži natanko, kako je. Z željno dušo je poslušal, da dožene, koliko je kriv on sam, da si bo trapil dušo z večnimi očitki. Mati je objela koleni, naslonila sivo glavo na steno, ko je pravila. V njenem izmučenem licu se je črtalo jasno vse prebito trpljenje. Trpljenje, ki se ne vrne sicer več, ker je zdaj tukaj njen sin, njen Janez, ki preskrbi staro mater, pa je vendar bilo ...
»Saj veš Janez, da smo imeli dolg, ko si odšel. Zato sem ti bila izbrala Žensovo, ki je imela osemsto goldinarjev dote. S petsto bi bila pokrila dolg in tristo bi imeli za pomoč, kupili še kak rep, vzgojili in prodali, pa bi se tolklo naprej. Pa ti si se zatelebal v tisto Lenčuro. Ne vem, kaj ti je dala požreti ... Oh, rajni tvoj oče, Bog se mu usmili žez dušo! kolikokrat je preklinjal tvojo neumnost. Tvoja pisma je kar raztrgaval! Dokler si pisal — potem tako ni bilo več glasu o tebi, nismo vedeli, ali si živ ali mrtev. Slišali smo pač, da si vrnil Tomažku, ki ti je posodil za vožnjo, slišali, da pisariš tisti deklini. Pa ti glasovi so utihnili, tudi Lenčka ni vedela več ničesar o tebi; se je omožila. Na naslov, katerega si nam dal prvič, smo pisali, da bi nam poslal na dolg, pa ni bilo odgovora. Na nas pa je pritiskal vohernik Lisec. Bog je dal nesrečo. Preveč smo kleli, premalo molili. Prešiča, pitana dva prešiča, nam je vzela rdeča bolezen ravno, ko sem ju menila prodati. Letino in krmo nam je vzela suša. Krme ni bilo — prodali smo živino. Na glas je jokal oče, ko je prišel s prazno vrvjo iz mesta in ni pokazal, za kako malo da je dal voliča, kravo. Plačal je obresti, drugo sva imela za sol in kavo.
Ne vem, če je prišlo očetu od jerenge, ali se je pretegnil pri delu, začel je kašljati. Oh, kaj sem trpela reva ... In sama, od nikoder pomoči, edini sin, nisem vedela, ali je živ ali mrtev. Vsako jajce sem prodajala sproti, dajala denar za zdravila. Še mleko sem morala kupovati. Povpraševala sem Amerikance, ki so se vračali, pisarila v Ameriko, naročevala tistim, ki so šli tja; nobeden ni vedel o tebi. No — oče je umrl. Pogreb in bolezen, jaz pa brez denarja ... Sila je sila, sprosila sem Lisca, da mi je dal še poldrugsto goldinarjev. Od sodnije so pisali v Ameriko v tisto kanclijo, kjer so popisani vsi naši Amerikanci. Pa so pisali, da je neznano, kje da se nahajaš, da je mogoče, da si ponesrečil v kakem rudokopu ...
Kmalu po očetovi smrti me je terjal Lisec. Šlo je moj sin — šlo na boben ... Drugi gospodari na očetovem domu. Jaz nisem kriva, Janez. Kriva je Lenčka.«
Da, Lenčka je kriva. In ko je šel zaradi nje v svet, ga ni niti počakala. V Janezu je vrelo očitanj. Da očisti sam sebe, potolaži se nekoliko, mora izliti očitanje na drugega. Napotil se je v daljno vas, obiskal Lenčko, se jezil nanjo. Pa čudil se je zdaj, da je storil sam sebi in staršem toliko hudega zaradi ženske, ki je bila tako grda. V njegovem spominu je živela Lenčka kot lepa mlada deklica, našel pa je mater treh otrok. Troje otrok je izbilo Lenčki prebele zobe, ji zgrbilo vitko telo, postaralo sveže lice. In njen govor in smeh, kako sta odurna!
»Kaj hočeš!« se je zadrla na njegova očitanja. »Mar sem vedela, da prideš in prineseš kaj? Mene so napadali vaši vsak dan, pošiljali pošte, mi odjedali službe. Bila sem reva, morala sem gledati, da se preskrbim. Pisal mi tudi nisi več. Tone me je vprašal. On je bil tu — gotov — a ti — tam daleč, kjer jih umre toliko. Doma bi bil ostal.«
»Doma bi bil ostal«, to je vedni refren pesmi, katero sliši Janez vsaki dan. Doma — takrat ja, a sedaj, ko mu gleda iz vseh krajev iz oči očitanje nasproti, zdaj ne več. Če zida hišo, nima dovolj, da odpre gostilno. Potem naj išče žene ... Sit je prevar. Materi naloži denar v domačo posojilnico, ki ji bo izplačala redno obresti. Sosed Mihel, pošten, dober mož, ima prijazno kamro, katero prepusti za nizko ceni materi. Mati bo živela kot gospa, hodila v cerkev, molila za sina, ki bo delal zanjo v daljni Ameriki, kajti on hoče, mora nazaj. Delal bo, dokler bo mogel. Potem ...
Ko je razlagal Janez modremu sosedu svoj sklep, je vzel ta pipo iz ust in stresel glavo: Pameten bodi Janez. Čas je, da si, in vsi tisti, ki silijo tja, tudi. Doma bi bil ostal. Kaj meniš, da ne bi zaslužil v petih letih tudi doma štiritisoč kron? Le računi, počem so dnine, štej voznino v Ameriko, izgubo moči in drugo. Praviš, da nimaš dovolj za zidanje in začetek obrti. Kaj ti je pa treba zidati? Katra Krnetova čaka moža. Pristopi. Gruntec je okrogel, hiša pripravna za gostilno, če že misliš, da moraš začeti gostilno.
»Pa Katra,« se je branil Janez, »je silno grda.«
»Kaj grda,« se je zarežal sosed. »Kaka pa je zdaj Lenčka? Lepa ali grda; kadar so par let omožene, so vse enake. Zato je neumnost, gledati na lepoto. Posebno za kmeta. Take muhe naj lovi gospoda, ki ima čas zato. Ti Janez pa vzemi Katro, se vsedeš na gotovo. Z denarjem boš delal denar. Mati ti pa pomagajo še malo.«
»Pa pravijo, da je Katra sitna,« je oporekal Janez.
»Sitna, ker noče vsakega. Saj boš ti gospodar, ženska te vendar ne bo strahovala.«
Čarobno moč ima beseda doma. Janez je zaprl okno, da ni videl, dokler je bil ženin, Katrine raskave kože, škilastega pogleda. Pa ko se je privadil, se mu je zdela celo lepa. Dobro se godi Amerikancu. Toči in pripoveduje pivcem o svojih mukah v tujini, kako je šlo doma po njegovi krivdi rakovo pot in svari mlade fante, katere vleče čez morje: »Doma ostani prijatelj — ne boš se kesal!«