Ostroviden in neviden
| ← Škrip Škrap in strašni čaj | Ostroviden in neviden Marko Kravos |
Zakaj so škrati majhni → |
| |||||||||
Zdravniki lahko pogledajo v človeka s pomočjo imenitnih, a zapletenih naprav: ogledajo si srce, pljuča, možgane, če jih morda niso napadle bolezni in bolečine.
Škrat se že rodi s takimi očmi. In hitro vidi, če ima kdo pod nogavicami umazane noge ali pod kapo neumite lase. Vidi pa tudi skozi druge snovi: skozi zid, zemljo, kamen. Tudi če je kje globoko v zemlji ali pod skalovjem votlina, kamor je razbojniška tolpa skrila naropani zaklad, jo Škrip Škrap opazi. Skoplje rov do tja in potem dragulje in zlatnike spravi kam drugam. He he.
Danes pa se ne ukvarja z dragotinami, ampak je odšel na potep po mestu. Rad ima visoke stolpnice, vožnjo z avtobusom in tramvajem, uživa, če gre cesta skozi predor. Najraje pa stopi v veletrgovino, kjer se na premičnih stopnicah vozi gor in dol in sem in tja. Seveda si takrat natakne steklenosivo kapo, ki ga dela nevidnega. Zakaj? Pa ja ne misli v trgovini kaj izmakniti in odnesti!?! Kje pa - saj ima zakladov, da bi si lahko kupil vse na svetu. Kapo za nevidnost si je nataknil, ker je za tako majhne možičke vožnja na stopnicah brez spremstva odraslih prepovedana.
Pha! - naj hodi tisoč tristo let star škrat naokrog v spremstvu svoje sedem tisoč let stare tete?
Kmalu se je naveličal hrupa in umikanja ljudem: pa zleze v nakupovalni voziček stare gospe. Vanj je dala samo škatlo čokoladnih poljubčkov... Da je zdaj v njej še škrat Škrip Škrap, pa se ji niti ne sanja. Škrip Škrap se ta čas zabava tako, da jo ščegeta pod pazduha. Priletna gospa vriskne, se hihitala in se začudeno ozira. Ljudje jo začnejo čudno gledati. Zato se hitro odpravi k blagajni in ven. Škrip Škrap pa za njo. Tako zabavna gospa, in še na obisk je namenjena.
Res se je teta Joža namenila na obisk k gospe Urši, kjer se je ta čas oglasila tudi botra Žuža. Vse tri so se kot vsak ponedeljek dobile, da bi spile kavico in malo pokramljale o tem, kako se svet vrti in kaj vse se v soseščini dogaja:
...Ne veste? Sosedova punca je kar tako pokazala jezik nekemu neznancu!
...Gospa Iva si je - pomislite - v tem letnem času in pri njenih letih nataknila kratke rokave in še krilo rumene barve!
...Ste slišale? Štefanjin Lovre si skrivaj nataka v čaj rum in mleko!
...Si mislite, otroci so v parku pohodili travico in štiri rože!
...Kako nevzgojena mladina!
...Kakšen svet!
...Kam bomo še prišli, če bo šlo tako naprej! In blablabla bla...
Tako so brusile svoje jezike. Sama opravljivost.
Medtem je gospa Urša ponudila piškote. Tudi škatlo s poljubčki, ki jih je prinesla gospa Joža so odprle. Botra Žuža je kar naprej vzdihovala: ne bi smela, to mi škodi, to me redi, danes sem čisto napihnjena, samo še ta greh! - in si obenem vse sproti tlačila v usta.
Škrip Škrap čepi na kavču, čisto v kotu: "In zdaj bo prišlo na vrsto vreme," si pravi. "In potem kako so poskočile cene; in kako razsaja ta in ona bolezen; kako tej napreduje revma, drugi skleroza in tretji pritisk... Kakšno mlatenje prazne slame!"
"Zdaj si bomo privoščile kavico," je zaklicala gospa Urša in razpostavljala skodelice.
"Zdaj si bomo pa privoščili te klepetulje in jezikavke!" je zabrundal v svojo brado Škrip Škrap." "Pozor, na vrsti je šala številka 33!" je napovedal malo preveč na glas, tako da se je teta Joža začudeno ozrla... Potem pa, ko ni nikogar videla, nadeljevala s svojim nakladanjem.
Škratec je stopil v kuhinjski kot in se čez minuto vrnil. Prizora ne smete zamuditi!
Urša je točila kavo. "Boš dve ali tri žličke?" je vljudno ponudila sladkor botri Žuži.
"Samo še ta greh! Diete se bom držala jutri," je ta pojamrala. Nakar ji je Urša privoščila štiri zvrhane žličke.
"Meni bodo dovolj tri," je bila skromna teta Joža. "Bom pa zato še ta čokolatin, da se revček ne bo valjal sam po škatli..."
"Pa še malo smetane..."
Tako so si prigovarjale.
Botra Žuža skrbno meša po skodelici, da bi se štiri zvrhane žličke sladkorja stopile. Od sladkega pričakovanja že csik-csikne z jezikom. Potem je potegnila dooolg požirek... Pkhhh!
Blaženi izraz na njenem okroglem licu se je spremenil: najprej pogleda zabodeno, kot da ne verjame lastnemu jeziku in ustom. Potem se ji povesi nos. Oči se ji zavrtijo. V zadregi in iz olike vljudno pogoltne črno gnusobo, kot bi bila živa žaba. Pa v hipu bruhne v kašelj in začne pljuvati kot saharska kamela.
Skodelica s kavo ji sfrči iz rok in prav na čipkasto bluzo tete Jože.
Pa je bilo konec sladkosnedja in klepeta na srečanju pri gospe Urši!
"Šala številka 33 vedno uspe," se krohota Škrip Škrapec, ki je prejle nasul v sladkornico sol namesto sladkorja. Potem pove še škratovsko modrost za danes:
"Če hočeš ptiča ujeti, mu daj sol na rep - če hočeš opravljivke razgnati, pa jim daj sol na jezik!"