Osveta (Domoljub)
| Osveta anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 7 (6. aprila) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Dolgo vrsto let je prihajal v Pariza dsn zs dnem ired velika vrata neke cerkve berač, splofino znan pod menom Jakob. Tedno je bil resen, čmeren ter ni izpreovoril skoro nobene besede. Za miloičino se je zahvajeval le t lahkim poklonom. Oblečen je bil slabo. Zatose je marsikdo čudil, kako to, da se mu lesJte&e pod cunjami na prsih tlat krit. /
V isti cerkvi je navadno maSeval mlad dqhovnik. Bil je potomec imenitne, bogate rodoviue ter je kot duhovnik dajal vse svoje dohodke v dobre namene. Tako je tudi vselej, ko je tel v cerkev, podal ubogemu Jakobu pri vratih majhen dar. Berač je bil svojemu dobrotniku iz srca udan, dasi ga natančneje ni poznal.Nekega dne pa ubožca ni bilo pred vrati. Pogrešali o ga tudi naslednje dni. Duhovnik pozve ta njegovo stanovanje, da bi ga obiskal, ako ni morebiti bolan. Neko jutro po sv. msši podi se mladi duhovnik v hišo, kjer je stanoval berač. V Šesto nadstropje, pred ubožno podstrešno itbo so vedli gospoda. Lahno potrka, in slab glas povabi duhovnika v itbo. Berač je ležal bolan na postelji, ali bolje na slami. Bil je bled, blesk očesni je ugasnil. .Ah, Vi ste, častiti gospod*, pravi duhovniku, ko ga ugleda; .preprijatni ste, ker obiščete mene bednega človeka. Nisem vreden tolike dobrote.* .Ksj vendsr govorite? Ali ne veste, ds je duhovnik vedno prijatelj in tolalnik nesrečnih?* No, dodA smehljajoč, .sicer sva pa tako ie stara tnanca.* .0 gospod! Da bi Vi le vse vedeli, da bi me potnali I Ne bodite toliko prijatni t menoj, zakaj nesrečnež sem, tavrien od Boga, proklet!" .Proklet, zavržen od Boga? Ne govorite tako, ne mislite nikdar tega! Ako ste grešili, ako imate morda hude pregrehe na vesti, obžalujte jib, skesano se jih izpovejte. Bog je dobrota sama, skesanemu vse odpušča.* .Ne, nel Meni ne odpnsti nikdar!" .In zakaj ne? Ali morda ne obžalujete svojih pregreh?" .Obžalujem?" vsklikne berač — dvignil se je na leiiščn, otrplo oko se je topet zalesketalo —; .da, obžalujem; trideset let mi črv veati in kes razjeda srce, in vendar sem tavrien, proklet!"
Zaman ga je tolažil duhovnik, zaman ga osrčeval, Grotna skrivnost je težila greiniketo vest, obup a>„ „| pripustil, da bi se izpovedal. . . Vendar koliko ne izdi miloba, goreče prigovarjanje! Tudi duhovnik je dosegel svoj namen, s pojemajočim glasom je izpovedal bolnik svoje življenje. Ganile so ga bile mile besede duhovnikova. .Bil aera", tako pripoveduje berač, grajščinski oskrbuik bogate rodovine, ko ae je pričela krvava prekuciji » preteklem stoletju. Gospdda moja je bila silno dobra t menoj, preskrbela mi je vse: lepo ao me vzgojili, služb« oskrbeli in ž njo sčasoma tudi imetje. Vai ao bili prijazni t menoj, gn f, grofica, njuni hčeri in sin, vse so mi zaupali. Tedai so dobili oblast francosko knoželjni grozovitniki v roke. Iskali so grofa in ujegovo družino a je niso našli. Skrivali so se, jaz sem vedel. kje. In izdal sem jih — izdal svoje dobrotnike iz pohlepnosti po imetju; ssj je bilo izdajici obljubljeno imetje grofovo. Io k smrti so bili obsojeni vsi, kstere sem jsz itdal, vsi, le malemu sinku Pavlu so tsnesli. bil je premlad. Neho < se ituje it duhovnikovih prsij vsklik, mrzel pot mu polije čelo. .Gospod", nadaljnje stari berač, ne opazivši, kako je duhovnik vznemirjen, .častiti gospod, to je grozoo. Cul sem, ko HO jih obsodili na amrt. Bil sem pri jetnišniči, ko so spravili vse štiri na voz; spremljal sem voz celo pot; prodrl sem blizu morišča; videl sem, ko so padle vse štiri glave, jat nesrečnež! A miru odslej nisem imel, pokoja doslej nisem nsšel. Objokujem jih, molim zanje . . . A miru ni. pokoja nimam, vedno jih imampred očmi . . . Glejte, ondi BO, »odi pod onim tagripjglom!... ID «Uree je pokasal • tresočo roko tagrinjalo, ki je zakrivalo neksj stene. .8». ratpelo nad mojo posteljo je bilo grofovo; majhni »lati krilec, od katerega se nikdar ne ločim, nosila je nekdaj grofica. O Bog, kaj sem storil! In kako eem obžaloval H »o j »ločin! Častiti gospod, usmilite se me. ne tavrtite me! Molite »ame nesrečneža!.. Duhovnik je pokleknil ob postelji, bled kot smrt. Tako je ©stal pol tire, ne da bi (»pregovoril besedo. Potem )e mirno vstal, prekrižal ee ter odstrl tagrinjalo. Ugledal je dve podobi. Berač je vskliknil, ko jn je opatil, ter omahnil nat^j na nbožno ležišče. Duhovnik je plakal. .Jakob", dejal je t tresočim glasom, .poslušal bodem vašo izpoved, da dobite odpuftčenje od Boga." Ko ae je umirajoči izpovedal in dobil odvezo, nadaljeval je dahovnik: .Bog vam je odpustil; iz ljubezni do Njega odpustim vam tudi jat; zakaj oni, katere ste izdsli v smrt, bili so — moj oče, moja mati in moji sestri."
Lasje m se beraču jeiili; hotel je govoriti, a čuti je bilo le posamezne glasove; nato je otihnil in obstal . . . Ko j« stopil dahovnik k postelji, bil je berač mrtev. Tako se je osvetil katoliški duhovnik.