Osveta slovenskega dekleta
Osveta slovenskega dekleta Rado Murnik |
|
Gospodična Thusnelda Trampel, ravnateljica in imetnica nemškega zavoda za višje hčerke, je spala vedrega majnikovega dne po kosilu v svoji sobi gori v drugem nadstropju na kanapeju in v sladkih sanjah kazala sijajno vrsto mojstrsko plombiranih zob.
Gospodična Thuzi od muhaste matere prirode ni dobila skoraj nobene druge dote, nego kožo pa kosti. Mesa je bilo na njej tako malo, da se ne bi bil pregrešil oni kanibal, ki bi bil trdo devico v mehko kuhano pohrustal na zapovedan postni dan. Toda suha Thuzi si je znala pomagati. Njeni obleki ni bilo podšito manj podlage kakor zimski suknji kavalerijskega oficirčeta. Žalostno puščavo gorenjih reber in pa Saharo njenih bokov je pokrivala posebno debela plast hinavske bombaževine. Z glave pa ji je viselo dvoje prekrasnih kit; gospodična Thuzi je dala dunajskemu vlasurjarju trideset goldinarjev in podajali sta se ji tako lepo, kakor da bi bili vzrasli na njeni glavi.
Na smeh se je držala gospodična Thuzi, da si je puncirala že petinštirideset let v tej kisli dolini solza. Sanjalo se ji je nekaj izredno lepega, sanjalo se ji je o gospodu Reinholdu Hascherju, profesorju matematike in fizike na realki in sotrudniku v njenem zavodu.
Sivolasi profesor Hascher ni bil Adonis, toda imel je hlače in službo. Vobče ni bil tako napačen mož, imel je še vse zobe in lase, da, še več: na potlačenem nosu je poganjalo iz prelestne bradavice par žlahtnih kocinic. Gospod Hascher je bil precej tolst in se rad potil po vratu. Njegov ovratnik je bil že vsak prvi teden rumen, proti koncu drugega tedna pa rjavkast in delal manšetam umazano konkurenco z izbornim uspehom. To pa ni trajalo nikdar niti cel mesec; zakaj profesor Hascher je bil navdušen prijatelj čistoče in se je preoblekel vsakih štirinajst dni od nog do vratu.
O tem junaku se je sanjalo gospodični Thuzi, da se je sladko smehljala v spanju. Zdelo se ji je, da je zopet enkrat povabila profesorja Hascherja na kosilo in da jesta izborne ostrige in jastoge, katerih je dobila v dar od tržaškega veletrgovca, očeta njene najporednejše gojenke. Zdelo se ji je, da počiva ena profesorjevih nog na njenem črevlju in jo ljubeznivo pritiska po vsakem požirku. In zdaj, o, zdaj jo prime gospod profesor za drgetajočo roko, vstane, jo objame in poljubi, ona pa šepeta sramežljivo: »O, Reinhold! O, Hascher!«
Majnikova sapica je zapihala skozi odprto, le s koloturno zaveso zakrito okno in prinašala glasne besede v sobo. Gospodična Thuzi je vstala in pogledala skozi zastor doli.
Na takoimenovanem vrtu je sedelo v senci košatega kostanja osem ali devet višjih nagajivk. Najzalša med njimi je bila Branka, edina Slovenka, hči tržaškega veletrgovca. Z desnico je mahala svareče proti sogojenkam, z levico pa si je tiščala nos in na velikansko veselje součenk oponašala hohnjavo gospodično Thuzi:
»Šilangš! Alžo čuguterlečt verden verden vir den Ring deš Polykrateš erlojtern. Šilangš! Branka, feržuhen Ži Forčuležen! Olga, teše vu! Nur dojtlih, dojtlih! Er štand auf žajneš Dahen Činen ... Ajne dojtlihe Aušprahe iš di Haupžahe! Šon vider di Olga! Šue šelmang! Ži žind hojte der beže Gajšt! Rue! Žo šprah der Gaštfrojnd mit Entžečen ... Ven vir špeter ajn bišl luštvandeln verden, žo žolen Ži kajne žo špašingen Gežihter šnajden, žooft ajn junger Man deš Vegeš komt und Ži brauhen in niht ančugločen und im čučublinčeln, vi unlengšt di aušgelašene Branka Pa d betiž! Šamhaftikajt und Žičamkajt žind der Jungfrau grešte Čirden ...«
»Izborno! Izborno!« so vpile deklice, se smejale in ploskale Branki.
Vsa zelena od jeze, tresoč se na vseh kosteh, pa je stala gospodična ravnateljica v drugem nadstropju. Tačas je pozvonilo in dekleta so stekla v šolo.
»Najbolje bi bilo, da bi spodila to vražjo Slovenko takoj!« je preudarjala. »Toda ... Brankin papa plačuje največ! Pošilja jastog, ostrig, rib, vina, likerjev, južnega sadja!«
Zamišljena in še vedno jezna je šla iz sobe. Na stopnicah prvega nadstropja je nenadoma zagledala lahnordeče pisemce ... »Iskereno ljubljena Branka!« je stalo na prvi strani.
Prvikrat je bilo zagrizeni nemškuti žal, da ni umela barbarskega slovenskega jezika. Toda toliko je ugenila takoj, da je to zaljubljeno pismo, in po mačje so se ji zasvetile oči.
Začasno se je potuhnila, kakor ne bi bila slišala Brankinega oponašanja. Po šoli pa je v pismu zalepila vsa imena s papirčki in poklicala moža, ki ji je vse točno prevedel v nemščino. Izvedela je lepe novice. Branka ni hotela s hišno k zobozdravniku, ampak obhajala je sestanke s pravnikom, ki se je nalašč zaradi ljubice preselil za nekaj časa iz Trsta semkaj, da bi vsaj vsak teden dvakrat videl svoj ideal in govoril z njim.
Drugi dan je naznanila gospodična Thuzi nesrečni Branki, da pojde sama z njo, kadar bo treba k zobozdravniku. Branka je takoj ugenila, da je Thuzi našla njeno pismo. Z Bogom sestanki! Do julija se bo morala zadovoljevati s papirnatimi poljubi v vtihotapljenih pismih!
Odslej je Branka kuhala grenko osveto. Vedela je, da se dajo dolge kite stare gospodične sneti z glave in da hodi Thuzi popoldne dremat v svojo sobo; na tem temelju je snovala načrte in težko čakala maščevalne klice.
Naposled je vendar prišla. Konec šolskega leta je hotela Thuzi slovesno razdeliti izpričevala in potem povesti gojenke na Rožnik. Ta slavnost naj bi se vršila popoldne, ker zjutraj profesor Hascher ne bi utegnil prisostvovati.
Ura je bila tri. Profesor Hascher, gospodična Evfemija, gospod Pinsel, akademična packa, vse učne sile in gojenke so čakale zdavnaj zaželjenega trenutka, gospodične ravnateljice pa ni bilo od nikoder. Zaklenila se je v svojo sobo in hodila gorindol in gledala tako divje, kakor lev, ki so mu ostrigli glavo na pisker. Z njene glave sta izginili obe prekrasni kiti. Samo dva žalostna podganska čopka sta sta štrlela tožeče proti nebu.
Izpričevala je razdelil profesor Hascher. Ko je odhajal, je našel v svojem cilindru dvoje zlatorumenih kit. Pošteni najditelj je takol obe ponesel v drugo nadstropje. Gospodične Thuzi pa ni videl nikdar več. Odnesla je dragocene lase in svoje »dojčhe Aušprahe« daleč, daleč iz Ljubljane.