Otok srečnih
J. Gaulke
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 5.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na samotnem otoku je živela peščica ljudi. Imeli so malo potrebščin, njih njive in gozdi so jih pa preskrreli z vsem potrebnim. Če so bili lačni, so vživali sadež, ki je zrastel na polju, če so bili žejni, so se pa napili čiste studenčice. Ako so bili trudni so legli k počitku v svoje koče, ki so bile zgrajene iz bičevja. Za drugo se niso brigali. Bili so srečni, kakor ljudje sploh srečni morejo biti. Imeli so časa dovelj za življenje in sanjarenje.

Nekega dne so se izkrcali na otoku ljudje, ki so prišli daleč preko velike vode iz tuje dežele.

Domačini so vprašali tujce, čemu so prišli. Tujci so rekli:

»Prišli smo, da smo vam prinesli kulturo. Vi ste dolgo sanjali, treba je, da pričnete delati.«

Domačini jih niso razumeli in posmehovali so se njih govorom. Sedaj je stopil naprej mož, oblečen v dolgo črno suknjo. Pričel je pridigovati in jeziti se.

»Vi ste narod brez morale in odnošajev, pravi grešniki, ki žive kot žival, da se jih mora usmiliti bog. Tako ne more naprej. Učil vas bom moliti in delati, kakor se spodobi za bogu podobna bitja.«

Za duhovnikom je pričel učitelj:

»Vi ste bedaki. Jaz sem prišel, da bom razsvetlil vašo pamet. Učil vas bom pisati, čitati in računati.

Učitelju sta sledila krojač in črevljar. Uzela sta domačinom mero, mejtem pa pripovedovala o slabih časih in dolžnikih. Domačini ju niso umeli, pač so se pa veselili in zmejali, kakor otroci novim igračam, ko sta jih rokodelca merila.

Nastopil je sedaj stavbenik: Vi živite v takih kočah, kot živali. Zgradil vam bom hiše iz železa, opeke in kamna, da bodete živeli kot ljudje.« Domačini tudi njega niso razumeli, dasi jim je dobro hotel.

Stavbeniku je sledil brivec. To je bil lep gospod. Kedar je govoril, je mahal z rokami in nogami.

»Jaz sem pravi pionir kulture,« je hitel pripovedovati domačinom in jim ponujal milo, mazila, česala, britve in lasulje. Menil je, da so te reči neobhodno potrebne za kulturnega človeka. Za njim se je prikazal vojak, ki je brivca porinil zaničljivo v stran in trdil, da je on glavni steber kulture. Narod, ki hoče biti mogočen, mora znati predvsem sukati orožje! Isto je potrjeval tudi policaj, ki je vedno spremljeval vso družbo, dasi nihče ni vedel, čemu je on tukaj.

Kulturonosci raznih vrat so prihajali drug za drugim. Tu so bili: Jurist, glumač, filozof, agent in še drugi. Vsak je povdarjal, da je najvažnejši član kulturne družbe in tudi kričal na ves glas.

Domačini so se pa smejali tem čudakom. Duhovnik jim je vbival vsaki dan moralo v glavo učitelj jih je učil pisati, čitati in računiti, krojač in čevljar sta jim napravila obleko in obuvala, stavbenik je zgradil lepe hiše, brivec jih je vsaki dan briil in oblivali z dišečimi olji, vojak jih je učil korakati, rabiti puške in topove. Profesor narodne ekonomije je preračunil vrednost njih delavne sile in govoril o vzvišenosti dela.

Ko je minol mesec, so pa tujci rekli: »Naučili smo vas mnogo koristnih stvari in vas naredili za kulturne ljudi, radi tega ste nam dolžni vračila. Od sedaj ne bo več sadež na poljih in v gozdih samo vaš, ampak delili ga bodete z nami, kakor smo mi delili z vami.«

Te zavite govorice zopet domačini niso razumeli in šli so po svét k juristu. Le-ta jim je pa rekel: »Ako prostovoljno ne plačate, kar ste drugim dolžni, vas bom dal pravnim potom po sodnjiskem biriču zarubiti.«