Otročje igre v pesencah

Otročje igre v pesencah Fran Levstik

Različne poezije →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Črno krávo, mólzo nášo.

Črno kravo, molžo našo,
Gregor žêne v log na pašo,
Star pastir in pogonjìč.
Ne bojí se vólka nìč;
Leskováčo je prijél,
Čadi zvonec sam pripél.
Zvonec poje prelepó,
Gregor gluh je na uhó,
Gregor gluh je na obé,
Kar najbolje sam on vé:
Krávico za rep drží,
Da je kàm ne izgubí.
Pride krava do brvíce,
Do brvíce, do vodíce,
Napojí se ter napase,
Tamkaj mlada trava rase.
Pási, pási, kravica!
Kder je mêhka travica;
Mleka dosti nam podéli;
Dve čebríci,
Dve keblíci,
Drôbno kašo ž njim zabéli!
Mlečna kaša, mati naša
In otročja sladka paša!

Vôli žênem vitorôge.

Vôli žênem vitorôge,
Vsak po štiri íma nôge.
V góbov jarem jih vklenímo
In brez góže naprezímo
V stara kóla križeváta,
Razsušena, trdovráta.
Vpregli vôli smo užé,
Da v gozdèk po drv se gré.
Vôlek vleče v góro,
Pólza drgne svóro,
Prednja préma, zadnja préma
Cvili, vpije, sála néma;
Potoglava so kolésa;
Pregelj síli iz ojésa!
Res gospôdska, dobra kóla,
Bog pomôzi nam iz dóla!
Hèj, rusín, od sebe, bóv!
Daleč nam je še domóv!

Najdihójca, pálček náš.

Najdihojca, palček nàš,
Ne razgrajaj samopàš!
Vedno te je vrisk in smeh,
Zdaj po ódrih, zdaj pri tleh;
Kder te níkdar treba ni,
Tjákaj prideš prvi ti;
Mečeš bratca in sestrico
S kámenom in s krpezíco;
Blato gaziš, kakor ràk,
Kádar leze osmokràk,
Nese lačen v žabij grad
Spredaj klešče, zadaj vrat.
Najdihojca, palček moj!
Tiho sédi, mirno stoj!
Da ne pride póte ràk,
V dolgih brkah, osmokràk,
Ne prinese krpezíce,
Da nabrišem ti samíce.

a ma kdo obnovo mogoce

Bôžič odpisuje Najdihójci.

Najdihojca, listek tvoj
Sam priletel v dvor je moj!
Črke néso prelepé,
Krivoústo se držé;
Stežka sem iz njih razbral,
Kakšen dar bi tebi dal.
V roci ímam zdaj peró,
Odgovarjam ž njim takó:
Kaj se nési bolj učíl?
Vsega z vrhom bi dobíl:
Konja z meda, nožik zlat,
Krivo sabljo, pêčen grad.
Ker premalo si mi znàl,
Zatoréj sem ti poslàl
Pisan ništrec, ki je tak,
Da ga néma zlepa vsak:
V sredi vótel se mi zdi
In ob kraji ga nič ni.
Bodi priden, úči se
Po pečéh ne smuči se,
Da ti kaj za pirhe dam,
Ki jih dvesto vóz imam,
Dvesto vóz in petdesét,
Kadar územ pride spét,
Svétli úžem, vêlik dan,
Ki praznuješ ga kristjan.

Déte jézdi na koléni.

Skóka, skóka kónjic
Na polenci,
Na kolenci
Dete naše daleč jézdi,
Pod nebesa k svetlej zvézdi.
Zvezde božje se igrájo,
In igraje lesketájo;
A pred njimi je daníca,
Kolovôdna prehodníca;
Druge naglo vse za njó
Súkajo se in tekó.
Mesec kislo se drži
Ter zabuhel govorí:
Bolno glavo ímam,
Ves obezan kimam;
Kdo po nebi ropotá,
Da zaspati mi ne dá?

Vrána pôje: korenják!

Vrana poje: korenják!
Mej pšenico je oslák;
Vdod se glási: úp, up, úp!
Žito bode v dober kúp;
Želna kliče: pív, piv, pív!
Naša dekla gre v pustív;
Kukavica: kú, ku, kú!
Cesar gleda iz gradú,
Svetli cesar, cesarica,
Kralj zamorski in kraljica;
Tènki mladi gospodiči,
Cesariči in kraljiči;
Lepe mlade gospodične,
Cesarične in kraljične.
Jaz mej njimi rad bi bil,
Tamkaj skakal, jel in pil!
(Jaz bi ž njimi rada bila,
Tàm plesala, jela, pila!)

Kádar se otròk učí držati žlico.

Dete moje, primi žlico
Z desno roko, ne z levico!
Desna roka — prava,
Leva — potoglava;
Desna roka — vgódna,
Leva je neródna:
Ali kdor obéroč dela,
Dosti ima pila, jela,
Zlate kaše, kruha, vina,
On i njega vsa družina.

Lêžaj, nínaj, tút ujnáč!

Lêžaj, nínaj, tút ujnáč!
Naše dete néma hlač.
Jedne íma, pa jelove —
Tudi te néso njegove:
Včeraj jih je sraka dala,
Dánes jih je vrana vkrala.
Tút ujnáč!

Pédenj-člôvek in láket-bráda, kakó sta se metála.

Pedenj-človek, laket-brada
Izkusíla bi se rada,
Kdo močnejši je v rokàh,
Kdo trdnejši je v nogàh.
Sprimeta se pretesnó,
Gledata se pregrdó.
Človek brado skube, vije,
Razkodrána milo vpije,
Cvili, joka, malo živa,
V kot pobegne in počiva.
Kádar tamkaj se oddahne,
Na človeka zopet mahne,
In pred njim se razkorači,
V usta njemu sebe tlači,
V óči zbada prekošata,
V nos ga dreza vsa kosmata:
Zamaší mu hrkalo,
Oslepí mu zrkalo;
Izpodnese mu nožíco,
Položí ga na zemljíco,
Pôtlej skoči, smuk, na peč,
Kamor hodi mačka leč;
Gospodarja se bojí,
Ki za mizo trdno spí.

Kolína.

Mi smo davi muho klali
In kolíne vam poslali,
Z mesom tudi klobasíc:
Nekaj lepih krvavíc,
Tri mesene,
Tri prtene.
Vina v reki si kupíte,
Z njim kolino poplakníte!

Kádar prídejo vojáki.

Boben bobna: bàm, brbàm!
Zdaj vojaki gremo k vàm!
Konj po cesti peketá,
Vóz ropoče in drdrá.
Tromba poje: tarará!
»Mesto vaše smo izbrali,
Da bi tukaj nočevali:
Mi pešáki
S telečáki;
Konjeníki
In topníki;
Vozataji
In stražaji;
Zemljerovi,
Konjekovi;
Strelci mladi
Golobradi
Ropotači
In piskači!« —

Spredaj silni částniki,
Vôjevode, vlástniki
Konje gladke jáhajo,
Z gôlo sabljo máhajo.
Sablja v solnci se leskáče,
Konjic prha in rezgáče.
Boben bobna: bam brbam!
Dobrih postelj dajte nam.!
Tromba poje: tarará!
Vina, kruha in mesá,
Séna, slame in zobí
Treba nam se tudi zdí!
Boben, bobna: bàm, brbàm!
Jutri pojdemo drugàm!
Cesar plača tu in tàm.

Málo tácih móž.

Kakor ímam jaz možá,
Hvala Bôgu vekomá!
Premetèn je, bistroglàv,
Vsaka stvar mu hodi pràv:
Ptiče strelja z motovilom.
Njivo ôrje z dolgim šilom,
Travo grabi z votlim vedrom,
Ovco dêre s péstnim svedrom,
Méh oprti, nese v mlín
Mej pazderjem strugotín;
A privleče nam domóv
Bele moke pet mehóv.
Jaz po zglávnik zdajci tečem,
Peč ukurim, cvrem in pečem,
Da se blága nablažímo
In sosede pogostímo.
Kádar snémo iz posode
Pès zagode, mačka gode:
Mi okroglo zaigrámo,
Od veselja tlà teptámo.

Gósli.

Národna ugánka.

Oj šilo bodílo
Po sveti hodílo;
Ni pilo nì jelo,
A vender živelo,
Prelépo nam pelo.

Kádar otròk loví lúno in zvézde.

Moj glaváček,
Kopitláček
Gleda v nébo, dlàn izteza,
Pod oblake s prstom seza,
S prstom seza in se smeje,
Luno vidi, zvezde šteje.
Lepó zvezdo rad potipal,
V lice rad bi luno ščipal.
Skrije luna tolsto líce,
Tolsto lice za meglice;
Skoči zvezda na nogé,
A po nôgah na stezé!
Brca dete se za njó,
Roko nese pred sebó:
Teče zvezda in beží,
Teče dete in loví.
Tam je bela rimska césta,
Zláta kóla, zláta pésta,
A konjiči
Srebrníči,
In vozníki
Medeníki —
Zvezda se je utrníla,
Pot k zemljíci obrníla;
Kádar je na zemljo pála,
Po stezíci koracála,
Dete naglo je pred njó,
Da nastavi jej nogó.
Zvezda bela se spotakne,
Dete naglo dlan primakne
Zgrabi, prime jo za láse
In potegne zvezdo náse.
Dete néma še žepóv,
Nese v koši jo domóv,
Dene v hiši na políco,
Na políco, na deščíco,
Da k večerji zvezda sveti
Sredi zime in po leti.

Cvilimóž.

Cvilimóžek,
Debel móžek,
Ima hláče
Dopetáče,
A trebušek ves napét,
Da ne more z njim na léd.
Če za trébuh kdo ga stiska,
Glasno cvili, tènko piska
Skozi usta, skozi nos,
Zgoraj v suknji, spodaj bos.
Še bi škornje rad imel,
Da na nóge bi jih del,
Ako bi mu trebuh dal
Pripogníti se do tal.

Psíček láje: hòv, hov, hòv!

Psiček laje: hòv, hov, hòv!
Jutri pojdem spet na lòv,
Na goríce po srníce
In po zajce, po lisíce,
Po volkóve in volčíče,
Po medvéde, medvedíče,
Puške bodo pókale,
Zveri v gozdi stókale.
Psiček laje: hòv, hov hòv!
Jutri pojdem spet na lòv.

Mačka mjavka: mrmrmjáv !
Miška vredna sedem kráv!
Miška teče: tèk, tek, tèk!
Jaz jo gonim: pèk, pek, pèk!
Miška zlomi si nogó,
Jaz jo primem — v usta ž njó!
Dve na zájtrek, dve v kosilo,
Tri k večerji, — né obilo.
Mačka mjavka: mrmrmjáv!
Miška vredna sedem kráv!

Koza vpije: mekeké!
Vse goríce zelené;
Kde sta kozel in kozíca?
Da ne pride volk, volčíca,
Volk, volčíca »dúdeldú«,
Ki živíta brez domú!
Volk za grmom, sivi tat,
Plane kozi, skok! za vrat.
Koza vpije: mekeké!
Volk me stisnil je v zobé.

Krava v senci ruče: móv!
Jaz bi rada šla domóv.
Čaka mene tele v hlevi,
A predolgo je do drevi.
Volek modro govorí:
Telek naj še potrpí,
Da pastirček »ruriró«
V rog zatrobi nam glasnó.
Krava v senci ruče: móv!
Jaz bi rada šla domóv.

Konjic vriska: ihahá!
Dobro biti je domá:
Séna dosti, ovsa dosti,
Nič ne vemo, kdo se posti;
Ali kádar popotujem,
Popotujem in cestujem,
Kóla vozim, sedlo nosim,
Lačen hodim, slame prosim.
Konjic vriska: ihahá!
Dobro biti je domá.

Otròk sedí očétu na koléni.

Kraška narodna.

»Oček, dajte meni konček!«
Kaj bi hotel končku?
»Vrečico bi šival.«
Kaj bi hotel vrečici?
»Jabolčka bi bral.«
Kaj bi hotel jabolčkom?
»Kukcu bi jih dal.«
Kaj bi hotel kukcu?
»Salce bi mu vzel.«
Kaj bi hotel salcu?
»Vôzek bi namazal.«
Kaj bi hotel vôzku?
»Kámenj’ce bi vozil.«
Kaj bi hotel kámenj’cu?
»Cérkvico bi zídal.«
Kaj bi hotel cérkvici?
»V cérkvico bi hodil,
V cérkvici bi molil.«

Rímska césta.

S póstelje se detek smeje,
Lune gleda, zvezde šteje.
Lépo zvezdo rad bi tipal
V krepko lice luno ščipal.
Skriva luna tolsto lice,
Béga zvezda za meglice.
Sèn otroku dá peruti,
Dvignen se pod nébo čuti.
Tam za zvezdo preletava,
Zvezda krene strmoglava,
Koder ide rimska cesta,
Zlata kóla, zlata pesta,
Konji sivi,
Ognjegrivi,
Goni sveti jih Ilija,
A na vozi je Marija,
Sveti Peter, sveta Ana,
Stari Josip do Ivana,
Do Ivana krstibóga,
Ž njim ovčíca nedoróga,
Sviloruno jagnje belo,
Ki v naróčaj mu je selo.
Zdaj Ilija z bičem tréšči,
Da po zemlji se zabléšči!
Kóla grómna ropotajo,
Konji plamen rezgetajo.
Zazibljó se vsa nebésa,
Črna zemlja se potrésa,
A podobo lune polne
Gosta megla v sé pogolne;
Piš vihari,
Dež udari,
V hrib, dolino s curkom lije,
I debela toča bije.
Dete, bledo kakor zíd,
Néma iti kam vedrít.
Pride angel od Bogá,
Perotníci dve imá.
Kádar v novo se zablisne,
Plaho dete k sebi stisne,
Perotníco nánj razpnè,
Govoríti mu začnè:
»Stopi k meni, sinek moj,
Ropotanja se ne boj!« —
Zdajci luna zopet sine,
Božji angel v raj izgine!

_______

Otročíček se vzbudí,
Kder odét na gorkem spí.

Kakó je v Korotáni.

Kádar jelša dozorí,
Nese gôžo i cepí
Slokobédri moj župán
Česen mlatit v Korotàn.
Korotàn je čuden svet:
Smreka íma lipov cvet;
Ráste v lózi bukov grozd,
Smokve daje brezov gozd;
Grah je v klasji, bob v latéh;
Riba drsa na smučéh;
Kaže vídra sedem nog;
Maček nosi kozij rog;
Žolna laje v žitnej slami,
Kavka pere sode v hrami;
Kura bobna, vrana góde;
Rak muhótež vozi hlóde;
Z repkom zajčim je oslič;
Jelen žvižge, kakor ptìč;
Krava rahta, gos mekéče;
Medved ruče, volk rezgéče;
V ognji zebe, da je led;
Dan imajo v meh ujet,
Da temó bi ž njim podili,
Ker možjé so pozabili,
Če kedaj so res umeli,
Kam bi okna v hišo deli.