Otvoritev Aljaževe koče v Vratih
| Otvoritev Aljaževe koče v Vratih |
Delo brez podpisa
| |||||||||||
Lep dan se je obetal dne 9. julija t. l., ko je odhajala družba 43 članov in prijateljev „SIov. plan. društva" iz Mojstrane po zložni poti ob kristalnočisti Bistrici v dolino Vrata, slovesno otvarjat četrto kočo „Slov. plan. društva".
Ko smo storili prve korake od Mojstrane proti Vratom, so nebotični vrhovi Triglava, Cmira, Štajnerja in drugih velikanov že žareli od jutranjega solnca. Krasen prizor! Popisati ga je težko, videti ga treba na svoje oči. Krasno je poletno jasno jutro povsodi, a najkrasnejše je pač v gorah.
Hiteli smo dalje živahno in veselo. Ne daleč od Mojstrane nas je presenetil z zelenjem, gorskim cvetjem in zastavami okrašen slavolok. Postavili so ga bili prijazni domačini novodobnim triumfatorjem-planincem. Osobito udeležnikom otvoritve koče v Vratih se je glasil lični napis na slavoloku:
„Pozdravljeni planinci!
Vam kličejo dolinci."
Na ozadnji strani slavoloka pa je napis:
Na svidenje na Triglavu!
vabil k otvoritvi nove Triglavske koče, ki bode v kratkem gotova in odprta na Kredarici vsem prijateljem našega Triglava.
Ni se še bilo utrudilo naše oko s pogledom na bistro, prijetno žuborečo vodo, potekajočo ob levi strani pota proti Mojstrani; ni se še naveličalo zreti na strme, z lesom obrastene gore na levi in desni in na ponosne vrhove Triglava in njega imenitne tovariše, ki zamikajo naše obzorje konec doline: kar smo začuli šum in bobnenje s pečine vršeče vode. Le še nekaj korakov in skozi smrekov gozd nam je zablestel veličastni slap Peričnika, gromko padajoč 27 metrov v skalnato globino. Znan je ta slap sploh, in bilo bi odveč, da bi ga opisovali, ko vsaki domačin, ki ga količkaj zanimljejo prirodne krasote, poroma k njemu. Tudi današnji družbi ni bil neznan ta sloveči slap, ali vendar je vsakega vleklo z neko čarobno silo, da si ga zopet od blizu ogleda. Pet minut navkreber, in že si tik šuma. Sveža, skoraj mrzla sapa ti piše v obraz. V globokem tolmunu, kamor se mogočno usiplje silna voda, kipi in šumi brez odmora, in od skal, ob katere pljuskajo biserni curki, prši vodeni prah na vse strani. Posijalo je žarko solnce, in zalesketala so jo ob slapu krasna sedmerobojna mavrica. Zamakneni v toliko krasoto, smo stali nekaj trenotkov na mestu. Vseh srca je pač prešinjala ena radostna in ponosna misel, da je ta kos zemljo, kjer prebiva naš slovenski rod, sicer majhen, a posejan z nebrojnimi izrednimi krasotami. — Poslovivši se od tega krasnega mesta, smo šli zopet v dolino na pot.
Dosedaj smo hodili cel čas poleg vode Bistrice, od Peričnika dalje pa se zavije pot nekoliko na levo od struge. Tudi ni več tako ravna, ampak se polagoma vzpenja; vendar je prijetna in jako mikavna. Na obeh straneh rastejo zelene šume, menjajoče se z lepimi košenicami, živinske staje in ogljarske kope pa izpopolnjujejo ta že itak slikoviti prizor. Semtertja se zopet srečaš z Bistriško strugo, ki na nekaterih mestih po svojih strmih bregovih spominja na Vintgar v Blejski okolici.
Po dve in pol ure dolgi hoji smo ugledali pod strmo steno Štajnerja na visoki pečini vihrajočo cesarsko zastavo. Srce nam se je razigralo od veselja, ko smo ugledali tudi kočo, in iz prsi nam se je iztrgal radosten vrisk, slovesno odmevajoč od skalnatih sten. Še nekoliko minut, in bili smo pri novi koči, vkusno ozaljšani s cvetjem in zelenjem. S konca ličnega pročelja sta plapolali trobojnici, vrhu slemena pa cesarska in tik nje narodna zastava. Nad vrati pa je veleval prelepi napis:
V podnožju sivega Triglava
Stoterna naj odmeva „Slava"!
Prijazna koča stoji ob širni, zeleni planjavi, obdani na vse strani od bujne šume, ki se razteza visoko gori v strme bregove. Veličasten je od koče pogled na Triglav, njega blesteča snežišča in orjaške tovariše: Zeleni Plaz, Cmir, Begunjski Vrh, Štajner, Suhi Plaz, Dovški Križ in neštevilne druge. In ta kontrast med zelenjem in življenjem v bližini koče ter mrtvim nebotičnim sivim skalovjem, kako mogočno ti vpliva na dušo in ti jo objema s sveto grozo!
Kakor vse novejše turistovske koče, je tudi ta nova stavba lesena ter prav praktično in vkusno izdelana. Močna macesnova streha leži strmo, da sneg laže doli zdrsne. Spredaj ima 1'70 m širok nadstrešek; pod njim so postavljene dve klopi in med njima miza, da ob lepem vremenu lahko zunaj sediš in gledaš divno pokrajino. Če stopiš v kočo, uzreš v ozadju pograd z jako pripravnimi ležišči in s široko klopjo pred njimi. Ob levi in osprednji steni na levo od vrat so nameščene tudi klopi, pred njimi pa dolga in široka miza. V kotu nad mizo se nahaja po stari slovenski šegi razpelo. Na desno od vhoda, v kotu, stoji majhno železno ognjišče s potrebno posodo za kuho in jelo. V kočo prihaja svetloba z desne in leve slrani skozi dve precej veliki okni, ki sta ograjeni in imata od zunaj prav močni oknici na zapah, da ju vihar ne more premikati in z njima ropotati. V strop je napravljen vetrilnik. Vsa soba je 5'20 m dolga, 5'20 m široka in 2'30 m visoka, torej 62'19 m3 prostorna. Da je koča vidnejša, in da bode bolj suha in trpežnejša, ji je temelj nasut 40 cm na debelo s peskom iz Bistrice.
Nekoliko pred deveto uro sta prišla še dva draga gosta z Goriškega po poti iz Trente skozi Luknjo. Sprejeli smo ju prisrčno in radostno.
Nato se je vršila otvoritvena slavnost. Veleč, gospod župnik Aljaž je ob asistenci šestih gospodov duhovnikov slovesno blagoslovil kočo, z vznesenim glasom pojoč v latinskem in slovenskem jeziku dotično obredno molitev. Po blagoslovu je načelnik „Slov. plan. društva", g. profesor Orožen, nastopil ter na planici pred novo kočo v očigled ponosnega Triglava izpregovoril nekako tako-le:
„Častita družba! Velikega pomena je današnji dan za „Slov. plan. društvo", ko otvarjamo že četrto svojo planinsko kočo. Zbrali smo se danes v divjeromantičnih „Vratih", da slovesno praznujemo ta važni uspeh slovenske turistike in domoljubja. Vam vsem, zlasti pa častitima zastopnikoma „Soške podružnice" našega društva kličem iskreno „dobro došli!" v našem novem zavetišču.
Po častnem članu vlč. g. Aljažu opozorjeni, smo si izbrali ravno ta kraj za stavbišče novemu domu. Gotovo pritrjujete vsi, da smo srečno izbrali. Imenitni možje so že prihajali v to prelepo dolino ob času, ko je bila turistika pri nas še malo znana. Prijatelj našega Vodnika in navdušen turist, grof Franc Hochenwart, je želel še v visoki starosti od blizu videti njemu toli priljubljene gorske orjake. Peljal se je bolehen in onemogel l. 1837. na „kripici" iz Mojstrane v Vrata, da je še enkrat pred smrtjo občudoval prelepi planinski svet. Leta 1841. je prišel v ta kraj znani rastlinoslovec in kralj saksonski, Friderik Avgust; spremljal ga je Ljubljanski kustos Freyer. Zelo presenečen o prirodnih krasotah tega kraja, je rekel, da ni z lepa drugod najti tako divnega prizora v nebo kipečih velikanov. Sedel je na skalo in si v beležnico narisal Triglav. Na povratku se je mudil v Mojstrani pri Šmercu in v prvem nadstropju njegove hiše z okna zopet risal Triglav.
Ko danes teko slovesno otvarjamo novo planinsko kočo, zahvaljujem v imenu „Slov. plan. društva" vse one, ki so pripomogli k tej lepi stavbi. Zahvaljujem posebno navzočnega gosp. župana Janšo in slavni občinski odbor na Dovjem, da nam je odstopil za nizko ceno za stavbo potrebni svet in les. Največje zasluge za stavbo te koče in „Slov. plan. društva" sploh si je pa pridobil vlč. g. Aljaž. Odbor je torej soglasno sklenil, da se imenuj novi planinski dom „Aljaževa koča v Vratih ". Otvarjajoč novo blagoslovljeno zavetišče, želim, da bi v njem uživali vsi turisti ure čiste radosti, vlč. gosp. Aljaža pa da bi Bog ohranil še mnogo let v prid domovini in domači turistiki. S to željo končujoč, mu kličem prisrčno, živel!'" —
Zdajci se je razkrila tabla nad vrati, in pojavil se je napis, vkusno izdelan z rdečimi in višnjevimi črkami na belem polju, glaseč se:
Aljaževa koča v Vratih.
Postavilo in otvorilo dne 9. julija l. 1896.
Slovensko planinsko društvo.
Iz vseh grl so hkrati zadoneli navdušeni klici: „Živio" in „Slava!" Aljažu, mnogobrojni pevci pa so zapeli „Lepa naša domovina". Vrlega Aljaža so naposled trije junaki dvignili in ga ponesli na okolo.
Začela se je prosta zabava. Nekateri so posedli v koči, drugi pa okolo nje po klopeh, po zeleni trati in belem skalovju ter, ogledujoč prekrasno pokrajino, se krepčali z vkusno jedjo in pijačo. Srčno vesel je bil vsakdo na tem res izvoljenem kraju, polnem prirodne krasote in divote ter nebeškega miru. Da je zbrana družba tudi s petjem in zdravicami dajala duška svojim čutom, pač ni treba poudarjati. Izmed govorov naj navedemo prelepi govor vlč. gosp. Aljaža. Glasil so je tako:
„Ko je očak Jakob (mojega imena) bežal pred svojim bratom Ezavom v tujo deželo, je na prostem prenočil. Kamen je pod glavo dejal in sladko zaspal. Ta očak je bil eden starih turistov. Kaj se mu je sanjalo, mi ni treba praviti; turistu se le lepe, prijetne reči sanjajo. Ko se je Jakob prebudil, je rekel: „Zares, tu je hiša božja in vrata nebeška". Sicer je ves svet hiša božja, pa posebno to velja o naši prekrasni dolini, imenovani Vrata, in o kraju, kjer sedaj bivamo, obdani od visokih skalnatih sten, nad katerimi se razpenja višnjevi obok nebeški, da smemo radostni reči: „Glej, hiša božja in vrata nebeška!" — Od najstarejših turistov naj preskočim na najnovejše. Komaj je par let preteklo, kar se je ustanovilo „Slov. plan. društvo", in glejte velike uspehe! Na vzhodni strani Triglava: Vodnikova koča, na tej strani: koča v Vratih in v štirinajstih dneh bo gotova na Kredarici Triglavska koča, mati vseh drugih koč. Koča v Vratih ne stane veliko, 300 gld., z opravo 400 gld. Desetkrat toliko pa bode stala Triglavska koča. Skoraj bi pričakoval, da mi da gosp. načelnik prof. Orožen ukor in grajo, ker sem društvu kot vodja Triglavskih stavb iz žepa spravil 4000 gld. Namesto graje me je pa doletela pohvala in spomin pridnosti. Pa saj se na svetu marsikaj narobe zgodi. Ne meni, vam vsem, ki ste kaj žrtvovali in se semkaj potrudili, gre zahvala. Največja čast pa gre marljivemu odboru „Slov. plan. društva", ki iz čiste ljubezni do slovenske domovine ustvarja planinske domove Slovencem v čast in našemu društvu v ponos.
Temu odboru naj velja:
V podnožju sivega Triglava
Stoterna naj odmeva ,,Slava!""
Po tem lepem govoru je prečital č. g. Matjan, Jeseniški kaplan, poetičen „Pozdrav slovenskim planincem pri otvoritvi koče v Vratih", ki ga je zložil in poklonil društvu vrli pesnik Finžgar. Krasna pesem je vse navdušila.
Došle so tudi štiri brzojavke in sicer:
Gornji Grad: Savinska podružnica prisrčno čestita k otvoritvi koče v Vratih.
Ljubljana: Srčen pozdrav zbranim planincem v Vratih. Slava Aljažu! — Planinski Piparji
Ljubljana: Planinski pozdrav o otvoritvi koče v Vratih. — Wölfling, Škof.
Logatec: Čestitam na uresničeni želji. Vsem navzočnim planinski pozdrav. — Korenčan.
Opoldne je prispel zadnji izletnik vlč. g. župnik Žlogar iz Kranjske Gore. Prinesel je s sabo sliki dr. Janeza Bleiweisa in Simona Gregorčiča kot dar za novo kočo; v njega rojstnem kraju, v Beli Krajini, je namreč prelepa navada, da tujec, ko pride prvič v hišo, ne pride sam, nego da prinese s seboj kak spominek. Sliki sta se takoj namestili v koči.
Ob dveh popoldne se je poslovila družba od veličastnega kraja in odšla nazaj v Mojstrano, kjer se je v Šmerčevi gostilnici prav prisrčno zabavala. Veselje je bilo videti, v kako lepi slogi so se tu razveseljevali Slovenci vsake starosti in različnega stanu. Družila jih je pač ljubezen do lepe slovenske domovine. V krasnem, njemu lastnem jeziku je napil vlč. gosp. Žlogar slavljencu Aljažu, odboru „Slov. plan. društva" ter navzočnim narodnim damam. Spominjal pa se je dični govornik tudi narodnega očeta Slovencev, dr. Janeza Bleiweisa, in Simona Gregorčiča, ki tako lepo opeva naše divne planine. Ta govor so vsi pričujoči navdušeno pozdravili.
Med petjem in godbo je le prehitro potekal čas in vsem je bilo žal, da smo se slednjič morali ločiti. Ločili smo se z nado, da se kmalu zopet vidimo pri otvoritvi — Triglavske koče.