Ovaduh
| Ovaduh. Anonimno |
| |||||||||||||
Zadnja vojska na Balkanu, v kateri je Avstrija zasedla Bosno in Hercegovino, zanimala je kakor vsaka radovedne ljudi, vzlasti tudi naše slovensko ljudstvo, ki je bilo bojnemu polj u zelo blizo. Tudi se je mnogo slovenskih sinov v teh bojih borilo za cesarja in odlikovalo s posebnim junaštvom.
Tudi kmetje imajo v vojskinih časih mnogo govorjenja o vojski. Ker pa splošno le malo berejo časnike, zato tudi niso prav poučeni o raznih bitvah in drugih važnih vojskimh dogodkih. Ako se pridružiš takemu zborovanju slovenskih kmetov, čuditi se moraš, kako bistroumno govoré o vojskinih dogodkih in razpravljajo razne spletke, o kakoršnih se niti ne sanja poveljnikom vojske in ne samim vojskujočim se vladarjem. Kedaj da Rus pritisne svoje milijone proti jugu, kako bo Lah spravil svoje čete čez morje, kaj bo Nemec počel ali bo gledal, ali se bo tudi vdani, vse to se reži v kratkem času in brez posebnih težav v takem zboru kmetskih modrijanov.
Tudi v Novem selu so ljudje težko pričakovali novic iz bojišča. Možje so težko pričakovali starega Primoža, ki jim je donašal pošte iz bližnjega mesta. Ta seveda je bil tega posebno vesel in je tudi po svoje rad spolnoval to svojo dolžnost. Mož pa je bil trmast in naj so pisali listi, kar so hoteli, njegova je morala veljali, da se Rusa in Prusa in tudi še Laha po vrhu naši ne bojé in da bo konečno vse premagal naš cesar. Bil je Primož kakor se vidi mož stare korenine in zvest domoljub.
V nedeljah zvečer so bili večinoma kmetje iz vasi zbrani pri Primožu, ki je vzlasti ob takih prilikah potočil več vina. kakor sicer. — Besedo je imel večjidel cel večer Primož sam. Gorje mu, kedor bi mu bil kaj ugovarjal. Posebno piko je imel Primož na gospoda učitelja, kateri je večkrat kaj popravljal Primoževo modrost.
»Hh, kaj bote vi mladiči, vi vse najboljše razumete, a kadar pride do resnice, si nič ne upate,« odgovarjal mu je Primož.
»No pa vi vse veste, ki časnike raznašate,« rekel je učitelj.
»Kaj raznašam, jaz jih tudi berem,« hudoval se je Primož, »in tam stoji to, kar pripovedujem, črno na belem; kar pa je pisano, to je pisano in je gotova resnica. Bodete videli možje, ne bo šlo vse tako gladko, kakor se misli. Govori se celo, da se tudi po naši deželi že semintje prikazujejo ovaduhi, ki rišejo ceste in hribe in prelaze. Pravijo, da prihajajo sem od laške strani.«
»Seveda, vam pa vsak posebej piše, kedaj in po kaj da pride,« poseže mu v besedo domači učitelj.
»Kaj bote vi mene popravljali, gospod učitelj? Kje ste še vi bili, ko sem jaz že ljubljanske gospode, ki so k nam prišli, vgnal v kozji rog. Saj sem že pravil, kako so moški prišli z raznimi papirji, mapami in bukvami, da bi preiskovali naše gorovje. Vse so imeli popisano, vsako pot so imeli na papirju, a v resnici sem jim pa moral le jaz vse pokazati, sicer bi še ne bili znali domov. Ha ha!«
S takim zadovoljnim krohotanjem je Primož vselej končal táko svoje pripovedovanje, izpil iz kozarca vino, nažgal pipo, na katero je med govorom pozabil v svoji gorečnosti, ter prav krepko spuščal dim pred sebe v zrak.
Tako so se kratkočasili prijatelji pri Primožu mnogo nedelj. — Nekega dné pa se je moralo zgodili nekaj posebnega. Primož prišel je iz mesta domov ves zamišljen. Nekaj ljudij ga je že čakalo zaradi pisem, ki so jih pričakovali, toda Primož danes ne zna domov ali ka-li? —On namreč se ne zmeni za svojo hišo ter jo naravnost maha proti županovi. Tega on poprej skoro nikoli ni storil. Ko pride v županijo, nikogar ne pozdravi ter zamišljen vpraša, kje da je župan.
»Na njivi je in pšenico naklada,« odgovori gospodinja.
»Pošljite brzo ponj, zakaj precej moram ž njim govoriti.«
Župan pride in Primož posebno resno reče županu : »Rad bi z Vami nekaj posebnega govoril na samem.«
»No, kaj bo takega?« vpraša župan ter pelje Primoža v svojo pisarno.
»Oče župan, v našem kraju se je prikazal — ovaduh.«
»Ej, pojdite, Primož, kaj hoče ovaduh delati pri nas.«
»Zasledoval sem ga že cel teden in hodil sem čakat nanj, kakor na zajca,« nadaljuje Primož. »Povem vam, da se res ovaduh klati okoli pri nas! Ali ga še niste spazili? Pojdite tam doli za kapelo, tam ga bote danes našli. On riše ceste, vasi, bližnji grad in sploh vse, kar se vidi. Jaz sem ga več dni natanko opazoval.«
»Morda se pa le motite, Primož,« ugovarja mu župan.
»Kaj se bom molil? Ko bi bil pošten človek, prišel bi v vas, povedal, kdo da je, kaj da hoče. A on se vedno skriva in ne pride v nobeno hišo. Glavo stavim, da je to ovaduh, ki so ga poslali sovražniki tam od Laškega in vem, da ima že načrtane vse naše ceste ter da vé za vsak kót, kam bo primernejše postaviti vojake in kanone. To vse bo prodal za drage denarje, kajti vojak je moral človek biti, da vé, koliko je vredno, ako so vojaku znana pota, kamor ima priti. — Ali se več ne spominjate, koliko so leta 1866 vzlasti na laški meji prijeli naši vojaki takih ovaduhov?«
Po teh pojasnilih se je tudi županu stvar dozdevala verjetnejša. Premišljeval je, praskal se za ušesi, ter naposled rekel:
»No, kaj pa mislite, da imam storiti?«
»Zgrabiti sleparja in izročiti ga gosposki, nič druzega ne! Vprašam vas, ali hočete vi vzeti na-se vso odgovornost, ako se zvé, da so vas opomnili na nevarnost, a vi niste ničesar storili, da bi jo zabranili?«
»Toda jaz − jaz — tega vendar ne morem sam storiti,« opravičuje se župan.
»Torej skličite občinske odbornike k seji!«
»Saj res prav imate,« reče župan. »Hej Ivan, skoči h služabniku Nosku, naj pokliče občinske možé v posvet. Naroči mu, da naj tudi Primec gotovo pride, ker on se posebno razume na take stvari. − Midva pa, Primož, pojdiva pogledat ptička, možem moram vendarle povedati, da sem ga tudi sam videl.«
Pol ure še ni minulo in že je bil cvet novoselških občinskih mož zbran pri županu v posvet. Župan jim na kratko pojasni stvar ter jih vpraša, kaj naj občina stori v tem slučaju. — Možje so večinoma molčali, najbolj glasen je bil Primec:
»Meni se zdi, da bi utegnil Primož imeti prav, da je to kak Lahon ovaduh in sramota bi bila za nas, ko bi mu ravno naša občina služila v njegove zlobne namene. Kaj bi nam rekli Staroselci, kaj gospôda v mestu? Nekaj se mora storiti.«
Temu se je seveda pridružil Primož ter v groznih besedah popisoval kazni, ki bodo zadele občinske možé, ako vsled njih krivde uide ovaduh in izdá sovražniku naše ceste in prelaze čez naše gorovje. Drugi možje pa so, kakor se večinoma godi, menili, da naj se vse zgodi, kar oče župan méni, da je prav.
»Najbolje bo,« pravi Primec, »ako gremo vsi skupaj nad ovaduha ter ga vjamemo in v občinski hiši zapremo toliko časa, da pridejo orožniki po sleparja. Ti bodo že vedeli, kaj storiti s takim nevarnim ptičem.«
»Saj res,« so dejali drugi možje, katere je tudi gnala radovednost, »najbolje bo, da vsi gremo in sicer kar precej gremo.« — In končana je bila izredna občinska seja v županovi hiši, da se je nadaljevala za kapelico na prostem.
Tam za kapelo pa je mirno sedel mlad mož, lepo črno oblečen. Dolgi lasje so se mu vsipali izpod slamnika na ramena. Pred seboj je imel visoko slojalce, na desni strani po tleh je imel razne barve, čopiče, na levi strani pa mnogo porisanih papirjev. V rokah pa je imel debel svinčnik ter ž njim zarisaval po papirju, razloženem na stojalcu.
Zamišljen v svoje delo niti opazi ne, da se mu bliža cela kôpa ljudij in to samih môž. Kar naenkrat ga obstopijo. Primož se vstopi ravno predenj ter mu zabrani pogled na bližnji hrib, ki ga je tedaj prerisaval.
Mladi mož je menil, da so prišli k njemu radovedni gledalci, zato se jim zasmeje ter prijazno reče:
»No možje, ali so Vam všeč moje čire-čare?«
»Lepe so že, lepe,« pravi Primož, »ali pri nas je prepovedano risati take čire-čare.«
»Kaj? Prepovedano? No to bi bil prvi kraj, v katerem bi se mi kaj tacega prepovedalo,« odgovarja mladi tujec.
»Prvi ali zadnji, to nam nič mar,« oglasi se župan, »vi veste, da so sedaj nevarni vojskini časi, ovaduhovje povsodi dovolj. Zato ne zamerite, da se tudi vi nam zdite sumljiv ter da morate vsaj za nekaj časa z nami.«
»Kam naj grem?«
»Z nami!« zapové župan. »Nosek, le primite tujca in peljite ga z nami.«
»Možje, vi se ali norčujete z menoj ali pa mora biti to neljuba pomota ...«
»Mi se nič ne norčujemo z Vami, tudi ni nobene pomote,« pravi Primec, »vi greste sedaj z nami, potem vam bodo pa že orožniki povedali, kam da pojdete, kje da sploh je mesto ovaduhom.«
»Možje,« pravi tujec, »jaz se sicer vklonim vaši volji, a za nasledke ste vi odgovorni.«
Po mnogem pravdanju in razgovarjanju moral je tujec le z možmi v vas k županu. Stvar se je med tem seveda zvedela po celi vasi in pri vsaki hiši, kjer so šli občinski možje mimo, imeli so veliko gledalcev.
Tujec moral je pri županu v malo sobico, namenjeno za ječo; pred vrati pa je stražil občinski sluga Nosek ter se prav živo spominjal onih časov, ko je stražil hudodelce-jetnike kot vojak na ljubljanskem gradu.
Tudi učitelj je zvedel, kaj se je zgodilo. Hitel je k županu.
»Kaj pa imate zopet tacega, da je cela vas po Koncu?« vpraša župana.
»Poglejte,« pravi župan ter mu pokaže razne slikarije na papirjih.
»To ni nič nevarnega,« pravi učitelj, »to so navadne lepe slike naših gora in vasij. Ta mož mora biti slikar in še hvaležni mu moramo bili, da bo pokazal svetu lepoto našega kraja. Slišim pa, da ste ga zaprli ter poslali po orožnika. Prosim, pustite me za trenotek k jetniku.«
Nosek nerad, a vendar odpre vrata v sobo in učitelj zagleda v sobi znanega slikarja, ki sedi zamišljen na stolu.
Takoj se vsa stvar pojasni, da ta tujec ni nevaren laški ovaduh, ampak pošten slikar, ki bo ako treba, ravno tako navdušen boril se proti Lahonu, kakor Novoselski občinarji.
Slikarja so izpustili, a prijemali so tem ostreje Primoža, ki je napravil vse te sitnosti. Šlo je vse to seveda v deveto vas in od tedaj nimajo Novoselci nikoli mirú pred svojimi nagajivimi sosedi. — Od tedaj je pa tudi skopnela vsa Primoževa modrost, ki jo je zajemal s časnikov in on ni nikoli več svojim občanom razlagal časniških novic in molčal je zlasti o ovaduhih.