Ozdravljeni oče
Ozdravljeni oče. Anonimno |
|
Neki gospodar in oče v mestu K. je bil zelo neroden. Popolno je zanemarjal svojo družino ter nosil svoj tedenski zaslužek v gostilno za pijačo in igro. Žena ga je mnogo prosila in svarila, a nič ni pomagalo. Zato poskusi še nekaj in sicer, kakor je rekla, zadnje. Nekega dne namreč zopet sedi mož v gostilni pri igri. Nič se ne meni, da je ura poldne, da treba iti domov; nič mu ni mar, da doma nima mati ničesar k ognju pristaviti in da bo družina brez kosila zaradi njegove zapravljivosti. — Žena doma pa vzame listek, napiše nanj nekaj besed, položi listek v veliko posodo ter jo varno pokrije. Na to pokliče majhno hčerko ter ji reče: »Na, nesi očetu kosilo v gostilnico. Položi ta pokrito skledo prednje na mizo ter reci: Ker nimate času priti kosit domov, pošljejo vam mati kosilo v gostilno.« — Deklica steče s posodo v krčmo ter jo prav kakor ji je naročila mati pokrito postavi pred očeta. — Tovariši igralci so se zasmejali češ, kako dobro ženo da ima, ki mu celo v gostilno pošlje kosilo. Tudi možu se je to dobro zdelo in zato povabi tovariše, da naj z njim zajemajo, češ, posoda je velika, bo že vsak nekaj dobil.
Toda kako se spogledajo igralci, ko odkrijejo pokrov ter vidijo, da je posoda prazna. Ne juhe, ne mesa ne pečenke, ničesar ne najdejo v skledi, le košček papirja zagledajo na dnu. Mož vzame radoveden listek v roke in bere: »Ravno tako kosilo, kakor ga ima tvoja družina doma, pošlje tudi tebi v gostilno tvoja žena.« — Mož se ni več smejal, ko je to prebral. Zamislil se je, kmalu plačal v gostilni račun ter se podal domov. Imel je še nekaj blagega srca in zalo je ta nenavaden opomin pomagal. Odvadil se je igre in pijače in ženi ni bilo več potreba pošiljati možu v gostilno za kosilo prazne sklede, pač pa mu je priprosto a okusno kosilo postavljala na domačo mizo, kjer mu je posebno dišalo med veselimi nedolžnimi otročiči.
Ta podoba iz življenja vredna je resnega premisleka. — Želeti bi bilo krščanskim družinam potrpežljivosti in prijaznosti mater in žená, ki bi z ljubeznijo priklepale može na domačo hišo ter skrbele za to, da mož lahko reče: Povsod morebiti dobro, a doma v krogu domače družine pa je najbolje.