Ozir na pretečene čase na Krajnskim
| Ozir na pretečene čase na Krajnskim Janez Cigler |
| |||||||||||||
Znano je, de je bila krajnska dežela pod francozko oblastjo od léta 1809 do léta 1813. Hude in dolge vojske so bile s Francozi, kteri niso pokoja dali, de so več dežel Estrajskimu cesarju pobrali. Ko je bil léta 1809 za nekaj časa mir storjen, so mogli Estrajci prepustiti Francozam krajnsko deželo vso, nekoliko hrovaške in nekoliko koroške dežele. Z njim je bila zedinjena Teržaška okolica, Istrija in Dalmacija, in vsim tem deželam vkup so rekli Ilirija. Ilirske dežele niso bile prištete sosednimu laškimu kraljestvu, ampak združene so bile naravnost s tistim francozkim cesarstvam, zató so bile vse naprave enake navadam na Francozkim vterjenim.
Namesti kantonskih gosposk so bile mêrije, in vsak mêr je imel obilne oblasti. To se Krajncam nič ni čudno zdelo, ampak takrat so jeli plašno gledati, ko je prišlo povelje, de bodo mêri ženine in nevéste oklicovali in jih tudi poročevali. Vsak ženin in vsaka nevésta, ktera sta sklenila se zaročiti, sta mogla narpervo oglasiti se mêru, de je naredil ženitno pismo in zapisal tudi oklice. Tri nedelje za poredama so bili potem oklicani per mêríi. Ob napovedani uri je bilo ljudem s trobentnim glasam oznanjeno, de bo mêr oklicval. Ko se je ljudí našlo pred mêrijo, radovednéžev se nikoli ni zmanjkalo, je mêr sredno okno svojiga stanovanja odpèrl in glasno oklice bral. Po končanih oklicih sta mogla ženin in nevésta s pričami vred h poroki priti. Mêr ju je po francozkih postavah poročil; bila sta potem mož in žena. Če sta hotla v cerkvi se dati poročiti po zapovedi katoljške cerkve, je bilo pràv, če pa ne, vender sta bila zakonska. Vsak je storil prostovoljno kakor se mu je zdelo. Krajncam na čast vender moramo rêči, de ga skorej ni bilo na Krajnskim nobeniga ženina in nobene nevéste, ki bi bil samo z mêrovo poroko zadovoljin, ampak vsi zakonoželjni so se dali tudi v cerkvi oklicati in poročiti.
Zoperno je bilo Krajncam, kar je francozko vladarstvo ojstro zapovedovalo, de so mogli vsako novorojeno dete narpervo nesti k mêru, ki je otroka ogledal in ga v rodne bukve zapisal. Po tem še le so smeli otroka v cerkev h kerstu nesti. Še hujši je žalilo Krajnce, kér so bili od nekdaj radi bogoslužni, de so Francozje skorej vse zapovedane praznike overgli in jih v delavnike spreminili. Samo Sveti dan, vnebohod J. K. in Velki šmarn so ostali. Praznik s. rešnjiga telesa so Krajnci posebno pogrešali, kér so bili navajeni tisti praznik vsako leto z častitljivimi precesijami obhajati, ‒ bil je takrat deloven dan. Delati vender tisti dan se nobeden ni prederznil na Krajnskim. Posebno čudno je bilo, kader je bila kakošna očitna božja služba od deželskih oblastnikov zapovedana. Prišli so k maši vsi oblastniki s poglavarjem vred, kteri so zraven sebe veliko vojakov v cerkev pripeljali, de so jim z orožjem v rokah straža bili. Zraven je bilo vselej več bobnarjev, ki so per povzdigovanji na vso moč bobnali v cerkvi, de se je vse treslo, kar je posebno pervikrat vse ljudi splašilo. Hvala Bogú de ne slišimo več taciga ropotanja po naših cerkvah.
Višnjagorski.