PONOSNA ŠTORKLJA

Bil je pust, deževen dan. Vsi so se držali kislo kot vreme tega dne in celo mala štorklja je tarnala: »Rada bi poletela kam daleč, pa imam tako slabotne peruti.« »Potrpi še malo, saj si stara komaj dva meseca.« »Kaj potem! Rada bi šla do Afrike in nazaj. Tako, kot si šla ti.« »Saj bova šli, ko odrasteš, si okrepiš mišice, se naučiš leteti. Sli bova, ko bodo zapihali hladni vetrovi in se bo skrajšal dan.« »Zanima me, kakšna je Afrika. Je tam lepo?« »O ja, je. Zanimivo je videti tuje kraje, spoznati drugačne ljudi in živali. Najbolj sem si Afriko zapomnila po žirafi Friki. Pravi velikanki z nežno glavo in s plemenitim značajem. Nekoč mi je rešila življenje.« »Tega mi še nisi povedala. Pripoveduj, prosim,« je prosila Žaži. »Saj veš, da je pot do Afrike dolga in naporna, jaz pa sem bila takrat še mlada in neizkušena. Skoraj na koncu poti so mi moči pošle in štrbunknila sem naravnost v velikanski grm. S perutmi sem se zataknila za trnovo akacijevo vejo in obvisela popolnoma nemočna kot razprt dežnik. Obupana sem se zazrla naravnost v presenečeno žirafo, ki je mirno obirala sočne liste. Z glavo me je nežno dvignila in me postavila na tla.« »Takšno te je našla žirafa? Se sreča! Kaj pa druge živali in ljudje?« »Ljudje se ne zmenijo za nas ptice, me pa tudi ne zanje. Pomembno je, da imamo dovolj hrane, da nas ne zebe, pa smo zadovoljne.« »Te je kdaj mikalo, da bi ostala tam?« »Nikoli. Tam ni moj dom,« je ponosno odvrnila mama Strka. »Kaj je to dom?« »Dom? Hja, to tu je najin dom. To je tam, kjer si se rodila, kjer si prvič poletela, našla prvo žabo, tekla za zeleno kobilico ... Dom je to drevo, ta travnik, tvoj dom sem jaz in ti si moj dom. Dom je kraj, ki ga imaš v srcu in te ogreje že sama misel nanj.« Mama je pripovedovala tako vzneseno, da se je mala raznežila ob njenih besedah, objela njene dolge noge in zašepetala: »Saj res! Ti si moj največji in najljubši dom.«