POSLANČEVA BALADA

POSLANČEVA BALADA

Živel je en fejst kujon,
Oblajal je vsak salon,
V skupščini sedež grel,
Za narodek svoj skrbel.

V glavi je imel prepih,
Neumen je bil an sich,
Možgane pa nosil drugje,
Kot pravemu možu gre.

Njegov je bil kot goban,
Ki rase dan na dan,
Težek ko farški zvon, strasten ko mlad kaštron.

Naskočil je vse, kar gre,
Posebej za praznike,
V službi in ko je spal,
Mu francelj je zmeraj stal.

Enkrat se mu spet strdi
In frajerju prekipi,
Zlezel je šefu v rit
In vriskal je: »Zdaj sva kvit!«

Je padla oblast, je padel kujon,
Sta skupaj zahropla huje kot slon.
Takrat se vmešal je sam ljubi Bog:
»Moška sta dva, naj bo en otrok!«