PRVI SPEV: BLODNO

Pesnjenje ni umetnost spominjanja,
je veščina pozabe.
Blodnjak je vedno daljši od niti,
njegova rešitev je: izgubljenost.

Naša rešitev je: izgubljenost.
Recimo, brez sumničenj:
"Vse poti so slabe."

Recimo, pojdimo! Čemu ne bi tavali,
s sladkorčki ljubezni med nogami,
čemu ne bi nase prevzeli tistega,
kar je zavrgel sam Stvarnik, namreč:
zmote?

Namreč: blodnje?
Namreč: metodične blodnje?
Namreč: blodnje kot biti na poti?
Recimo, bodimo srečni otroci:
"Vse poti so dobre."

Pojdimo, ostanimo!
Če bi šli, bi nas čakalo brezvetrje,
od čakanja bi nam izpadli zobje
in zrasla golša.
Vreščali bi od neučakanosti,
spominjajoči na Odiseja brez ženske,
na Kolumba, ki se ne more odločiti
med preobiljem odkritih Amerik.

Če bi ostali, bi nas čakalo brezverje:
naši bogovi bi postali tenki kot
lističi pozlate, mencali bi med ideali,
spominjajoči na Camusa, scuzanega od Alžirk,
in Narcisa, skozlanega nad lastno podobo.

Torej: plešimo!
Torej: rajajmo v lepoti!
Torej: zavrtinčimo se v lepoti praznega Središča!
Ne recimo, ne hodimo,
ne pojdimo, ne ostanimo.

Lajajmo na luno, ko nas prime pasje.
Črvičimo v lubje, ko nas primer goseničje.
Grizimo v bubo, ko nas prime metulje.

Mir bo prišel ne glede.
Ne glede na ohlajajoči se svet.
Ne glede na zgoščevanje človekove izkušnje.
Mir bo prišel ne glede na ne glede.