Padel za domovino

Padel za domovino Angelo Cerkvenik

Izdano:	Kres 1/1–2 (1921), 1–4, 21–25
Viri:	dLib 1, 2
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Tretji dan je že korakal polk. Visoko med gorami, daleč, daleč, skoraj tam, kjer se dvigajo zadnji velikani — pred Asiagom — je korakala poslednja četa izmučenega polka.

»Danes, danes popoldne bomo na mestu ...«

»Danes popoldne« je šlo od ust do ust.

»Kako?«

»Danes popoldne!«

In gledali so naprej po cesti — do ovinka.

»Aha, tam za tistim ovinkom, tam …«

»Tam za ovinkom ...«

»Hvala bogu, tam za ovinkom ...«

»Za ovinkom. Za ovinkom ...«

Nekaj mrzlega je šinilo v otopele ude, nekaj krepkega kakor električni tok se je zarezalo skozi žile, kri in meso. In polk se je zagnal: tista poslednja stotnija.

»Tam za ovinkom ...«, a ovinek je še daleč.

Zadnja stotnija. Pred njo mlad poročnik. Pod njo blato, umazan sneg; v nji vročina, žeja, topost, neumnost.

»Le naprej!« — »A kam? Kam?«

»Le naprej! Tukaj je blato, tukaj je voda. Samo naprej —«

Daleč zadaj so ostajali. Prsti so jim moleli skozi luknje v težkih, raztrganih čevljih. Celi kosi hlač so viseli od njih. Nekateri so bili v samih spodnjih hlačah, a skoro vsi so bili brez srajc in brez nogavic. In kdor je imel zgornjo obleko, je bil brez spodnje.

»Mene zebe«, je rekel vojak … ker tam so bili vsi sami vojaki, drug ostudnejši od drugega.

»Če bi prišel vsaj med ljudi! Samo vojaki ... samo vojaki ...« je dejal drugi. »Med ljudi, — čas bi že bil, prokleto ...« Hotel je še nekaj povedati, a ustnice so obumrle, možgani so odpovedali; in capljal je kakor sto, kakor tisoč, kakor več milijonov drugih: puško na rami, tornister na hrbtu, telo v capah in v capah okostnjak, v okostnjaku luknja, v luknjah tema in na okostnjaku okrogla škatlja, v škatlji žival, vedno lačna, vedno žejna, — in tema. Sicer še samo meglen, moten, ognusen: »Naprej … naprej ... samo naprej ...!«

»Počitek! ... Deset minut počitka!«

»Deset minut počitka ...«

»Deset minut počitka ...«

»Deset minut počitka ...«

Dolga veriga se je zvrnila na desno in na levo; ker bila je samo veriga okostnjakov brez moči in življenja. Za deset minut jo je sila, tista temna sila, izpustila iz rok. Deset minut svobode ji je dala. In tista svoboda je bila smrt. Zato so milijoni korakali s puško na rami, s tornistrom na hrbtu, s capami na okostnjaku ...

»Imaš kruha?«

»Kruh za danes sem že včeraj pojedel.«

»Jaz tudi ...«

»In ti?«

»Tudi.«

»Opoldne ga dobimo za jutri.«

»In ga pojemo že danes. Ha-ha« nasmejal se je, a smeh je bil tak kakor smeh tistega, ki goljufa samega sebe in to dobro vé.

»Da bi le že bilo poldne.«

»Sem tako lačen.«

»Naprej.«

»Naprej.«

Zopet je vstala četa in zopet je hodila, kakor bi bila ta trenotek pričela hoditi, in ne, kakor da že hodi tri dni. Nekateri so zaostajali. Malo jih je bilo. Ne morda, da bi si bili to upali – tako jim je bilo usojeno, ker kdor je zaostal je nosil trpljenje, ki je usrkavalo silo trpljenja vseh milijonov.

Ležal je mlad dečko. Lep je bil kakor deklica, ki sem jo nekdaj na Veliko noč ob peti uri zjutraj v Hrubieszowu poljubil. Od oči je bilo videti samo beli del, usta je imel na široko odprta, čez brado so se mu cedile sline, glava mu je pa visela čez tornister. In tik ob njem globok prepad, globoko doli pa potoček ... Mnogo jih je obležalo.

Na konju je prijahal polkovnik. Lep, rdeč obraz: polkovnik Ullmann, znamenit junak, z medaljami, križci in zvezdami na širokih prsih.

»Ha, kaj? kako? kaj takšnega! o ti žival, ti svinja, ti, ali slišiš?«

»A-a-a!«

Nabrekle so mu žile na čelu, ob sencah, na smrtno bledih rokah, na mrtvaško tenkih prstih, čisto gori do nohtov; in noge so se nalahno premaknile — a zastonj — obležal je. Le oči je nekoliko bolj odprl.

»A-a-a — ti bom dal ti žival, ti svinja!«

Skočil je s konja in pristopil bliže. »O, poznamo take elemente! Potvarjati se, da, to znate, potvarjati se ... Mrcina, vstani, če ne —« in bič je zažvižgal po zraku.

»O-o-o,« hropel je, kakor da bi hotel dati svojemu telesu zamaha, da bi se vzdignilo — in odprl je oči. Žile so se napihnile, da bi jih lahko razneslo, oči so se orosile. Mala solzica je obtičala čisto v kotu oči in ko je narahlo stresel glavo, je spodrsnila do ustnic. Hlastno jo je popil.

»Baba!«

Bič je zažvižgal in preko obraza se mu je vlila kri.

»Ali boš sedaj vstal? Boš?«

Komaj slišno je zavzdihnil, oči so se mu zasmejale, kri je pil in zdelo se mu je, da postaja močnejši. Glavo je nekoliko privzdignil in je srkal kri ...

»Vstani!« je rjovel Ullmann, »vstani, če ne, dobiš brco!« 

Preplašeno so gledali vsi, ki so sedeli naokrog, bosi, nagi, polmrtvi v blatu in snegu.

Nekateri so že vstali in opotekajoč se so stopali, ker del trpljenja je prevzel oni bledi mladenič nase — in drugi so se oprijemali za stebla, da so mogli vstati. In kadar je kdo vstal, je stopil in pomagal sotrpinu.

Pristopil je mlad sanitetec in hotel dvigniti bledega mladeniča.

»Proč!« je zatulil polkovnik, »proč, ali si za to tukaj, da pobiraš lenuhe? Zato si, da mrtvece odnašaš! Si razumel? Pri vojaku je samo dvoje mogoče: ali je živ, ali pa je mrtev. In posebno še v vojnem času. Marš!« in ošvrknil ga je z bičem.

»Torej nočeš? — Bomo videli, kdo je močnejši. Le poglejte — vi vsi poglejte!« Široko so odprli utrujene oči — in tedaj ga je brcnil. Še en pogled, grozen v krvavi glavi, poln sovraštva in bolesti — in tedaj ga je brcnil, da se je zvrnil ...

Globoko, globoko je votlo zabobnelo, voda se je pordečila.

»In sedaj — naprej!«

Zajahal je konja in vsi so vstali. Lazili so in plazili se, a šli so naprej. Jokali so, a drugi so molčali in ničesar niso mislili. Zdelo se jim je, kakor bi moralo biti tako. To je bilo tako vsakdanje kakor menaža ali raztrgani čevlji ali blato in dež ...

* * *

»Menaža. Menaža.«

»Kaj imamo danes?«

»Boroevićevo juho ...«

»Živela Boroevićeva juha!« je zavpil debel fant, nekje iz Moravskega doma.

»In kaj še?«

»Črve v zelju ...«

»Nastop! Nastop v vrsto!«

Zravnali so se z umazanimi skodelami v dolgo vrsto.

Narednik, debel in masten v obrazu, z velikimi, navzgor zavihanimi brki je pregledoval skodele.

»Ti umazanec, marš, glej da opereš skodelo, saj nisi prešič!«

»Za umazano skodelo ni prešič, za Boroevićevo juho — pa! —«

»Kdo je to rekel?« je skočil narednik in gledal, kakor so pač taki naredniki gledali.

»Kakor bi se ga kaj tikalo,« je zinil nekdo.

»Kha-kha-kha-kha,« je kašljala cela stotnija.

»A, tako! — Skodele na tla!«

Položili so skodele na tla.

»Levo — marš!«

Stopali so pred piramide pušk.

»Puške v roke!«

In tedaj je poveljeval sebi v zabavo. Polkovnik je stal ob strani in motril s smehljajem na ustnih vso komedijo.

»Kdo je bil tisti?« je vprašal po dolgem času narednik.

Vsi so molčali.

»Kdo je bil tisti?«

Nikdo se ni oglasil.

In zopet je šlo kakor od početka. Levo — desno — naprej — nazaj —. Mlad fant z znaki enoletnega prostovoljca je bledel vedno bolj in bolj.

»Ha, pobič!« je hlastno besedičil polkovnik. »Ha, inteligenten dečko; zakaj pa ti je dal bog inteligenco in moč, če ne zato, da paziš, kaj govorijo te mrcine. Zakaj, misliš, si končal šolo, če ne zato, da držiš v redu svoj roj ...«

Fant je padel. — Spominjam se, kako se je poslavljala na kolodvoru v Prerovu mati od njega, kako je jokala ...

»Kdo je bil tisti?«

Nikdo se ni oglasil.

»Jaz ga takoj dobim — takoj!« in polkovnik je stopil pred vrsto. Pogledal je od enega konca do drugega — ljudem so klecala kolena, vsak je zapiral oči, vsak je tiščal srce.

»Odprite oči!«

Odprli so oči ... široko ...

Stopil je bliže k vrsti in je zaprl oči. Hodil je z zaprtimi očmi od moža do moža, doteknil se vsakega s prstom in tedaj je z zaprtimi očmi obstal pri starem Rusinu, ki je bil tam nekje v Karpatih doma.

Odprl je oči.

»Ti si bil!«

Starec ga je žalostno gledal, ker ga ni razumel — ker ni razumel nič drugega, kakor da hoče domov, domov ...

»Tiii si biiil!« je zarjovel.

»Saj ni mogoče,« se je ohrabril neki enoletni prostovoljec, »saj ni mogoče, saj ne razume nemščine, a tisto je rekel nekdo, ki govori nemško ...«

»A, fant, — si Čeh, kaj? Čeh?«

»S Češkega sem doma ...«

Starec se je tresel, enoletni prostovoljec je jokal.

»Za kosilo priveži oba na hrast, to lepo družbo: Čeh in Rusin. Slovanska vzajemnost, kmet in jurist, demokratizem — o da, o da ...«

In narednik je stisnil starcu roke z železjem, da so se mu popolnoma pomodrile, prav doli do nohtov. Glavo in hrbet je kmalu sklonil in visoko na steblu privezane roke so molele kvišku kakor roke milijonov, proseče konec trpljenja in bolesti. In na drugi strani je visel enoletnik ...

Tedaj se je oglasil on. Martin mu je bilo ime. Bil je vedno tih in miren. Njegovo oko ni trenilo.

»Jaz sem to rekel, gospod polkovnik.« 

»Ti ... Ti ... Ti ...« je jecljal polkovnik in zamahnil a tedaj se mu je ustavila roka.

»Kako se piše?«

»Martin ...«

»Jutri pride k raportu!«

»Dobro,« je odgovoril narednik.

II

Polkovnik Ullmann se je kakor po navadi odpravil zvečer na sprehod. Po strmi poti doli proti okopom, po obronku Monte Interrotta. Opiral se je na močno palico. Obstal je in se zagledal daleč tja čez Asiago. Tam spodaj je opazil na zvoniku: da, nekdo se je gibal na zvoniku v Asiagu.

»Tam je nekdo.«

Nastavil je daljnogled in opazoval.

»Je! Gotovo. Vidim ga. Alpinec. Tega pa bom. Tega počim ...« Stopil je v uto na levi strani ceste in telefoniral bateriji štev. 7. Hitel je ven ter čakal. Planjava izgleda, kakor bi bila vrt, z rožami zasajen. Grobovi levo in desno. Polkovnik se je naslonil na križ, na velik križ, nastavil daljnogled ter pazljivo gledal zvonik v Asiagu.

Nervozno je udaril z nogo:

»Ali bo?! Vrag, kaj pa delajo toliko časa?«

Solnce je polagoma zahajalo. Le še polovica zlate krogle je gledala izza daleke planjave.

»Prokleto solnce, ravno zdaj bo zatonilo.«

Udaril je z nogo, da se je streslo:

»Stoj, stoj, solnce!«

Zazdelo se mu je, kakor da se je trenotno ustavilo; pordečilo se je — in dvoje temnili oči se je porodilo. Dvoje dolgih zlatih žarkov je metalo daleko čez široko nebo, kakor okostenjakove roke.

Solnce je stalo. In tedaj je silovito zagrmelo ... dvakrat, trikrat ...

»Ž-ž-ž-ž,« je zažvižgalo skozi zrak in že se je dvignil dim v zvonikovi okolici.

»Tako, dobro je pogodil! Praporščak dobi veliko srebrno.«

Zvonik se je porušil ... In oni alpinec ...

Solnce je stezalo samo še svoje dolge grozovite roke. Zamahnil je z roko, kakor bi se hotel otresti žarkov — a rdeči žarki so ga tesneje objeli in se še bolj pordečili.

Za visokim hrastom je stal Martin z veliko gorjačo. Stal je in gledal. Vlegel se je na trebuh in pazil, kakor lev je hodil od drevesa do drevesa po vseh štirih in zapičil svoje oči v polkovnikov tilnik.

Polkovnik se je nemirno oziral, ker ga je nekaj skelelo v tilniku, kakor mala, goreča rana ... Počasi se je spuščal proti okopom. Martin mu je sledil v gozdu. Polkovnik se je oziral in nemirno opazoval vsako drevo.

Prišel je do planjave z malim jezerom v sredini in je obstal. Zagledal se je doli v Asiago in tja daleč na desno v vrhunce gorâ, v ostro obrobljene sekire, ki so rezale čisto modro nebo, da je krvavelo ob obzorju ... Ni kakor tam, ob Koldičevskem jezeru, si je mislil, kjer se objemata nebo in zemlja. Tukaj je vsak dotik bolest, vsak dotik sulica, ki zbada v večnost.

Zamislil se je v komaj minulo, pol lepo, pol grozovito preteklost. Naslonil se je ob steblo visoke breze in sanjal. Samo še dva rdeča žarka sta se bojazljivo plazila po temnomodrem nebu.

»O-o-o-j-o-j!« je kriknil in padel. Komaj je začutil, kako ga je zabolelo, najprej v boku in potem v srcu ... Kakor blisk je švignilo od boka do srca.

Izza drevesa je stopil Martin, velik zaraščen obraz z globokoudrtimi očmi.

»Dobro je, izborno!« je mrmral. Polagoma je odložil palico, s katero ga je bil vrgel ob tla. Vzel je iz žepa dolg konopček in mu zavezal roke in noge, ter ga obrnil na hrbet. Zajahal ga je in se mu vsedel na trebuh. Nato je čakal. Vlil mu je v usta nekoliko slivovke.

Dolgo je že sedel, ko se je začel polkovnik polagoma premikati.

Martin ga je gledal ravnodušno, navidez potrpežljivo. Vzel je iz torbice mal browning in mu ga je nastavil na čelo, tako, da se je hladni obroček dotikal kože.

Odprl je oči. Hotel je zavpiti, a glas mu je zastal v grlu, ko je začutil pritisk obroča na vročeni čelu.

»Samo zini, če hočeš imeti šest krogel v glavi! Ti zver!«

Gledala sta se.

Trdovratno sta molčala.

»Le čisto potiho smeš izpraševati, zverina! Si razumel, čisto potiho! — Izprašuj, zverina, če ne — —,« je zavpil Martin in ga je divje pogledal. Ullmann je videl, kako so mu oči hipoma zrastle v jezi in sovraštvu. Čutil je le, da so to tiste oči, o katerih je tolikokrat sanjal, oči, ki so ga lovile neko noč v snu ... valjale so se za njim same, z veliko silo. Vse se je treslo, kakor o potresu na Veliki petek, in on je bežal ... Spotikal se je venomer ob kamenje, hlode in padal na trnje. Kri mu je tekla, a oči so šle vedno za njim. In tedaj se je ustavil. Ni mogel več nikamor, ker mu je hipoma zmanjkalo nog. In tedaj so obstale oči, ki so narasle od obzorja do obzorja, silne, velike ... čutil je, kako ga žrelo grabi — in tedaj se je zbudil.

»Aha — to so tiste oči ... Kdo si ti?«

»Kdo sem? Hahaha. Kdo sem? Človek sem ... Človek kakor ti. In predvsem,« — povdaril je z naglasom, ki je bil podoben po svoji barvi in obliki črepinji, razbiti s puškinim kopitom, s krvjo in z možgani obliti — »predvsem sem sedaj močnejši od tebe.«

»In kaj hočeš od mene? Zakaj si me zvezal? Zakaj?« Šele v zadnjem trenotku je opazil, da je zvezan.

»Umreti moraš! Še danes moraš umreti!«

»Umreti ... Zakaj?«

»Ti vprašuješ zakaj? Zakaj, povej, je umrla Džiuna? Džiuna v Horohorinu?«

»Džiuna?« Spominjal se je. »Džiuna v Horohorinu ...« in spomnil se je, kje je že videl Martinove oči, o — tiste strašne oči ... Džiunine oči. Ali je to samo slučaj? — Tam se je pričelo, rdeča nit, krvav pogled je šel skozi ... in danes te oči —. Zagledal se je v Martinove oči: zrle so mirno, nepremično, strahovito ... Samo slučaj.

»Džiuna, Džiuna!« je vzkliknil.

Dve dolgi niti preko golega, temnorjavega vratu. Dve debeli kiti — in velike — zdajci se mu je zazdelo velike od obzorja do obzorja — oči. Lepo telo, temnorjavo, kakor temni baker. Mehko, kakor baržun. — O tista noč! Rusi so gonili Avstrijce, in tisto noč so bili daleč, daleč. Odpočil se je bil. Mimo cerkve je šel in naenkrat je zaslišal akorde klavirja. Skozi majhno okence v leseni koči je pogledal in jo je videl.

Kakor tiger je skočil — in že je bil notri ...

Zbežala je v kot, razprostrla je dve goli roki —.

»Ne ... ne ... ne,« je kriknila.

»Sedi, deklica, neumna,« ji je rekel, »sédi in sviraj, hočem samo poslušati ... Samo poslušati ...«

A ona je še vedno stala v kotu in se je tresla.

»Ne, ne — ne morem, pojdite ven, prosim, za boga, pojdite ...«

Ni šel. Tresel se je po vsem telesu in čutil, kako mu vre v mozgu in hrbtenici. Vroče mu je postajalo. Bila je bosa. Noge gole do kolen, roke gole do ramen ...

»Sedi, deklica, sédi in sviraj!« 

Deklica je molčala in se ozirala v duri.

»Ivan!« je zavpila.

»Še enkrat!« ji je zagrozil in nameril pištolo v njeno glavo: »Še enkrat!«

Sklonila se je in plakala. Tisti trenotek pa je opazil njene grudi, sveže, nedolžne. Tresle so se, kakor lahni valčki širnega jezera v poznih večerih ob lahkem toplem vetriču ...

Ves je trepetal. Nogo je stiskal ob nogo. Prste je krčevito stiskal s prsti, z zobmi je škripal.

Plakala je.

Približal se ji je. Silila je v kot, a kot je bil trd. Zarila se je v kot ...

»Punica, sem pojdi ...«

Ni šla ...

Stopil je še bliže ... doteknil se je njene gole roke, topla struja je šla iz roke v telo, v srce in v mozeg. Prijel jo je za roko in jo povlekel k sebi.

Porinila ga je od sebe in skočila k durim. Zgrabil jo je za srajco, raztrgal jo je — — stala je pred njim gola. Ena kita razpletena, lasje so ji padali preko leve grudi — desna kita nerazpletena ... oči solzne, grudi mokre, s solzami pokrite ... Luna je počivala na njenih temnih očeh — o te oči! — Zdelo se mu je, da se odpira žrelo, silno, nepremostljivo, brezmejno ... Zgrabil jo je za grudi ... Kriknila je.

»Ustrelim te!«

Grudi so se dvigale in padale. Plakala je in bila še lepša, vedno lepša. Prijel jo je okrog pasu in jo nesel na posteljo. Grizla ga je, vpila je.

»Ivan, Ivan, Ivan ...«

Prazna je bila hiša. Daleč je bil Ivan, tam v ruski vojski.

»Prokleti Avstrijec! Svinja!«

On jo je nesel.

»Tiho deklica! Ne čutiš, kako je lepo, kako je krasno, kakor bi ne čutila več telesa — — norica, kaj se braniš?«

Vrgel jo je na posteljo in pritiskal jo je s silo. A ona je kričala in vpila.

»Ustrelim te!«

Že mu je tekla kri iz lic ...

Videl jo je pod seboj. Oči so se širile. Po temni polti je vidno strujala kri v modrih žilah. Oči so silile iz nje. Noge so drhtele ... silno ... tresla se je. Samo polutiho je še klicala: »Ivan, Ivan ...«

Ivan ni prišel. — Videl je, kako so se oči zaprle.

Skočil je s postelje. Pri oknu so stali štirje vojaki in ga gledali.

Zagnusilo se mu je vse. Pljunil je nanjo. In tedaj je vstala, skočila je s postelje, kakor mačka se je zagnala vanj in ga zgrabila za vrat.

»Vrzite jo z mene,« je vpil ...

Dva vojaka sta jo prijela ...

Dva cigana sta bila, iz madžarskih step doma. Držala sta jo.

»Svinja avstrijska! O, Rusi niso takšni, ne, ne, stokrat ne — o-o-o,« in plakala je neutešljivo.

»Zvežite jo.«

Zvezala sta jo.

»In sedaj — sedaj vesta, kaj imata storiti.«

Kričala je, a nihče je ni slišal. Ječala je pod njima — a onadva sta se režala. In on se je smejal. Videl je, kako se ji je treslo telo, videl je, kako je tekla kri po snežnobelih rjuhah. »Nesita jo ven ...«

Zunaj sta jo privezala k deblu, k lipi pred cerkvijo. Polna luna je ležala na njenem telesu in jo božala. Glava ji je padla na prsi, dolgi lasje so se ji spustili do nog in ji pokrivali grudi.

»Odidite!« je zapovedal in vojaki so odšli.

»Da boš vedela, kaj je Avstrijec, da boš vedela, da je pravica le kaplja v kupi sladkega vina — in če smo ga ukradli, — potem je to pač samo brezpredmetna okoliščina ...«

Vzel je pištolo, nameril je v glavo in počil. Curek krvi je brizgnil in se razlil ravno preko njegovega obraza.

»Kaj molčiš — zverina,« je zarjul Martin.

Predramil se je in je hotel skočiti pokoncu, a v rokah in nogah ga je zabolelo.

»Zastonj, junak, popolnoma zastonj. — No, zakaj je umrla Džiuna?«

»Morala je umreti. Bilo je sojeno.«

»In tebi je sojeno, da umreš sedaj. Vidiš, sedaj.« In postavil mu je rob cevi na čelo. Polkovnik je čutil mrzel obroček na čelu; zazeblo ga je nekje v tilniku in speklo ga je obenem. A še ni verjel. Vendar ostanem živ, ne ... ne ... Kako to? — Slišal je, kako je petelin odskočil, kako počilo ... čutil je še gorak curek krvi in obležal je.

»Osel, saj te nisem ustrelil. Spodletelo mi je. Vrag! Komaj da te je nekoliko oprasnila ta krogla ...«

Ullmann je ležal brez zavesti ...

»Džiuta, Džiuta,« zaplakal je Martin tisto noč in jo poljubljal v Horohorinu, ko je visela na drevesu. Položil jo je na posteljo, pokril z rjuho ... in poljubljal jo je ... In potem je hitel, ker so bili Rusi že blizu in on je moral za Ullmannom.

Počasi je odprl oči ...

»A ... kako ... kaj je bilo?« ni se mogel spomniti natanko.

»Ni ti bilo sojeno, da umreš od krogle. Vidiš, kar na lepem mi je izpodletelo ...«

»Izpusti me. Narednik postaneš in dobro ti bo ...«

»Narednik ... in dobil bom medaljo — zlato — veliko srebrno — ?«

»Da ... da ... dobil boš ... prisegam,« in poskušal se je nasmejati.

»Narednik, medalje — in če bi bilo tudi polkovnik! Ne! Majhen in svoboden, junak v sebi in za sebe in pravica hočem biti. Silna pravica, to hočem biti. In če bi me tudi ne ubil, kot si Riharda — ali se spominjaš Riharda, tam doli ... dne 18. junija — saj ni dolgo tega — ali se spominjaš? Dež je padal. V vsaki luknji, ki jo je bila granata napravila, je čepel vojak. Ves dan niso jedli. In vso noč so sedeli v luknjah, z železnimi čeladami, kakor ljudje, ki so oddavna izgubili, zakvartali vse človeško nekje v krčmi s hudiči in drugimi duhovi. Stali so in kakor živali so sloneli na puškah in streljali so in tam pri vodnjaku so padali očetje, možje, ki so jih gnali, dolga vrsta železnih glav. In tistikrat si prišel ... Ali se spominjaš?«

»Spominjam se ...«

»... in našel si Riharda, ki je spal. Zbudil si ga. Ali se ne spominjaš? — Zbudil si ga, mladega, utrujenega, dobrega praporščaka, našega praporščaka — in si ga vprašal: "Ali veste, kaj storimo z vojakom, ki ga najdemo spečega v vojni črti?"

In Rihard ni odgovoril, ampak te je udaril, da si se prevrnil — in si mu obljubljal, obljubljal — to in ono — in tedaj te je izpustil. — Nisi ga li ustrelil?«

»Bilo je radi discipline. Bili so vojaki poleg ...«

»Da, in če bi tudi ne bilo tega, če bi me tudi ne ubil — kaj je meni do tega? Vidiš, ti nisi prvi in upam tudi ne poslednji, ki je v mojih rokah. Izpustil bi me — in tedaj bi postal rob. Vsaka stopinja, ki jo doseže človek v organizaciji, — tej ali oni —, vsaka stopinja ti obeša težke okove okoli vratu. Najnižji je najsvobodnejši. Najnižji je največji!«

Z nasprotnega hriba so pričeli streljati italijanski topovi. Žvižgala je v zraku, kakor električno železnico jo je bilo slišati, vedno boj jasno, vedno bolj ostro. Nato zamolkel udarec, silna eksplozija — dim — kamenje, prah, železje, smrad ...

Polkovnik je zlezel skupaj, zaprl oči in kriknil.

»Sedaj ti bom zamašil usta, da ne boš vpil. Vidiš, lehko bi ti bil natlačil zemlje v usta, a zvezal ti bom le z robcem ...« in zvezal mu je z njegovim robcem usta.

Granate so pokale, druga za drugo — vse v tisti neposredni okolici. Martin se je smejal. Polkovnik se je tresel, poskušal je priti še nižje k tlom, vriniti se v zemljo; ko je za trenotek odnehalo, se je oziral naokoli.

»Zaman gledaš — in če bi tudi kdo prišel, vidiš, tisti trenotek bi te s to sekiro po glavi.«

Privlekel je izpod jope sekiro, zamahnil dvakrat po zraku in jo posadil k polkovnikovi glavi.

Zopet je zažvižgala — takrat visoko, tenko — kratko in treščila, razletela se — vse obenem. Z vso silo je zlezel vkup. Martin se je sklonil in preko glave so leteli drobci ...

»Junak, kakšna sreča, če bi te bila zadela sedaj krogla, ali vsaj košček železa. Padel bi bil vsaj od sovražnikove krogle, junaško ...«

Hripavo se je nasmejal Martin in zaničljivo ga je pogledal.

»Vidiš, mislil si, da človek na vse pozabi, — ali veš zakaj te ubijem, zakaj ti razkoljem glavo? Nekoč smo korakali — ni še dolgo in menažo smo imeli na cesti. Bil sem lačen — vsi smo bili lačni, umazani, blatni ... in mraz nam je bilo. Zjutraj smo pili neko toplo umazano vodo in potem smo marširali do treh popoldne. In tedaj smo dobili kosilo. Utrujen sem bil, da sem komaj držal skodelo in žlico v roki. Nisem mogel prinesti žlice do ust. Glavo sem moral globoko skloniti, da sem mogel srkati tisto umazano juho. A bila je sladka. Samo trenotek, komaj sem dihal ... Slišal sem, kako je stal nekdo poleg mene, da je nekdo udaril s petami skupaj — a nisem imel moči, da bi obrnil glavo, da bi pogledal; — in če bi tedaj prišla tudi moja žena, če bi prišla Džiuta, bi se ne ozrl, jedel bi do konca ...

In kakor tresk je udaril v mene. Noga je brcnila mojo skodelico, da mi je skočila v obraz — in tvoj glas sem slišal: "Salutiraj, mrcina!"

Takrat sem prvič jokal, ker se je meni godila krivica. — Žival ti gnusna! Takrat sem si zapisal tudi tvojo glavo. Tri so že padle od moje roke. Trije visoki generali. A ti boš četrti in potem pride major Hermann.«

Že se je stemnilo. Samo še bakrenokrvavo nebo je metalo svojo luč na izmučeni obraz polkovnikov. Nič več ni slišal. Niti besede o pravici in maščevanju. Mislil je na Almo — na poslednji sestanek ž njo v St. Pöltenu in hipoma se ga je polastila nepremagljiva jeza. Zagnal je mišičevje, vse se je lomilo na koncu rok in nog, na trdnih konopčkih.

»Miruj, kajti sicer ti prej razkoljem glavo. In zadovoljen bodi, da smeš še živeti. Saj ne moreš vedeti: mogoče me kaj zadene in ti ostaneš živ ... Vsak trenotek je istotako pomemben kakor cela večnost. Včasih mine stoletje, ne da bi se kaj zgodilo. In tedaj pride trenotek, kratek — in če bi se nič ne bilo zgodilo, bi sploh ne bilo trenotka. Padel bi bil v morje večnosti in bi ne bil niti trenotek. Za čas je merodajen edino dogodek. Zato miruj, bogvekaj se še zgodi...«

Težko je sopel in šiloma se je skušal obrniti. Kričati. —

»Haha ... Nič se ne boj! Konop drži! Pomisli, polkovnika konop! Navaden kos mrtve stvari človeka. Ali si ti človek? — To ni pravično, kaj? In vendar je tako. Tako je, da smo vedno vsi odvisni od malega kamenčka, od plasti podzemskih sestavin, od koščka kruha, od kapljice vode. Saj pravzaprav ne ubijem mnogo, če tebe ubijem...«

Pogledal je na Asiago. Vstal je za trenotek. In ko je videl ležati tako polkovnika, ko se je spomnil na tisti grozoviti popoldan v Karpatih, ga je spreletel mraz od sovraštva.

Ob dveh popoldne se je zgodilo. Levo in desno so se umikali; Madžari so bili, Honvedi; in mi smo stali na sredi. »Madžari bežijo!« so vpili vsivprek: »Madžari so se umaknili!« Na desnem in levem krilu, na grebenih gora smo opazili lahko kozaško konjenico, ki je hitro prenašala svoje topiče. A povelja, naj se umaknemo, ni bilo.

»Čim — bum! Čim — bum! Ži — tresk! Ži — tresk!« Venomer menjaje. Lahko topništvo je po načrtu stiskalo polk v klopčič. Ljudje so bežali proti sredi in ravno na sredi je stala naša, dvanajsta stotnija.

Stotnijski poveljnik je pravočasno opazil, kaj se utegne zgoditi. Videl je, da so ruske baterije tlačile ljudi v klopčič, da potem z enim samim udarcem uničijo vse: z dvema strojnicama, s petimi, šestimi baterijami. Vse, kar se je bilo osredotočilo na prostor, ki trenotno ni bil pod topniškim ognjem, bi bilo uničeno.

Na svojo lastno pest je dal povelje:

»Nazaj!«

In stotnija se je prva umaknila. Že je korakala svojih petsto korakov — tedaj se je pa naenkrat nahajala v ognju svoje lastne rezerve, strojnega oddelka, ki je bil pri polkovni komandi.

Napad je prišel nenadoma. Polkovnik ni mogel shraniti in urediti tako nanagloma vseh nakradenih stvari, zato je moral polk toliko časa držati postojanke. Prezgodaj jih je zapustil in zato je dal streljati na polk. Tisto popoldne je padlo šestdeset mož ...

Spredaj lahko kozaško topništvo, ki je švigalo kakor blisk iz postojanke v postojanko na malih konjičih, levo in desno ruske, zadaj avstrijske strojnice ...

Ljudje so stopali — kam? — kdo ve?

Star človek, menda petdeset let star, je imel rožni venec v rokah in je glasno molil. Drugi je igral na orgljice poskočno ukrajinsko melodijo.

A nekateri, in ti so bili edini trezni, so stiskali zobe, velike krvave oči so gledale na vse strani, širili so roke in prste so stegali, kakor bi hoteli nekoga zadaviti ... in molčali so. A v mozgu je nekaj gorelo, nekaj, kar je hotelo raznesti mozeg in vse, — še nekaj drugega, še — nekaj, kar je v globini mozga, nekje, kje — ni mogoče označiti; včasih pogledajo oči tja, a se vedno obrnejo, ker zaskeli, zaboli ... Tam notri, tam je bilo — sovraštvo Tisti so se plazili po vseh štirih in Martin je bil med njimi.

»Zverina,« je poltiho govoril, »kako je takrat stal in vpil, ko smo prišli. Če bi ne bili Rusi za petami, bi nas bil vse pobil, a mene ne, ne! — In sedaj leži tam kot svinja zvezan s konopčkom po najnižjem pri polku ...

Najnižji, a vendar samsvoj. Ne ubijam za druge, zase ubijam. Ne maščujem, da bodo drugi vedeli, maščujem zato, ker je zakon malenkost in pisana črka brez ljubezni in sovraštva. Zakon, ki ne usmrti tistega, ki le zine besedo za vojno, tak zakon je zločin. Nasprotno: kdor zine besedo proti vojni, tega zakon umori. Tak zakon je podoben vlačugi, ki se obleče v carski plašč in carsko greši — in ker carsko greši — je to pravica!

Kdo bi bil poklical to zver k odgovornosti, če bi ga jaz ne bil? In če bi me dobili, bi me obesili. Hahaha! Obesili, kajti ustreliti smejo samo junaka. In jaz nisem junak, ker sem zavratno napadel: — — Kako? Tam bi ga moral napasti, pred gospodom majorjem in pred celim zborom častnikov in drugih takšnih narednikov; da bi me pretepel do — smrti! Potem bi ne bilo niti potrebno, da me obesijo ...«

Vse je že utihnilo. Temno je že postalo. Bakrena rdečica je zginila z neba in tema je poljubljala prostornino neizmernosti …

Nekje v gozdu je nekaj zašumelo. Kakor blisk je bil Martin pri Ullmannu. V polkovnikovih očeh je zaigral up. Zasvetile so se oči, obrnile so se v stran, kjer so odmevale stopinje ... ena ... dve ... ena ... dve ... — več jih je! —

»Ne upaj ničesar!« mu je rekel Martin; zapičil je svoj pogled v njegove oči in približal mu je svoj obraz, tako, da sta se skoraj dotikala:

»Ne upaj ničesar! Umreti moraš. Si razumel? In če bi vsi prišli sem, predno bi bili tukaj, bi ti razklal glavo. Zadnji trenotek, ko bi bili samo en korak od mene, bi ti preklal črepinjo, in skočil bi v gozd ...«

Poslušala sta ... Koraki so se oddaljili. Le veter je lahno pripogibal vrhove dreves.

»Zakaj sem ti zavezal usta? Zato, da ne boš govoril, ker ni potrebno, da bi govoril; gobezdal bi neumnosti, in neumnosti ne maram poslušati. Mogoče bi v zadnjem trenotku celo molil. To tudi ni potrebno. Zločin je storjen in ne izbrišeš ga nikdar več. Ali ne vidiš Džiune, kako prihaja s terjatvo? Ali jo vidiš? Ne vidiš Džiune tam v kotu, pri tisti debeli, visoki brezi?«

Visoka senca se je tam pripogibala ... gorostasna ... in nekaj je šepetala ... Sklanjala se je in se je počasi, počasi približevala ...

»Da, da, je že tukaj — sedaj — sedaj.« — Polkovnik je zaprl oči in jih je stiskal. Hropel je ... Od časa do časa ni mogel dihati — odprl je oči in jih je zopet zaprl.

»Oči ... oči, ali jih vidiš ...?«

Dolgi lasje so ji padali čez gole grudi do nog. Raztrgala je konopčke, vrgla je lase nazaj, — a hipoma je ni bilo več. Samo dvoje velikih oči z ogromnimi krvavimi solzami je hodilo ... tako čudno se je premikalo ...

»Le glej, le glej ... sedaj te bodo požrle, a — vidiš tisto kri — vidiš?«

Odvezal mu je usta.

»Ubij me! Prosim, ubij me hitro!«

»In če te tudi ubijem — zločin ostane, ker si ti zločin. Tvoje telo uničim — a ne atomov, ki so vsi en sam zločin —. Ubiti ni mogoče. Nihče ne more ubiti, ne bom te ubil!«

»Ubij ...«

»Kako naj te ubijem, zverina?«

»Ustreli ...«

»Ne, ne, ne bom te ustrelil. Drugačno smrt si zaslužil. Razsekal ti bom glavo, — pravzaprav ne razsekal — razbil! Vidiš, s hrbtom te sekire te bom udaril ravno tukaj —«. Dotaknil se je nalahko s sekirinim hrbtom temena — »Tukaj te bom ...«

»Ubij, samo hitro!«

»Vidiš, kakor generalnega majorja Konjika te bom ...«

»Konjika?«

»Da, tega sem tudi.«

»In boš še koga?«

»Še ... še ...«

»Tistega, veš, našega divizionarja daj! ...«

»Kogar bom hotel! Poslušaj sedaj: kakor ti je bil zvezan. In kakor tebe sem najprej poskušal ustreliti ... pa sem se v tistem trenotku, predno sem sprožil, premislil — in sem obrnil pištolo, da je šlo mimo. To je bilo pri Skali na avstrijsko-ruski meji. Spodaj pri reki — kako ji je že ime ... ne vem. — Lepa noč je bila kakor današnja. In ko sem mu potem vse povedal — mi je obljubljal kakor ti — nebesa — in se je celo smehljal ... Ali bi rad kadil? kaj? — Hočeš cigareto?«

»Nočem.«

»No vidiš, on je tudi rekel, da noče. Ko sem mu pa zasadil cigaro v usta in mu jo prižgal, je moral kaditi. Nato sem vzel sekiro. Potipal sem nekoliko po temenu. Trkal sem nekoliko s sekiro po glavi, tipal na levo in desno, iskal lepšega mesta — in tedaj sem zamahnil. Zarjul je kakor lev — in tedaj sem zaustavil roko. Tresel se je kakor žolča. Zamašil sem mu zopet usta in povedal sem mu, da ne sme tuliti, ker to pač nič ne pomaga. In sem znova tipal. — Tudi jokal je, mislil je na otročiče, na ženo nemara ... Mogoče na karijero ... Ne vem, kaj vi mislite v takih slučajih. Jaz na primer, jaz bi mislil, koga bi bilo treba še ubiti, koga še, ki ga nisem — in ali se bo našel kdo, ki ga bo. — Ti misliš na karijero, na medaljo, križec — kaj? Vidiš, ti sploh nisi človek. Ti si zmesek medalj, križcev in zvezd. Tvoja pamet je pa službeni pravilnik za vaje. In tvoje srce je pištola in bajonet ...! Tako sem mu govoril. In tedaj sem zamahnil, zaprl je oči, dvignil je prsa, in še ga nisem zadel, ko je nehal dihati. Potem sem spustil sekiro. O, kako je zletelo na vse strani! Pet metrov naokrog je brizgnilo ... belo ... rdeče ... Mastno oko se je obrnilo, padlo je na tla. In ko me je gledalo, sem stopil nanj in ga zmastil. — In ti, ti si bežal, ko te je pogledalo Džiuniuo oko. Vidiš ga, je že tukaj!«

Čudno ... Čutil je, da je tisto oko dihalo; silno veliko je stalo pred njim, sklanjalo se je. Ni se genil. Oko je imel uprto v oko, v tisto veliko, globoko, brez dna. Hotel je nazaj, a oko, tista globina brez dna ga je vlekla kot magnet.

Tedaj je pa Martin dvignil sekiro, spustil jo je zopet, potipal je po glavi, na desno, na levo, potrkal je; potem je zopet dvignil, zamahnil — in udaril — — — udaril ob kamen, ki je ležal za polkovnikovo glavo.

Celo telo se je dvignilo, žile na sencah so se nabrekle, oči so izskočile iz lukenj, kri se je pocedila iz oči, ust in nosa ...

Razvezal ga je in je odšel:

»Jaz ga nisem ubil. Njegova strahopetnost ga je, kakor tudi one tri ...«

V gozdu je bilo vse tiho. Tam doli pod Monte Interrottom pa so švigale rakete v visokih lokih. Zamolkli streli so se klicali med seboj, križali se, žvižgali ter šli svoja pota, da se pokorijo zakonu, ki ga je pisal zločinec ...

In tisti zločinec naj bo gospodar vsemu, in četudi vsemu zakaj mora biti tudi meni?

*

Zopet je korakal polk. Počasi. Bogvekam. Blizu vasi, popolnoma zapuščene, je stalo vojaško pokopališče s križi in na sredi lepa kapela z napisom:

Ullmann Alfred, komandant strelskega polka. Slava junaku, ki je padel za domovino v zvestem izvrševanju svojih dolžnosti!