Palček (Lojze Zupanc)
Palček Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
|
PALČEK
Živel je pod Staro goro Šokec, ki je imel leno ženo. Šokec je sleherno jutro odšel v trtje, kjer je okopaval trtje in vezal mladje ob količje. Doma v bajti pa je ostala Šokica in kuhala svojemu možičku južino. Ker pa je bila lena, je nekoč, ko je morala možu nesti južino v trtje, potožila:
»Oh, ko bi mi Bog vsaj dal sinčka! Četudi bi bil majhen kakor palček, lepo bi z njim ravnala in rada bi ga imela.. .«
Ker je bil tistikrat kresni dan, je Bog uslišal Šokici prošnjo. Dal ji je sineka, ki je bil majhen ko palček.
Šokica pa je pozabila, kaj je obljubila, ko je za palčka prosila. Sama je bila lena, da bi nesla v trtje južino, pa je v jerbas naložila obed, ga položila palčku na glavo in zakričala:
»Hajdi, sinek, nesi očetu južino v trtje!« Palček je zajokal in odšel. Vso dolgo pot je klečal pod pretežikim bremenom in tanke nožice so se mu šibile pod veliko, težko košaro.
Ko je prisopihal v trtje, je s tenkim glasom zaklical: »Hoj, očka, prinesel sem vam južino!«
Šokec se je ozrl in zagledal za seboj na tleh jerbas, človeka pa nikjer: košara je bila velika in je palčka vsega pokrila. Komaj pa je Šokec prijel za jerbas, da bi ga dvignil s tal, je poskočil palček v bližnjo mišjo luknjico in se skril.
Poslej je morala Šokica spet sama nositi težko košaro z obedom v trtje.
Palček se ni hotel več vrniti k leni Šokici, ostal je v trtju pod Staro goro. In kadar v jeseni trtje zazori, pride sleherni večer po sončnem zatonu iz luknjice, zabrlizga na drobne prste in prebudi iz globokega spanja svojo živinico. Takrat se po vseh trtjih pod Staro goro oglasi v tiho noč prelepa pesem drobnih — čričkov.