Palček v čedri (1)
| ← Palček v čedri | Palček v čedri Lojze Zupanc |
Deklica in palčki → |
| |||||||||||
V Dolu, majhni vasici pod Menino, je v stari bajti živel dedek, ki ni imel ne žene ne otrok. Dokler je bil mlad, je pridno delal in si služil vsakdanji kruh, ko pa se je postaral in je obnemogel, ni imel žive duše, ki bi mu pomagala; zato je dedek često gladoval. Ničesar ni imel razen čedre, pa še ta mu ni kaj hasnila, ker ni imel denarja za tobak. Nekega dne je bil spet zelo zelo lačen, pa je zajokal:
»Oh, ko bi mi vsaj kdo pomagal v teh revah! Nimam ga človeka, ki bi se me usmilil. Če bi mi kdo dal vsaj skorjico kruha, bi jo s solzami omehčal in pojedel, pa četudi bi bilo kruha tako malo, kolikor ga more nesti palček ...«
Ni še dobro izgovoril, ko je pod posteljo zaklicalo s tenkim glasom:
»Dedek, dedek, ali me ti kličeš?«
»I, kdo pa je?« se je začudil dedek.
»Jaz sem! Palček!«
»I, kje pa si, palček?«
»Pod posteljo sem, dedek! Prinesel sem ti kruha, da ne boš umrl od gladu.«
Dedek se je pripognil in izpod postelje potegnil palčka, majhnega možička, ki je v drobcenih rokah držal majcen majcen hlebček kruha. Palčka je postavil na mizo, se od sreče zjokal, potlej pa pojedel hlebček. In glej: nasitil se je ko še nikdar in nikoli!
»Kar pri meni ostani, ljubi palček,« je poprosil dedek.
»Oh, oh, saj bi ostal, ko bi me tako ne zeblo! Tamkaj, kjer sem jaz doma, res ni sončka, ampak v mojih podzemskih kamricah je vseeno toplo.«
Dedek pa je vzel v roke svojo pipo za tobak, odprl čedrni pokrovček in v čedri postlal palčku s suhim listjem, potlej pa ga položil vanjo, da je takoj zaspal.
Kadar je bil poslej dedek lačen, je prebudil palčka in ga iztresel iz čedre. Ta pa je lahko skozi vsako mišjo luknjo pohitel v svoj podzemski grad in prinesel dedku, kar si je poželel.
Tako je dedek imel vsega na pretek, le mleka ni imel. Tega pa mu tudi dobri palček ni mogel dati. Zato je nekega dne prinesel dedku zlat novčič in dejal:
»Jutri pojdi v semenj in si za zlatnik kupi kozo, pa boš imel dosti mleka, še preveč!«
Drugo jutro je dedek navsezgodaj vstal, da bi zarana prišel v semenj. Že je hotel oditi, ko je palček v čedri zakričal:
»Dedek, vzemi me s seboj! Vzemi me s seboj!«
Dedek je vtaknil pipico med zobe in odšel od doma.
V gornjegrajskem semnju je pristopil k njemu star mešetar in pričel mešetiti:
»Oho, dedek, kakšno lepo čedro imate! Ali mi jo prodaste?«
»Nak, ne prodam!« se je odrezal dedek.
Potlej se je ustavil pred hribovcem, ki je prignal v semenj lepo kozo. Dedek si je kozo dolgo ogledoval, nazadnje pa vprašal:
»Koliko pa zahtevaš za tole meketačo?«
»Dajte mi zlatnik in čedro, pa bo vaša!« je odvrnil sejmar.
»Zlatnik že dam, čedre pa ne,« je ponudil dedek.
»Če ne daste čedre, pa nič!« je zatrmoglavil hribovec.
Dedek je odšel dalje, koza pa je za njim meketala:
»Me-e-e, kupi me! Kupi me, me-e-e!«
»Ne maram te!« je odgovoril dedek.
Neki sejmar je opazil, da je dedova čedra mrzla, zasmilil se mu je revni dedek brez tobaka, pa je zaklical:
»Hej, dedek, prazno pipo žulite! Semkaj pridite, vam bom dal tobaka!«
Dedek pa je šel kar dalje.
K njemu je pristopil drug sejmar in rekel:
»Jej, jej, dedek, saj vam je pipa ugasnila! Čakajte no, da vam jo prižgem!«
In je že vlekel iz malhe kresilni kamen ter gobo, dedek pa se je ustrašil:
»Oh, oh, samo ognja nikar!«
Navsezadnje pa se je dedek le namahnil na kozo, ki mu je bila všeč. Plačal je zanjo zlatnik in jo odgnal domov.
Potlej je imel do konca svojega življenja zadosti kruha in kozjega mleka.
Ko pa je umrl, so ga vaščani pokopali in odnesli iz njegove bajte vse, kar je bilo še porabilo, le stare čedre ni nihče maral. Vrgli so jo v kot, kjer mogoče še zdaj leži.
Če bi kdo od vas, otroci moji, rad imel pri sebi palčka, naj gre v Dol v prazno dedkovo bajtico in poišče zavrženo čedrico.
Vesel bo tisti, ki jo bo našel, kajti v njej mogoče še zdaj spi palček, ki prinaša srečo.