Palčki pomagalčki
| ← Deklica in palčki | Palčki pomagalčki Lojze Zupanc |
Škratelj in graščak → |
| |||||||||||
V leseni bajtici ob Kanolščici je živela uboga starica. ki je bila tako revna, da ni imela niti toliko svoje zemlje, kolikor bi jo pokrila s predpasnikom; zato je od zgodnje pomladi do pozne jeseni hodila na dnino k bogatim kmetom, da se je preživljala.
Nekoč je pri ošabnem mlinarju žela pšenico. Žela je in žela sedem dolgih dni, za plačilo pa ji je skopuški mlinar dal sedem najmanjših snopov — za vsak dan žetja enega...
»Za žetvino bi že rajši imela moko kakor snopje,« je dejala starka, ki ni imela niti cepca niti gumna, da bi omlatila prislužene pšenične snope.
»Če ji dam moko, bom ob merico,« si je mislil mlinar, glasno pa je odvrnil:
»Če zares nimaš ne cepca ne gumna, pa snopje omlati kar v hiši;pa pleši po snopih, dokler ne bodo omlačeni!«
Tako se je surovež norčeval iz uboge starice, ki je komaj hodila, nikar še da bi plesala!
Bajtarica je zanesla sedem snopov v svojo bajto in zajokala:
»Oh, le kaj mi pomaga, če sem prislužila sedem pšeničnih snopov, ko pa jih omlatiti ne morem in ne znam!«
Takrat pa je od nekod, priteklo v njeno bajto sedem palčkov s cepci na ramenih.
»Nič ne jokaj, babica!« so jo tolažili. »Mi smo palčki pomagalčki in smo prišli tvojo pšenico mlatit! Kar brž povezni čez nas in snopje prazen škaf, da nas ne bo dobila v kremplje mačka in nas požrla.«
Presrečna starka je čez sedem snopov in sedem palčkov pomagalčkov poveznila škaf, palčki pa so pljunili v roke, zgrabili cepce in — pikapoka pikapok! — mlatili in mlatili, dokler niso omlatili vseh sedem snopov.
Ko pa je bila mlatev pri kraju, je babica dvignila škaf, toda palčkov ni bilo več pod njim. Izginili so kdo ve kam. Pod škafom pa je presrečna bajtarica našla toliko pšenice, da jo je do konca svojega življenja imela več ko preveč, saj so sosedje še po njeni smrti našli v njeni bajti sedem mernikov pšenice.