Palme ali cedre?
| Palme ali cedre? anonimno |
| |||||||||||||
Ali-beg je bil divji. V to je bil opravičen, kakor je vsak pravoveren moslem opravičen, če ga biser njegovih oči, sreča njegovega srca — sploh, če ga ona pri sestanku na cedilu pusti. In tega greha je bila kriva Fatme, njegova skrivna ljubezen, Fatme, kateri — v njegovih očeh — na širokem svetu ni bilo enake; ta Fatme ga je pustila na cedilu. In to njega, ki jo je oboževal, molil, njega, ki si je iskal najnujnejših in najmilejših prizorov v naravi, da njo označi. A vse mu je bilo nič, najti ni mogel izrazov, da bi povedal, kako jo ljubi, kako ji je vdan, kako jo obožuje, da, moli, če tudi mu je kot vernemu moslimu prepovedano oboževati in moliti človeška ali živalska telesa. — »Alah il Alah in Mohamed je njegov prerok« — veli koran, pa Ali-beg se je — Mohamed zamaši si ušesa in zatisni oči — za koran malo brigal. — Veroval je v sladko in kislo, v dobro in slabo; prvo je ljubil, drugo črtil; po tem si je uravnal življenje; ostali koran je bila njega Fatme. — Čestokrat je dejal: »Kaj meni koran, Fatme mi pove, kaj je pravo; njena duša je velika, kakor morje, njene misli visoke kakor Balkan in njena pravičnost sega do Alahovih pet.« — Tako je mislil o Fatmi, in neizmerno je bil srečen, da ga je ljubila. Niti s samim sultanom ne bi menjal, če tudi ima toliko lepih žena, kakor leto dni. En pogled iz Fatalnih oči mu je bil več vreden nego ves sultanov harem, — in če ga je Fatme za roko prijela, menil je da so ga priklenili na električno žico. — Ah naj vam, verniki, še več povem? Ali naj navedem vse grehe? — Kaj stoji v koranu? Kaj veleva? Kaj je ženska? In ta Ali-beg je molil in častil svojo Fatme, kakor časti pravi moslem le kamen v Meki na grobu Mohameda, preroka. — A Ali-beg je rekel: »Kamen je kamen. Fatme ima oči, čiste ko jasno nebo in dušo lepšo nego vsi kalifi in preroki.«
Pustila ga je na cedilu. Rekla mu je zadnjič, da se najraje pod cedrami sprehaja. To Bi je Ali-beg zapomnil. In ko se je dan nagnil, ko je sonce tonilo za Balkanom, čakal je Fatme pri cedrah. Bilo je to nevarno: evnuhi so stražili vrt; smrt — taka ali taka — mu je bila gotove, ako bi ga zasačili. Pa imel je srečo: nihče ga ni zasačil, a tudi smolo, pravo turško smolo je imel. Čul je Fatme glas, a nje ni videl pod cedrami »Glas je, a kje je drugo«, jezil se je Ali-beg, ki ni dobro videl, »sam glas ne sedi na klopi, kje je Fatme?« Zopet čuje njen glas in — o Mohamed in vsi preroki — ta glas je prihajal izpod palm. Tam je sedela Fatme in poleg nje znana klepetulja s častnim pridevkom »carigrajska radovednost«. Ali je Škripal, klel — Alah mu odpusti — a bilo, kar bilo: on jo je čakal pod cedrami, a ona je sedela pod palmami, če tudi mu je rekla, da hodi pod cedre. Pa naj bi bilo, da je šla pod palme, a zakaj je vzela seboj »carigrajsko radovednost«. Mar ni vedela, da je ta klop tudi za hip ne bo ganil izpod palm, ako Ali prisede? Kje je bila Fatmina pamet, ki je presegala morje zemlje? To je bilo Aliju nerazumljivo: njegova Fatme — pa tako mal o previdnosti! Mar je hotel k Fatmi sesti in v pričo »radovednosti« o vremenu govoriti? Ne! Odšel je škripaje domov, in ko mu je suženj ob prihodu podajal kave, zavpil je razjarjen: »Vina daj! Alah in Mohamed naj pijeta Kavo«. — Ali-beg je bil torej jezen, bolj jezen od tigra, bolj divji od leva; pod cedrami jo je čakal in pod palmami je bila. Šel je torej domov in — bog mu grehe odpusti — pritrjeval Alahu in njegovemu preroku — da ženska nima duše. — Legel je spat, a spal je malo; Fatme, cedre in palme so se pletle v njegove sanje. Enkrat je videl Fatme pod cedrami in hitel tja, da ji poljubi rob krila — pa njegov poljub se je zgubil v zraku; Fatme je bila pod palmami. Ko je pritekel tja, da bi jo prosil odpuščanja, je bila pod cedrami. Tako je tekal in dirjal celo noč — in ko se v jutro zbudil, ni bilo ne Fatme, ne ceder, ne palm, pač pa grozovit maček, kakršnega daje le »Zahod et comp.« Tako daleč je srečno priveslal pod cedrami in pod palmami. Ali-beg je bil opravičeno jezen in divji; njemu kaj takega, njemu, ki je bil beg in effendil škandal! — Ko je v jutro vstal, mu je bila glava težka; bil je čemeren in nič mu ni bilo prav: sonce mu je preveč sijalo, dan mu je bil premalo svetal, Bospor ni bil dovolj moker — in Fatme je bila izdajica — ženska, katero treba v vrečo za šiti in v Dardanele pogrezniti. Ali je imel dva mačka: moraličnega, da se je osmešil in fizičnega, ker je — Alah in Mohamed odpustita — vino pil.
-Bilo je jutro. Pri durih so zatrepetala zagrinjala. »Salaam aleikiin« je pozdravil suženj, podavši Aliju na srebrnem krožniku drobno pisemce.
»Salaam« je odvrnil Ali ter mahnil sužnju v slovo. »Hodi!« Ali je pogledal pismo, bilo je nje — Fatme — in v tem pismu ga poživlja na zadnji sestanek, ker je izgubil, zapravil, zaigral njeno ljubezen, ker je odšel in se sprehajal pod cedrami — mesto pod palmami.
»Kimelkreuzdunetwetter« klel je Ali; pridobil si je edini ta blaženi izraz na neki nemški ladji, ko se je vozil iz Carigrada v Buenos Ayres; imel ga je zelo v čislih in rabil samo ob svečanih prilikah. —»To je prava norišnica, « se je jezil turški. Sedaj mi ona odpoveduje ljubezen, ker se nisem sprehajal pod palmami, ampak pod cedrami« — »O Fatme« je vzkliknil tožno. — »Kdo te moti? Kdo ti je skalil tvojo pamet? Kdo tvoje oko, ki je videlo skozi steno? Kdo tvoj razum, ki je segal Alahu do peta? Fatme ti si nedolžna, a jaz sem tudi nedolžen, storil sem, kar si rekla in te čakal pod cedrami. A tvoj duh je omamil teif, hudobni duh puščave, da nisi ločila ceder od palm. Alah ga kaznuj! Jaz sem pa — nedolžen!« je sklenil svoj ne baš prijeten monolog. Na turškega hudiča ni prav nič veroval in zastonj je iskal vzrokov, s kojimi bi oprostil Fatme. A naj je obračal tako ali tako: on se je sprehajal pod cedrami in ona ga je čakala pod palmami.
Na večer je šel, preplazil zid ter hodil med cedrami in palmami. Prišla je tudi ona, zagrnjena kakor prava mohamedanka do oči. — Ko jo Ali-beg ugleda, sklene roki, svoj hrbet upogne v vitek lok ter stopi s pozdravom: »Salaam aleikiin« bliže.
»Salaam,« je odgovorila ona jezno in v tej jezi potegnila pajčolan raz obraz. Ali je samega veselja viknil, menil je, da je pajčolan njemu na ljubav potegnila raz obraz . Pokleknil je pred njo, poljuboval rob njenega krila ter težko sopeč mrmral: »Fatme, moja zvezda, sonce moje!« Dalje ni mogel. »Molči, « je prekinila osorno njegovo molitev. »Tvoja zvezda je potemnela in tvoje sonce je zašlo.« Vedel ni drugega reči nego: »Zakaj?« »Zakaj?« je odvrnila jezno, »zakaj?« Zato ker si se pod cedrami sprehajal.« »Prosim te, ti sama si rekla , da se najraje tam sprehajaš; in šel sem tja, kjer se m upal videti srečo svojega življenja« Ali-beg, jaz sem se sprehajala pod palmami,« je rekla ostro.
»Fatme — dovoli,« je prosil Ali,»ti si govorila samo o cedrah, o palmah ne.«
»A jaz sem hodila pod palmami!«
»Čuješ — Fatme — ja z nisem znal o palmah; zakaj mi nisi tega rekla? Prišel bi makari sredi Bosporja, samo da tebe vidim, tebe, sonce mojega življenja.«
»Ali-beg, jaz sem te čakala pod palmami,« je odvrnila Fatme.
»Da,« je pridejal pikro Ali, »in seboj si imela »carigrajske novosti,« on žensko, ki vkljub svojim slabim očem — hodi na sonce — samo da se vidi, kaj se na soncu godi.«
»Prisedla je,« je odvrnila Fatme »jaz je nisem mogla zapoditi.«
»Zakaj nisi šla pod cedre?«
»Ali-beg, jaz sem hodila pod palmami — in tvoja pot je bila tja, ne pod cedre.«
»Prosim te, Fatme, ti sama ...« naprej ni mogel, prestregla mu je besedo rezko in odločno:
»Ti si imel biti pod palmami, ne pod cedrami.« Ob tej samoglavosti se je Ali -begu stemnil obraz, a zatajil je svoja čuvstva in rekel — kolikor možno mirno:
»Fatma, ti sama si kriva, da sem te čakal pod cedrami. Da si rekla le besedo tudi o palmah, hodil hi med cedrami in palmami, a ti si govorila samo o cedrah.«
»A ja z sem hodila pod palmami.«
»Zlodi vzemi vse palme«, si je mislil Ali turški.
A glasno je rekel: »Vsaj moraš priznati, da jaz nisem kriv.« »Nisi kriv!« je dejala ona zaničljivo in njene oči so se svetile kakor goreče oglje.
»Nisi kriv? Ali nisi hodil pod cedrami«
»Da, ali Fatme, hodil sem, ker si ti ...«
»Ne, jaz sem hodila pod palmami, — in tebe ni bilo.«
»A jaz tega nisem kriv; jaz sem prišel ...«
»Da, pod cedre, a jaz sem hodila pod palmami.«
»Hudič vzemi cedre in palme,« je klel Ali tiho, a glasno je pristavil:
»Fatme, zakaj me karaš? Ali nisem že kaznovan, ker te nisem videl, ko sem se — Alah mi je priča — ves dan veselil , da te dobim pod cedrami«
Komaj je Ali zgovoril besed o »cedrami«, takoj se je oglasila Fatme:
»Jaz sem bila pod palmami.«
»Strela raznesi palme,« si je mislil Ali, a previdno molčal; videl je, da je Fatme, kras puščave in veselje prerokov, razdražena kakor mlad gad — ali pa, kakor ženska, ki hoče po sili prav imeti.
»Povej, zakaj si bil pod cedrami?« je vprašala s sodnim glasom.
»Mohamed zapali cedre« — je želel Ali — rekel pa resno:
»Ti Fatme, sama si rekla, da hodiš pod cedre ...«
»Jaz sem bila pod palmami. Ali se ti pamet kisa, da tega ne umeš? Zakaj si šel pod cedre, ko sem bila jaz pod palmami.« Aliju se je začelo grbančiti čelo znak notranje nevolje. V duhu je preklel cedre, palme in »carigrajske novosti«, ki so mu branile, da ni šel izpod ceder pod palme.
»Fatme, duša mojega življenja povedal sem ti že, da si ti govorila le o cedrah — o palmah ne.«
Bil je skrajno nezadovoljen in čutil je z grozo, kako se ga loteva jeza, kateri po svojem temperament vkljub Alahu, Mohamedu in Fatme — ne bode kos.
»Fatma, pustiva cedre in palme; naj rastejo v slavo Alaha in v čast Mohameda, njegovega preroka, « je rekel Ali pomirljivo. »Povej mi, kaj pomeni tvoje pismo, jaz ga ne urnem.«
»Alah te razsvetli, Ali-beg, sin Juzufa Mohameda il Abuja, ali ne znaš brati? « je rekla z glasom, da je ubogemu Aliju zastajala sapa.
»No, ali znaš?«
»Znam,« je dejal tiho.
»In kaj stoji v pismu? « je spraševala dalje.
»Da mi odpoveš ljubezen — a ravno tega ne urnem.«
»Ne umeš? « je vprašala kakor bi rekla: Ali ne veš, koliko je dve in dve.
»Ne!«
»Da, odpovem ti ljubezen. «
»A zakaj? Kaj sem učinil?«
»Hodil si pod cedrami.«
»Strela ubij cedre, raznesi jih na vse vetrove,« je mrmral Ali, glasno pa rekel: »Pustiva cedre, Fatma.«
»A jaz sem hodila pod palmami, zato te odslavljam, zato ti odpovedujem ljubezen.«
»Satan — hudič — vzemi palme in cedre! « je dejal Ali glasno; prebledel je ko zid in vedel ni, se li njegova oboževana Fatma norčuje ali ne.
»Ali, ti preklinjaš, to ni lepo, ni spodobno,« ga je karala Fatma.
»Spodobno! Lepo! Mari je spodobno, da mi vedno cedre pod noge mečeš in palme okoli nosa vihtiš? Samu ne zagrni cedre in palme!« odvrnil je Ali jezno. »Torej mi daš slovo?«
»Da!«
»Zaradi palm?«
»Ne, zaradi ceder.«
»Kimeikreuzdunerwetter, « je vpil Ali razjarjen, »radi te bedarije mi daješ slovo!«
»Bedarija?! Ti si bil pod cedrami.«
»Satan naj jih vzame!«
»A jaz sem bila pod palmami.«
»Strela naj jih raznese!«
»In »carigrajske novosti« so priča , da sem te čakala pod palmami.« — Sedaj je Alija minula vsa potrpežljivost. —
»Fatma, zadnjikrat te prašam: ali mi res odpoveduješ ljubezen?«
»Da. «
»In to radi ...«
»Ceder.«
»Ne ...«
»Palm.«
»Čuješ, Fatma, luč mojih oči, dih mojega življenja,« je dejal Ali-beg resno. »Ali veš, kaj storiš meni — in kaj sebi?« pristavil je mehko. »Zakaj razdiraš vez, ki naju veže radi ...«
»Ceder«, mu je prestregla Fatma, besedo.
»Alah naj jih pokonča,« je divjal Ali-beg jesen kakor mlad tiger.
»Čakala sem te pod palmami.«
»Satan naj jih nese v najglobokejši pekel in nikdar raj se ne povrnejo,« je razgrajal Ali kakor brez umen. Samih palm in ceder se mu je začelo mešati, da končno ni vedel ali se je sprehajal in čakal pod cedrami ali pod palmami; čutil je le da se mu godi krivica, huda krivica, in te krivice so krive cedre in palme. »Zlodej jih vzemi! « Kmalu bi bil pristavil: »In Fatma po vrhu«, a udušil je to kletev, katero mu je narekala jeza ter dejal kolikor možno mirne: »Fatma, dovolj je tega! Vprašam te zadnjikrat, ali mi res odpoveduješ ljubezen?«
»Da, res! Poišči si druge, ki te bode voljna čakati pod palmami, a ti boš hodil pod cedrami,« je rekla Fatma z glasom, kakor da se ji največja krivica godi.
Tedaj se je Aliju zaiskrilo oko, zaškripal je z zobmi, da je udušil jezo in bolest, in s hripavim glasom je rekel: »Čuj Fatma moje zadnje besede: Ti mene nisi nikdar ljubila. Tvoja ljubezen je bila ženska gizdavost, znaš Fatma? — Šaitan vzemi cedre in jih nesi vrh Libanona, palme pa Alah presadi sredi velike puščave, da bodo tam v tolažbo, kar so tu z jezo. Tebi pa, Fatma, daj Mohamed in vsi preroki toliko pameti, da bodeš prihodnjič vedela, kdaj praviš cedre in kdaj palme.« Rekši zadnje besede se Fatmi globoko prikloni, skoči na zid in izgine v temi.
Prešla so leta. Vrh Libanona so se vzdigovale šibke cedre in sredi Sahare so tanke palme molele svoje vrhe proti nebu ter ponujale sladki sad potujočim karavanam: ljudem in živalim.
Ali-beg je postal debel Ali-paš imel je svoj harem, a niti ene svojih žena ni imenoval Fatma. — Besedi »cedra« in »palma« ni smel ne slišati ne čitati; postal je togoten kakor abesinski lev. — Če je pa palmo ali cedro »in natura« videl, mu je zastal korak, lice, itak rdeče, mu je postalo višnjevo, život se mu je tresel in kakor besen tiger v indijskih džunglah je divjal: »Satan odnesi cedre Mohamed in vsi preroki podrite palme, da mojega očesa ne bodo več žalile. Alah in Alah in Mohamed njegov prerok.«