Pametna žena

Lonček, kuhaj
Pametna žena
Bolgarska pravljica

Spisano:	Urška Kadunc
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

PAMETNA ŽENA

Neko deklico sta snubila dva brata. Mlajši je bil reven, a lep in dobrosrčen, starejši pa je bil bogat in hudoben. Deklici je bil všeč mlajši revni brat.

»Poročila se bom z revnim,« je rekla. »Če bova imela srečo, bova že prišla do denarja.«

In poročila se je z revnim.

Ker sta bila tako siromašna, sta se odpravila čez klance in po globelih ter zbirala volno s trnjevih vej. Tam je obvisela, ko so mimo gonili ovce na pašo. Iz nabrane volne je mlada žena stkala preprogo.

Mož jo je nesel na trg, da bi jo prodal. Za njim pa je skrivaj hodil starejši brat, ki je zaman snubil lepo deklico, kajti hotel je vedeti, kaj bo njegov brat počel s preprogo.

Na semenj je prišel kupec in rekel mlajšemu:

»Vzemi tole kravo in mi daj zanjo svojo lepo preprogo!«

Mož mu je dal preprogo in vzel kravo.

Nato se je odpravil proti domu in srečal je drugega moža, ki je rekel:

»Vzemi tile dve sekiri in mi daj zanju kravo.«

Mož je vzel sekiri in mu prepustil kravo.

Nato je šel naprej proti domu in srečal je nekoga, ki je prodajal srpe, in ta ga je nagovoril.

»Hej, mladenič, dajva, zamenjajva! Vzemi moja dva srpa in daj mi sekiri!«

Mož mu je dal sekiri, vzel srpa, šel naprej in srečal slamnikarja s slamniki.

»Hej,« je rekel slamnikar, »dajva, menjajva. Jaz ti bom dal slamnika, ti pa meni daj oba srpa!«

»Prav,« je rekel mož. Dal mu je srpa in vzel slamnika.

Z enim se je pokril, drugega je nosil v roki. Tedaj je zapihal močan veter, odnesel mu je slamnik z glave in mu še drugega iztrgal iz rok.

Bogati brat, ki je hodil za njim, mu je rekel:

»Ko boš prišel domov, te bo tvoja žena vrgla skozi vrata, ker se boš vrnil praznih rok.«

»Ne bo me ne,« je odvrnil mladi mož. »Moja žena je bistra in dobrosrčna.«

»Pa te bo, pa te bo, jaz pa vem, da te bo spodila. Dajva, staviva: če te bo spodila, jo bom jaz vzel za ženo, če te ne bo spodila, ti bom dal tole mošnjo zlatnikov, ki visi ob sedlu mojega konja.«

Sklenila sta stavo. Bogati je skril brata v zaboj in ga del svojemu konju na hrbet. Nato sta šla naprej. Ko sta prišla na dom revnega brata, je bogati vprašal ženo:

»Ali se je tvoj mož že vrnil s sejma?«

»Ni se še vrnil,« je rekla

»Lepo preprogo je zamenjal za kravo.«

»Dobro, da jo je zamenjal, že dolgo sem si želela kravo pri hiši.«

»Ampak potem je kravo zamenjal za dve sekiri.«

»O, kako je pameten, saj je vedel, da rabiva sekiri.«

»Ampak potem je zamenjal sekiri za srpa.«

»Prav je storil, da je zamenjal sekiri za srpa. Zdaj bovas svojima srpoma hodila žet na tuje njive.«

»Ampak, potem je srpa zamenjal za dva slamnika.«

»Prav je storil. V poletni vročini se bova pokrila vsak s svojim slamnikom in bova lepo v senci.«

»Potegnil je veter in odpihnil oba slamnika. Tvoj mož bo prišel domov praznih rok!«

»Naj se vrne praznih rok, da bo le zdrav prišel domov, pa bo vse v redu!«

Tedaj je zaklical mož v zaboju:

»Odpri pokrov, odpri pokrov! Mar ti nisem rekel, kako pametna in dobrosrčna je moja žena.«

Bogati brat je spustil revnega iz zaboja in moral mu je dati mošnjo cekinov, ker je izgubil stavo.

Revnima so ostali cekini, bogati pa je odšel praznih rok.

Bolgarska pravljica