Pankracij Schweinsborst
| Pankracij Schweinsborst: Moralična pripovest |
| |||||||||||||
V tistem lepem kraji na dolenjej Kranjskej, kjer misli sedanji litijski glavar pl. Vestenek po vladnem naročilu v državni zbor kandidirati, to se vé da še le tedaj, ko ga bode tekoči čas s pametjo, ki je k temu potrebna, oblagodaril, ali bolje rečeno, ko doživi starost tridesetih let, — v tistem srečnem kraji stoji mala vasica. Imena njenega ne bodemo zapisavali, ker bi utegnili dotični vaščani misliti, da jih hoče kdo na boben spraviti, ter da v ta namen celo vas v »cajtenge« devlje. Znamenito, in posebno za gori omenjeno kandidaturo osobito karakteristično pak je to, da, akoravno je ona vas precej oddaljena mestu, kjer imajo slavnega polža priklenenega, bi se vendar lehko in po vsej pravici dejalo, da ga imajo tudi v tej vasi tako dobro zavarovanega. Tudi ko bi se sloveča pravda o kozlovej senci primestila onemu kraju, bi se morda nihče ne čudil, ker istinito je to, da nijso tamo samo zelniki in deteljišča, kamor kozel rad zahaja, trdo zagrajeni, nego tudi druge reči so v tej vasici jako zabite.
Tu se je bil naselil pred mnogo leti nekov tuj mož; ali je bil storil to iz navedenih »zelniških«, ali iz sorodnih »zabitih« razlogov, — tega ne moremo natanko razložiti, in ustno poročilo, na katero se naslanja naša pripovest, je v nekej razumljivej pomanjkljivosti zaznamovalo samo zadnje imenovane razloge. Razpravljati take psihologične faktorje, je težavno delo, in čestiti bralci (o bralkah govorimo pozneje), se bodo gotovo bolj zanimali, ako jim povemo, da se je mož pisal »Pankracij »Schwiensborste«. Bralke svoje pak zagotavljamo, da je bilo v možu isto tako malo poezije, kakor v njegovem imenu.
In imel je rudečkaste lase, pa rudečo brado.
V vas je prišel, da nihče nij vedel, kedaj in kako. Govoril je veliko in sladko, jako sladko. In ker so oni vaščani, kakor smo uže povedali, tistim mestjanom malo v rodu, ki imajo polža priklenenega, nijso dolgo ugibali, kaj je z novim prišlecem, ter so ga radovoljno sprejeli in dali mu izprazneno službo soseskinega hlapca. Pankracij Schwiensborst je bil jako osrečen in prevzet, ter opravljal novi posel sè silno marljivostjo. Denes je sklical kmete cesto popravljat, jutri je oznanoval tlako; vrh tega se je pa usilil za mežnarja, in tako postal precej imenitna osoba. Pa neka slaba lastnost, ki je menda tičala v rudečej bradi in ki se je počela od dné do dné bolj razvijati, podrla je vse simpatije sovaščanov do njega.
Pankracij Schwiensborst je jako rad zatoževal. Srobotnjakov Matijče, ki je v Ljubljani nekaj let v šolo hodil, ter poleg druzega nekdaj znašel, da je ime Schwiensborst prav za prav nemško, in se s tem Pankraciju jako zameril, ta Matijče je pripovedoval ljudem, da se takim ljudem, ki tožijo, pravi v Ljubljani »špiceljni«, in vsi ljudje so bili kmalu jednih mislij, da je »Pankracij Schwiensborst« takov »špicelj«, katerega se je treba ogniti, kakor pregovor pravi o pijancu, namreč sè senenim vozom.
In zakaj bi neki ne smeli kaj tacega reči, vsaj je zlobni rudečobradec tičal vsak dan pri fajmoštru in pri županu. Onemu je povedal, da pri Žabkarju skrivaj meso jedó ob petkih, in da Krohčev Miha ne hodi v cerkev, temuč za cerkev v senco; drugemu pak je šepnil na uho, da Jaričeva Reza po noči okna ne zapira, in da stari Kopec, ki je soseskin most popravljal, nij zaslužil toliko, kar je računal, končal ga je uže v dveh dneh, računal pak je tri. In tako je denes tega, jutri onega zatožil na skrivnem; v obraz, v oči pak je bil ljudem in kolegom v vasi jako priljuden in sladak, ter nij nikomur nič žalega rekel.
Pa ljudje so kmalu pozvedeli ta hinavska in grda dejanja, in akoravno so imeli tako čudne sorodnike, kakor smo povedali, izpoznali so vendar takoj, da mora »špicelj« kaznovan biti za svoje »špicljanje«. O — Schweinsborsta so kmalu vsi dobro spoznavati jeli!
Marsikaj so pretuhtavali in premišljevali, kako bi ga odvadili onih grdih napak, — pa bali so se ga, ker sta fajmošter in župan veliko moč imela.
Stari Kopec in pa Žabkarjev Tinče sta najbolj črtila špicljavskega Schweinsborsta, zaklela sta se, da mora hinavec svoje plačilo sprejeti, in Tinče je imel uže v skednji pod streho dobro gorjačo v ta namen spravljeno.
Pa gorjače v prvo nij bilo treba.
Necega dne so možnarji pokali in zvonilo je po vasi. Nov fajmošter so se pripeljali.
In necega druzega dné so se zbirali vaški možje pri soseskinej hiši. In ko so se črez nekaj časa razhajali, so govorili o novem županu, ki so ga bili volili.
Teden pozneje pak je »Pankracij Schweinsborst« nabasal svojo culico in odpotoval iz vasi.
Postavili so bili novega hlapca in mežnarja, Pankracija pa odpustili.
Na koncu vasi je odpotujočega srečal Žabkarjev Tinče in mu priložil par gorkih preko ušes.
Pravijo, da so se »Schweinsborsti« tudi drugod naseljevali, — pa konec njihovega delovanja je bil navadno jako podoben onemu, ki se je godil mej Pankracijem in Tinčetom na koncu vasi. Vsaj se na svetu delé tudi moralične klofute onim, — ki jih zaslužijo.
—č.