Papagaj Vprašaj in črni pes Pazi
| Papagaj Vprašaj in črni pes Pazi Franček Rudolf |
| |||||||||||
Papagaj Vprašaj je ušel. Odletel je skozi okno in se spustil v park.
»No, pa imamo nesrečo v hiši!« je rekel Rok.
»Meni pa se zdi, da je nesreča pravkar odletela iz hiše!« je rekla mama.
Papagaj Vprašaj je pristal na otroškem igrišču. Tu so malčki vihteli lopatke in pekli palačinke iz peska. Najmanjši med njimi je palačinke iz peska tudi jedel. No, samo malo je poskusil.
Potem je papagaj Vprašaj odkril tri vrabce. Strašno grdi so bili.
Njihovo perje je bilo sivo in razmršeno in je kazilo prelepi beli dan.
V parku je Vprašaj srečal velikega črnega psa, ki mu je bilo ime Pazi.
Zletel je proti Paziju in si mislil:
»Še vedno so manj strašni črni psi kot hudobni čivkajoči vrabci.«
»O že spet vidim rdečerumenovijoličasto kokoš z dolgim repom!« je zabevskal Pazi. »Kdaj bo naše mesto takšno, da ne bo polno presenečenj? Le kdaj bodo iz našega mesta izginili tovornjaki in rdečerumenovijoličaste kokoši?«
Papagaj Vprašaj se je pošteno razjezil: »Zakaj sem ti napoti? Kaj nisem prelepa ptica, prelivajoča se v mavričnih barvah?«
»Ne maram ptic,« je zabevskal črni pes Pazi. »Ptice se poganjajo z drevesa na drevo, kot da bi bila drevesa njihova! Toda za drevesa skrbimo kužki, zato so naša.«
»Kakšno naj bi bilo po tvoje mesto psov?« je povprašal papagaj Vprašaj, ki je upal, da ga bo pazi razumel.
»Predvsem bi moralo biti zgrajeno iz ravno prav debelih dreves, ne pretankih, pa tudi ne predebelih in seveda pravilno razporejenih.
»To pomeni, da bi morale biti med drevesi speljane potke«
»Ja potke, s peskom posute potke, ali pa trava, trava ali potke, vseeno.
Samo da…«
»Samo da ne bi bilo nikjer teh cest, polnih avtomobilov, tovornjakov, avtobusov!« se je razburil črni pes Pazi. »Pa tudi vse te hiše tu naokoli so čisto odveč: polne so ljudi, ki sploh nimajo časa zame! Želim si, da bi se povsod naokoli razprostiral travnik, poln psov, ki bi se dan na dan igrali z menoj!«
»Že vidim, mesto kakršnega si zamišljaš, bi ugajalo tudi meni,« je razburjeno zahreščal papagaj Vprašaj. »Koliko naj bi po tvojem bila visoka drevesa?«
»Največ dva metra!« je povedal Pazi. Višja drevesa dajejo samo potuho pticam in majskim hroščem. Za drevo, dragi moj, je pomembno, da je debelo, navpično, zravnano, pa ravno dovolj visoko, da ga opaziš, ko tečeš skozi park.«
»Ne, Pazi, tako mesto pa meni ne bi bilo všeč,« je razložil papagaj Vprašaj. »Lepše je, če so drevesa visoka, tako da sonce ne pripeka prehudo in da se veje z debelimi listi dvigujejo v mnoga nadstropja.
Papagaji potrebujemo veliko nadstropij, da se lahko podimo iz nadstropja v nadstropje, in veliko vejic, da se lahko gugamo na njih!«
»Papagaj, ti govoriš neumnosti! Veje so potrebne samo toliko, da držijo liste, listi pa samo toliko, da šumijo v vetru in kužki lažje slišimo, kje stoji drevo… Če bi bila drevesa previsoka, otroci ne bi mogli plezati nanje,« se je razhudil črni pes Pazi in se jezen zapodil za papagajem, da bi ga ujel.
Pa so skozi park prišli otroci in našli papagaja. Odnesli so ga k Roku v dvanajsto nadstropje.
Otroci so odpeljali tudi črnega psa Pazija: odpeljali so ga domov, v enajsto nadstropje.
Papagaj Vprašaj sedi za zaprtim oknom in gleda sonce, kako potuje v daljne kraje.
Črni pes Pazi se preteguje na balkonu in razmišlja o svojem mestu, ki je zgrajeno preveč iz kamna in premalo iz ravno prav visokih in ravno prav debelih dreves.