Papagaj in sir
| Papagaj in sir Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Nekoč je živel papagaj, ki je imel veliko željo: da bi vsaj enkrat v življenju jedel sir. Odpravil se je po svetu. Letel je mimo hiše, kjer je na okenski polici ležal kos kruha. Pograbil ga je in zletel z njim na streho. Tam ga je seveda pojedel. Potem se je ozrl in zagledal vrabca.
»Ti, ali je bil tole sir?« ga je vprašal.
»Ne,« je rekel vrabec. »To je bil kruh. In lahko te je sram, da si vsega sam pojedel, meni pa nič dal!«
»Nisem te videl,« je zagodrnjal papagajček in odletel. Vrabec pa je čivkal za njim:
»Požrešnost papagajska, požrešnost papagajska!«
Papagaj je priletel na kurje dvorišče, kjer je gospodinja ravno krmila kokoši, pomešal se je mednje in se nazobal žitnega zrnja. Potem se je obrnil k najbližji kokoši in jo vprašal:
»Ali je bil to sir, gospa?«
»Butec!« je jezno rekla kokoš, »ne norčuj se! Kakšen sir neki!«
In ga je kavsnila po glavi.
»Auva!« je čivknil papagaj in brž odletel.
Priletel je na živilski trg. Tam je bilo vsega dovolj, povsod je kaj ukradel in tako se je najedel do sitega. Spraševal je in spraševal, a sira ni našel.
Trebuh je imel napet ko boben, ko je sedel na naslonjalo klopi v parku. Na klopi je sedel star mož in jedel kruh s sirom. Papagaj je leno povprašal moža, kaj je.
»I, kaj neki,« je rekel mož. »Kruh pa sir.«
»Sir? To belo je sir?« se je začudil papagaj.
»Seveda,« je rekel mož. »Ali ga hočeš košček?«
»O, lepo prosim,« je rekel papagaj.
Mož je odlomil košček sira in mu ga dal. Papagaj, ki se je bil napokal vseh drugih dobrot, je vzel sir, ga povohal in ga vtaknil v kljun.
»To pa ni dobro!« je rekel in obraz se mu je spačil.
Mož je skomignil z rameni in jedel naprej.
Od takrat imajo vsi papagaji skremžene obraze; da boste vedeli, če vas bo kdo vprašal.