Pariz (Pavel Karlin)
| Pariz Pavel Karlin |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. • dno |
1. uredi
Bližal sem se ti, šumnemu, hropečemu, in sem te objel...
Dimniki tesnih predmestij, ubožnih, izmozganih, so valili sajaste snope na železno pot. Presvetla tovarniška okna so zehala v meglo in dim, za njimi so se ropotava kolesja vrtila v takt jutranje pesmi.
Žuljavi težki ritem življenja — tvorenja se je vijugal in hitel za vlakom: Delam, dajem, grebem, gnetem, kujem, kolnem, merim — a ne izmerim.
In vi? …
Daleč nekje se je vžigala zvezda danica.
A njih zarja znanilka je kri pijoč ogenj v peči ...
2. uredi
Pozdravljen, pisani Montmarte, ki si zibal in mamil davne boheme!
In vase zamišljeni, mirni Latinski okraj, ki si pel iz Murgera in v Verlaineove pesmi dahnil!
Pozdravljena oba!
Kje so zdaj vajine razkošne sanje, kje je muzika nekdanjih praznovanj, kje so barve vajinega ugaslega žarenja? In hudomušni, duhoviti kupleti v prostranem ozračju tesnih kavarn, pa poskočna, pozabljena študentevska pesem? In živo Mimino žvrgolenje? In ...
Zdaj imava jazz-band huppa-huppa in jimska, a komaj še fox-rott in one-step.
Pa dolarje in jene, rumene jene …
Včeraj se je stari slepi chansonnier Alexandre, le brillant Alexandre, pritipal iz mansarde na Šumno ulico in prodajal svojo zbirko …
3. uredi
Nad golimi vejami bulonjskega gozda je vedro zimsko nebo … Pota so oljnata, svetla, gladka. Ko po preprogah drče udobni avtomobili in staromodne kočije. Na ribnikih pljuskajo račke, bele igračke, in drobne jadrnice kodrajo zaspano vodo v valove.
Mir in zrak ...
In topli, živi spomini.
Daleč, daleč si, Pariz ... Toda še iz dalje kličeš, vabiš, grabiš ... Zvečer se vzpne rožnat, goreč most nad teboj prav pod ugašujočo nebesno sinjino - - -
4. uredi
Bulvarji šume in kriče … Slepeče obločnice, transparenti, reklama, gneča, dirindaj ... Bogastvo, dragulji, svila, kožuhovine … Moda. Iz kavarn in tavern polzi pritajena, privlačna godba ...
Tik bahave ceste so se ugnezdili popotni muzikantje, bratci davnih trubadurjev in menestrelov. Godejo omleden, mikaven šlager, ves večer in pozno v noč vedno isto orientalsko začinjeno plesno melodijo, —
Ob štantu z ostrigami in polži stoji... — kot da si jo izrezal iz modnega žurnala.
Gospod! ... Dragi moj! ...
Koliko? - - -
… ali ti že dolgo niso čiste nebeške zvezde pogledale v oči, od ostrih luči vnete? In blagoslavljajoče božajoče solnce tvoje domovine na jugu? In pesem večno cvetoče morske obale?
... moje solnce so krvave obločnice, moje zvezde ponarejeni briljanti, moja pesem šumenje oguljenih bankovcev ...
Iz Magdaleninega hrama sc je utrnila polnočna ura.
5. uredi
O, Naša Gospa, vernih zamaknenj visoki sen, davnih vekov marmorna molitev!
In Seinea, ponosna reka, ki zrcališ v kalnih vodah toliko čiste večerne lepote in daješ v labirintu svojih kamenitih bregov toplega zglavja bednim brezdomcem ... Ti lepa, tolikrat z mostovi križana, usmiljena Seinea!
In vrtovi, zelene jase v pragozdu počrnelih, stisnjenih his, z belimi kipi posejane, nemirnim, razbičanim gostoljubne tolažnice!
In sanjava bronasta pesem od stare cerkve Svetega Sulpicija, ki krmari nad nevihto velikega mesta, med hrupom in drdranjem, in preliva sveto popotnico svoje muzike v spomin na potrkavanje daljnih trnovskih zvonov, med Rožnikom, Golovcem in zelenim Barjem pojočih ...
6. uredi
Si kakor druga velika mesta in nisi, stokrat nisi.
Iz tvojih mansard so razgledi prostranešji kot iz ošabnih nadstropjih nebotičnih stavb onstran morja.
Plima tvojih voda obkroži in toplo zagrne človeka in je kakor materin objem, a ne ko mrzlo ovijanje spolzke, srepoglede kače.
Tvoje srce, ki bije na gomazeči dlani bulvarjev ravno tako kot pod marmornim in zlatim blestenjem kupol in kolonad, ni srce preperele mumije, ampak živo, plodno, dobro srce, utripajoče v darovanju …
Obrekujejo te potuhneži v tujini, ker si presvetel, vse grehe so ti naprtili, ker si preodkritosrčen, in bojo se te, ker si prevelik, presvoboden, prelep.
7. uredi
Pariz, vseobjemajoči, vseodmevajoči Pariz!
Po verni umetnosti kamnov, barv in črt,
po živi umetnosti besede, pesmi in muzike svoje, pozdravljen!
Po kipeči prostosti človekovi, ki jo izžarjaš,
po mameči toploti svoji, ki v njej goriš,
po kričečih kontrastih luči in sence svoje,
po prozornem prelivanju življenja svojega in blesteči prožnosti duha,
po blagoslovu davnih vekov in pisanega, snujočega obdobja – pozdravljen!