Partizanska mula in pionirji

← Mula in strahopetec

Partizanska mula in pionirji Mule Tone Seliškar

O muli, ki je bila nora na sol →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PARTIZANSKA MULA IN PIONIRJI

Zgodilo se je, da so prihrumeli Lahi v vasico zgoraj na hribu in jo obkolili. Nihče ni mogel živ ne noter ne ven. Segnali so vse vaščane pred cerkev. Postavili so vse može in fante v vrsto in cerkovnik, ki je bil izdajalec, je šel od moža do moža in govoril:

»Ta je pomagal partizanom, ta in ta in spet ta!«

In tiste, na katere je pokazal izdajalec, so Lahi zvezali, jih peljali na pokopališče in ustrelili. Potem so odgnali ljudi in živino, vas pa so zažgali. Seveda so poprej Lahi izropali vse hiše in še ustreljenim so pobrali prstane s prstov.

Toda vse te žalostne stvari, ki so se godile takrat, ko so gospo­darili v naši domovini italijanski fašisti, zvesti hlapci rimsko ka­toliške cerkve, že poznate, mnogi ste jih sami preživljali in zato tudi veste, kaj bi bilo z nami, če bi ne bilo partizanov. Toda tega ne veste, da so bili prav takrat, ko se je to godilo v tej vasi, otroci kmeta Blaža, ki je imel hišo na koncu vasi, s staro materjo v gozdu, kjer so iskali gobe. Ko so se vrnili, je bilo že vse končano.

In tako so ostali v požgani vasi trije otroci in ena sama stara žena. Lahko bi šli v drugo, še celo vas. Toda stara mati, ki je poko­pala svojega sina Blaža, očeta treh otrok, je prisegla na grobu nedolž­nih žrtev, da ne bo šla nikamor in da bo na pepelu te vasi in ob gro­bovih mučenikov učila te tri otroke ljubiti rodno grudo, to se pravi, domovino, in jih učila sovražiti vse tiste, ki so sovražniki našega rodu.

Vodila jih je vsak dan od ene požgane hiše do druge in jim govorila:

»Zapomnite si, otroci, to so storili fašisti!«

In otroci so si zapomnili in so živeli v požgani vasi kakor odrezani od ostalega sveta. Nastanili so se v kleti svoje rojstne hiše, ki so jo pokrili z ožganimi tramovi in na katere so nametali velik kup prsti, da so bili na suhem. V ruševinah so si poiskali še nekaj zrnja, po njivah so našli nekaj drobnega krompirja in tako so živeli v bedi, toda v sovraštvu do krvoločnih tujcev ter v vedno večji ljubezni do rodne grude. Včasih so mimo prišli partizani in so jim pomagali dograditi zasilno domovanje. In otroci bi šli najraje z njimi v borbo, čeprav je bilo Frančku komaj nekaj nad enajst let, Tinčku nekaj nad deset, Nežica pa je pravkar spoznavala ABC.

In tako bo v življenje teh otrok zdajle stopila mula. Kako... ?

Spodaj v dolini so zagrmeli topovi in spet je šla huda ura čez našo deželo. To pot so Lahe zamenjali Nemci. In koder so šli, so spet puščali za seboj požgane vasi, žrtve, grozo in strah. Bilo jih je kot listja in trave. Hoteli so uničiti partizane, da bi naše ljudstvo potem laže zasužnjili in ga laže izropali.

V tistih dneh se je gruča bolnih in ranjenih partizanov v dežju in snegu umikala v gozdove. Štirinajst dni so že tako tavali, nikamor niso mogli, povsod so bili nemški tanki, povsod smrt. Od enega ognjenega obroča so se vračali proti drugemu, izmučeni do smrti. Na eni sami muli, ki so jo imeli, je sedela ranjena partizanka, ki je imela obe nogi prestreljeni, pa tudi mula je bila izmučena, da se je komaj še prestopala.

»Tu ostanemo! Tu bomo počivali!« je odločil vodnik, ko so zagledali v požgani vasi rahel dim, ki se je dvigal z ognjišča naših otrok skozi streho.

Stlačili so se v njihovo klet, kjer je bilo toplo in suho, na mah so polegli na tla in kamorkoli je že bilo. Stara mati je takoj pristavila velik lonec krompirja, ker drugega ni bilo — ne kruha ne žgancev, niti zrna soli. In takoj so vsi zaspali. Mula pa je ostala zunaj na dežju in mrazu in je grizla ožgan les tramov ter ga mlela s kočniki.

Toda stara mati je vedela, da je vojna, vedela je, kaj je treba storiti, če izmučeni partizani počivajo. Vse tri svoje vnuke je poslala na stražo. Partizane je treba čuvati, ranjene pa še zlasti, ker se ne morejo braniti!

»Pionirji ste in veste, kaj morate storiti!« jim je dejala, ko jih je poslala v dež in sneg.

Niso še bili otroci dobro uro na straži, ko sta pritekla na vso sapo oba, Franček, ki je stražil proti kočevski strani, in Tinček, ki je oprezoval proti belokranjski strani, in zavpila:

»Nemški tanki!«

In stara mati je dvigala partizane drugega za drugim iz glo­bokega spanja, ker se od izmučenosti niso mogli takoj ščajmati, in jih bodrila, da so se vsi spet zagnali proti hosti.

»Franček, vodi jih v Lužarjevo grapo, tjakaj ne morejo s tanki!« je dejala babica.

Franček je prijel povodec mule, na katero so spet naložili ranjeno partizanko, in jih je vodil skozi sneg in burjo. Toda komaj so bili za hišami, je že počilo od vseh strani. Partizani so se raz­kropili in sama sreča je bila, da se zaradi megle ni daleč videlo, nekateri pa so padli, in te so Nemci pobili. Franček je pognal mulo v skalnato reber, in čeprav so krogle škropile okoli njega po kamenju, se je vendarle rešil. Pogoltnila jih je temna smrekova hosta in noč, ki je zagrnila vse gozdove in spet za nekaj ur rešila mnogo partizanov.

Toda kaj sedaj...? Noč, dež, sneg, mraz! Franček in ranjenka sta bila mokra do kože in partizanka je bledla od bolečin. V temi je Franček obtipal smrečje, nalomil je smrekovih vej, kolikor jih je dosegel, in zavlekel je ranjenko na veje, da je ležala vsaj majceno na suhem. Potem pa se je splazil proti vasi, kajti tu sam ne more prav ničesar storiti.

Ko se je približal požgani vasi, je zagledal med porušenimi zi­dovi medlo lučko v njihovem brlogu. Stara mati najbrž bdi, prižiga treske in ga čaka. Previdno se je plazil med zidovi in je pokukal skozi špranjo v klet. Ne, nikogar drugega ni bilo kot le stara mati, bratec in sestrica!

»So že odšli peklenščki švabski!« je dejala mati.

»Potem mi pridite pomagat! Partizanka bo umrla v gozdu!« je dejal Franček.

Šla sta skozi noč in težko je bilo najti partizanko in mulo v taki temi. Pa sta ju končno le dosegla. Poskušala sta dvigniti ranjenko na mulo, žival pa je bila tako izčrpana, da ni mogla vstati. Franček jo je božal, gladil jo je po mehkem, vročem vratu, ji prigovarjal, dihal je vanjo in jo prosil kakor človeka:

»Mula, samo še to pot, mar se ti partizanka nič ne smili? Vstani, lepo lepo prosim... Daj, reci ji še ti, naj vendarle vstane!« je pozval ranjenko.

In ranjenka se je dvignila na komolce in sla po življenju, ker bi rada še živela in ker bi se rada še borila, ji je dala moč, da je zaklicala muli:

»Srna... draga, Srna... pomagaj mi!«

Mula je zares poskušala vstati. Spet in spet... Naposled je stala, in če bi bilo svetlo, bi videli, kako so ji noge drgetale, prav tako, kakor da se bo zdaj zdaj spet zgrudila na tla. Mati in Franček sta nato dvignila partizanko na mulo in kmalu so bili doma in rešeni. Zares, o sovražniku ni bilo ne duha ne sluha. Ropali, požigali in morili so pri belem dnevu, noči so se bali, ker so bili hrabri le takrat, kadar ni bilo nevarnosti.

Potem sta pričela zdraviti: mati ranjenko, Franček Srno, ki ji je napravil v neki ruševini topel in suh hlevček. Prve dni ni bilo mnogo upanja ne za ranjenko ne za Srno. No, k sreči je prišla mimo partizanska izvidnica in je odnesla ranjenko v partizansko bolnišnico.

Potem so se otroci lotili mule. Uboga, bolna, sestradana žival je kinkala v hlevčku, vsa rebra so se ji kazala in po telesu je imela polno ran. Franček jo je negoval, ji izpiral rane in polagal nanje stolčeno lapuhovo listje, Tinček ji je prinašal vode in sena, ki so ga bili otroci staknili na dveh ostrnicah zunaj vasi, Nežika pa ji je pripovedovala povestice ter ji česala grivo na vratu, ki je bila vsak dan lepša. Tisoč opravkov so imeli otroci s Srno, saj so otroci in živali vedno veliki prijatelji.

Zapadel je sneg, veter je tulil med požganimi zidovi in ko so čepeli otroci pri muli, je prišla k njim še stara mati in jih podžigala:

»Ali boste kdaj pozabili, da so vam fašisti ubili očeta?«

»Nikoli, babica, nikoli!«

»Ali boste kdaj pozabili, da so vam fašisti zažgali vas?«

»Nikdar nikoli, tega se ne more pozabiti!«

»Ali veste, kje je vaša mati?«

»V ječi...«

»In kdo jo je pahnil vanjo?«

»Fašisti!«

»Ali veste zakaj?«

»Ker je bila Slovenka, ker ni marala tujcev!«

»In kdo bo maščeval vse to?«

»Partizani in Tito!«

»Ali je Tito kralj, babica?« je vprašal Tinček.

»Bedaček! Kralji so sovražniki ljudstva, kralji ne marajo ne kmetov ne delavcev. Tito pa je delavec. In ker nas najbolj ljubi in ker je najbolj pogumen, je postal vojskovodja partizanov...«

Glejte, in otrokom se je posrečilo mulo ozdraviti! Njena črna dlaka se je spet svetila, rebra so se pokrila z mesom, trebušček se ji je spet napel in njene oči, ki so bile poprej kalne in motne, so postale čiste in bistre. Postajala je vedno bolj vesela in že je pričela sirotam tudi pomagati. Nosila jim je drva, vlačila k hiši ožgane hlode, nosila je na sebi vse tri otroke, in tako je počasi zima minila in bližala se je pomlad.

»Otroci, kako bomo obdelali njive?« je spraševala stara mati.

»Mar nimamo Srne?« so zavpili veselo otroci.

»In kako nam bo Srna pomagala ?«

»Naučili jo bomo orati njive!«

Hej, to je bila velika Frančkova zamisel! Seveda, njive je treba zorati, njive je treba pognojiti, drugače ne bo kruha ne krom­pirja ne koruze. Brez vsega tega pa ni mogoče živeti!

»Veš, babica, zorali bomo, kolikor bomo zmogli. Partizani se borijo z orožjem, mi pa se bomo s plugom in z motiko. In kadar bodo prišli partizani, jim bomo lahko dali kruha!« so sklenili otroci.

»Saj, saj... Ampak kako bo s semenom?«

»Vsi trije pojdemo v Belo krajino. Tam so partizanske vasi, povedali bomo, kdo smo in po kaj smo prišli...«

Tako so tudi storili. Srna, ki se je ob zgodnji pomladni paši spremenila v prekrasno žival, je vračala z vnemo, kar so ji bili otroci pozimi žrtvovali. Ne vemo, če se je mula tega zavedala, da so ji otroci rešili življenje. Toda delala je tako, kakor da se je tega zavedala.

Oranje je bilo težko, ker ni bila vajena vlake, ampak samo nošnje, toda bila je pohlevna, krotka in vse si je dala dopovedati. In tako je bilo videti tiste pomladi na njivi takšno sliko:

Mula, vprežena v zarjavel plug. Da ne bi uhajalo rezilo iz brazd, je visel na vsaki ročici pluga po en deček, Nežika pa je vodila Srno za povodec. Stara mati je z motiko drobila velike grude. V ozadju je bila požgana vas, vsenaokrog pa temni gozdovi. Vrabci so se že pojali po drevju, breskev na koncu vasi je gorela v enem samem cvetu. Nad vsem tem pa sinje nebo in beli oblaki in pod oblaki prve lastovice. Oh, in lastovice so se zaganjale v ruševine in so cvrčale od žalosti, ker niso več našle gnezd, ki so zgorela ob požigu vasi. Pod zidanim napuščem razvalin Blaževe domačije sta pričeli dve lastovici graditi novo gnezdo! Stara mati ju je gledala in gledala in v srcu sta ji rastla veliko upanje in še trdnejša vera v prihodnje dni.

»Glej ju, glej, sirotici! Tu sta se rodili, tu je fašist požgal tudi njuno gnezdeče. Pa sta se vrnili v svoj rodni kraj, v svojo domovino! Objokovat, kar se je bilo hudega zgodilo...? Ne! Gradit! Nista obupali, čeprav imata srček velik samo za pol naprstnika. Ojej, tudi mi bomo spet vse to na novo postavili, in še lepše in trdnejše...«

Ozrla se je po svojih vnukih, ki so orali. Razprostrla je roke proti soncu, solze so ji zalile oči — ne od žalosti, ampak od silnega ponosa in od te prelepe podobe prihodnosti.

»In ta mladi, v ognju, v lakoti ter v borbi skovani rod bo gradil! Ne samo vasi, ne samo hiše in hleve... Gradil bo nov svet brez fašistov in brez izdajalcev!«

Potem je šla na grob talcev in je položila nanj pomladne rože. S svojimi ovelimi rokami, z blagimi rokami, s katerimi je pred mnogo leti božala lica vseh teh mož, ki počivajo v zemlji, je pogladila rušo groba, ki je pravkar ozelenela, in je dahnila, kakor da jih ima vse nase prižete:

»Joj, ljubi moji, saj niste padli zaman...«

Njiva je bila zorana! Kruh je bil posejan! Življenje se bo ohranilo. Ko jim je mati prinesla južino, so zakurili na koncu njive, razpregli Srno in so veselo čebljali, Srna pa jih je po­slušala. Pomulila je šop pomladne trave, dvignila glavo in strigla z ušesi.

Toda spet so se razdivjale borbe. Franček je postajal nestrpen. Kadarkoli je stal ob grobu svojega očeta in ostalih žrtev, je čutil, da je treba storiti nekaj odločilnega. In zgodilo se je, da sam ni vedel, kako.

Skozi vas je šla brigada. Partizanska zastava je vihrala pred kolono in bilo je mnogo borcev, ki so se vračali iz zmagovite borbe. Tudi ranjence so nosili. Glej, in na nosilih so spet otroci zagledali ranjeno partizanko.

Franček, ki se je zbal za Srno, jo je odgnal v hosto in privezal k drevesu. Ko pa je zagledal ranjeno partizanko, ki je imela to pot zdrobljeno nogo od granate, in ko je videl nosače, kako se mučijo po strmih poteh, je planil k stari materi in dejal:

»Babica, Srno bomo vrnili partizanom!«

»Seveda, sinko, zdaj jo partizani bolj pogrešajo ko mi!« je odvrnila mati.

»Babica, toda jaz brez Srne ne morem več živeti!« je zaječal Franček.

»No, kako pa boš to napravil?«

»Z njo bom šel!«

Stara mati se je nasmehnila, srce ji je še bolj zagorelo. Poiskala je komandanta brigade in mu je povedala povest vasi in svojih vnukov ter povest Srne, ki jim je obdelala polje. Komandant je pogledal po svojih borcih, ki so počivali v požgani vasi, in tudi njemu je srce gorelo, čeprav se je pravkar vračal iz krvave bitke.

»Babica, velik človek si!« ji je dejal ganjeno.

Potem je stisnil k sebi Frančka in mu rekel:

»Pojdi po mulo, sin brigade si postal!«

In spet je Srna nosila ranjeno partizanko. Ob nji je stopal Franček, najmlajši partizan, in babica je bila sedaj prepričana, da bodo partizani zmagali. Mar zato, ker je bil sedaj Franček med njimi? Oh ne, zato, ker se borijo za požgano vas, za Blaža, za vso domovino, za pravično stvar!