Pasji in mačji
| Pasji in mačji Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Starček in starka sta imela psičko in muco. Zgodilo se je, da sta dobili na isti dan vsaka po tri mladičke. Na starčkovi strani hiše je bila košara s pasjimi mladički, na starkini strani pa košara z mladimi mucki. Nekega popoldneva jo je psička mahnila malo ven – in ravno tedaj je šla na zrak tudi mačka. Pa sta šla še starček in starka na sprehod in mladiči so ostali sami doma.
Najprej se je iz mačje košare skobacal najstarejši muc. Tup! je udaril z glavo ob tla, ko se je prekobalil čez rob. Nato je poskusil, če zna hoditi – in znal je. Odpravil se je na sprehod po hiši in povsod puščal za seboj majhne lužice.
Medtem se je ojunačil tudi najstarejši psiček. Zlezel je iz košare. Tudi on je padel najprej na glavo – tup! In potem je poskusil, če zna hoditi – znal je. Hajdi malo naokoli po hiši! In tudi on je puščal za seboj majhne lužice.
Tako sta se pasji in mačji mladič srečala na sredi kuhinje. Obvohala sta drug drugega z vseh strani, se malo poigrala, malo sta se tudi spoprijela in se pokotalila po tleh. Kmalu sta se utrudila in se odpravila vsak proti svoji košari – vsaj tako sta mislila. Pa sta se malce zmotila. Po sledi mačjih lužic je odšel psiček, pritacal je do mačje košare in se skobacal vanjo. Malo čudno se mu je zdelo, da sta njegova bratca tako majhna in da se tako čudno oglašata, ampak zdajle je bil preveč zaspan, da bi razmišljal o tem – zvil se je v puhasto kepico in sladko zadremal.
Mali muc pa jo je primahal do pasje košare. Splazil se je vanjo, se začudil, da sta njegova bratca tako zrasla v tako kratkem času – pa kaj bi zdaj razmišljal! Zvil se je v mehak klobčič in zadremal.
Vrnila se je psička. Skočila je v košaro in se začudila mucku:
»Psiček, sinček, kako si shujšal, medtem ko me ni bilo!«
»Mijav,« je rekel muc in se pretegnil. Psički je vzelo sapo.
»Kako pa govoriš,« je zavpila. »Kakor kakšen maček. Porednež grdi. Takoj večerjat in spat!«
Muc se je preplašen stisnil k psičkinemu kožuhu, se napil mleka in spet zaspal.
Samo predstavljajte si, kaj je bilo medtem v mačji košari. Mama mačka je bila vsa iz sebe od navdušenja, ko je zagledala psička. »Sinček mucek, kako si zrasel, medtem ko me ni bilo!«
»Vav! Vav!« je rekel psiček.
»Pri nas ne bomo govorili po pasje,« je strogo rekla mačka. »Povečerjaj, potem pa spat!«
Psiček se je napil mačkinega mleka in zaspal.
Zjutraj pa sta si mačka in psička malo natančneje ogledali svoje mladiče in v hipu jima je bilo vse jasno. Planili sta iz košare in stekli na sredo hiše. Tu sta se srečali in si planili v lase.
»Mojega otroka nazaj!« je zalajala psička in kazala vse zobe.
»Ti pa meni mojega!« je srdito pihala mačka.
Malo je manjkalo, pa bi se bili pošteno stepli. Medtem pa so vsi mladiči, pasji in mačji, prilezli iz košar in se raztepli po vsej hiši. Igrali so se, se ruvali, kotalili, lovili in cvilili. Vsa hiša jih je bila polna.
Psička in mačka sta se umirili in opazovali veseli živžav. Nazadnje sta si podali tace in se začeli prijateljsko pogovarjati o materinskih problemih.
Potem pa mladičkov enostavno ni bilo več mogoče spraviti narazen. Vsi so se zgnetli v pasjo košaro, jo prevrnili in se odpravili spet v mačjo košaro, zbežali spet ven in se začeli loviti pod mizo.
Ko sta to videla starček in starka, sta postavila obe košari drugo zraven druge na sredo hiše in odtlej živijo vsi skupaj. Ko se psički naveličajo psičkinega mleka, se gredo posladkat k mački, muci pa medtem pijejo pri psički in vsi se imajo na moč veselo. Lužicam na tleh se pa prav nič ne pozna, ali so pasje ali mačje.