Pasji pogovori.

I.

Prerok Bileam je se svojim oslom govoril, kaj bi jaz s tabo ne, ki nisi osel? Odpreti čem torej usta, in govoriti s tabo vsakatere stvari, zlasti take, ki jih z drugimi ne smem. Ker ti me ne bodeš poslušal, z glavo kimal ter djal: tako je! a potem pa tekel ter pravil: „tako je dejal, tako je govoril!" Tako ne bodeš delal, ker nisi človek in govoriti ne znaš. Prijatelj je boljši nego gotov denar; a ti si boljši od prijatelja. Sv. Peter je svojega učenika trikrat zatajil, ti mene ni enkrat nisi. In sv. Peter je svetnik, med prvimi v nebesih in v pratiki, a ti si pes. In izveličar je z njim v eno skledo pomakal, ti z mano ne; če jem jaz pleče — dobodeš ti kost, če klobaso — tvoja je koža! In vendar, ako bi naju v temnem postonjskem gozdu med Weidlingom in Dunajem napadel sam Dimež ali Udmanič, branil bi me ti — vsaj z lajanjem! A ko bi ti bil moj prijatelj, zacvilil bi, pobrusil petč in tekel v redakcijo „Morgenpoštino.« In že drugo jutro bi brale branjavke in mlekarice: „ubili so ga ter v bo1nico nesli." In prijatelj moj bi sedel ter pisal v „Novice": bil je nade poln mladenič — moj prijatelj! — Lahka mu zemljica! A meni bi bilo vsega konec! A ti nisi moj prijatelj, verli pinč! Ti si moj pes! in zato te rad imam! Ko me pogledaš se svojim jasnim, nedolžnim, zvestim očesom, pripognil bi se, objel te in poljubil. A ko bi jaz bil poet, kakoršna sta Pindar in Koseski — odo bi bi o tebi naredil. In poslal bi jo v „Zvon," in brali bi jo ter dejali: ta je Kurnikova! A ker nisem poet, pojdem k branjavcu in kupim klobaso.