Pastirček in čarovnikova hči

Ježi baba Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
Pastirček in čarovnikova hči
Tone Ljubič
Dvanajst črnih devic
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Pastirček in čarovnikova hči


Živela je revna mati, ki je imela sina edinca. Bil je krepak in pogumen za tri sovrstnike. Služil je za pastirčka. Nekoč je šel napajat k jezeru. Tedaj je opazil, da se v srebrni vodici kopajo tri lepe deklice. Skril se je za grm in jih opazoval. Na bregu je videl tančičaste obleke, ki so jih deklice odložile, ko so se šle kopat. Šinila mu je v glavo nagajiva misel: smuknil je k oblekam in eno odnesel ter jo ucvrl proti domu. Deklice so to precej opazile, zavreščale so in planile po svojo obleko. Toda ena je ostala brez nje, ker je njeno odnesel pastirček. Tista je hitro krenila za fantičem in ga milo prosila: »Daj mi obleko nazaj! Vrni mi jo!« Pastirček se je za trenutek ustavil, se zasmejal in ji rekel:

»Dam ti jo, če se z menoj poročiš!« Pa mu je odvrnila:

»Rada bi se poročila s teboj, a sem čarovnikova hči in se ne smem poročiti s teboj.«

»Nič zato, ti pa obleke ne dam,« je odvrnil fant. Lepa deklica je le prosila in prosila, on se je samo smehljal. Blizu vasi je deklica še zadnjič prosila:

»Daj mi obleko nazaj. Če hočeš, da se poročiva, moraš priti v Deveto deželo na Stekleno goro k mojemu očetu in ga prositi zame.«

»Velja, prišel bom,« je odvrnil in ji podal obleko. Ona se je odela vanjo in v hipu jo je zmanjkalo, kot bi bila rahla meglica.

Pastirček je stopil do svoje matere. Povedal ji je dogodek in jo prosil za popotnjo, da se odpravi v Deveto deželo na Stekleno goro.

Dolgo je hodil, da je prišel do osamljene hiše, v kateri je prebival star mož. Stopil je do njega in ga povprašal:

»Ali kaj veš za Stekleno goro v Deveti deželi, na kateri je hišica z mojo nevestico?«

Starec je odkimal:

»Nikoli še nisem slišal o tem. Počakaj, morda vedo kaj moje živali.«

Stopil je iz hiše in sklical vse živali. Povprašal jih je po Stekleni gori v Deveti deželi. Vse so odkimale in rekle: »Nikoli še nismo slišale o tem.«

In se je starec obrnil k pastirčku in dejal:

»Stopi do mojega starejšega brata, morda on kaj ve. Toda že od daleč vpij, da mu prinašaš pozdrave od mlajšega brata, če ne te zdrobi v sončni prah, še preden stopiš v njegovo kočo.«

Fantič se je lepo zahvalil in se odpravil dalje. Spet je dolgo dolgo hodil, dokler ni zapazil koče starčevega brata. Precej, ko jo je zapazil, je začel vpiti:

»Prinašam ti pozdrave tvojega mlajšega brata!«

Zaslišal ga je drugi starec in mu odvrnil:

»Če prinašaš pozdrave, le pridi sem, da se pogovoriva.«

Fant je stopil do njega in ga pobaral:

»Ali kaj veš za Stekleno goro v Deveti deželi, na kateri je hišica z mojo nevestico?«

Tudi ta je odkimal in mu odgovoril: »Nikoli še nisem slišal o tem. Počakaj, morda vedo kaj moji ptički.«

Stopil je iz koče in sklical vse ptičke. Povprašal jih je po Stekleni gori v Deveti deželi. Vsi so odkimali in rekli:

»Še nikoli nismo slišali o tem.«

Obrnil se je k fantiču in mu dejal:

»Stopi do mojega starejšega brata, morda on kaj ve. Že od daleč pa mu moraš povedati, da prinašaš pozdrave mlajših dveh bratov, če ne, te zmelje v sončni prah.«

»Lepa hvala,« se je zahvalil pastirček in odšel dalje. Tudi sedaj je hodil dolgo, da je prišel do koče tretjega starca. Že od daleč mu je klical:

»Prinašam ti pozdrave mlajših dveh bratov!«

Slišal ga je in povabil:

»Le pridi sem, če prinašaš pozdrave od bratcev.«

Pastirček se mu je približal, in ko sta se pogovorila, ga je še vprašal:

»Ali kaj veš za Stekleno goro v Deveti deželi, na kateri je hišica z mojo nevestico?«

»Nikoli nisem slišal o tem,« je odvrnil tretji starec in nadaljeval:

»Čakaj, morda vedo kaj moji vetrovi.«

Sklical je vetrove in jih povprašal, če kaj vedo za Stekleno goro v Deveti deželi. Takoj je odgovoril Krivec:

»Prav dobro vem za Stekleno goro. Toda kdor hoče nanjo, mora imeti tri pare železnih škornjev, tako huda je pot nanjo. Take škornje zna skovati samo tisti kovač pod Stekleno goro.«

Pastirček ga je lepo prosil:

»Pokaži mi pot tja.«

»Kar z menoj pojdi,« je rekel Krivec. Fant ga je ubogal in šel tam, koder je pihal. Kmalu sta bila pri kovačnici pod Stekleno goro. Kovač je močno razpihal ogenj in hitro skoval pastirčku škornje. Dal jih je fantu in mu naročil:

»Imej več v glavi kakor v nogah, drugače ne prideš na vrh.«

Pastirček ga ni niti dobro poslušal. Mudilo se mu je in se je kar pognal v breg. Toda prišel je komaj do polovice gore in je v hitrici toliko izrabil škornje, da so bili čisto gladki. Naenkrat je reklo frrrr in je zdrsnil po bregu navzdol naravnost pred kovačnico. Kovač mu je moral skovati druge, še močnejše škornje. Ko mu jih je izročil, ga je spet opomnil:

»Imej več v glavi kakor v nogah, drugače ne prideš na vrh.«

Tudi sedaj ni fant v naglici nič pomislil, kaj naj bi pomenil kovačev opomin. Zagnal se je v breg in bil kmalu čisto pod vrhom. Tam so pa bili škornji spet toliko zdrsani, da je reklo frrrr in je znova obstal pred kovačnico.

Kovač mu je skoval še tretji par in mu še bolj pomenljivo rekel:

»Imej več v glavi kakor v nogah, drugače ne prideš na vrh.«

To pot je pastirček preudaril te besede in se mu je posvetilo. Sedaj se ni več zaletel v breg, temveč je lepo mirno stopil v goro. Dolgo je sicer hodil, a škornji se mu vendar niso toliko zdrsali in je srečno prišel na vrh.

Prispel je do lepega vrta, sredi katerega je bila čarovnikova hiša. Stopil je vanjo in pred samega čarovnika. Najprej ga je pozdravil, nato pa poprosil za hčerko. Čarovnik se je debelo zasmejal in rekel:

»Dam ti jo, če mi storiš tri dela, ki ti jih bom naložil. Če ne, te pa spremenim v volka in se boš vse življenje klatil po gozdovih in hostah.«

Nato ga je zaprl v ječo. Zvečer mu je prinesla jesti njegova deklica in ga je naučila:

»Jutri ti bo naložil moj oče, da boš moral uganiti, katera sem jaz. Mene in moji dve sestri bo napravil čisto enake in ti boš moral ugibati, katera sem. Takrat dobro pazi, ker bom jaz izpustila iz pesti muho; po tem me boš spoznal.«

Pastirček si je dobro zapomnil in ko mu je čarovnik drugi dan velel določiti, katera je njegova nevestica, je pazil samo, katera bo izpustila muho. Ko je to opazil, je mirno pokazal nanjo in rekel:

»Ta je!«

»Uganil si,« je rekel čarovnik, »za jutri ti naložim drugo delo. Do opoldne moraš posekati ta gozd nad mojo hišo, pripraviti drva, jih nacepiti, da bo z njimi zakurjena peč in spečen kruh, ki ga bom jedel pri kosilu.«

Pastirček je obstal in premišljal, kako bi naloženo delo izvršil. Nič pametnega mu ni prišlo na misel, zato je ostal kar tako križem rok tja do drugega jutra. Ko mu je njegova deklica prinesla zajtrk, ga je našla žalostnega in obupanega. Povprašala gaje:

»Glej ga, ali se ne misliš lotiti dela?«

On ji je pa odvrnil:

»Kaj se čem pehati, ko vem, da ne zmorem.«

Ona se mu je od srca nasmejala in se trikrat zavrtela na petah. Ko se je prvič zavrtela, je bil ves gozd podrt, ko se je drugič, so bila drva že doma, tretjič pa je bil kruh že pečen in na čarovnikovi mizi.

Opoldne se je čarovnik zelo začudil, ko je našel vse po naročilu. Za tretji dan mu je naložil še poslednje delo. Naročil mu je:

»Do jutri opoldne mi posekaj hosto na drugi strani hiše, ki se vleče tja do morja. Čez mi naredi belo cesto, po kateri se bom po kosilu peljal na izprehod k morju.«

Pastirčku je šlo še bolj za nohte. Na vse načine je ugibal, kako bi se izmotal, toda do drugega dne je ostal kar križem rok, ker si ni znal pomagati. Ko mu je deklica prinesla južino, ga je našla skoraj v solzah, zato ga je morala kar na hitro potolažiti. Zavrtela se je enkrat in gozd je bil posekan, drugič in je bila cesta že zgrajena, tretjič pa je na njej stala zlata kočija, pripravljena za čarovnika. Ko je bilo vse izvršeno, je fantič stopil pred čarovnika. Pohvalil se je:

»Vse sem izvršil.«

Čarovnik je še bolj začudeno gledal. Moral je ostati mož beseda, zato je odgovoril:

»Izvršil si, kar sem ti naložil. Dam ti hčerko, lahko jo takoj odpelješ.«

Fantič in deklica sta se takoj odpravila in odšla iz čarovnikove hiše.

Komaj sta se dobro umaknila, že je prišla domov čarovnikova žena. Takoj je opazila, da ene hčerke ni doma. Povprašala je po njej in mož ji je povedal, kako in kaj. Ona pa se je razjezila:

»Uh, da si tako neumen. Saj ni niti enega dela izvršil fant sam. Vse je naredila najina hči, ki ga je hotela imeti. Kar precej stopi za njima in mi pripelji nepridiprava pred moje oči!«

Hočeš nočeš se je čarovnik odpravil za mladima. Onadva sta prišla že precej daleč. Naenkrat je deklica začutila, da ju preganjajo. Naredila je čire čare in izpremenila sebe v široko reko pastirčka pa v čolniček, ki je plaval po reki. Že je čarovnik prišel do reke. Nikjer ni opazil beguncev, zato se je vrnil domov.

Doma ga je čarovnica precej prijela:

»Kje ju imaš?«

»Ju nisem več našel,« je odvrnil čarovnik. »Le široka reka se je valila v daljo in čolniček je plaval po njej.«

»Uh, da si tako neumen! To sta bila vendar onadva. Kar hitro pojdi za njima in mi ju pripelji, da ju raztrgam.«

Znova se je odpravil čarovnik za njima. Deklica je to spet začutila, naredila čire čare in izpremenila sebe v kravico, njega pa v majhnega pastirčka, ki je kravico pasel na zeleni trati.

Čarovnik ju ni spoznal, zato je brez njiju prišel domov. Čarovnica ga je spet prijela:

»Kje ju imaš?«

Povedal ji je, da je videl samo mladega pastirčka, ki je pasel kravico. Ona pa:

»Uh, da si tako neumen. To sta bila onadva. Vidim, da moram sama za njima.« In res se je sama odpravila, da bi ju dohitela.

Tudi v tretje je deklica začutila, da ju preganjajo. Še to je čutila, da gre zdaj za njima čarovnica. Zato je urno poslednjič naredila čire čare in tako sta se rešila.

Rešena deklica in pastirček sta prišla srečno domov. Poročila sta se in naredila veliko ženitovanje, na katero sem bil tudi jaz povabljen. Dali so mi iz naprstnika jesti, iz rešeta piti, z lopato pa po zadnji plati, da je še sedaj poznati.


Ljudske pripovedke