Pastir (Matko Krevh)

Pastir Novela Matko Krevh

Izdano:	Vigred 10/1–12 (1932), 7–10, 34–37, 63–66, 87–90, 117–120, 149–151, 180–182, 204–206, 234–236, 263–266, 286–290, 318–322
Viri:	dLib1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Senca na Pogačnikovi hiši je kazala čas med tretjo in četrto uro popoldne.

Vročina še ni ponehala in neusmiljeno je pripekalo poletno solnce. Vse se je umikalo pekočim žarkom in se jim skušalo skriti. Listje na vejah se je zvilo in skrčilo, cvetlice so povesile svoje glavice, kakor bi se bale pogledati žgočemu solncu v obraz. Ptice so umolknile in se umaknile v hladno senco. Vse je čutilo silno vročino. Ljudje so se mudili doma in odlagali poljsko delo na pozno popoldne. Pogačnikova dekla je pospravljala v kuhinji ter ropotala z žlicami, kakor jud na sejmu. V sobi je šivala gospodinja predpasnik, ki se ji je raztrgal pri ognjišču.

Na skednju je škripal stroj leno z zaspanim glasom. Pastir je potrpežljivo poslušal hlapčevo kreganje ter počasi tlačil slamo v stroj. Pogačnik sam je ostril ostrve pod orehom, kjer so bile prislonjene čez zimo. Žvižgal si je narahlo ter ogledoval ostrvo od vseh strani in jo popravil zdaj tu zdaj tam, kjer je bilo treba. Večkrat je potegnil s srajčnim rokavom čez zagoreli obraz ter si obrisal pot. Navajen je bil Pogačnik vročine in ni umikal obraza pred žgočimi žarki. Močne brke in košate obrvi so dajale obrazu resnost in možatost; skoro strog je bil njegov izraz. Pod visokim čelom je gledalo dvoje mirnih oči v svet ter ga opazovalo bistro in modro. Bil je mož petdesetih let, a po zunanjosti bi mu jih prisodil štirideset. Še vedno je bil čvrst in mišičastih rok, ki si jih je utrdil pri težkem delu. Delal je vztrajno dan za dnem in ni izbiral dela, prepričan o stari resnici: če gospodar pohajkuje, gospodarstvo pojema. Posli so itak izbirčni, ne samo pri jedi, temveč tudi pri delu. Le naj jih posvari gospodar za malenkost, takoj mu odidejo v drugo službo in ga raztrobijo potem povsod kot odurnega in sitnega človeka; težko dobi pozneje drugih poslov.

A Pogačnik je bil mož stare korenine, ki si je znal pridobiti pokorščino in naklonjenost pri podložnikih. Dobro je gospodaril in redno plačeval davke, pa vendar je bil nevoljen nad državno upravo, ki nalaga vedno novih davkov, da tako izvleče iz kmeta zadnji krajcar, ki si ga trdo pridobi. O tej nadlogi je premišljeval Pogačnik ter večkrat jezno zamahnil s sekiro po ostrvi. Šele deklin glas ga je zbudil iz zamišljenosti. Na pragu je stala Liza, Pogačnikova dekla, ter klicala psa: »Krančej, jest, jest! Ta ta ta!«

Gledala je po dvorišču, a psa ni bilo od nikoder. Še enkrat je ponovila klic, seveda zastonj, ker Krančej je dremal za hlevom v travi in le včasih zgenil z glavo, da si je pregnal sitne muhe. Lizin klic je ponovil ovčar pri hlevu. Takoj je priskakal velik pes in se podal v kuhinjo k obedu. Ovčar pa je zasadil vinjek v stolico, zmetal steljo na kup in jo mahnil v hišo. S klina je snel velik plašč in torbo. Na pragu je počakal psa.

»Ženeš že past?« ga je vprašal Pogačnik pod orehom.

»Da, oče,« mu je odvrnil pastir.

»Stopi danes h Gabru, pa naprosi žanjico za ponedeljek! Boš?«

»Bom.«

»Ovcam tudi lahko daš otrobov.«

»V ponedeljek jim dam, ker še nimam od vseh otrobov. Suhač jih še ni prinesel za svojih pet ovac, Lužnik jih prinese šele jutri.«

»No, pa naredi, kakor hočeš!«

Pastir je poklical psa in mahnila sta proti ovčnjaku. Pogačnik je odložil sekiro, vzel pipo iz žepa in jo nabasal. Gledal je za pastirjem in govoril sam pri sebi: »Čuden človek ta Pavle, deset let je že študiral in zdaj je pastir. Moj sin — ovčji pastir! Pa, da je le zdrav, vse drugo mi ni mar.«

Vzel je sekiro in odšel v hišo.

Na skednju je mešal hlapec narezano rezanico in večkrat zaklical pastirju Nacetu: »Ženi živino! Ura je že štiri!«

»Kako rad,« mu je urno odgovoril pastir in se namuzal.

»Jaz ti pokažem,« se je zadri hlapec nad njim in zavzdignil vile. Pastir pa je zbežal v hlev kakor maček in se rogal počasnemu hlapcu. V hlevu je odklepal živini verige, najprej Jirsi, ki je počasi vstala in stresla vrat, da je zvonec obupno zapel, potem drugi živini po vrsti. Počasi in leno je prihajala iz hleva.

»Goni, goni! Da bi te šent!« se je kregal hlapec nad pastirjem.

»Kako rad!«

»Pokažem ti, kako rad, žaba drobna!«

»Tiho štorklja,« mu je zaklical pastir v odgovor in začel urno mahati z bičem po živini. Gotovo bi mu jih bil naložil hlapec na grbo, ako se ne bi v istem trenutku prikazal gospodar pri vratih ter ukazal hlapcu, naj napreže vole in gre z vozom po steljo.

Pastir pa je pokal pri lesi z bičem, se pri vsakem mahljaju obrnil proti hlevu, kjer je hlapec vpregal vole in ga je dražil brez skrbi od daleč.

Ko bi bil pastir vedel za hlapčeve misli, ga ne bi dražil več. Na tihem je namreč hlapec sklenil, da mu zvečer navije ušesa in jih še podaljša. Dolga ušesa je pastir res imel in široka usta, ki so skoraj segala do ušes, kadar se je smejal, pa majhen je bil, tako majhen, da so se norčevali iz njega sovrstniki. Zlasti ga je imel na piki hlapec, ki ga je zbadal vsak dan. Pastir mu ni ostal dolžan odgovora. Hlapcu je tudi dal čuden priimek »Kakorad«. Imel je namreč navado, da je pri vsakem odgovoru rabil besedi »kako rad«, sicer pa se je pisal za Kebra in ime mu je bilo Nace. Narava ga je obdarovala z veliko grbo, ki jo je potrpežljivo nosil, dasiravno je prav zavoljo nje največ pretrpel zasmehovanja in udarcev. Nikogar ni imel na svetu izmed svojcev: Očeta nikdar ni poznal, mati pa mu je zgodaj umrla. Sirote se je usmilil Pogačnik, vzel je Nacka k sebi, da mu doraste za pastirja. Četudi ni trpel lakote ali mraza in je bil lahko zadovoljen s Pogačnikovimi ljudmi, vendar je bil sirota, ker ga nihče ni ljubil s pravo ljubeznijo. Edino z ovčarjem sta se razumela in do njega je imel največ zaupanja. Pavla se je bal in ga tudi ljubil, ker ga nikdar ni tepel ali zasmehoval, temveč še celo branil pred sitneži. Od njega se je naučil veliko lepega in koristnega.

Živina je silila naprej in pastir je švedral za njo po stezah in priganjal zdaj kravo, zdaj zaostalo junico.

Od vseh strani se je slišalo zvonjenje zvoncev in ukanje pastirjev. Pri ovčnjaku je lajal Krančej nad ovcami in jih drvil po cesti, da jih je ovčar komaj dohajal.

»Krančej, pusti ovco!« je zaklical pastir in pes je takoj ustavil gonjo ter gledal Pavla proseče, da mu da plačilo za njegov trud. Pavle mu je vrgel krušni kosec s poveljem, da ostane zadaj. Po cesti skozi gozd je hitela tropa belih in črnih ovac proti planini na pašo. Za njimi se je vzdigoval tanek oblak prahu. V primerni oddaljenosti je korakal pastir Pavle, Pogačnikov sin.

Cesta se je začela vzdigovati skoraj naravnost navzgor. Ovce so stopale počasneje s trudnim korakom. Sredi pota je zaostalo belo jagnje in počakalo pastirja, češ, ne morem dalje, nesi me! In Pavle je vzel jagnje v naročje, pritisnil svoje lice na belo volno in šepetal jagnjetu: »Ne boj se, ljubček! Ponesem te na lepo pašo, kjer boš lahko brezskrbno skakalo po trati za materjo.« Varnega se je čutilo jagnje v Pavlovem naročju in ni sililo na tla. Pavle je vzel iz torbe kruha in ga ponudil jagnjetu pred gobček; jagnje je hlastnilo za kruhom, ga použilo prikimovaje in še iskalo med prsti krušnih drobtinic. »Dobiš še, ovček, kruha, samo počakaj!«

Čreda se je pomikala vedno više med smrekami, brezami, naposled skozi jelšje na planoto. Pavle je postavil jagnje na tla k materi, ki je v skrbi čakala svojega dojenčka; takoj ga je podojila.

Svet se je že odpiral na vse strani in videlo se je v dolino. Pavle je z radostjo gledal po temnih gozdovih pod seboj. Na njegovem bledem obrazu se je pokazala lahna rdečica od hoje. Ko bi le tako shujšan ne bil! Toda prsna bolezen zdela vsakega, naj je še tak hrust. In Pavla je zalezovala jetika ter mu grozila z boleznijo in s smrtjo. Še o pravem času se je začel zdraviti in posrečilo se mu je zatreti kal smrtne bolezni. Zdrav, svež zrak, tečno hrano mu je priporočil zdravnik. Zato je imel Pavle boljšo hrano in ovce je pasel, kakor je hotel sam, da mu ni bilo treba čepeti v zatohli sobi.

Svežega zraka mu ni manjkalo na planini. Z vsakim dnem se je čutil krepkejšega in veselejšega. Zapustile so ga črne misli na smrt, na to morilko mladih in starih, bogatih in revnih, kar vseh ljudi brez razločka. Na planini je dihal svobodno ter užival tiho srečo, ki je mestna družba ne more nikdar dati. Na planini je častil, kakor na vzvišenem prostoru, Stvarnika z ono ljubeznijo in vdanostjo, ki jo srečamo tolikokrat pri preprostih kmetiških ljudeh. Brez hinavstva je in brez prisiljenosti, polna vročega hrepenenja in iskrenega spoštovanja. Pavle je bil že od nekdaj veren in se nikdar ni pečal z raznimi protiverskimi vprašanji, dobro vedoč, da je vse pri njih fraza, brez prave podlage in brez resnice. Ni imel verskih bojev, ker je pač v resnici veroval in trezno sodil. Na tak način je lahko užival na planini nemoten mir in bil vesel. Pastirska služba je sicer preprosta, a Pavletu je čimdalje bolj ugajala. Življenje se mu je zdelo idilično in polno poezije za njegovo mlado dovzetno dušo.

Kadar je prignal čredo na vrh, je sedel na trato in gledal po okolici. Vsak dan je videl dolino s prijaznim mestecem, z vasmi, s cerkvicami, z rumenim poljem in širokimi travniki. Po sredi se je vila bela cesta, ob njej pa je tekla reka, obdana na obeh bregovih z grmovjem. Iz doline se je svet polagoma vzdigoval na vzhodno in zahodno stran. Lepa slika se je nudila Pavletu, kadar je gledal z zelenega Pohorja na Karavanke. Najbližja mu je bila gora Sv. Uršule. Na desno, že na Koroškem, je kazala Peca svojo snežno plešo. Sredi med njima se je vzdigovala Ojstrica. Često je opazoval Pavle te gore, a vendar se jih ni mogel nagledati. In pokrajine pod njimi! Tako bujno pisane so bile kakor s cvetlicami posejane grede spomladi, izpreminjajoče se med temno zelenimi gozdovi s posejanimi njivami in z zelenimi travniki. Sredi njih se je vzdigovalo med sadnim drevjem kmetiško domovje.

Pavle je gledal in se čudil. Lepa je Štajerska dežela, nič manj Koroška, vendar bi ne menjal svojih planin s koroškimi. Oj, ti lepo Pohorje! Mogočno si in bogato; temni gozdovi te pokrivajo, v njih skačejo zajčki in plahe srne drve pred strastnimi lovci. Na obeh pobočjih se razprostirajo bogate kmetije s svojimi domovi. Pri vrhu so obsežne seče, kjer kosijo kmetje le enkrat na leto. Po košnji pasejo na sečah veseli pastirji živino in ovce do začetka jeseni, ko postane že hladno.

Nimajo lahkega dela kmetje v strmini; potiti se morajo od zore do mraka, toda svojo grudo ljubijo in jo spoštujejo. Od planin se težko ločijo; če pa jih le življenje zanese v tujino, se kmalu vrnejo, ker jih vleče srce nazaj med svojce na tihi dom. In veseli so Pohorci, vedno veseli in zadovoljni s svojimi planinami!

Poleti se sliši veselo petje in vriskanje po vrhovih, da se čudijo dolinci, češ, odkod to veselje na strmih bregovih? — Zakaj pa ne bi bili veseli? Svet je rodoviten in lep. Zdravi so, kakor junaki, ter krepkih rok, pa bistrih glav. Pastir pa prepeva veselo na planini:

Na planincah luštno biti,
tam je dosti mleka piti.
Pastir pa prav': juhe, juhe
na planincah luštno je!

II.

Pavle je prignal ovce na vrh, ali na Sleme, kakor pravijo Pogačnikovi. Ovce so se začele pridno pasti pod nizkim grmovjem, pes Krančej si je poiskal senco pod borovcem ter počival z iztegnjenim jezikom. Pavle se je nekoliko izprehodil po vrhu ter naposled legel v travo.

Pogačnikova planina ni najvišja, niti ne največja, pa je zato bogata, kakor maiokatera druga. Ob vznožju raste lep smrekov gozd, nad njim poganja jelševje, ki ga zdaj tu, zdaj tam posekajo za tako zvane »urane« ali planinske njive. Posušeno hosto namreč na mestu požgejo, prekopljejo ter s pepelom pognojeno zemljo posejejo z ržjo ali ajdo, kakor dopušča letni čas. Med pritlikavim jelševjem poganja nizka trava, ki se ne more primerjati s travo po dolinah, a je vendar dobra paša za ovce.

Pogačnikova planina leži med Dorniškim gradiščem in Gabrovo sečo ter ima obliko strešne strani, je ravna, ozka in obrasla z borovci. Po njej vodi cesta od enega vrha do drugega. Spodaj se zoži planina v kot, pri katerem se združita dva potoka, da nadaljujeta pot združena v dolino. Učeni ljudje so hoteli nazvati ta potok Rdeči potok iz neznanega vzroka; ime se seveda ni prijelo, ker nima potok ničesar rdečega v sebi ali pod seboj.

Tudi brez planine bi bil Pogačnik najpremožnejši kmet med sosedi. Ves vrh je zarasel z visokoraslim smrečjem in borovjem, pravcati zaklad, ki mu ne more škodovati ne suša, ne toča in pred viharjem ga varujejo sosednji višji vrhovi. Drugi del planine rabi Pogačnik večidel kot ovčji pašnik, ki pa se manjša z vsakim letom zaradi prodirajočega smrečja od spodaj. Polagoma se bo moralo umakniti jelševje črnim gozdom, donašajočim več dobička kakor nizko jelševje. A do tega časa je še daleč.

V času, ko se godi naša povest, je bila planina velik ovčji pašnik, po katerem se pasejo Pogačnikove ovce pod Pavletovim varstvom.

Solnce se je nagibalo k zatonu. Vročina je prenehala in od severa je vel lahen veter skozi borovje ter je nalahno majal. Pavle je vstal, se ogrnil s plaščem in pogledal za ovcami. Ne daleč od njega so se pridno pasle, ker jih ni mučila vročina in je postala trava mehkejša. Pogled mu je splaval v dolino, se tam nekoliko pomudil, nato hitel po bližnjih vrhovih do Gabrove seče. Pod sečo je slonelo v bregu Gabrovo s podolgovatim poslopjem. Tanek dim se je vil iz nizkega dimnika ter se polagoma izgubljal v večernem zraku.

»Ta bi bila lepa!« je rekel Pavle polglasno, »če bi navsezadnje pozabil naprositi žanjico za ponedeljek! Takoj grem tja.« Poščuval je psa za ovcami, prestrašene so vzdignile glave ter se spustile v tek proti Gabrovi meji. Pavle je pobral palico, si poravnal široki klobuk in se napotil po slemenu proti Gabru. Čez mejo ovce niso mogle, ker jim je branila ograja, zato se je lahko zanesel Pavle, da mu ne uidejo v škodo. Krančeju je naročal, naj varuje ovce; pes je takoj sedel ter modro gledal na ovčjo čredo.

Poševna cesta je peljala od Slemena do Gabra. Pod cesto se je raztezala strma njiva, nad njo je stal Gabrov gozd z visoko zraslim smrečjem in bukovjem. Po tej cesti je korakal Pavle ter opazoval v gornjem kolotaču mokro cesto. Voda je silila v presledkih na dan ter močila cesto; vsakovrstna trava je poganjala iz razmočene zemlje ter molela svoje bilke na cesto. Med njimi se je rahlo majal bledordeči cintaver ter prezirljivo zrl na rdečkasto resje. Modri naprstnik se je gizdalinsko klanjal rdeči deteljici ter ji dvoril na vse načine. Nekoliko višje so se skrivale sramežljive jagode in vabile s svojim prijetnim duhom sladkosnede otroke. Ob vsakem grmu se je zibala beloperesna kresnica. Pavle je utrgal eno in ji počasi pulil peresa, govoreč:

»Gospod, kmet, berač, gospod, kmet, berač — gospod! -- Glej, glej, kaj vse bom,« je rekel zase in utrgal še drugo. »Berač bi postal prej ko gospod. Poizkusim še, če dobim žanjico. Dobim, ne dobim — dooobim — ne dobim — dobim! To mi je pa po volji.«

Tako razmotrivajoč je dospel na ovinek. Tam je bil raven prostor, nastlan s treskami. Velika črešnja je razprostirala svoje veje ter delala senco tesarju, kadar je obsekaval debla. Ob črešnji je bil naložen v stogah obrezan les, nekaj ženske obleke se je sušilo na njem.

Pavle se je obrnil proti hiši. V strmini so naredili majhen prostor ter postavili ponižno domovje. Hiša in hlev sta bila pod eno streho in stisnjena v breg; na zgornji strani je peljal nizek vhod na gumno. Tesno dvorišče je dajalo prostora komaj za široko nabasan voz stelje. Zato pa je bila pod dvoriščem strmina tem večja, ker so naredili dvorišče z nasipavanjem zemlje.

Hiša je bila kaj ponižna, čisto starinska, z lesenimi stenami in ognjiščem v sobi, torej dimnica. Pavle je nekoliko počakal, kakor bi opazoval poslopje. Hlev je bil zidan iz nerodnega kamenja. Na levi strani vrat sta visela na klinu dva jarma. Blizu vrat je stala stolica z vinjekom, ob zidu pa nakupičena stelja. Na hlev prislonjena hiša je imela samo eno okno na dvorišče.

Pavle je vstopil. Najprej je moral skozi nekako vežo čez nerodne stopnice do dvojnih vrat. Prve so peljale v bajtico, stoječo vzporedno s hišo na dvorišče. V njej je stanovala stara Gabrovka ter pričakovala smrti. Vrata v družinsko sobo so bila odprta na stežaj. Pod stropom se je dvigal gost dim ter silil pri vseh špranjah na prosto. Na ognjišču je prasketal ogenj, iskre so švigale v klobučnik in tam ugašale. Pavletu so prišle solze v oči od gostega dima in dušilo ga je. Šele čez nekaj časa so se privadile oči dimu; pogledal je okrog in pozdravil, a nihče mu ni odzdravil.

»Nekdo vendar mora biti doma!« Pogledal je v drugo sobo: tudi nikogar.

»Pa počakam.« Druga soba je bila dokaj prijaznejša nego prva. Dim ni silil vanjo in mazal sten, na katerih so visele velike in male podobe. V kotu sta bili dve postelji, skrbno postlani z belimi rjuhami. Ovčar je sklenil, da počaka v dimnici. Tam je sedel na nizek stol, da mu ni mogel nagajati dim. Ogledal si je sobo. Stene so bile črne od dima z majhnimi okni na cesto. V kotu je stala velika javorjeva miza lepo osnažena, kakor tudi stenske klopi in stola poleg mize. Snaga, kolika je bila pač mogoča v dimnici, je dajala mračni sobi prijaznejše lice. Vedra za vodo so bila kakor nova; posoda snažno pomita, vse je dajalo skrbni gospodinji lepo izpričevalo. Na podstrešju se je slišal ropot in za tem težke stopinje po nerodnih stopnicah. V sobo je stopila gospodinja z ajdovo moko v veliki kulji ter se približala ognjišču. Pavla niti zapazila ni.

»Dober večer!« se je oglasil Pavle na stolu ter prestrašil s svojim pozdravom Gabrovko.

»Ježeš, Pavle! Kako sem se ustrašila. A lej, lej, pa ti si prišel: kaj pa bo lepega?«

»S prošnjo sem prišel, žanjico bi rad.«

»Žanjico? Hm, jaz bi že obljubila; ž njim boš moral govoriti. Kdaj pa boste želi?«

»V ponedeljek. Oves že zori in očeta skrbi, da bi ga pravočasno spravili z njive.«

»Ej, ste pa hitri z delom; mi še s pšenico nismo gotovi. Toliko je dela, da človek komaj dohaja, pa premalo nas je. Podlesnikov nam je prišel pomagat, danes je že drugi dan pri nas. Ali boš pogledal na njivo? Spodaj pod cesto žanjemo,« je besedičila zgovorna gospodinja ter se urno sukala okoli ognjišča. Njena glava je bila skrita v dimu, le včasih se je sklonila k ognjišču, da popiha žerjavico. Pavle je videl starikavi obraz, že močno naguban, a kljub temu dobrodušen in pod visckim čelom je gledalo dvoje malih, prijaznih oči v svet. Beli lasje so se skrivali pod rumenim robcem, zavezanim po pohorski navadi pod tilnikom.

»Ti buča, ti pozabljiva! Pavle je tu, pa mu še kruha ne ponudim.« Stopila je k mizi, vzela iz miznice hleb rženega kruha in ga ponudila Pavletu: »Na, ureži ga, si gotovo lačen. Imamo tako boren kruh, naš mlinar pač ne zna mleti na belo.«

»Nisem lačen,« se je branil Pavle ter urezal kos, da se ne zameri gostoljubni gospodinji.

»Kako je kaj s tvojim zdravjem? Bled si še in slab; pa bo že boljše. Res škoda bi te bilo, če bi te vzela sušica. — Malo počakaj, pokropam ti čaja iz tavžentrože!«

»Bom moral iti, zunaj se že mrači.«

»Ne bo dolgo, kar hitro bom gotova. Sedi še malo, ovce te bodo že počakale.«

Pavle se je že odpravljal in le na njeno prošnjo je še počakal na čaj, ki je bil kmalu gotov.

»Preslab bo, prilij še črničevca!«

»Hvala, prav dober je in prilegel se mi bo.«

Pavle je spil, se zahvalil in postavil skodelico na ognjišče:

»Bog povrni za vse, pa lahko noč!«

»Saj nisi nič dobil! Lahko noč, pa še kaj pridi!«

»Bom, pa še vi k nam!«

Pavle je izgovoril zadnje besede že v veži. Hitel je mimo hiše po cesti proti jarku, kjer so želi pšenico. — Solnce je zahajalo ter pošiljalo zadnje pozdrave po lepi krajini, vse vrhove je pobarvalo z rdečo barvo ter se skrilo sunkoma za goro.

Že od daleč je slišal Pavle veseli smeh žanjic in zategnjeni glas Gabrov, ki je priganjal vole. Obstal je na cesti ter gledal na njivo. Pet žanjic se je pipalo za zadnji snop pšenice. Kaj zgovorne so bile in vesele, zlasti tista škrbljava Jurjevka iz Ognjiškega kota. Vedno ji je tekel jezik in čeljust ji je migala neprestano. Drugega zanimivega itak ni bilo na njej kakor jezik, ki pa ji seveda ni služil v čast, še manj pa v korist. Nekateri so pravili, da ji je sam vražič izposodil to govorniško zmožnost, in res, Jurjevka je škodovala več z jezikom, kot devet pravdarskih doktorjev s svojimi zvijačami. Gabrovi so jo najeli le zato za žanjico, ker se je ponujala. Spodnja žanjica ali krajnica, je bila Dorniška Barba, priletno ženšče brez posebnih lastnosti, edino žeti je znala kakor malokatera. Poleg nje je mahala s srpom Štručeva Neža, ki se je ves dan prepirala s škrbasto Jurjevko. Tej je pa prav pridno pomagala Blažonova Katra z mnogimi dekliškimi izkušnjami. Na vdoru je žela domača hči Franica ter dajala s svojim molkom vsem žanjicam lep zgled, le da je niso posnemale. Franica se ni zmenila za prazne čenče klepetulj. Preslišala je vsako zabavljico in na rdečih ustnicah se ni prikazal škodoželjen nasmeh, kadar so zbadljive žanjice obsodile neprijatelja. Mirno je žela ter vezala snope z veliko ročnostjo. Njena vrsta je bila največja, dasiravno je žela na vdoru, kjer je slama pritlikava. Francko so poznali povsod kot marljivo dekle, ki je vsakemu ugajala, ne samo zaradi lepega obraza, temveč tudi zaradi duševnih kreposti. Sosednji fantje so se zelo zanimali za visokoraslo Francko, ter ji predrzno zrli v črne oči, a ona se jih je skrbno izogibala in se jim previdno umikala.

»Dober večer, Francka!« je pozdravil Pavle s prijaznim nasmehom.

»Bog daj, Pavle! Odkod pa ti?«

»S planine od ovc, saj veš, da sem Pogačnikov ovčar.«

»Pa bo nekaj posebnega, ti nas sicer jako redko obiščeš.«

»Jaz? Glej, bolan sem in kot tak siten, sitneža pa nikjer ne marajo.«

»E, Pavle, ko bi bili vsi tako sitni kot ti, potem bi bilo prijetno na svetu.«

»Misliš?« Pavle se je nasmejal odkritosrčni deklici.

»No, vedno si nam bil ljub gost, samo redek.«

»Veš kaj, Francka? V ponedeljek pridi k nam s srpom na oves!«

»V ponedeljek? Čas imam, samo našega očeta še vprašaj!«

»Bom takoj — Hopla!« Spodrsnilo mu je, ko je hotel s ceste na njivo.

»Glej, nerodo, še pobil bi se na vsem lepem.«

»Slab si še od bolezni.«

»Res je, Francka; toda smešno se mi zdi, da sem tako neroden in slaboten. Škoda, da me niso potrdili k vojakom! Kakšno čast bi delal armadi s svojo močjo!«

»Nič se ne šali, ni manjkalo dosti, pa bi te zagrebli pod grudo in nikdar več bi ne hodil po Gabrovem.«

Pavle se je smejal; ugajala mu je odkritosrčnost in prijaznost Franckina. Spomnil se je časov, ko sta hodila skupaj v šolo. Pavle je vselej počakal, da je dospela mala Francka do Pogačnika in potem sta skupaj romala v oddaljeno šolo. Prav po otročje sta se pogovarjala in radovala nad vsem, kar jima je ugajalo. Iz tega občevanja se je izcimilo prijateljstvo, ki ni ponehalo niti v dolgih letih Pavletove odsotnosti.

»Glej, v dolini je že tema, hiteti moram. Z Bogom!«

Žanjice so požele vso pšenico in se vesele podale domov k večerji. Pavle se je približal ozaram, kjer je Gaber pravkar prebrnil gare s pšenico.

»Dober večer, oče Gaber!« je pozdravil Pavle.

»Bog daj,« mu je odzdravil Gaber in stegnil žuljavo roko v pozdrav.

»Naš oče vas prosijo, da bi dali eno žanjico za ponedeljek; oves bomo želi.«

Gaber je nekoliko pomolčal ter medtem zmetal ostalo snopje z gar na kup.

»Znabiti pa pride, če le ne bo kaj navzkriž.«

»Oves je že zrel, zato oče hitijo.«

»Seveda je treba!«

»Lahko noč vsem,« je še voščil Pavle in urno odšel čez njivo na cesto.

»Bog daj,« so odvrnili trije: Gaber, njegov sin Joža in Podlesnikov Tonč, ki je zlagal stoje na lestvi snopje v kope.

»Čigav je pa ta?« je vprašal Podlesnikov.

»Ali ne veš? Pogačnikov pastir.«

»Imej koga drugega za norca! Tak — pa pastir!«

»Res, res — če ne verjameš, pa očeta pobaraj!«

Gaber je ravno zasukal vole na njivo, da gre po zadnje snopje.

»Oče Gaber, ali je res, kar pravi Joža?«

»Je; Pogačnikov pastir je in — sin!

Čudno!« Tonču ni šlo v glavo. Videl je Pavleta, ki je bil v lice bled in suh kakor po hudi bolezni, a vendar moškega obnašanja. Pod nosom so mu poganjale brčice; iz oči mu je sijala odločnost in resnost. Le nekoliko močnejši bi moral biti, pa bi bila Tončeva sodba o njem najugodnejša.

»Veš kaj, Tonč? Ta Pogačnikov pastir je bojda bolj študiran, nego naš gospod župnik.«

»Bolj študiran? Ni mogoče!«

»Pa je! Že deset let je študiral; osem let v Mariboru in dve leti v Nemškem Gradcu. Tam je zbolel in komaj napol živ prišel lansko poletje domov. Mislili so vsi, da bo umrl. Pogačnikovi so bili čisto iz sebe, tako so se bali zanj. Komaj je ušel smrti. Zdravnik mu je priporočal zdrav zrak; zato pa pase zdaj ovce, da mu ni treba čepeti doma.«

»Pa bi ga moral vendar kdaj videti; seveda iz druge fare sem, a pri vas sem bil že velikokrat.«

»Pavle pride redko k nam.« — Medtem je pripeljal Gaber snopje in je zvrnil h kopam.

»No, hvalu Bogu, zdaj sem gotov.«

»Midva pa še nisva, ker sem jaz tako počasen pri zlaganju.«

»Pa že ni res,« je hitro povzel besedo Joža. »Komaj dohajam s podajanjem.«

»Veliko boste namlatili letos,« je govoril Tonč.

»Komaj bi bilo; letos sem moral pšenico že kupiti.«

»Suša, suša; nekoliko se še letos pozna, da je bila lani suša. Pri nas smo naželi manj kot druga leta, več pa ko lani.« Gaber je molčal ter puhal dim iz pipice.

»Ko zložita, pridita k večerji,« je zagodrnjal redkobesedni mož ter odšel z voli.

Korenjaški mož je več mislil, ko govoril. Prileten je že bil, kar so pričali lasje in brke, vendar se je lahko kosal pri moči z vsakim drvarjem. Obraz je bil kakor izklesan, vedno resen. V očeh se je brala neupogljiva volja, ki si jo je utrdil v strmini. Pri njem je veljala beseda kakor prisega in zaničeval je onega, ki je ni držal. Nekaj teh lastnosti je prešlo na sina Jožeta, ki je podajal Podlesnikovemu Tonču.

Sedemnajstletni mladenič je bil ljubljenec grčavega Gabra, ki je hotel vzgojiti sina za dobrega kmeta. S prijateljsko ljubeznijo se je oklenil Joža po letih starejšega Podlesnikovega Tonča, ker je v njem videl vzor močnega in pogumnega mladeniča.

Postaviti se je res znal ta Podlesnikov Tonč, ko je stopal v nedeljo s klobukom postrani v cerkev. V veselih in živih očeh se je skrivala lokavost. Obraz je bil vedno vesel, kar je lahko izpričal poreden nasmeh okrog močnih ustnic. Sploh je bil to lep in prikupljiv fant, le nekoliko lahkomišljen je bil, kar je pač podedoval po rajnem očetu, znanem veseljaku daleč na okoli.

Rajni Podlesnik je prevzel nezadolženo posestvo z razsežnimi planinami in z dobro obdelanim poljem. V začetku je dobro gospodaril, a nekoč je zašel v pivsko družbo, ki je veselega kmeta sprejela takoj v svojo sredo, ter ga pregovorila, da se je je oklenil. Doma seveda niso shajali z delom. Žena se je trudila in mučila, kolikor so ji pripuščale slabe moči, a izdalo ni mnogo. Podlesnik je lezel počasi v dolgove, za katere se veseljak niti zmenil ni. Žena je začela hirati od preobilega dela, otroci so hodili raztrgani okoli, prepuščeni večjidel samim sebi.

Najstarejši je bil Tonč, ki je že toliko dorastel, da je lahko pomagal materi pri gospodarstvu. Cesto je slišal njene tožbe o slabem gospodarstvu, o dolgovih in o nesrečni pijači. V mladem srcu se je nastanila skrb za dom, ki ga bo podedoval on, kakor je dejala mati. Zato je delal in se trudil v veliko tolažbo materi. S slabimi močmi sta se ustavljala vedno silnejšim valovom, ki bi ju bili podrli, ako ne bi posegel vmes Podlesnik sam s svojim žalostnim koncem. V pijanosti je pozimi domov grede zmrznil. V toliko se je stanje izboljšalo, da nihče od Podlesnikovih ni več popival in po nepotrebnem zapravljal denarja. Nekaj posestva je vdova prodala in z izkupičkom zamašila najnadležnejše dolgove, a Tonču kot mlademu Podlesniku je ostalo še dokaj lepega sveta in vsa seča ob vrhu. Živine ni bilo mnogo v hlevu, število ovc se je znižalo na polovico; zato je dal Tonč en pašnik v najem.

Težko je gospodaril v začetku sredi upnikov, ki so prežali na Podlesnikovo zemljišče, kakor volkovi na ovco. Tonč se jih je uspešno otepal, do živega mu sicer niso mogli, a ovirali so ga pri gospodarstvu. Mati je umrla kmalu za svojim možem, dve hčeri sta šli služit, ena je ostala doma za gospodinjo pri bratu Tonču, kakor tudi France, drugi Podlesnikov sin.

Mladi ljudje so si uravnali svoj dom tako pametno, da so se sosedje čudili. Prvi so bili z delom gotovi, prvi so poželi in pokosili, prvi spravili s seče in potem so hodili na dnino k sosedom ter odsluževali dolgove. Tonč je najrajši zahajal k premožnemu Gabru; ta je delavnega in pametnega mladeniča rad sprejel in mu šel povsod na roko.

Mladi Podlesnik je našel v Gabru nesebičnega soseda in modrega svetovalca pri svojem gospodarstvu. A še nekaj drugega je vleklo mladega kmeta k Gabru. Gabrova Fanica mu je namreč ugajala; zavoljo nje je pustil druge sosede v nemar in prišel rajši h Gabru. Tako ga najdemo tudi ta dan, ko je prišel Pogačnikov Pavle prosit žanjico, pri Gabru.

Z Jožetom sta zložila pšenico in se napotila pevajoč in vriskajoč po cesti proti domu. V planini je lajal pes Krančej nad ovcami in jih podil po gošči na cesto, da je ovčji zvonec obupno pel.

Mrak se je vlegel nad zemljo. V bukovju je slavec gostolel večerno pesem. Blizu doma ob cesti je žuborel studenec ter se pretakal po strmini v jarek. Iz sobe je prihajala luč od ognjišča. Žanjice so že davno povečerjale ter se urno napotile domov, da ne bi hodile v temi. Za domače je gospodinja pravkar pripravila večerjo. Med tem je polagal Gaber volom krmo in ukazoval pastirju pri nastiljanju. Joža je napajal živino pri koritu, žvižgajoč ji, da je laže pila. Podlesnikov Tonč se je ulegel na bruno pod češnjo ter si prižgal pipo. Zamišljeno je gledal na planino. Bog ve, kje so bile njegove misli, ko ga vzdramijo stopinje od hiše. Vitka postava se mu je približevala in Tonč je spoznal v mraku Franico, ki je šla po vodo k studencu.

»Dober večer, Franica,« jo je pozdravil.

»Bog daj! Pa prestrašil si me. Pojdi vendar v hišo, večerja je že pripravljena!«

»Saj se ne mudi, lačen pa tako nisem.«

»Ej, da bi ne bil! Ves dan zlagati težko snopje, to ni igrača.«

»Poglej te roke; nikogar se ne ustrašijo.« Tonč se je urno zravnal, da se je Franica skoraj prestrašila.

»Kaj se me bojiš?« jo je smehljaje vprašal.

»Nak,« je odvrnila ter naglo odhitela po cesti. Tonč je gledal za njo; lepo vzrastlo dekle mu je ugajalo.

»Presneta para, to je dekle! Tako bi jaz hotel.«

Počasi je odkorakal v hišo in se tam pogovarjal z gospodinjo. Večerja je bila pripravljena. Posedli so okrog javorjeve mize. Gospodar je napravil velik križ čez čelo, usta in prsi ter molil, drugi pa so mu odgovarjali z različnimi glasovi. Ropotaje z žlicami so zajemali iz glinaste sklede. Na voglu mize je sedel gospodar in prigovarjal gostu. Ta se je seveda branil po kmečki navadi ter zagotavljal, da ni lačen in ni potreben in tako dalje.

»Kaj bi pravil, da nisi lačen. Vsak delavec je lačen. Pri nas se sploh ni treba braniti. Preobjedel se ne boš.«

V gospodarju se je skrivala nejevolja. Gospodinja se je bala, da bi moževe osorne besede razžalile Tonča; zato je zasukala pogovor drugam. Vprašala je moža, če je obljubil žanjico Pogačnikovim.

»Seveda sem. Če pridejo Pogačnikovi k nam delat, zakaj bi mi ne k njim.«

»Premalo ljudi imajo,« je govorila gospodinja. »Hlapca imajo samo enega, dekla je slaba, a posestvo je veliko.«

»Zakaj pa Pavle nič ne pomaga?« je spregovoril Joža, »saj je dovolj star.«

»Pavle je še bolan,« se je postavila Francka za prijatelja.

»On mora paziti na svoje zdravje.«

»Tebi se je pa res treba zavzemati za Pogačnikovega pastirja.« Gaber je jezno pogledal Franico, ki je povesila glavo z rdečico na cvetočem obrazu. Razen Tonča ni nihče opazil Franckine zadrege. On pa se je vgriznil v ustnico in molče odložil žlico. Prikrita jeza ga je grabila, komaj se je premagal, da ni izustil psovke na Pogačnikovega pastirja.

»Davno bi si že lahko služil kruha,« je nadaljeval Gaber, »ko bi bil za kaj. To je nepridiprav in škoda je vsake petice, ki so jo dali za njegove študiranje.«

»Glej ga no!« je odvrnila gospodinja, »kdor zboli, ta se mora vendar prej pozdraviti, potem šele lahko nadaljuje z delom in si služi kruha.«

S pogovorom ni bilo nič; vsi so bili slabe volje, zato so tudi hitro odmolili. Tonč se je nakratko poslovil in je krenil po cesti proti domu. Hladan nočni zrak je prijetno božal po razgretem licu. Na nebu je žarelo nebroj zvezdic, le večernica se je bližala Peci, da zatone za visokim grebenom. Dolino je pokrivala tanka megla, od Fužin se je slišal ropot kladiv in šumenje vode pri jezu. Tonč se za nočno krasoto ni zmenil, prezrl je čaroben prizor mesečnega vzhoda; samo na Franico je mislil in na njeno pomenljivo rdečico.

»Pavleta ljubi,« je skoro siknil, »mene pa ne mara.«

Prispel je na Sedlo, odkoder se je videlo h Gabru. Tu se je naslonil na smreko in žalostno gledal nazaj. Pri Gabru so že šli vsi spat, a njemu se ni mudilo, ni čutil utrujenosti. V glavi mu je vrelo, pesti je dvigal proti Pogačniku in ponavljal besede: »Ne boš je imel, pastirče. — Moja bo, magari te ubijem.«

Počasi je odšel po cesti skozi gozd proti svojemu domu. Pavle je medtem že mirno spal v svoji sobici; še sanjalo se mu ni o Francki. Nepotrebne so bile Tončeve grožnje.

III.

Drugi dan je bila nedelja. Solnce je čarobno obsevalo planine, gozdni pevci so proslavljali Gospodov dan s svojim ubranim petjem. Senica se je sukala na veji in pela venomer svoj: cicibe, cicibe. Penica je žvrgolela staro pesem: sem tri leta na veji sedela, nisem imela ne očeta ne matere, pa še koj živim. V gozdu je golčal golob: tutu, aja tu. Vsa narava je oblekla praznično obleko. Ljudje so hiteli v cerkev, da zahvalijo Boga za prejete dobrote in ga prosijo novih. V bližnjem mestu je pozvanjalo in pri Sv. Ani so grmeli topiči, tam so praznovali cerkveni shod. Pastirji, ki niso mogli v cerkev, so veselo prepevali po planinah ter se oglašali drug za drugim z donečim ukanjem. Pogačnikov Pavle se je sprehajal po slemenu; ni pel in vriskal, le vesel je bil tako, da bi objel ves svet. V bistrih očeh sta žarela zadovoljnost in sreča. Ovce so se mirno pasle pod slemenom, pes Krančej jih je varoval. Naenkrat se vzdigne ter zalaja na vso moč. Slišal je stopinje iz gozda. Odtam je nekdo prihajal. Takoj nato je zavil na cesto Podlesnikov Tonč, napravljen za cerkev. Pavle ga je prijazno pozdravil in pristavil: »Pa še zame moli!«

»Ne bom utegnil,« je odgovoril Tonč s takim glasom, da je Pavle osupnil, ter je odšel s trdim korakom po cesti proti Gabru.

Pavle je gledal za njim in se čudil: »Kaj je temu človeku? Še dobro se ne poznava, pa mi odgovarja z neprijaznim glasom.«

Tončev nastop mu je bila uganka, a ostal je miren in si ni dalje mučil glave z nepotrebnim ugibanjem. Veselje na planini je bilo večje, skrb ni imela prostora v njegovem srcu.

Oj, lepa nedelja, polna blaženosti in svetega miru! Vsakega navda z novim upanjem in z novimi močmi.

Tudi Pavle je čutil v udih novo moč in zdelo se mu je, da ni več bolan, da je zdrav in krepak, kakor junak. Ni se spomnil Tonča, ki je medtem že prispel do Gabra.

Pred hišo je stal Joža v prazniški obleki z velikim nageljnom v gumbnici. Z veseljem je pozdravil Tonča in mu velel, naj počaka Gabrovih.

»Kdo pa še gre s teboj?« je vprašal Tonč.

»Jaz, oče, pa Franica.«

»No, pa počakam.«

Kmalu na to je prispel iz hiše Gaber in za njim Franica.

»Počakal sem vas,« je spregovoril Tonč.

»Prav, prav, pa gremo skupaj, da nam ne bo dolgčas.«

»K rani maši sem hotel, pa sem zaspal.«

»Potreben si bil spanja, ker si bil včeraj truden.«

»Ni bilo hudega, upal sem samo, da zaslužim šopek, pa ga včeraj nisem dobil; mogoče ga bom danes — kaj?«

Pri zadnjih besedah se je obrnil k Franici in jo vprašujoče pogledal v oči. Franica je res imela dva lična šopka, kakor nalašč za Tonča.

»Na ga,« je rekla tiho in ponudila Podlesniku lep šopek iz nageljna in muškata. Tonč si ga je hotel pripeti na prsi, pa ker je bil neroden, mu je morala pomagati Franica. Pristopila je k njemu z rdečim obrazom in mu pripela šopek na prsi. Tonč bi jo bil najrajši objel in ji pritisnil poljub na rožnata usta, toda ni smel in si tudi ni upal. Blizu nje je bil in vendar tako daleč od nje. A vesel je bil šopka in postavljal se je z njim po mestu. Tudi njemu je dala nedelja novih moči in novega upanja.

Drugega dne je ostal doma in oral za repo. Franica je vstala navsezgodaj. Urno se je napravila, vzela sklepan srp in odšla po planini k Pogačniku.

Dokaj niže na drugem vrhu je ležalo Pogačnikovo. Zato je morala Franica čez jarek. Kakor srna je preskočila potok in hitela po cesti proti ovčjaku.

V istem hipu se je spomnila, da lahko sreča Pavleta z ovčjo čredo. Nekaj čudnega ji je stisnilo srce, v obraz jo je pogrelo ob spominu na mladostnega prijatelja. Srečala sta se šele pri ovčjaku.

»Danes bom pa srečen,« se je Pavle hitro pošalil.

»Zakaj pa?«

»I no, ker sem srečal mlado dekle.«

»Pojdi, pojdi!« V lice ji je udarila kri, Pavle pa se je razposajeno smejal.

»Ali ne verjameš?«

»Če boš ti srečen zavoljo najinega srečanja, potem bom jaz tudi.«

»Zato pa bodiva oba, kajne? — Krančej, ovce! Le goni jih, — vroče bo danes v našem bregu.«

»Saj sem navajena vročine. Hiteti moram, bom itak zadnja.«

»Do sedaj še ni bilo nobene, ti si prva.«

»Dobro se imej na planini, pa pridno vriskaj!«

»Bom. Srečno!«

Pavle je šel za ovcami, ki jih je gnal pes po cesti, Franica pa je odbrzela po vrhu, izognila se doma in se napotila kar na njivo ter prva zamahnila s srpom po ovsu.

Po malem so prihajale druge žanjice in skoraj hladno pozdravljale Franico, ker jih je prehitela.

Solnce je čimdalje huje pripekalo, pa žanjice se niso zmenile za dušljivo vročino; pridno so žele in se šalile s hlapcem, ki se je danes izredno postavljal. Vse snopje je znosil sproti na gare in je zapeljal na ozare, kjer ga je zložil Pogačnik v kope. Prepričan je bil, da gledajo vse žanjice za njim ter ga občudujejo. Opoldne je prišel pomagat hlapcu še pastir Nace, kar seveda hlapcu ni bilo po volji.

»Znabiti te pa rabi gospodar pri zlaganju« mu je govoril Lipe in na tihem želel, da odide pastir.

»Lipec, pipec! tebi moram pomagati, ker si že truden.«

»Pojdi, pojdi,« je govoril hlapec ter prikrival jezo.

»Veš, mene tako delo prav nič ne muči.«

»Ali pa. Čisto razkuštran si in umazan po licu; menda si se pozabil zjutraj umiti.«

»Kaj še! Potim se, da boš vedel.« Hitro si je popravil z lopatasto roko lase in si obrisal obraz z rokavom. Žanjice so se mu smejale in ga dražile na vse načine, pastir Nace jim je kajpada pridno pomagal.

»Srpe brusit,« je zaklicala Franica.

Hlapec je urno skočil, a ga je prehitel gibčni pastir Nace ter ga s tem seveda še bolj razdražil.

Gare so bile nabasane in povezane ter jih je bilo treba speljati po strmini. Zato je moral Nace pred vole, Lipe pa je podpiral gare, da se niso zvrnile.

»Lipec, le drži,« ga je hudomušno dražil pastir. Komaj sta pripeljala na cesto, že je stal Lipe pred Nacetom ter mu šepetaje grozil: »Ti revše, če ne boš držal jezika, te bom zvečer premikastil, da boš tri leta čutil.«

»Ne bo menda tako hudo. Za vsak slučaj se pa maščujem.«

»Bova videla.«

Lipe je odpeljal snopje na ozare ter se hitro vrnil. Nace ga je kljub njegovim grožnjam dražil še dalje do poznega popoldneva, ko je moral gnati živino na pašo. Šele tedaj se je Lipe oddahnil in nadaljeval delo pri snopju.

Žanjice so bile kljub silni vročini vesele in zgovorne; razposajeno so se smejale in dražile nerodnega Lipeta. Gabrova Franica je žela bolj v sredini poleg Pogačnikove dekle. Ni govorila veliko, le nasmejala se je včasih šali, ki jo je povedala zgovorna soseda. Nekako tesno ji je bilo pri srcu, ker ni videla Pavleta pri obedu. Hrepenela je po njem in se zopet jezila, da misli vedno nanj. Trudila se je, da bi obrnila svoje misli drugam, pa vse povsod je videla samo Pavleta z bolestnim, vendar vabljivim nasmehom. Bila je zamišljena in zato je iskala Pogačnikova dekla vzroka. Pravega ni mogla uganiti, ker je premalo poznala Franico.

Solnce se je že nagibalo proti zahodu. Morala je biti ura tri proč. Polagoma so se začeli oglašati zvonovi od vseh strani. Pastirji so poganjali živino na pašo. Pri Pogačnikovem ovčjaku je lajal Krančej z močnim glasom.

»Ho, naš Pavle že tudi izpušča ovce iz ovčjaka,« je rekla dekla. Na Franckinem obrazu se je pojavila rdečica, dekla je ni zapazila; morda bi ji bila ta izprememba razvozljala zagonetko, morda?

Dan se je nagnil, solnce je zatonilo za Peco in odpotovalo v druge kraje, da še tam pogleda, kaj delajo zemljani.

Pogačnik je stopil z lestve ter legel v travo. Mrmraje je štel kope in zahvaljeval Boga za dobro žetev. Žanjice so se počasi pomikale za ozarami proti domu in pele:

Tam na vrtni gredi,
raste rožmarin.
Pridi ob slovesu,
dam ti ga v spomin.

Po vrhu je gonil Nace živino domov ter vriskal, da je odmevalo od vseh Bregov. Veselil se je dobre večerje, ki ob času žetve nikdar ne izostane. Sladkosneden pa je bil, zlasti mu je dišala kava. Na kmetih ne pijejo namreč vsak dan kave zjutraj, temveč le ob slovesnejših priložnostih zvečer; zato jo seveda tudi bolj cenijo.

Po dobri večerji, ki se je Pogačnikovi zaradi dostojnosti niso smeli udeležiti, so se razkropile žanjice na vse strani. Pogačnik se jim je pač zahvaljeval »Bog plačaj«, a plačal ni nič, ker to sploh ni navada pri kmetih, kjer vse drug drugemu odslužijo. Ne rabijo nobenih knjižic in ne zapiskov, vse si vendar zapomnijo, kje še morajo odslužiti in odkod še dobivajo delavca. V takem razmerju sta bila tudi Pogačnik in Gaber. Franica je namreč ta dan odslužila Pogačnikovo deklo, ki je pred kratkim žela pri Gabru.

Večernica je že žarela na nebu in tudi druge zvezde so se zaporedoma prikazovale na jasnem nebu. V dolini je vladal mrak, le tu pa tam je zableščala luč in od Fužin se je slišal enakomeren ropot kladiv. Dnevna luč je pojemala tudi v gorah. Slavec je drobil v goščavi svojo milo pesem ter preganjal strah Franici, ki je hitela po strmi cesti proti domu. Na levi se je razprostiral smrekov gozd, nem, brez šuma, kakor bi spal. Franica se je bala gozdne tišine; za vsakim grmom je slutila strah. Zdelo se ji je, da izteza svoje dolge roke po njej ter jo hoče pograbiti v hladen objem. Ravnina, na kateri je stal ovčjak, se je približala. Krog nje so stali pritlikavi grmi, pravcato strašilo. Urno kakor srna je hitela Franica navzgor po cesti. Ruta ji je zdrknila na rame, kostanjevi kodri so se nalahno zibali v večernem zraku ter ji poredno silili na razgreto lice. Komaj je dospela do prvega grma, kar se prikaže moška postava pred njo. Franici se izvije krik strahu iz prs; ko pa spozna Pavleta, si globoko oddahne.

»Dober večer, Franica,« jo pozdravi Pavle.

»Bog ga daj! Pa tako pozen?«

»Nič ne de, saj me ni strah. Ali te smem spremiti? Krajši čas nama bo.«

»O le, prav hvaležna ti bom. Ponoči ne hodim rada sama.«

»Pa se mene ne bojiš?« jo je vprašal smehljaje.

»Zakaj?« Čudila se je temu vprašanju. Zakaj bi se neki bala Pavleta, tega prijatelja iz mladih let, ki ji ni storil nikoli nič žalega.

»Slišiš sovo?« je spregovoril Pavle.

»Slišim, sove me je vedno groza.«

»Mene pa ne; sova je jako koristna žival.«

»Ampak nesrečo rada prinese.«

»Ha ha! Prazna vera!«

»Le našega očeta vprašaj, pa ti povedo!«

»Če bo priložnost nanesla, sicer so pa z menoj zelo kratkobesedni; menda sem se jim s čim zameril.«

»Ej, so pač take navade« je opravičila Franica očeta in morala na tihem priznati, da ima Pavle prav. Plaho je pogledala spremljevalca, ki je zamišljeno zrl v tmino ter za hip pozabil, da spremlja Franico.

Prišla sta do razpotja. Pavle se je ustavil pred Franico in jo vprašal: »Po kateri poti greva?«

»Če me boš spremljal greva po levi mimo mlina, drugače pa grem po desni čez Sedlo.«

Seveda te spremljam, zakaj pa ne?« In odšla sta dalje, tiho se pomenkujoč o vsakdanjih stvareh. Prišla sta že do meje, odkoder sta videla Pogačnikovo planino v temnih obrisih.

»Poglej moj raj!« je spregovoril Pavle.

»Potemtakem si zelo zadovoljen s pastirovanjem?«

»Pa še kako! Z nikomur ne menjam.«

»In dolgčas ti tudi ni na planini?«

»Ne, prav nič, zdaj si postavim kočo pod slemenom.«

»Kočo si boš postavil? Čemu?«

»I no, da bom ob slabem vremenu pod streho.«

»To se pravi, da ne boš prišel k nam, če te bo dobila nevihta.«

»Od rok mi je in tudi sitno, da bi vas vedno nadlegoval z vedrenjem.«

»Pavle« je vzkliknila Franica in ga pogledala, kakor bi hotela uganiti njegove misli. Nekaj neprijetnega se ji je vzbudilo v srcu.

»Vidiš,« je nadaljeval Pavle mirno, »napravim si skromno kočo in če mogoče tudi ovčjo stajo. Ne bo mi treba goniti ovac tako daleč s planine. Preden jih priženem do ovčjaka, so že lačne. S Krančejem bova varovala čredo; sploh se na psa prav lahko zanesem. To ti je močna in zvesta žival.«

Pogladil je psa, ki je korakal poleg njega in zadovoljno mahal s košatim repom.

»Mi, mi smo se ti zamerili, pa nočeš povedati,« je dejala Franica z žalostnim glasom.

»Francka. Ni mogoče! Tako vendar ne smeš misliti. Vaši so mi vsi naklonjeni. Jaz cenim izmed vseh sosedov vas najbolj.«

Ko bi ne bilo teme, bi bil Pavle videl rdečico na dekletovem obrazu. Pavletova izjava je zelo razveselila Franico. Hvaležno ga je pogledala in rekla s toplim glasom: »Torej še prideš k nam?«

Pavle ni takoj odgovoril čudeč se Franckinemu vprašanju. Ugibal je in uganil, da ga vabi dekle s posebnim namenom na dom. Kaj, če misli nanj?

Če ga mogoče na tihem ljubi? Ustrašil se je takih misli in zamolklo spregovoril: »Pridem še, kadar nanese prilika.«

Dospela sta na Gabrov travnik, odkoder ni bilo daleč do doma. Tu sta se poslovila. Franica je podala roko Pavletu in mu pogledala v obraz.

»Lahko noč, Pavle! Hvala, da si me spremljal, zdaj me ne bo več strah.«

»Nimaš daleč do doma, lahko noč!«

Ozrl se je v njo in zdelo se mu je, da ji je videl v oči. Poklical je psa in urno odšel. Šele na ovinku je obstal ter si obrisal s čela pot. čutil je, da mu bije srce nemirno in močno, kako mu ni niti bilo v najhujši bolezni.

Oj, Franica, Franica! Ostaniva si prijatelja in nič več; ni nama usojeno. Želim ti srečo — z drugim! Počasi je stopal po cesti, ni se mu mudilo k večerji. Spotoma si je izpraševal vest, ki mu ni ničesar očitala. Franici ni dal nikakega povoda, da bi mu bila bolj naklonjena nego drugim. Dobra sta si s Franico, to je vse, ljubiti je pa Pavle ne more.

Z razgretim licem je prihitela Franica domov. Ni je bilo strah, saj jo je spremljal Pavletov obraz. Oj, ta Pavle!

Pri Gabru so pravkar večerjali, ko je pridrvela Franica v sobo kakor vihar.

»Dober večer« je burno pozdravila in pridjala »Bog blagoslovi!«

»Menda te je kdo podil, da si tako razgreta.«

»Nihče me ni podil, hitela sem po navadi.«

»Saj vem,« je rekel Joža, »strah te je bilo, zato si tekla.«

»No ja. Tebe bi že bilo, pa mene ne. Sicer me je Pogačnikov Pavle spremil do našega travnika.«

»Kaj?« je trdo spregovoril Gaber in odložil žlico. Srepi pogledi so mu sršeli iz oči v Franico.

»Zraven cigana jaz ne bi hodil,« je dejal Joža zlobno.

»Pavle ni cigan,« je branila Franica ognjevito svojega prijatelja. Gaber pa je vstal od mize, stopil pred Franico ter dejal z grozečim glasom: »Skvarjen študent ni nič boljši kot cigan; le izbij si ga iz glave!«

Franici je bilo, kakor bi udarila strela pred njo. Iz lic ji je zginila kri, glave se je prijemala omotica, zasukala se je ter odšla s trdim korakom v svojo sobico. Tam se je naslonila na posteljo in krčevito zaihtela. Vroče solze so močile posteljo. Mati je prišla tolažit hčerko in ji ponujat večerjo, toda Franica se ni zmenila za mehke materine besede. Bolest mladega srca je bila hujša.

»Bodi vendar pametna,« je mirila mati. »Ne smeš se zmeniti za vsako besedo in ne jokaj, da te kdo ne sliši!«

Prav tedaj so se slišale stopinje v veži in v sobo je stopil Podlesnikov Tonč. Z izpremenjenim glasom je pozdravil navzoče in sedel na klop. Vsi so se ustrašili njegovega bledega in potnega obraza. Vse na njem je bilo v neredu in je pričalo o veliki razburjenosti. Za hip so vsi molčali, na to je spregovoril Gaber:

»Kaj pa se je zgodilo?«

»Sestra Lojza umira.«

»Za božjo voljo,« je zavpila gospodinja, »hitro po gospoda! Pa tako naglo je prišlo.«

»Zjutraj je bila še zdrava. Opoldne smo jedli solato, mislim, da ji je ta obležala. Popoldne ji je postalo naenkrat slabo, večerje že ni mogla več pristaviti sama. Rekel sem ji, naj gre v posteljo. Poklical sem Bajtlarco, ki ji je grela sol in otrobe na želodec. Vedno huje ji je bilo. Franceta sem nagnal po gospoda, sam pa grem po zdravnika. K vam sem se oglasil, da vas naprosim, če bi šel kdo pomagat Bajtlarci in pripravit za gospoda.«

»Katera pa bo šla?« je vprašal Gaber.

Franica, ki se je medtem že potolažila in si obrisala oči, se je takoj ponudila.

»Joža naj gre z menoj, sama ne grem.«

»Lepo prosim, če je mogoče. Jaz pridem z zdravnikom, kakor hitro ga dobim.«

Tonč je urno odšel proti mestu, Franica in Joža pa sta se naglo napotila k Podlesniku. Treba je bilo pomagati bližnjemu, zato je pozabila Franica vse drugo ter hitela z bratom čez Sleme po gozdu k Podlesniku. Pot je bila težavna, ker še mesec ni priplaval na nebo, da bi razsvetljeval cesto po temnem gozdu. Obema je bilo vroče, ko sta dospela k Podlesniku.

Luč je padala iz sobe skozi okno, kjer je Bajtlarca stregla bolni Lojzi. Franica se je takoj lotila dela. Najprej je pomedla hišo, postavila mizo blizu postelje in jo pogrnila z belim prtom. Na mizo je postavila križ z dvema svečama in predivo, zvito v kosmiče. Na to je pristopila k bolnici. Lojza je komaj še spoznala svojo prijateljico. Obraz ji je bil smrtnobled, krog usten so bile začrtane bolestne poteze. Tiho je vzdihnila: »Oh Franica! Hudo mi je.«

»Ne obupaj, bo že bolje.«

»Ne, meni ne bo odleglo, umrla bom. Franica, moli za me!«

»Tonč pripelje zdravnika, ki ti bo gotovo pomagal.«

Lojzi je bilo res vedno huje. Na čelo so ji stopile potne srage, ki jih je Franica rahlo brisala. Čez trenutek se je zaslišal zvonček pred hišo: domači župnik je prinesel sveto popotnico.

Lojza se je pobožno spovedala in se spravila z Bogom. Župnik ji je spregovoril nekaj besed v tolažbo, potem pa odšel. Pod domom je srečal Tonča z zdravnikom.

Z velikim strahom je vprašal Podlesnik, če je še sestra živa in ko je dobil zatrdilo, da še živi, se je podvizal proti domu, da ga je zdravnik komaj dohajal.

Še preden je zdravnik stopil k bolnici, ga je Tonč prosil, naj reši sestro, če je le mogoče. Godrnjaje je zdravnik odstranjeval vse različne obveze in obkladke, ki so povzročali hudo vročino ter jih zamenjal s hladnimi ovitki. Lojzi je nato kmalu odleglo. Na licu se je pokazala lahna rdečica. Tonču pa je vstala vesela nada v srcu, da ostane sestra pri življenju. Tudi Franica je bila vesela, ker se je bala za svojo prijateljico.

Tončev brat, France, je spremljal zdravnika do mesta, ostali pa so posedli okrog postelje ter se tiho pogovarjali. Vsi so čutili, da se jim je odvalil kamen od srca in jih zapustila moreča skrb. Najbolj vesel je bil Tonč, zato je tudi rekel na skrivaj Bajtlarci: »Skuhaj kave, ljudem moramo postreči!«

Bajtlarca je odšla v kuhinjo, da izvrši gospodarjevo naročilo. Franica je pospravljala v sosednji sobi, pri bolnici sta ostala le Tonč in Joža.

Spanec je zalezoval Franico, da je morala s silo odpirati oči. Opravljala je delo v polsnu bolj iz navade kot s pazljivostjo. Ni slišala, da se ji je nekdo tiho približal; šele tedaj se je vzdramila, ko je položil prišlec roko na njeno ramo ter ji šepetaje govoril:

»Franica, ali me imaš kaj rada?«

Franica se je prišleca zelo prestrašila, spanec jo je mahoma zapustil in osorno je odgovorila: »Pusti me! Ni časa za take neslanosti.«

Tonč, ki je prestrašil Franico je odmaknil roko ter vprašujoče zrl dekletu v obraz.

»Franica, ali si huda name?«

»Kaj bom huda! Le obnašaš se zelo čudno.«

»Ej, če te vprašam, če me imaš kaj rada — to vendar ni kaj hudega.«

»Imam te kot vsakega drugega.«

»Nič več?« jo je vprašal mirno.

»Nič več!«

Tonč je sedel na klop sklonil glavo v dlani in vzdihnil: »Zmotil sem se, hudo zmotil. Veš, rad te imam, a ti mene ne maraš. No ja, naj bo!«

»Kaj neki hočeš?« ga je vprašala Franica razdraženo. Tonč pa je vstal, kakor bi ga pičila kača. Franičino vprašanje ga je zbodlo. Ni pomislil, kaj je govoril, vedel je le, da ga ona ne mara.

»Ha, veš! Z ovčjim pastirjem se jaz še vedno lahko merim! Pa le imej ga, naj bo tvoj, a jaz mu še prej zagodem, da me bo pomnil.«

»Če misliš, da boš z grožnjo kaj dosegel, se kaj motiš.«

»Res je,« je govoril Tonč mirneje, »nočem ti groziti; le očeta bom obvestil, da se godi nekaj za njegovim hrbtom.«

»Ha, ha! Korajžen pa si, to moram priznati!«

»Ne zameri, da sem te napadel in razžalil. Zavhvaljujem se ti za nocojšnjo pomoč, upam, da vse poravnam.«

Franica se ni mogla dalje premagovati. Solze so se ji vlile in bridko je zajokala. Tonč je uvidel, da je ravnal nepremišljeno in razžalil s svojim osornim govorjenjem dekle, ki ni ničesar zakrivilo. Pristopil je bliže in rekel z mehkejšim glasom: »Ne bodi huda, Franica, lahko noč!«

Zasukal se je ter urno odšel v svojo sobo. Legel je oblečen na posteljo ter se silil, da bi zaspal. A spanec je bežal od njega, ni ga hotel zazibati v sanje, ki bi vsaj za nekaj časa prikrile resnico, ali jo vsaj ublažile.

Franica je pustila delo, poslovila se od Lojze in odšla z bratom domov.

Zvezde so že ugašale na nebu, na vzhodu je vstajala zora, ko sta dospela z Jožem domov. Dasiravno je čakalo Franico doma delo povsod, se vendar ni mogla premagati, da ne bi šla spat. Spanja je bila vendar tako potrebna! Moj Bog, ves dan je že pri Pogačniku žela, potem tisti osorni očetov nastop, prečuta noč pri Podlesniku in pogovor s Tončem, vse to jo je utrudilo duševno in telesno. Vzbudila se je šele okrog poldneva, ko je Pavle z ovčjo čredo prišel s planine. Pes Krančej je razposajeno skakal za ovcami ter jih strašil s svojim glasnim lajanjem. Pisana čreda je drvela pred Pavletom s tako naglico, da jo je komaj dohajal. Nekoliko nad jarkom so ga počakala ovce v senci. Tudi Pavle se je ustavil ter se ozrl nazaj na planino. Pogled mu je splaval na gozd pod Slemenom ob Dorniški meji. Tam je zapazil med drevjem rudasto zemljo, ki jo je dopoldne izkopal. Zadovoljni obraz je kazal, da se peča Pavle s posebno pozornostjo z nekim načrtom. Kopal je temelj za svojo pastirsko kočo. Torej je le res, da si postavi kočo, kjer bo vedril ob slabem vremenu in ne bo zahajal h Gabru ob deževju. Srečen je, saj ima svoj dom vrh planin, ki jih ljubi z vso dušo. Čreda je silila naprej, moral je tudi on odriniti za njo v dolino.

Popoldne je zopet poklical psa po navadi ter jo mahnil proti ovčjaku. Čez ramo si je obesil žago in sekiro, v žepu pa sta tičala colno merilo in široki tesarski svinčnik. »Kaj boš pa danes delal?« ga je nagovoril oče pod orehom in se mu smejal.

»Bajto si postavim pod slemenom.«

»Ali misliš biti za vedno pastir?«

»Ne vem; toda naslednik mi bo hvaležen.«

Različni občutki so navdajali Pogačnika po tem razgovoru. Ni bil žalosten, pa tudi prav vesel ne. Rad je imel svojega sina, le njegov ponos je bil razžaljen. Zgodilo se je često, da so mu priletele na uho zbadljive besede zaradi sina, kar je seveda ponosnega Pogačnika razjezilo in ga spravilo ob dobro voljo. Z ženo je malo govoril o tej stvari, ker je ona vselej zagovarjala Pavleta in dokazala, da je najbolje za njega, če ostane v svoji službi, kolikor dolgo pač sam hoče.

»Čemu bi mu kratili veselje?« je govorila, »na večno gotovo ne bo pastir. Rajši pa vseeno imam zdravega pastirja, kot bolnika, ki bi ga morali negovati kakor otroka.«

Mož ji je na tihem pritrjeval, samo na videz je ugovarjal in trdil, da ni tako hudo in nevarno.

Pavle se ni zmenil za opazke zbadljivcev, stal je dokaj više nad njimi, četudi je bil zdaj samo pastir. Kadar je hodil za ovcami skozi gozd, vsakič so mu prišle v spomin besede pesnikove:

Lepšega nikjer ni kraja, kakor kraj je vrh planin. Vselej radost me navdaja, ko se nanj zbudi spomin.

Povsem jasno mu je bilo, zakaj ga vleče srce na planine, na kraj zdravja in prostosti. Vrh slemena se je sprehajal po trati srečen in vesel, da bi ga lahko zavidal kralj s svojimi umetnimi vrtovi. Ko pa se je solnce nagnilo k zatonu, se je oglasil v temnem gozdu ob Dorniški meji slavček, drobeč svojo milo pesem ter navdajal Pavleta z nepopisno sladkostjo. In v tem gozdu, nekoliko pod slemenom, si bom postavil kočico! Le na delo brez obotavljanja!

Med nizkim grmovjem si je iskala drobnica hrano, Krančej pa jo je varoval. Pavle je kopal zemljo ter meril po dolgem in širokem. Na treh straneh je obdajalo smrečje izkopan prostor in zapiralo pogled nepoklicanemu, tem lepši razgled pa se je odpiral v dolino. Svet ni bil prestrm, zato Pavletu ni bilo treba kopati v breg, kar bi mu napravilo velike težave. Hotel je napraviti kočo poldrugi seženj široko in dva sežnja dolgo. Na voglih je že zabil četvero kolov, da ne bi zgrešil meje. Zemlja je bila kmalu poravnana, a sedaj je bilo treba lesa, obsekanih brun in lesenih klinov, ki bi držali steno skupaj. Kaj težavno delo je čakalo Pavleta. Kje naj dobi pripravnega lesa? Kdo mu ga bo obsekal? »Poskusim sam,« je rekel sam pri sebi, »kar bo, pa bo«.

Na drugem koncu planine, prav ob Gabrovi meji, je nedavno sekal Pogačnik. Zavoljo prevelike oddaljenosti je zvozil le debla v dolino, veje in smrekove vrhove pa je pustil na planini. Teh vrhov se je lotil Pavle. »Nekaj bo, četudi ne veliko.«

Oklestil je vsak vrh posebej, premeril ga in prerezal na zasekanem mestu. Debelejše in daljše je odločil za prednjo in zadnjo steno, krajše pa za obe stranski steni. Sekira je udarjala in žaga je pela, da so ovce začudeno privzdigovale glave, češ, odkod ta pastirjeva moč. Z zavihanimi rokavi in z nazaj pomaknjenim klobukom je delal, kakor bi bilo tesarstvo njegov vsakdanji posel.

Blizu dvajset brun je nažagal in ogladil. Seveda pa to število še ni zadostovalo. Moral je poiskati nekaj debel v gozdu ter jih podreti. V bližini je bilo takih smrek, ki jim je veter polomil vrhe ter jim uničil nadaljnjo rast. Takih smrek je posekal Pavle nekaj. Težavno je bilo to delo zanj, ker ni bil vajen gozdnega dela. Čas je tekel urno, za Pavleta vse preurno, ker je moral pustiti delo ter odgnati ovce domov. Drugi dan je nadaljeval svoj posel še z večjo vztrajnostjo.

Dopoldne je znosil bruna k izkopanemu prostoru, da jih tam obseka. Stalo ga je mnogo truda, preden je položil zadnje deblo k ostalim. V rokah je čutil utrujenost in žulji so se mu delali po dlaneh. Železna volja Pavletova ni poznala ovir; za kar se je odločil, to je izvršil. Če se mu tudi v trenotku ni vse posrečilo, načrta vendar ni odložil za vselej, ampak ga kvečjemu preložil na ugodnejši čas.

Postavljanje koče ni Bog ve kaka umetnost, a težavno je vendar le za takega, ki v tem nima vaje. In Pavle je ni imel veliko, zato je večkrat počival in preudarjal, kako bi si delo olajšal in primerneje uredil. Sedel je na bližnjo trato, podprl glavo z rokama in premišljeval.

Nekoliko niže od Pavleta so se pasle ovce med grmovjem. Vedno so ostale skupaj, ker so se bale velikega psa. Le belo jagnje se je tiho približalo Pavletu in ga začelo vleči za rokav, dokler ga ni vzdramilo iz zamišljenosti. Vzel je jagnje v naročje ter mu dal kruha, z roko je gladil po mehki volni in pritiskal svoj obraz vanjo. Jagnje se je v pastirjevem naročju dobro počutilo in ni prav nič sililo k čredi.

»Moj ljubček,« je šepetal Pavle, »le ostani pri meni, jaz te varujem pred hudim psom.« Jagnje je sililo z gobčkom k njegovemu obrazu, kakor bi ga hotelo poljubiti v zahvalo za prijazne besede.

»Nočem tvojega mokrega smrčka.« Postavil je jagnje na trato in vstal. Jagnje je povohalo travo ter žalostno zameketalo. »Pojdi k materi,« je govoril Pavle, vzel sekiro ter se vrnil k svojemu delu.

Tako je delal ves teden marljivo in vztrajno do nedelje. Šele tedaj se je oddahnil in se zadovoljno zleknil v travo v zavesti, da je bil priden. Ljudje so hodili čez sleme v mesto nakupovat raznih potrebščin. Drvarji so šli po slanino in moko, kmetje po tobak in sol. Tudi na davkariji so se oglasili seveda večkrat z nemirno vestjo, ker so zaostali s plačevanjem.

Podlesnikov Tonč je šel po zdravila za sestro, ki še vedno ni okrevala. Na slemenu je naletel na Pavleta. Namesto pozdrava je namrdnil usta ter urno odšel po cesti mimo Gabra.

Čim bliže je prihajal Gabrovi hiši, tem hitreje je stopal. Ni hotel videti Franice. Marsikaj ga je jezilo in ni vedel, kaj bi govoril z njo. Pred hišo je stal Joža ter priganjal ostale, da se požurijo. Tonč ga je hladno pozdravil in hotel oditi dalje.

»No, kam pa tako hitiš?« je rekel Joža.

»Mudi se mi, moram še kupiti to in ono, po opravilu so prodajalne zaprte.«

»V mestu se vidiva?«

»Mogoče«. Zadnjo besedo je izgovoril že izven gorice. — Iz hiše sta prišla Gaber in žena, namenjena isto tako v cerkev. Čudil se je Gaber, videč Tonča že onstran jarka, da ni počakal.

»Kam pa se mu tako mudi?« je vprašal sina.

»Ne vem; rekel je, da mora nakupiti to in ono.«

»Saj še ni pozno!« Vsi trije so odrinili mimo soseda po hribu proti mestu. Stara dva sta odšla takoj v cerkev, Joža pa se je postavil pred vrati na prežo. Z očmi je iskal Podlesnikovega Tonča, s katerim se je rad razgovarjal ob nedeljah. Že od daleč ga je zagledal med množico, prihajajočo v cerkev. Veselo ga je pozdravil in mu podal desnico.

Po maši stopiva v gostilno na pogovor,« mu je rekel Tonč ter se odkril.

Joža je storil isto in nato sta stopila v cerkev. Po službi božji sta jo krenila v gostilno h Gašperju. Tonč ni govoril veliko, čemur se je Joža čudil. V gostilni sta sedla v kot ter si naročila vina.

»Vroče je,« je rekel Joža, da nekaj izpregovori.

»Vroče, vroče!« mu je pritrdil Tonč, nakar je sledil molk.

»Jaz bi rad nekaj jedel,« je dejal zopet Joža.

»Dobro bo, če kaj prigrizneva.« Naročila sta si juhe z mesom in še liter starine. Mučne misli so polagoma zbežale iz glave, pregnalo jih je dobro vince in Tonč je začel ojunačen govoriti:

»Veš Joža, s teboj bi rad govoril o neki posebni zadevi. Samo ne vem, če me boš hotel poslušati.«

»Zakaj pa ne? Saj me vendar poznaš.«

»Zato ti bom nekaj zaupal, česar še nisem nikomur. Le poslušaj!«

»Poslušam,« je odgovoril Joža ter izpil vino.

»Veš, posestvo imam; sicer je nekoliko zadolženo, pa je že izkopljem iz dolgov, saj ne pijančujem in ne zapravljam po nepotrebnem.«

»Nikakor ne.«

»S temi-le rokami bom plačal dolg. Veselje do dela imam; delam pa, kar je treba in nisem pri delu izbirčen. Brat in sestra mi pridno pomagata, za kar sem jima prav hvaležen. Toda vedno ne bomo skupaj; France najbrž odide k vojakom.«

»Seveda ga bodo vzeli!«

»Sestra se je že lani hotela preseliti v mesto k teti, kjer bi se rada učila šivanja. Letos jo bom težko pridržal. Zdaj vidiš, da sem v škripcih zaradi delavcev.«

»Na tak način si res. — Natakarica, še pol litra!«

»Jesenkov boter mi je svetoval, da bi se oženil.«

»Pa bi se,« je vzkliknil veselo Joža. »Ali že imaš nevesto?«

»Nimam, prav zato bi se rad s teboj posvetoval.«

Tonč je prijel kupico in jo izpil v dušku.

»Če bi ti le mogel pomagati, zakaj pa ne?«

»Moreš, če hočeš!«

»Tu je moja roka.« Porinil je svojo roko čez mizo, Tonč jo je krepko stisnil.

»Nevesto sem si že izbral, toda ona mene ne mara.«

»Potem je pa gotovo prismojena.«

»Prismojena ravno ni, je pač tako: če ponujaš ovci soli in kruha, pa gre za teboj. Našel se je eden, ki je znal lepše govoriti, zato si jo je tudi pridobil.«

»Pa kdo in katera je tista?«

»Tvoja sestra Franica.« Tončeve besede so presenetile Joža. Naslonil se je nazaj vrteč med prsti kupico ter je tuhtal.

»Če je tebi po volji,« je spregovoril čez nekaj časa, »jaz ti jo privoščim, samo očeta pobaraj!«

»Seveda bi pobaral, in po volji mi je tudi, ko bi le jaz bil njej.«

»Kateri ti pa hodi v zelje?«

»Dozdeva se mi, da je vaš sosed, ki pride vsak dan na planino ...«

»Pavle? — Beži, beži! Tega pa ti že ne verjamem.«

»Kakor hočeš, a jaz sem prepričan, sama se je izdala.«

»Kdaj?« — Joževo vprašanje je osupnilo Tonča, da ni vedel takoj kaj odgovoriti.

»Kdaj? No, zadnjič je bilo, ko sta bila vidva pri nas.«

»Pa veš gotovo?«

»Do prisege, mislim, ne pride, vem pa gotovo.«

»Potem je treba Pavletu izbiti iz glave vse take misli. On ni za Franico, Franica pa ne zanj, naj si bo pastir ali doktor.«

»Veš Joža! V tem ravno tiči moja prošnja. Ti bi poizvedel pri Pavletu kako in kaj, seveda previdno. Če bo priznal, poveva tvojemu očetu; če pa ne bo priznal ...«

»Kaj potem?« je vprašal Joža radovedno.

»Kaj potem? Sam ne vem.« Tonč je bil v veliki zadregi. Kaj potem, če Pavle ne bo priznal! Dokazati mu bo težko, Franice pa nočem žaliti s takim izpraševanjem.

»Bom pač poskusil pri Pavletu, potem boš že vedel, pri čem si.«

»Lepo prosim, poizvedi tedaj o tem, prav hvaležen ti bom, ali greva?«

»Pa pojdiva! Natakarica, koliko sva dolžna?«

Plačala sta ter odšla proti domu. Skrb je morila oba in jima ukradla veselje, staro vino, na katero je bil Gašper tako ponosen, ni napravilo svojega učinka. Bila sta že zunaj mesta, ko se ustavi Joža pred Tončem in mu reče:

»Pot imam na Radeče, pojdi z menoj!«

»Nekoliko vstran je.«

»Greva k Mrazu; sporočiti mu moram, naj poseka hosto ob našem mlinu. Mogoče nama da jabolčnika za pot. Potem odideva po Pogačnikovem vrhu domov.«

»Mimo Pogačnika?«

»Skozi gorico celo.«

»Kaj pa, če se srečava s Pavletom?«

»Boljše prej ko pozneje.«

Pomenkujoč se med seboj sta korakala po veliki cesti proti Radečam. Še pred vasjo sta zavila po stranskem potu čez travnik proti gozdu, ki je segal po bregu do Mraza. Šla sta mimo Kočnikovega mlina čez potok do ovinka, kjer se je začela cesta vzdigovati. Pod gozdom sta sedla v mah, da si oddahneta. Strma cesta ju je upehala, da sta slekla suknjiče in jih obesila čez rame. Preden sta prišla do Mraza, sta bila že precej utrujena. Pred belo hišo je stal gospodar ter se pravkar poslavljal od svojega brata — Pogačnika.

»Dober dan,« sta pozdravila ter stisnila desnico, ki jo je nudil Mraz v pozdrav. »Bog daj še več takih!« Zdrav obraz se mu je razširil in pokazali so se krepki zobje, ki jim ni škodovala pipa, stalna Mrazova prijateljica.

»Vroče je, vroče,« je rekel Joža ter si obrisal z robcem pot.

»Zdaj že ni več tako hudo, opoldne pa je bila že taka vročina, da ni bilo zdržati. Kaj bomo stali tu, pojdimo v hišo! Ožbe, ti tudi še pojdi nazaj!« Zadnje besede so veljale Pogačniku, ki se je že odpravljal.

»Mudi se mi, hlapca še gotovo ni domov, da bi nakrmil živino.«

»Ej, bo že prišel, živina bo pa tudi počakala, saj je privezana. Glej, boš imel druščino.« 

»Oče Pogačnik,« je pritrdil Joža, »gremo skupaj, midva se ne bova dolgo mudila.«

»Naj pa bo.« Vsi so jo zavili v hišo ter sedli za mizo, na kateri je takoj stal vrč z izvrstnim jabolčnikom.

»Le pijte, pa prigriznite nekoliko!« Mraz je vzel iz miznice načet hleb kruha in ga položil pred Pogačnika.

»Jaz sem že prej jedel, nisem več lačen. Na, Joža, ti si ga ureži.«

»Kruha se ne sme braniti! Ho, poglejte, koliko sem si ga urezal! Na Tonč, zdaj pa še ti!«

»Le ureži! Ni se treba braniti!«

Tonč je odrezal kruha in krepko potegnil iz vrča. »Dober jabolčnik,« je dejal, »pri nas nimamo takega.«

Mraz se je nekoliko popraskal za ušesom ter rekel: »Če se ne motim, si ti Podlesnikov sin, vsaj rajnemu si čisto podoben.«

»Po rajnem očetu, Bog jim daj nebesa, sem prevzel jaz kmetijo.«

»Malokdaj prideš na našo stran,« je pripomnil Mraz.

»V mesto večkrat grem, da plačam davke ali pa kaj nakupim.«

»Bo več ko dve uri hoje od vas do mesta.«

»Če srednje hodim, pridem v dveh urah.«

»Le pijte!« je priganjal Mraz. »Danes še ne bo zmanjkalo jabolčnika!«

»Da bi ga le dolgo ne!« je rekel modro Joža ter izpil. Dobra volja se ga je polastila, da se mu kar nič ni mudilo domov, dasiravno je stalo solnce že jako nizko.

Na steni je udarila velika stenska ura šest. Tonč se je spomnil, da ima še daleč domov; začel je priganjati Joža, ki se je šele zdaj spomnil svojega naročila.

»Skoro bi bil pozabil,« je govoril Joža, »sporočiti vam moram, da lahko posekate ob našem mlinu, kadar hočete. Ni kaj posebnega, za drva, mislim, že bo.«

»Je že prav, kar jutri se lotim sekanja. Ceno pa poravnava z očetom, kadar prideva skupaj.«

»Ali gremo?« je rekel Pogačnik. »Še do noči ne bomo prišli domov, če bomo kar sedeli.«

»Saj se vam ne mudi, danes imate čas, ko je nedelja. Pijte še!« Vsi so potegnili še nekolikokrat iz vrča ter se poslovili z dolgim zahvaljevanjem in vabilom na dom, Pogačnik na svojega, Joža na svojega, le Tonč je opustil vabilo, ker je vedel, da se Mraz ne bo potrudil tako daleč čez planine do Podlesnika. Solnce se je pravkar skrilo za gore, ko so zapustili naši znanci Mrazovo dvorišče.

»Zdaj pa hitimo!« je rekel Tonč ter si pomaknil klobuk na teme.

Prijazno se pomenkujoč med seboj, so kmalu dospeli do Pogačnika, kjer jih je gospodar povabil na večerjo. Pozno je že bilo na uri, vendar sta šla Tonč in Joža v hišo, nekoliko iz radovednosti, nekoliko pa, ker ju je priganjal želodec.

»Nocoj pa res ne vem, če bom prišel domov.«

»E, Tonč,« je tolažil Joža prijatelja, »če ne bo šlo čez planine, pa ostaneš pri nas, saj ti je vseeno.«

»Le kar za mizo!« je priganjal Pogačnik.

»Nisva potrebna, večerje pa tudi nisva zaslužila.«

»Nič ne de, kar zajemite!«

Pridno so zajemali iz sklede in poznalo se jim je, da so lačni, čeprav sta se Joža in Tonč izgovarjala in zatrjevala, da nista lačna. Gospodinja jim je prinesla še kave, kar je naša znanca spravilo v dobro voljo. Družina se je zbrala okrog mize in prisluškovala pogovorom. Lipe je vzel citre ter poskušal brenkati. Mogoče bi se mu bilo posrečilo, ako ga ne bi bil Nace dražil s svojim dolgim jezikom, kakor je trdil Lipe. Nandek, drugi Pogačnikov sin, je sedel poleg očeta z licem naslonjen v drobne dlani ter gledal zdaj očeta zdaj Joža. Še spomnil se ni na šolsko torbo, ki je visela na klinu pri peči vsa zapuščena in zanemarjena. V njej je dremalo troje oglodanih knjig z zevajočimi platnicami in začečkanimi listi. Na prvi strani računice je stal silno okorni napis: »Nande Rožič, drugi razred.« — Ta Nande poredni! Prav nič se ni učil. Vse drugo ga je bolj mikalo, le knjige ni mogel videti, pravo nasprotje z bratom Pavletom. Očetu je vedno ugajal Nandetov značaj, pa tega ni smel razodeti ženi, ki se je hudovala nad sinčkom radi nemarnosti pri šolskih stvareh. Poleg tega ji je Nande često nagajal, česar mirni Pavle nikdar ni storil v deški dobi.

Pogačnik je pravkar pravil o sejmu pri Sv. Ivanu, kjer je kupil par volov prav poceni, kar se je oglasil Krančej nad domom s svojim krepkim lajanjem ter naznanil, da sta s pastirjem doma.

»Pavle je prišel,« je rekel Nandek polglasno očetu. Tonč se je nemirno zganil na stolu, ter ujel Jožetov pogled.

Medtem je prinesla dekla večerjo za družino. Med vrati je srečala Pavleta, ki je v istem trenutku stopil v sobo.

»Dober večer vsem skupaj,« je pozdravil ter pregledal z enim pogledom pričujoče. Pastirsko torbo je obesil na klin, poveznil nanj klobuk in si pogladil lase.

»Danes si pa dolgo pasel,« ga je ogovoril oče.

»Ni bilo vroče, zato so se ovce rade pasle. Doma pa itak nimam opravka.«

»No ja, da si jih le napasel. Malo je paše, gošča preveč sili v zrak.«

»Kakor jelšje raste,« je dejal Joža. »Živina kmalu ne bo imela kaj ugrizniti.« Tonč pa si je medtem ogledal Pavleta od nog do glave ter moral priznati, da je ta pastir nevaren tekmec. Le mirnemu, skoraj hladnemu obrazu se je čudil. Pogledal mu je v oči, pa zbegan umaknil svoj pogled pred hladnim pogledom Pavletovim.

»Sam vrag je v njem,« si je mislil ter jezno stisnil pest. Pavle je šepnil Nacetu nekaj na uho ter odšel v svojo sobo na zgornji strani poslopja.

»Počakaj na večerjo!« je rekel za njim oče.

»Nace bo sporočil, naj prinesejo mati večerjo v sobo.«

Družina je posedla okrog mize, Lipe je molil naprej, nato so sedli in ropotaje z žlicami zajeli iz velike sklede. Vsak je molčal ter poslušal pogovor med gostoma in gospodarjem.

Prvo skledo so kmalu izpraznili, za njo drugo in Lipe je napravil zopet križ ter pričel moliti rožni venec z zategnjenim glasom. Nandek je že med molitvijo zadremal, Nacetu se je zdehalo in Lipe se je celo dvakrat zmotil. Po molitvi je pospravila dekla mizo, jo pobrisala z veliko cunjo in odnesla sklede v kuhinjo, kjer je pričela pomivati. Gospodinja je spravila Nandka v posteljo. Lipe in Nace sta še nekoliko poslušala, nato pa odšla. Lipe v kuhinjo, da si nažge pipico, Nace pa na gorico pod oreh. Ura je kazala že deset, ko sta se vzdignila gosta. Gospodar ju je pospremil pred hišo, tam so še nekoliko govorili o vremenu in žetvi, na kar sta se gosta poslovila od Pogačnika ter odšla po cesti mimo oreha.

»Zdaj pa le urno, Tonč! Daleč je še do doma!«

»Ti, ali se bo vdal ta pastir, kaj misliš?«

»Hm, če se ne bo z lepa umaknil, pa ga ob priliki streseš za vrat, dela ne boš imel veliko z njim.«

»Nekoliko ga prestrašim.«

Več Nace pod orehom ni slišal. Tončeva grožnja ga je prestrašila; misli so mu rojile po glavi. »Kaj sem jima naredil, da mi grozita? Mogoče sta imela v mislih Pavleta? Hm, bo menda tako. Pavle pride pogosteje ž njima v dotiko, ker pase na planini. Čakaj, pobaram ga, on bo že vedel kako in kaj.«

Stopinje odhajalcev so že utihnile, zato se je Nace brez skrbi vzdignil ter odšel k hiši. V družinski sobi ni bilo več luči, le iz Pavletove sobe je še prihajala in razsvetljevala dvorišče v dolgih pramenih.

Nace je tiho vstopil in se približal Pavletu, slonečemu na postelji. Poleg njega je slonela mati ter mu gladila lase. Pogovarjala sta se tiho, z ljubeznijo in nežnostjo o zdravju in sreči. O, dobro materino srce, ki ne miruješ, preden ne potolažiš svojega otroka in ga ne navdaš z novim upanjem! Ti ga bodriš na potu k cilju in sreči, ti ne prenehaš biti zanj, dokler se ne spočiješ v grobu!

Nace je moral zakašljati, da je opozoril Pavleta na svojo pričujočnost.

»Kaj pa bi ti rad?« ga je nagovorila gospodinja.

»S Pavletom bi rad govoril.«

»Zakaj neki nocoj, saj imaš jutri priložnost?«

»Moram nocoj; bom itak kmalu opravil.«

»Pa naj bo! Lahko noč, Pavle! Sladko spi!«

»Lahko noč, mati!«

Mati je odšla v kuhinjo. Nace pa je sedel na stol poleg postelje in začel šepetaje govoriti:

»Veš, pod orehom sem ležal in se hladil, kar zaslišim stopinje. Prihajala sta Joža in Podlesnikov Tonč. Prišla sta prav do mene, nobeden me ni zapazil in eden je rekel, zdi se mi, da je bil Joža: stresi ga ob priliki za vrat, dela ne boš imel ž njim, — drugi pa je pristavil, mislim da Tonč: nekoliko ga prestrašim. Veš, zbal sem se, ker sem v začetku mislil, da sta mislila mene.«

»Čemu bi grozila tebi, saj nisi ničesar zakrivil. Kar pomiri se, pa pojdi spat!«

»Bom šel takoj, le mislil sem, da sta ona dva mogoče tebi grozila, ker si ti — ker si ti tudi pastir kakor jaz in paseš na planini blizu Gabra. Hudo sta grozila, jaz ne lažem.«

»Rekel si, da me hoče eden prestrašiti ...«

»Da, dobro sem slišal! Ne hodi jima na pot!«

»Hvaležen sem ti za svarilo. Za plačilo dobiš v nedeljo nov nož, starega si menda zgubil.«

»Pri našem mlinu sem ga zgubil, tako se je skril, da mi vse copranje ni pomagalo pri iskanju, ga pač ni nikjer. Lahko noč, Pavle! Dobro spi!«

»Lahko noč! Še luč pihni!« Nace je nabral usta in v enem pihljaju upihnil luč, z rokami tipajoč pa je iskal izhoda.

»No šenta, pa še vrat ne najdem,« je godrnjal sam pri sebi ter kmalu zapustil sobo in odšel spat na hlev. V sobi je postalo tiho, le šum vode onkraj hiše je motil nočno tišino.

Pavle ni mogel zaspati. Mračne misli so mu rojile v neredu po glavi ter ustvarjale rajrazličnejše slike. Videl je Tonča grozečega z veliko pestjo. Zdaj zdaj udari, a Franica zabrani udarec ...

»Šment,« je godrnjal Pavle in se obrnil k steni. »Kaj vse vedo ljudje? Še sanjalo se mi ni o kaki ljubezni do Franice. Pa me že dolže, da lazim za deklinami. Ha, groze mi! Bomo videli. Sem še zdrav in moči mi ne manjka, da se ubranim napadalcev. Kaj mi mari vse to!« Zatisnil je oči in kmalu je priplaval spanec na lahkih krilih in zazibal Pavleta v prijetne sanje.

IV.

Ob Pogačnikovo planino meji Dorniško gradišče, vzdigujoče se navpik v znatni visočini. Preko slemena pelje strma steza na vrh, kjer uživa gledalec krasen razgled na vse strani. Severno v smeri od gradišča je svet po vrhu apnen, zato stoji pod gradiščem več apnenic, last bližnjih kmetov, ki prodajajo apno sosedom, kadar ga rabijo za zidanje ali snaženje hiš.

Podlesnikov Tonč je popravljal kuhinjo. Pričakoval je starega Zajca, daleč naokoli znanega zidarja, da mu popravi kotel in ognjišče. Zajec je bil sicer dober in hiter zidar, siten pa še bolj. Včasih mu ni bil pesek po volji, drugič zopet kamenje, tretjič pa ni bilo apna nikoli dovolj.

»Kaj pa boš s takim apnom,« se je kregal pri mešanju ometa, »še za navaden zid ni, jaz že ne bom delal s takim apnom!«

In gospodar je moral po sveže apno, jezeč se na tihem nad sitnim zidarjem.

»Tonč, pripelji mi več apna; to še za kotel ne zadostuje.«

»Hitro ga dobiš,« je odvrnil Podlesnik ter šel vpregat vole. Iz kolarnice je potisnil gare, naložil nanje veliko leseno trugo in odrinil ž njo po cesti skozi gozd k Dorniški apnenici. Vreme je bilo zaspano in dolgočasno, bližala se je jesen. Listje je začelo padati z brez in jelšja.

»Te breze posekam za drva,« je rekel Tonč polglasno ter švrknil z bičem po volih. »Nekaj dobim zanje, če več ne, vsaj za davek in za sol.«

Cesta je zavila v jarek, kjer je bila meja med Podlesnikom in Gabrom. Prazne gare so ropotale, zadevajoč se ob pricestne korenine. Tonč je opazoval Gabrov gozd in ga ocenjeval. Vitke smreke so stale ponosno na obeh straneh ceste in se včasih zmajale, da je zašumelo v vrhovih. Veverico je prestrašil ropot koles; pod cesto so sfrčali jerebi in zleteli z glasnim šumom po gozdu, spredaj se je začelo svetlikati, cesta je zavila na Gabrovo sedlo, kjer se je cepila na Gabrovo in po Podlesnikovem slemenu.

Tonč je krenil vole po slemenu, kjer gare niso več ropotale in odskakovale na kamenju, temveč tiho polzele po mehki travi. Iz doline se je slišal žvižg tovornega vlaka in bobnenje Fužinskih kladiv. Tonč je stopal mračen pred vozom. Ni opazoval lepe okolice, niti debelih borovcev ob slemenu, njegove oči so iskale Pogačnikovega pastirja.

»Kje je le?« si je mislil Podlesnik in gledal po planini. »Najbrž se mi je skril, naj bo! Prideva že še gotovo skupaj.«

Dospel je že skoro do gozda ob Dorniški meji, kar zasliši udarce po brunu. Urno ustavi vole ter se naglo vzpne na rob ceste, da bi bolje videl. Ob gozdu je zagledal pastirja Pavleta pri tesarskem delu.

»Glej, kakšna priložnost!« je vzkliknil polglasno. »Ne uideš mi več! Ovce so daleč spodaj, pes je gotovo pri njih, zdaj te bom prestrašil.«

Privezal je vole z verigo k borovcu, sezul si coklje ter zavil rokave, da ga ne bi motili pri pretepu. Kakor maček se je plazil med grmovjem k pastirju. V očeh mu je gorel ogenj togote in maščevanja. Že je dospel do Pavleta, ki ni slutil nič hudega. Z divjim skokom se je zagnal Tonč na pastirja, prijel ga z mišičasto roko za vrat, da je zahropel.

»Čigava bo Franica, povej!«

Nepričakovan napad in moč Tončeve roke sta vzela Pavletu vso zgovornost. Mrzel pot mu je stopil na čelo in že je mislil, da ga hoče Tonč ubiti. Kar ga reši trde pesti zvesti pes Krančej, ki se je pognal kakor divja zver Tonču za vrat, in ga držal s tako silo za srajčni ovratnik, da je Tonču pojemala sapa. Bolj ko se je otepal psa, huje ga je držal ta in zasajal že zobe v kožo.

»Oh, naženi psa!« je prosil Tonč pastirja in hotel udariti psa, a pes je zasadil ostre zobe v golo roko, da se je takoj pokazala kri.

Ko je slišal Pavle, da ga Tonč prosi pomoči, se je nekoliko zamislil. Lahko bi se bil zdaj maščeval nad svojim nasprotnikom. Pa je mirno ukazal psu: »Krančej, pusti ga!«

Tonč je hitro vstal. Pes se je na povelje takoj odstranil. Oj, to je skelelo na roki, a še huje ga je pekla zavest, da mu je Pavle povrnil zavratni napad z dobroto. Sram in jeza nad seboj sta se menjavala v njem. Najrajši bi se bil pogreznil v zemljo. In ta rana! »Prav mi je,« si je mislil na tihem ter brisal z robcem kri.

»No Tonč, zakaj si me pa napadel?« je vprašal mirno Pavle in se naslonil s hrbtom na bližnjo smreko. Tonč je molčal in se počasi odmikal.

»Povej mi vendar, kaj sem zakrivil!«

»Že sam veš,« je spregovoril Tonč zamolklo.

»Kako naj vem, če pa mi vest ničesar ne očita. Okradel te nisem, obrekoval tudi ne, ali zmerjal, torej kaj?«

»Gabrovo Franico pusti pri miru!«

»E, če je samo to, potem te pa res lahko uslišim. Veš, s Franico nimava ničesar in si zastran mene lahko brez skrbi!«

»Ti si vzrok, da me ona ne mara.«

»Jaz? Od kdaj neki? Še nikdar ji nisem rekel nepotrebne besede! Če pa sva prijazna med seboj, tega nama vendar ne boš zameril?«

»Prav ta prijaznost se mi zdi sumljiva.«

»Haha! Sicer pa mi je vseeno, če verjameš ali ne, vznemirjal se zavoljo tega ne bom ... Samo to bi želel, da se me drugič izogneš in me ne napadaš zahrbtno!«

Pavle se je zasukal ne zmeneč se za poparjenega Tonča, da nadaljuje svoje tesarsko delo. Pes je legel poleg njega, kakor bi ga hotel varovati pred drugim napadom. Tonču ni prišlo več na misel, da bi se lotil pastirja še enkrat. Saj se je že prvič prenaglil in storil veliko neumnost, ker se ni prepričal dovolj, koliko je resnice med Pavletom in Franico. V licih mu je gorelo in rana ga je skelela na roki. Krančej je ugriznil globoko ter tako maščeval svojega gospodarja.

Poparjen in jezeč se nad seboj je nadaljeval Tonč vožnjo po slemenu. Niti ozrl se ni na pastirja, ko je peljal mimo. V srcu se mu je vzbujal kes, nekaj mu je reklo, da ga mora prositi odpuščenja, toda črv ljubosumnosti še ni miroval.

»Kako se zna izgovarjati,« si je mislil med potom, da ni vedel, kdaj je prišel do apnenice, kdaj naložil apno in se vrnil ž njim. — Spet je moral mimo Pavleta, ki je mirno postavljal svojo kočo. Vštric Pavleta so se ustavili voli, ker jih je Tonč pozabil priganjati.

»Jers, hej!« je zavpil nad voli ter švrknil z bičem po njih.

»Ali si že naložil?« ga je nenadoma nagovoril Pavle.

»Kakor vidiš. Veš, Pavle —« Tonč je mislil nekaj povedati, pa mu beseda ni prav hotela na jezik. »Veš, ni ti treba praviti, kar sva prej imela!«

»A tako! Ti bi rad zakril svojo smolo. Mogoče te uslišim, ali pa tudi ne, kakor bo kazalo. Nekaj ti povem, ker nisem hudoben. Če bi se mirno zmenila o tej stvari, potem bi pač ne sumil več o meni.«

»Jaz hočem Franico,« je rekel Tonč s pogledom uprtim v Pavleta.

»Ne razburjaj se po nepotrebnem! Franico lahko imaš zaradi mene, če te bo le ona hotela. Škoda dekleta takemu rogoviležu!«

»Kdo je rogovilež? Čakaj ti že pokažem! Še ni vseh dni konec.«

»Seveda ne. Prihodnjič si boš pač bolje premislil, kaj boš delal in govoril. Z Bogom!«

Pavle je obrnil Tonču hrbet ter začel obsekavati deblo. Jeza je pograbila Tonča, komaj se je premagal, da ni zopet napadel Pavleta. Srdito je udaril z bičem po volih, ozrl se je še enkrat na pastirja s sovražnim pogledom ter na tihem zaklel. V onemogli jezi je koval načrt za maščevanje. Najprej hoče ubiti psa, nato se pa loti Pavleta. Toda ne, — poskusil bo najprej pri Franici — potem bo že vedel, kako in kaj. — Nič ni pazil na vole, ki so vozili gare po svoji pameti. Približal se je gozd. Tonč je šel več korakov pred voli, ne zmeneč se za nje in tudi ne za apno, ki je v presledkih padalo iz zaboja, ker se je zatvornica odprla. Šele v jarku je počakal vole, a škode tudi tu ni opazil. — Precej pozno je dospel z apnom domov. Zidar je že dolgo rentačil nad počasnim gospodarjem, čakati je moral na apno, delo pa je zaostalo. Videč Tonča se je obregnil nad njim, gospodar pa se ni zmenil za zidarjevo nevoljo ter je malomarno gnal vole v hlev.

»Gromska potica,« se je kregal zidar, »komaj polovico truge je apna! Kako je neki vozil? Seveda, zatvornica se mu je odprla in apno je padalo po poti. Tak gospodar! Saj pravim: kateri ima posestvo, ne zna gospodariti, izmed nas kočarjev eden pa bi znal gospodariti, ko bi imel s čim. — Dva dni bom imel dela s tem kotlom, dočim bi že bil lahko danes z vsem gotov.« Tonč je prišel iz hleva.

»Slišiš, Podlesnik! Apna bo premalo, polovico si ga zgubil po poti, tak voznik! Na, le poglej na gare in na cesto tudi.«

Podlesnik se je čudil: »Šenta, saj res! Kako, da nisem prej opazil? — Popoldne grem še enkrat z garami.«

Nekoliko osramočen se je zasukal od gar in je zaklel nad Pavletom, ki je bil vzrok njegove zamišljenosti.

Solnce se je premaknilo na zahod. Pri sosedu je pel petelin, izzivajoč Podlesnikovega, a ta se ni zmenil za nasprotnika in tudi ni utegnil, ker je Lojza pravkar natrosila zrnja perutnini. Tedaj je zopet napregel Tonč vole ter odrinil po apno. Na slemenu je srečal Gabrovega Joža, ki se je spravljal v gozd po steljo.

»Kaj pa voziš?« ga je nagovoril Joža in se skoraj čudil.

»Apno; zidarja imam, ki mi popravlja kotel.«

»Poženi, grem nekoliko s teboj!«

Šla sta po slemenu ter se pomenkovala o vsakdanjih rečeh. Nekoliko pod njima se je oglasi Pogačnikov pes. Tonč se je zganil, kakor bi ga pičil gad, ter srdito rekel: »Prokleti pes!«

»Glej ga, od kdaj pa ne moreš poslušati tega psa?«

»Od danes dopoldne, ko me je uzgriznil v roko.«

»Kaaaj?« se je začudil Joža ter neverjetno pogledal Tonča. »Ali si imel kaj s pastirjem?«

»Seveda, prestrašiti sem ga hotel.« Tonč je povedal prijatelju vse in še pristavil. »Ni ti treba povpraševati Pavleta, nič ne opraviš, ta je prebrisan kakor lisjak.«

»Ali res misli na Franico?«

»Kaj vem! Tak sem, kakor bi mi zvezal roke. O, ko bi me Franica le nekoliko hotela, imel bi upanje, da izpodrinem pastirja.«

»Če je res tako pameten, kakor pravijo, bo sam izprevidel, da je zanj nesmiselno misliti na Franico. Kmet ne more biti in gospod tudi ne bo, ker ne študira več.«

»Čuden človek, ne razumem ga. Ko bi mi ne bilo za Franico, bi ga pustil pri miru.«

»Sramuj se! Kaj ti neki more? Na coprnije ne veruješ, močan si, ni se ti treba bati.«

»Moč še ni vse, treba je pretkanosti in zvijače.«

Prišla sta do srede slemena, kjer se je Joža poslovil. Tonč pa je stopal s povešeno glavo mimo Pavlove koče, ne da bi se ozrl na njo. Srd se je umikal v njem tihi otožnosti, polaščalo se ga je hrepenenje po Franici. Kako srečen bi bil, ako bi ga pogledala z ljubečim pogledom, podala mu roko in rekla: Tonč, zasnubi me pri očetu! On bi takoj šel po Jesenkovega botra in šla bi snubit. Svatba bi bila, vesela svatba in na Podlesnikovo bi prišla brhka gospodinja.

Zavzdihnil je in pogledal okoli, bil je že onkraj gradišča pri apnenici. Žalostne misli so ga za nekaj časa zapustile. Ni imel časa misliti na svoj neugoden položaj. Pridno in pazljivo je nakladal apno in se vrnil domov. Ko je moral mimo Pavlove koče, se je vznemiril in nehote je pogledal delovnega pastirja. Neka tiha bojazen mu je stisnila srce. — Bal se je pastirja in ga obenem črtil. Jezno je švrknil z bičem po volih, tesno mu je bilo v pastirjevi bližini.

Na sedlu, kjer se cepi cesta na levo po gozdu, na desno h Gabru je ustavil vole, stopil na cestni rob in pogledal h Gabru. V srcu se mu je vzbudila tiha, skromna želja, da bi videl Franico. Rad bi jo prijazno nagovoril in ona bi se mogoče le vdala, ako bi videla njegovo močno ljubezen. Toda na Gabrovem ni opazil nikogar; zato je žalostno vzdihnil: »Ni je nikjer. Škoda!«

Ropotala so kolesa, zadevajoč se ob korenine. Apno je odskakovalo v trugi, a na tla ni smelo, ker je Tonč dobro pazil. Da bi moral v tretjič po apno, se mu je zdelo preneumno. Gozda je zmanjkalo, prikazalo se je polje, segajoč prav do Podlesnikovega hleva. Na dvorišču pred hlevom je izpregal gospodar vole ter pognal v hlev. Zidar se to pot za apno ni zmenil, ampak čakal je gospodarja z neprijetno novico. Komaj je stopil Tonč iz hleva, ga je že nagovoril z zadirljivim glasom: »Kotel je za nič; zapazil sem majhno luknjico, ki jo je treba zadelati, ali pa kupiti nov kotel; cementa tudi ni. Če moreš, preskrbi to do jutri zjutraj.«

»Vedel sem, da bo zopet nekaj narobe,« se je jezil Tonč ter korakal poleg zidarja v kuhinjo, da si ogleda škodo. »Ne pomaga nič! Daj ga popraviti Jerneju, če bo znal, sicer bo moral biti nov.«

»Šment! Kar nabasal bi ga, ako bi ne bilo tako pozno. Kje je pa Lojza?«

»Menda na vrtu; če je treba kaj pri živini, bom že jaz naročil bratu Francetu, ti pa pojdi s kotlom. Danes še opraviš, če se podvizaš.«

Tonč je malomarno naložil kotel, stopil na prag in pogledal na solnce. Komaj za ped visoko je še stalo nad gorami. »Treba bo hiteti« je rekel polglasno ter odšel čez dvorišče. Nič prijetnega ni imel Tonč. Kotel ga je neusmiljeno butal v hrbet, v jarku je moral počivati. »Delo in delo brez počitka, brez odmora!« Tako je govoril Tonč zase ter si obrisal pot z žuljavo roko. »Kočarji nas seveda zavidajo in mislijo, da imamo nebesa pri svojem posestvu. Aj, stokrat rajši bi menjal ž njimi, nego da se ukvarjam z gospodarstvom, ki terja toliko od lastnika. Trudim se dan na dan, a uspeha ni pravega. Če bi le količkaj popustil, pa bi se kmetija zrušila, kakor vedro brez obroča.«

Zopet si je naprtil kotel, pomaknil klobuk na teme ter stopal z dolgimi koraki po cesti, vodeči na Pogačnikovo sleme. Tonč je za trenutek postal, kakor bi se hotel razgledati po okolici, nato je odhitel proti Gabru. Upanje se mu je rodilo v srcu, da bo videl Franico. Zvedavo je gledal okrog hiše ter iskal dekleta. Nikogar ni videl, le iz dimnika se je vil dim v vijugastih črtah in izginjal v večernem zraku. »Večerjo kuha,« je premislil Tonč, »ali pa je kje na polju.« Na parni je škripal stroj, Tonč je vedel, da ga goni Joža, pa ga ni hotel motiti, ker itak nimata časa govoriti. Hitel je mimo češnje; nada v srcu je ugašala, pojemala in skoro umrla. Že je dospel do studenca, kar ga zdrami ploskanje perila po perilniku. Urno je krenil glavo ter zagledal Franico.

»Dober večer, Franica!« jo je veselo pozdravil in se ji nasmejal.

»Bog ga daj!« mu je odgovorila Franica, ter ga pogledala za trenutek in še enkrat. Krog ust ji je zaigral poreden nasmeh, komaj se je premagala, da se ni glasno nasmejala.

»Čemu se pa smejiš?« je vprašal Tonč razžaljeno in se ugriznil v ustnico.

»Zakaj se ne bi smejala? Črn si kakor dimnikar.«

»Črn? Menda od kotla.«

»Seveda od kotla.« In zopet se je nagajivo nasmejala ter spravila Podlesnika v zadrego.

»Toliko dela imam,« se je opravičeval Tonč, »da res ne morem paziti na sebe. V jarku se takoj umijem.«

»Pa ne smeš zameriti, ako sem se smejala.«

»Nič zato, še dobro je, da si me opozorila, kaj bi pa ljudje rekli, če bi me videli takšnega.«

Naglo, brez slovesa je odšel proti jarku, kjer se je dolgo umival, jezeč se nad seboj in nad vsem svetom. »Smola, smola,« je govoril sam pri sebi, »spet sem zagazil, namesto, da bi se izkopal.«

Franici pa se je tisti večer sanjalo o zamazanem Tonču.

V.

Veselo in zadovoljno je gledal Pavle na svojo skoraj dovršeno kočo. Stene, zamašene z mahom, so stale v pravilnem četverokotu. Pokrival ga je raven strop, istotako zamašen z mahom. Vrata so bila sicer nizka in okna majhna, toda pastirski koči so vsekakor zadostovala. Le strehe še koča ni imela.

»Kako bi s streho?« je preudarjal Pavle ter sedel na trato. »Stene postaviti ni posebna umetnost, ako ima človek potrebnega lesa, s streho pa je križ. — Lotil se je vseeno bom, v dveh dneh bo gotova.

»Solnce je že precej nizko, ko bi bil Jozve, bi mu ukazal, da se še pomudi nekaj časa na nebu.«

Pogledal je za ovcami, pobral sekiro ter šel iskat primernega lesa za streho. Veliko truda ga je stalo, preden je spravil debla h koči, kjer jih je zmeril, zrezal in otesal. Vajen je že bil sekire in zatlake, toda streha mu je delala preglavice. Dosedaj je šlo lahko, ker ni rabil posebnega načrta. Bruna je zmeril po dolgosti, ob koncih jih zasekal in zbil, kakor delajo tesarji. Za streho pa je moral napraviti načrt, po katerem je sestavil ostrešje in ga postavil na četverokot, ne da bi se ogrodje nagnilo na to ali ono stran.

V dveh dneh je bila streha postavljena. Ni bila iz opeke ali iz škodle, temveč le iz smrekove skorje, a držala je in branila dežju v kočo. V podstrešje je natlačil Pavle praproti ter je zadelal na obeh konceh z deskami, ki jih je našel pri apnenicah.

Koča je stala. Veliko, težavno delo je dokončal Pavle; zato je zrl s ponosom in samozavestjo na lično stavbo, na delo svojih rok. Posrečil se mu je načrt, ni se utrudil, le spočil se je včasih, ker ni bil vajen tesarskega dela. Hvaležni mu bodo nasledniki-pastirji, ki bodo vedrih v koči in občudovali bodo svojega prednika.

Solnce je zahajalo. Treba je bilo gnati čredo k ovčnjaku. Pavle se je poslavljal od koče. Komaj jo je dovršil, že se je moral ločiti od nje. Skrb za njo, ki bo morala samevati čez zimo na planini je prevzela njegovo srce ...

Preden pa se je poslovil, je okna zadelal z deskami, zavalil k vratom velik hlod, napravil križ čez stavbo in dejal: »Dobro se imej, spomladi na svidenje!«

Zadnji žarki zahajajočega solnca so objemali rumenkaste stene ter polagoma ugaševati. Sredi planine je zalajal Krančej z močnim basom nad ovcami, podeč jih po drči. Pavle je sledil zamišljen ovčji čredi. Pri ovčnjaku se je ozrl še enkrat na planino in zdelo se mu je, da še vidi kočo, dasiravno je objemal mrak že Dorniško gradišče in Gabrovo sečo.

Zvezde so žarele na nočnem nebu, ko je stopal Pavle s Krančejem od ovčnjaka proti domu. Nad gorami je plaval mir, gozdovi so molčali in zajček se je stisnil pod grm. Pavletovo srce se je začudilo ter se razveselilo. Tiho se šepetalo: »Zavriskaj, zapoj!« A Pavle se je bal, da bi predramil spavajočo naravo, zato je molčal, kakor je molčal skrivnostni gozd.

Pri Pogačniku je klicala dekla k večerji. Pavle se je podvizal, četudi se mu ni mudilo, ker je vedel, da se zbero k večerji šele čez nekaj časa, kakor je pri kmetih navada, a imel je še opravka v svoji sobici. V svoj dnevnik, ali bolje tednik, kamor je pisal komaj vsak teden enkrat, je zapisal med drugimi dogodki tudi to, da je postavil na planini kočo ... Težki koraki v veži so zabobnali in treba je bilo iti k večerji. Po kratki molitvi so začeli pridno zajemati iz velike sklede. Bili so sami domači, zato so malo govorili. Pavle je kmalu odložil ter se naslonil z glavo na steno.

»Jej še,« mu je prigovarjala mati.

»Nasitil sem se,« je odvrnil Pavle ter pristavil čez nekaj časa: »Danes sem pasel zadnjič na planini.«

»Zadnjič?« se je začudila mati ter ga bistro pogledala. Pavle je uganil njene misli in odgovoril je materi malomarno: »Letos zadnjič, na pomlad se zopet podam s čredo na planino, ako bom zdrav.«

Mati ga je pogledala za trenutek s plahim pogledom, da se je Pavle ustrašil. Zdelo se mu je, da jo je užalil z neko neprevidno besedo, ki jo je treba popraviti. Toda kako? Mislil je in preudarjal, med tem pa pozabil na večerjo, pa vendar le uganil.

Ko so odvečerjali je dejal Pogačnik Nacetu: »Poslušaj!«

Nace se je razkoračil pred gospodarjem, odprl oči ter zazijal na široko, kakor bi hotel pojesti vsako gospodarjevo besedo. »Jutri greš k temle sosedom: k Dorniku po Barbo, k Jevniku po Lizo, k Blažonu po Katro, h Gabru pa po Franico in Jožeta. Naprosi jih, da pridejo pojutrišnjem, to je v četrtek, praprot žet pod našo sečo. Razumeš?«

»Razumem: Barbo, Katro, Lizo in — koga ste še imenovali?«

»Gabrovo Franico in Jožeta,« mu je zavpil na uho Lipe stoječ za njim.

Nace se je urno zasukal ter pokazal Lipetu osle. »Boš!« je zavpil hlapec ter skočil za grbastim pastirjem, ki mu je ušel skozi vrata.

Pavle se je napotil v svojo sobo. Tam je prižgal svetiljko, sedel k mizici ter se zamislil. Vrata v sobo so se rahlo odprla in zaprla. Mati se je približala Pavletu, položila mu je roko na ramo in rekla polglasno: »Pavle, ali si utrujen?«

Pavle je odkimal z glavo in molčal. Mati je primaknila stol in sedla poleg njega tako, da mu je lahko gledala v obraz.

»Kakšne misli te mučijo?« ga je vprašala nežno.

»Premišljujem, s čim sem vas razžalil pri večerji.«

»Razžalil? Pojdi, pojdi! O tem ni govora.«

»Pa ste me vendar tako čudno pogledali.«

»Ker si rekel, da si pasel danes zadnjič na planini, nato pa si takoj pridal, da boš gnal na pomlad zopet ovce na planino.«

»Zakaj pa ne? — Pastirska služba se mi je zelo priljubila in povrh sera si postavil še kočo, da bom v slabem vremenu pod streho.«

»Govoriš, kakor bi hotel ostati pastir vse življenje.«

»Tega ravno ne mislim.«

»Potem je pa treba, da misliš na bodočnost. Jaz bi ti svetovala pojdi v bogoslovje!«

»V bogoslovje?« se je začudil Pavle z zategnjenim glasom ter se zagledal v luč. Molčala sta nekaj časa oba, nato pa je spregovoril Pavle: »Tudi jaz sem že mislil na bogoslovje. Mogoče še pojdem kdaj vanje, če dobim poklic.«

»Poklic odbiš, samo moli zanj! Glej, oče in jaz želiva, da bi se odločil za ta ali oni stan.«

»Zakaj pa oče z menoj ne govore o tem?«

»Ker te nočejo vznevoljiti.«

»Čudno!«

Pavle ni razumel svojega očeta, ki je ljubil sina, kljub svoji strogosti z nežno ljubeznijo.

»Dokler živiva z očetom, ti ne bo hudega; toda ko umrjeva, se boš moral postaviti na lastne noge. Rada bi te videla prej že preskrbljenega.«

»Samo eno leto naj še ostanem pri ovcah, potem pa se poprimem tega, kar mi je odločeno. In če mi je duhovski stan, postanem duhovnik.«

Mati se je razveselila, pogladila sina po mehkih laseh in mu tiho zašepetala: »Tvoja sreča — moja sreča. Lahko noč, Pavle!«

»Lahko noč,« se je odzval Pavle. Vstal je, ter dolgo gledal za materjo. Bila je že v svoji sobi, toda on je še vedno videl njen dobri in mili obraz, na katerem se je zrcalila nesebična ljubezen do otroka.

Pozno je že bilo, ko je legel Pavle. Pred hišo je šumela voda; nad Gabrovo sečo je vzhajal mesec ter razlival srebrno luč po krajini. Vse naokrog je že spalo; zaspal je tudi Pavle mirno in lahko.

Drugega dne je hitel Nace od soseda do soseda ter prosil za žanjice. Srečo je imel, nikjer mu niso odrekli, ali samo obljubili. Seveda so lahko obljubili ker ni bilo nujnega dela na polju ali travniku in žanjice so se same rade odzvale. Bil je ta dan nekak domači praznik, kakršnih je več pri pohorskih kmetih, n. pr. kadar imajo koline, kadar kosijo sečo, napravljajo steljo, terejo lan in kadar žanjejo praprot. Dela na tak način več kot po navadi, toda veseli obrazi in boljša hrana preženejo vsako nevoljo in mržnjo do dela. Pri enem kmetu se zberejo sosedni ljudje in tedaj vriskajo in prepevajo, kakor bi ne bilo na svetu ne žalosti in ne skrbi.

Navsezgodaj začnejo z delom, delajo ves dan med petjem in smehom in zvečer — človek bi sodil, da so zelo utrujeni — še zaplešejo v nerodnem obuvalu in ne čutijo utrujenosti.

Najrajši so se zbrali pri Pogačniku, ker je bila zabava najimenitnejša. Pri Pogačniku je bilo največ vrst jedi in tudi najizbranejših. Kar so pri Pogačniku napravili novega za slovesen dan, to so priredili pozneje sosedje, seveda v manjši meri in bolj skromno.

Kdo bi se torej čudil, da so se vse naprošene žanjice rade odzvale Nacetovi prošnji ter prihitele že navsezgodaj na Pogačnikov vrh, kjer so nameravali žeti to leto praprot. Pri Pogačniku so se zbudili zarana. Celo mali Nandek, ki ga je navadno zbudilo solnce, je vstal ta dan z drugimi. Ni ga bilo treba opominjati, da bi se umil, danes je storil vse prostovoljno in z veselim obrazom, zavedajoč se imenitnega dne. Pojoč in vriskajoč je tekal v kuhinjo, pa k očetu na dvorišče in naposled je privihral celo v Pavletovo sobo, da se ga je ta ustrašil.

»Pavle, danes žanjemo praprot.« Komaj je povedal radostno novico bratu, že ga ni bilo več v sobi.

Vse je bilo pokonci in pri delu. Neka drhtavica je prevzela vse. Gospodinja je pripravljala zajutrk ter naročevala dekli, kako naj nastavi lonce in sklede v jerbas, da ne bo razlivala juhe. Nandek je ropotal z žlicami in jih glasno prešteval: eno je odločil za očeta, drugo za Jamnikovo Lizo, tretjo za Gabrovo Franico vse tako po vrsti; seveda, na sebe tudi ni pozabil.

Pogačnik je pripravljal vlečke, s katerimi je vozil praprot po strmi cesti. Nace ni gonil več živine na pašo. Zato je odrinil že zgodaj na ograbo, kjer je nosil praprot k cesti. Edino Lipe se je kislo držal, ker je moral ostati doma. Na vse načine je preudarjal, kako bi se izmuznil in odšel za Nacetom, pa ničesar ni iztuhtal.

Pavle je použil zajutrk, poklical psa ter se napotil k ovčnjaku. Ovce so hitele po navadi na planino, zato je moral Pavle poščuvati Krančeja. Mogočno je zalajal kosmatinec, da je odmevalo v jarku in ovce so krenile navzgor po rebri. Lajanje je slišala tudi Gabrova Franica, ki je pravkar šla z bratom čez Blažonovo dvorišče. »Pavle pase,« je zašepetala in srce ji je nemirno strepetalo. Zdelo se ji je, da je zardela; boječe je pogledala brata, a ta ni zapazil ničesar.

»Kaj me gledaš,« jo je vprašal malomarno.

»E nič! Kar tako sem te pogledala.«

Od Blažona se je videlo k Pogačniku. »Glej Joža, dekla že nese zajutrek; zadnja bova.«

»Pa hitreje stopiva!« In hitela sta po strmini, Joža spredaj, Franica za njim.

Komaj za streljaj pod Blažonom se je razprostirala Pogačnikova seča, ki so ji rekli »Solnčna«. Odtod je peljala cesta naravnost navzdol. Na desni strani je stal lep smrekov gozd, na levi pa je šumelo brezje in jelšje. Sredi te gošče je rastla praprot v veliki množini ter je zavzemala ves prostor do grape, kjer so jo začeli žeti.

»Lepa praprot,« je pohvalil Joža; Franica se je nasmejala ter rekla: »Navadno se hudujemo nad praprotjo, toda v tem slučaju jo že smemo hvaliti.« In še enkrat se je nasmejala, ker se ji je vse to tako čudno zdelo.

Tam med brezjem pa je opazoval Franico Pavle. Moral se je čuditi lepemu in zdravemu obrazu, diviti se krepki izraziti postavi ter priznati, da je Franica zalo dekle. Tedaj pa se je zgodilo nekaj čudnega, kar je spravilo Pavleta in Franico v zadrego. Krančej je namreč zalajal nad prišlecema ter prestrašil Franico. Pavle ga je moral pomiriti, a bil je tudi izdan. Ni mu kazalo, da bi se še dalje skrival, zato je stopil na cesto ter pozdravil oba. Franici je zalila rdečica obraz, zadrega se je poznala njej in Pavletu. Jožetu pa je potemnelo oko in je rekel z jeznim glasom: »Pojdiva!« Franica ga je ubogala, kakor otrok očeta.

Ko sta bila že toliko oddaljena, da ju Pavle ni mogel več videti, je prijel Joža Franico za roko ter ji gledal nekaj časa v oči. Vzdržala je pogled; nato ji je rekel z grozečim glasom: »Jaz sem tvoj brat, zato ti prepovedujem gledati za pastirjem! Izbij si ga iz glave sama, če ne ti ga bomo drugi!«

Franica se je ustrašila brata, lice ji je prebledelo za trenutek in takoj se ji je vrnila prirojena odločnost. Jezno je odvrnila bratu: »Pusti me, ti mi ne boš ukazoval, ker si še premlad.«

Joža se je spomnil, da je res mlajši kot sestra in da nima pravice ravnati na tak način s Franico. Nažgal si je pipo, da bi prikril zadrego. Sitno in tesno mu je bilo poleg sestre; zato je krenil s ceste ter se preril skozi goščo do grape. Tam je dekla pravkar vlila kavo na žgance ter pripovedovala žanjicam o Lipetovi jezi in nevolji, ker mora ostati doma. Vse so ga pomilovale in se smejale zaljubljenemu hlapcu. Naenkrat pa zakriči nekdo nad njimi v grmovju s takim glasom, da je padla Dorniški Barbi žlica iz rok. Ostale pa so si polile krila s kavo. In na cesto je skočila črna postava ter se jim nasmejala po človeško. Bil je Joža.

»Divjak, medved, strahun,« je hitelo vse križem na njega. Dorniška Barba mu je zamerila, ostale pa so mu odpustile, ko ga je domača dekla povabila k zajtrku. »Kje pa je Franica?« je vprašala Joža Blažonova Katra.

»Pride po cesti.« Franica je res prihajala po cesti, že od daleč veselo pozdravljena od žanjic.

»Hiti!« jo je opominjala dekla, ter pripravila žlico zanjo. Franica je molče prisedla.

Praprot je padala pod srpi veselih žanjic in se kupičila v obsežnih grmadah, ki sta jih spravljala Joža in Nace k cesti. Pogačnik je pripeljal dvojne vlečke in jima pomagal nabasati.

Kdor bi mislil, da je z vlečkami voziti igrača, bi se motil. Majhna nepazljivost lahko povzroči, da se zvrnejo in potem jih je treba postaviti, ali pa na novo nabasati. Gospodar, kakršen je bil Pogačnik, se ni ustrašil vožnje in se tudi ni smel.

Ko se je vračal z vlečkami, se mu je pridružil Nandek, ki ni mogel vzdržati doma. Med potjo je izpraševal očeta o praproti in žanjicah. Vse je hotel vedeti že naprej. Pri ovčjaku je zavriskal z otroškim glasom, v grapi pa se mu je oglasil Nace.

»Ali znam vriskati?« je vprašal Nandek očeta.

»Kakor malokateri,« ga je pohvalil smehljaje oče in ga pogladil po zdravem obrazu. Nandek je bil Pogačnikov ponos in up. Ako Pavle ne bi hotel biti kmet, bo pa Nandek gospodar in vreden naslednik očeta. Vriskajoč je naznanjal Jožetu in Nacetu, da se bližata z očetom in bosta takoj napregla druge vlečke. V jarku je šumel potok, skakaje čez kamenje ter dušil govorjenje. Kakor iz silne daljave se je slišalo Krančejevo lajanje nad ovcami, ki jih je zavračal in gonil proti ovčjaku. Bližalo se je poldne, ovce so se napasle in treba jih je bilo ugnati. Žanjice so prižele že do zgornje ceste, po kateri se je vračala ovčja čreda. Počasi je stopal Pavle po cesti ter mahal s palico po jelšah. Pod cesto je zazvenel srp, pastir se je naglo okrenil ter zagledal Franico.

»Kaj me strašiš?« jo je smehljaje podražil.

»Zadela sem s srpom ob kamen, treba bo nabrusiti.«

»Bi že nabrusil,« je govoril in se počasi oddaljeval, »pa nimam ostrivnika.«

Nenadoma pa se je zasukal, kakor bi se bil česa spomnil: »Franica,« glas se mu je nekoliko tresel. »Ali sta Podlesnikov Tonč in vaš Joža velika prijatelja?«

»Če sta prijatelja?« se je začudila Franica in bistro pogledala ovčarja. »Seveda sta; pa zakaj me izprašuješ o tem?«

»Ker me gledata oba pisano.« Dobro je vedela Franica, zakaj sta Tonč in Joža huda na Pavleta in zamerila jima je.

»Povej jima,« je rekel hladno, »da grem drugo jesen v bogoslovje.«

»V bogoslovje,« je ponovila Franica tiho. Oči so se ji zasolzile in dve solzici sta se strkljali čez obraz in se zgubili v praproti. Sklonila se je, da bi Pavle ne videl njenih solz — a vendar jih je videl. Ni manjkalo dosti, pa bi bil stopil k dekletu, prijel jo nežno za roke, ji pogledal v oči in dejal morda: »Franica — ne jokaj!« In v njegovih besedah bi bila tolažba, bi bilo upanje polno sladkosti in življenja ... Toda ne —! Ne sme ga obvladati zapeljivec. Pavle je odšel molče.

Franica je preživela prevaro, ki jo je potrla do solz. Ljudje okoli nje, njih govorica, svet, solnce — vse se ji je zdelo brez življenja, hladno in mrtvo. Kaj naj še pričakuje od sveta. Brezupne misli so ji rojile po glavi in šepetala je: »Vse je proč, veselje, sreča, vse, vse.«

Žanjice so se vračale prepevaje in smejaje se k Pogačniku. Franica je stopala nekaj korakov za njimi molče s sklonjeno glavo. V rdeča, mehka usta se je vsesala bridkost in v oči se je vgnezdila žalost. Tovarišice so jo gledale po strani in si namigavale. Rade bi bile uganile, kaj je s Franico, da je naenkrat tako resna in tiha. Ej, pa niso uganile!

Minila je žetev, minila jesen in nastopila je zima. Zemlja si je nadela sneženo obleko. Po dolinah, po rebrih in dolinah je ležala snežena plast, ki jo niso mogli odstraniti solnčni žarki. Prosinec se je bližal h koncu in nastopil je predpust, čas veselja in ženitvovanja, težko pričakovan od marsikaterega dekleta.

Gabrova Franica se je spomnila, da tudi ona lahko dobi snubca. Popolnoma nov svet se je odprl, radovednost jo je silila, da je pogosto mislila na to koristno šego. Najprej se je spomnila Pogačnikovega Pavleta in milo se ji je storilo pri srcu. Toda zakaj bi se žalostila, ko vse nič ne pomaga!

In tedaj se je domislila mladega Podlesnika, ki je iskal neveste, ali bolje, izvolil si jo je že davno, pa ga ona ni marala. Toplo je postalo Franici pri srcu pri teh mislih. Kaj, ko bi jo prišel snubit Tonč? Ali bi mu odrekla? In zdelo se ji je, da bi tega ne mogla storiti.

Pa se je zgodilo, da je prišel Tonč snubit z Jesenkovim botrom in Franica mu ni odrekla.

Ko so se domenili, je poklicala Franica ženina na stran in mu rekla: »Veš, neljubo mi je, da si hud na Pogačnikovega Pavleta, moj prijatelj je in nič več. Nikdar ni imel namena, ki si mu ga ti podtikal. Želela bi, da se spravita.«

»Sam sem izprevidel, da sem mu delal krivico. Povabi ga na svatbo.« Prikimala je z glavo mlada nevesta.

Pavle je res prišel na ženitvovanje, ki se je vršilo tisti predpust.

* * *

Na jesen pa se je odpravljal Pavle v bogoslovje. Pri slovesu mu je rekla mati: »Pastir ostaneš! Dozdaj si pasel ovce, odslej boš pasel duše. Bog s teboj!«