Pastir (Matija Valjavec, 2)
| Pastir Matija Valjavec |
Volk Rimljan → |
| |||||||||||||
Tak je bila stara mati,
ni imela žive duše
razen sinčeka edinca.
Ta je pasel kravo dimko
po gozdeh in občnih pašah,
zraven bral je suho šibje
ter naprodaj nosil v mesto.
Kar pa za suhljad je skupil,
dal za kruh je vse denarje,
da živil je s tem zaslužkom
sebe in pa staro mater.
Dogodi se, da je nesel
ko navadno šibje v mesto,
ga prodal in kruha kupil
in domov ga starki nesel.
Pa prišel je do pastircev,
ki so tolkli mlado ščene.
V srce se mu pes zasmili,
gre k pastirjem pa jim reče:
»Čujte, ne morite psička,
ne morite, mar ga meni dajte!«
Tako mu reko pastirci:
»Koliko pa daš za njega ?«
On jim reče: »Kaj čem dati ?
Saj nič nimam ko ta kruhek.«
»Daj nam kruh,« reko, »za kužka!«
Kup je gotov, da jim hlebček,
oni pa mu dajo psička.
Vzame ga in nese s sabo.
In ko k domu pride,
vpraša po navadi stara mati:
»Ali si prinesel kruha ?«
»Nisem, ali psa sem kupil,
moral zanj sem ves kruh dati.«
Posvari ga stara mati:
»Tega nama je še treba,
komaj midva jesti imava,
s čim še bova psa redila ?«
»No, bo že kak,« sinček reče,
»pa le pojdem brat suhljadi
in ponesem jo naprodaj,
spet dobil bom zanjo kruha,
spet imeli bomo jesti
vi in jaz in tudi psiček.«
In nabral je spet šibovja,
nesel v mesto ga naprodaj,
za denarje kruha kupil,
materi domov ga nesel.
Ali spet se mu nameri,
da jo pride do pastircev,
ki so tolkli majhno mačko.
Tudi mucek se mu smili,
gre k pastirjem ter jim reče:
»Čujte, ne morite muce,
ne,morite, mar jo meni dajte!«
»Koliko pa daš za muco?«
»Tale kruhek, če bo dosti.«
»Naj pa bo,« reko pastirci
in za kruh mu dajo mačka.
In ko k domu pride,
vpraša po navadi stara mati:
»Ali si prodal šibovje
in si kaj prinesel kruha ?«
»Nisem; kupil sem to muco,
moral zanjo kruh sem dati.«
Posvari ga stara mati:
»Tega spet je bilo treba!
Komaj midva jesti imava,
s čim še bova to živila?«
»Bo že bog dal,« sinček reče,
»pa le pojdem v les po drva
in ponesem jih naprodaj,
pak imeli bomo jesti
vi in jaz in pes in mucek.«
Pa je le nabral suhljadi,
nesel v mesto jo naprodaj,
za denarje kruha kupil,
materi domov ga nesel.
Ali spet se mu nameri,
da jo pride do pastircev,
ki so tolkli majhno kačo.
Tudi kača se mu smili,
gre k pastirjem in jim pravi:
»Ne morite reve kače,
ne morite, mar jo meni dajte!«
In pastirci mu rečejo:
»Koliko pa daš za kačo ?«
On odgovori pastirjem:
»Kaj vam morem zanjo dati,
i, kaj neki? Saj nič nimam!«
Al odgovore pastirji:
»Mi zastonj nič ne dajemo,
al ne veš, da so Zastonja
bogve kdaj že pokopali ?
Daj nam tisti hlebec kruha,
potlej ti pa damo kačo.«
Da jim kruh, a kačo vzame
pa jo nese proti domu.
Al ogovori ga kača
in mu reče po človeško:
»Ljubi dečec, bog ti plati,
da si rešil me pogube
in o tem pastirjem hudim!
Kar te prosim, še mi stori,
k materi me moji nesi,
v našo hišo, v skalni dular!
Moja mati bo vesela
in te dobro nadarila,
da si ljubo hčer ji rešil.
Ponujala ti srebra bo,
ponujala ti zlata bo,
a ne jemlji nič od tega,
ne od srebra ne od zlata,
prosi le za tisti prstan,
ki leži tam na zapečku.
Prstan ta je čuden prstan:
s členkom obenj boš potrkal
pa ti pride to minuto
dvanajst junošev pokornih vprašat,
kaj boš zapovedal;
in ta hipec, prej ko veja
k veji udari, zagotovo
spolni se povelje vsako.«
In na dom on kačo nese
k materi v čerovni dular:
»Tu sem vam prinesel hčerko,
kupil sem jo od pastirjev,
ki so jo pobiti hteli;
ona pa me je prosila,
da na dom bi k vam jo nesel.«
In vesela kačja mati reče:
»Bog ti stokrat vrni!
S čim te pač bi nadarila ?«
Pa srebra, zlata mu kaže
kupe kakor kope mrve:
»Tu si vzemi, kar si hočeš,
ali drugega kaj reci,
kar ti všeč je v naši hiši,
vse bom dala, kar izvoliš.«
Ali on srebra ne voli,
tudi si zlata ne voli,
sem in tja po hiši hodi
in z očmi stvari prebira
pa zaprosijo za prstan,
ki ga spazi na zapečku:
»Tale prstan bi si volil.«
Mati kača odgovarja:
»Kaj boš to malenkost volil ?
Voli rajši srebra, zlata!«
Al on noče pa le noče
ino reče: »Mati kača,
ako čete, prstan dajte,
ako ne, pa kakor čete.«
Kaj si hoče mati kača ?
»Kar sem rekla, to sem rekla,
mož beseda, na ga prstan!«
»Bog vam plati, mati kača!«
deček reče in odteče.
Ino kadar pride k domu,
vpraša brž ga stara mati:
»Kod si hodil tako dolgo ?
Jaz sem že neznansko lačna.
Ali si prinesel kruha ?«
»Nisem vam prinesel kruha,
ali nekaj, kar je boljše.«
Vzame prstan, obenj trkne,
in ko trkne, precej pride
dvanajst junošev pokornih:
»Vaša gnada, kaj bi rada?«
»Jesti, piti vsake vrste,
kakor mi jedo gospoda
fajmoštri in pa graščaki
na največji letni praznik.«
Kar je rekel, prec je bilo,
jesti, piti več ko dosti.
In gostili so se skupaj mati,
on in pes in maček
kakor žive dni nikoli.
Zdaj ni pasel nič več dimke,
več ni hodil zdaj po šibje,
več ni nosil drv naprodaj,
saj mu več ni bilo treba,
saj imel je vsega dosti.
A to dosti, ta obilnost
vsakršne zbudi mu misli.
On domisli se nečesa,
česar mislil prej ni nikdar.
Vidi lepo cesarično
pa se precej v njo zaljubi
in k cesarju pošlje mater,
al bi dal mu hčerko v zakon
Svetli cesar odgovarja:
»Pojdite vi, mati, k sinu
pa mu naročite tole:
Tako pravi svetli cesar:
Če mi skrčiš to lesovje,
ki sproštira se pred nami,
da se preobrne v polje,
ki rodilo bo pšenico,
da bo zrela jutri zjutraj,
in iz nje kolače umesiš,
da jih jedel bom za zajtrk,
pa ti hčerko dam za ženo.
Če pa tega ne napraviš,
dal te bom ob glavo djati
za predrznost, da si upal
dvigniti pokonci glavo
in zbuditi tako misel,
črv, ki viješ se po prahu!«
Stara mati k domu pride
in pove odgovor sinu.
Sin pa reče: »Ljuba mati,
ne jokajte, vse bo dobro!«
Pa potrka na svoj prstan.
Ko bi mignil, predenj stopi
dvanajst junošev pokornih:
»Vaša gnada, kaj bi rada ?«
»Skrčite mi to lesovje,
ki ga vidite pred nami,
pa ga prebrnite v polje;
tam kali naj koj pšenica
in zori do jutri zjutraj.«
Drugo jutro vstane cesar,
vidi, da so gozdi polje,
ki ziblja se od pšenice ko
na jezercu valovje,
in na pragu starka čaka
že s pečenimi kolači.
Ali cesar le še noče
dati hčerke v zakon sinu
ino pošlje mater k njemu:
»Pojdite le, mati, k sinu
pa mu naročite tole:
Tako pravi svetli cesar:
Če razmečeš mi do jutri
te bregove, ki jih vidiš,
da postanejo gorice,
kjer rodi naj precej trta
in zori do jutri grozdje,
da bom pil iz njega vino,
rad ti dal bom hčer za ženo.
A če tega ne napraviš,
krokarjem te za kosilo
na viselnice obesim
za predrzne tvoje misli.«
Stara mati k domu pride,
solze toči, milo joka
in pove odgovor sinu.
Sin pa reče: »Ljuba mati,
ne jokajte, vse bo dobro!«
Pa potrka na Svoj prstan,
junošem veli poslušnim,
naj razmečejo bregove,
spremene jih v vinske gore,
zasadijo vinsko trto,
ki rodi prežlahtno vince.
Drugo jutro vstane cesar,
pregleduje te gorice
in okuša sladko grozdje
in še slajši mošt iz grozdja,
ki prinesla ga je starka
in z njim čakala na pragu.
Ali cesar le še noče
dati hčerke sinu v zakon,
ampak pošlje mater k njemu
»Pojdite le, mati,
k sinu ter mu poročite tole:
Tako pravi svetli cesar:
Če napraviš na tej planji,
ki jo vidimo pred sabo,
tak grad, kakor jaz ga imam,
in krog grada lepe vrte,
nasajene z žlahtnim drevjem,
nekaj v cvetu, nekaj v sadu,
in po drevju lepe ptice,
ki pojo najslajše pesmi,
in pa pot od tod do grada,
vse do jutri, preden vstanem,
rad bom dal ti hčer za ženo.
A če tega ne napraviš,
glej, kak dolgo še boš živel!«
Stara mati k domu pride,
solze toči, milo joče
in pove mu vse natanko,
kar je rekel svetli cesar.
On pa reče: »Ljuba mati,
ne jokajte, vse bo dobro!«
Gre in trkne na svoj prstan.
Kakor trkne, precej pride
dvanajst junošev postrežnih
pa zvršijo mu povelje,
da, ko vstane zjutraj cesar,
vidi lepši grad od svojega
in krog grada lepe vrte
in na vrtih lepo drevje,
nekaj v cvetu, nekaj v sadu,
in po drevju lepe ptice,
ki so pele miloglasno,
in od svojga grada stezo,
vso potlakano s cekini,
in kraj steze živo mejo,
nasajeno z grmjem zlatim:
pa veleva, naj priprave
se omišljajo za svate.
Tisti čas pa se pripelje
v gostje sem zamorski cesar
in na čast mu gostarije
dan za dnem so se vrstile.
Medtem pa zamorski cesar
polakomni se na prstan
zavolj dobrih mu lastnosti,
ki jih spaziti je vedel,
modra glava, ki so bile
samemu cesarju skrite,
ker ni zet, kaj ima,
nikdar živi duši nič povedal.
Pa mu nekak prstan zmakne
in potrka s prstom obenj.
Pridejo postrežni sluge:
»Vaša gnada, kaj bi rada ?«
»Da prenesete prek morja
cesarično, grad in mene.«
Kakor reče, tak se steče:
precej bil je grad prek morja
ino z njim zamorski cesar
in s cesarjem cesarična.
Cesar jezen zove zeta
in veleva mu, da precej
mu postavi grad na mesto
in nazaj pripelje hčerko.
Revež išče, ali najti
prstana mu ni mogoče.
Kako djal bo grad na mesto!
Kako vrnil hčer cesarju!
Jezni cesar de ga v ječo.
Temna ječa je brez luči,
božje sonce v njo ne zaide,
noč in dan sta tam enaka.
Milo zdiše, ali zdiše
le zidovom trdosrčnim,
stenam gluhim, neodglasnim.
Živa duša ga ne sliši,
živi duši se ne smili,
smili se le psu in mačku,
al ne vesta, kje ga najti.
Iščeta ga vse po mestu,
dokler pes ga ne izvoha.
Ali kak bo v ječo priti ?
Ječa nima vrat ne oken.
Maček spleza gor na streho
in iztika po razpokah
pa se splazi h gospodarju,
ki je ravno jedel kruhek,
sahel kruhek, trdo skorjo.
Milo mu zamavče: mavmav!
»Reva moja,« reče mačku,
»kak bom dal še tebi kruha,
ker ga imam sam le mal, mal,
kar ukral zamorski cesar,
tat tatinski, mi je prstan
in odnesel vse čez morje.
Ah, ko mogel bi ti, mucek,
mi nazaj dobiti prstan,
vse bi zopet dobro bilo.«
Maček sliši te besede,
zmota se nazaj na streho,
in ko pride na tla srečno,
psu, kar zvedel je, naznani.
Pa se dvigneta na tuje
ino prideta do morja.
Še sta tukaj premišljala,
kako bi čez morje prišla,
kar na suho riba pljusne,
ker se je preveč pognala
za mušico nad vodico.
Hitro maček k njej poskoči
pa ji hoče vrat zaviti,
ker je lačen bil od hoje.
Ali psu se riba smili
pa poprosi zanjo mačka,
naj nikar je ne zadavi.
In naizaj jo v vodo dene,
da vesela splava v morje.
Spet začneta premišljati,
kako bi prek morja prišla,
in domislita si dobro.
Maček sede psu na hrbet
in tak plavata čez morje
do cesarjevega grada.
Pes ostane zunaj hiše,
maček pa se splazi v hišo,
mili se okrog princese,
da ga ona rada sprejme,
mili se okrog cesarja,
da ga tudi on rad sprejme;
pa se skrije v sobo spalno.
In ko sen cesarja zmaga,
splazi tiho se do njega
pa mu prstan s prsta zmakne
tako rahlo, da ne čuti,
ino smuk! čez okno plane
in poišče psa pod zidom
in gresta naravnost k morju.
Zdaj pes pravi: »Veš kaj, mucek?
Daj ti meni v gobec prstan,
jaz sem vajen nošnje v gobcu,
da ne pade tebi v vodo,
ker ti nisi nošnje vajen.«
Ali maček noče dati,
iznebiti se te slave,
da je on pridobil prstan.
Ino sede psu na hrbet
in tak plavata čez morje.
A ni prstan mehka miška,
zmuzne mačku se iz gobca,
pade mu v globoko morje,
in dokler na suhem nista,
razodeti si ne upa
maček psu nesreče take,
ker bi precej bil ga zgrabil.
Al ko prideta na suho,
ko pove mu vso nesrečo,
ko začne pes jezen biti
in zobe kazati mačku,
lej, priplava riba h kraju,
ki je pala prej na suho
in sta djala spet jo v morje,
da poginila ni v pesku.
Ona je požrla prstan
pa ga zdaj na prod izriga
in pomiri psa in mačka.
Zdaj pa pes pobere prstan
in ponaša ga do ječe.
A pri ječi da ga mačku,
da ga brž jetniku nese.
Maček spleza brž na streho,
zmuza s prstanom se v ječo.
Cvenk! zacvenkne ga pred njega.
On vesel poboža mačka
in pogladi ga po dlaki;
maček pa zobloči hrbet
in repič zavije kvišku,
ker mu je to dobro delo.
Brž na prstan s členom trkne
ino to minuto pride
dvanajst junošev pokornih:
»Vaša gnada, kaj bi rada ?«
»Zame in za mačka jesti
in za psa, ki zdolaj čaka,
in da bodem prec odzidan
pa da se moj grad postavi
precej na poprejšnje mesto
ino z gradom cesarična
ino z njo zamorski cesar.«
Kar je rekel, prec je bilo:
precej bil je šam odzidan,
precej stal je grad na mestu
ino v gradu cesarična
ino z njo zamorski cesar,
pak on lepo v grad pristopa.
Cesarična, ko ga vidi,
gre vesela precej k njemu,
vije se mu okrog vrata
in poljubljata se strastno.
A zamorskega cesarja
da napičiti na raženj
in ga vreči v sredo morja
ribam na povoljno gostje.
In napravili so svate,
da ni bilo nikdar takih;
pa so jedli ino pili,
da je bilo vsem zadosti.
Tudi jaz sem bil povabljen,
dali so mi jesti iz črepa,
piti pak iz naprstnjaka;
dali so mi iz stekla škornje
in iz pajčevino suknjo..
Hodil sem po kamnji poti,
štrli so se moji škornji,
hodil sem po gostem grmju
strgala se mi je suknja.